Na jugovzhodu Nemčije, tik ob češki meji, se razprostira lep kompleks z imenom Nationalpark Bayerischer Wald. V Bavarski gozd se lahko pripeljemo prek Maribora in Linza ali mimo Salzburga do mesta Passau in od tu še pribl. 30 km do Grafenaua. Od tu je le še nekaj kilometrov do vhoda v park z informativnim centrom v Neuschoenau.
S svojimi 24.000 hektari je Bavarski gozd največji gozdni park v Srednji Evropi. Park je razdeljen na dva dela. V osrednjem delu so divje živali v velikih ogradah, preostali del pa je namenjen pohodništvu, teku, kolesarjenju in pozimi smučarskim tekom. V njem živijo živali svobodno, kot npr. v Triglavskem narodnem parku. V osrednjem delu, kjer so obore, so lepo speljane steze z vidnimi oznakami in s kažipoti, kjer najdemo tudi podatke o posamezni živali ali vrsti.
Poudariti moram, da so v parku samo evropske živalske vrste, ki še živijo tudi prosto v naravi, le da jih tu laže opazujemo, ker so v ogradah. Seveda se to ne more primerjati z našim živalskim vrtom, ker je samo obora za zobre večja od celotnega ljubljanskega živalskega vrta. V parku vlada kar strog režim, ki ga nadzorujejo pazniki, vendar pa ne posredujejo, če se držimo pravil, in jih skoraj ne opazimo. Glavno pravilo je, da ne zganjamo hrupa, kar obiskovalci zelo disciplinirano upoštevajo, in da ne zapuščamo stez. V obori za jelene in divje svinje potekajo steze skozi oboro, zato lahko doživimo bližnje srečanje na nekaj metrov.
Pri drugih živalih, ki so nevarnejše (medved, ris in volk) ali pa bi lahko pobegnile, so steze speljane okoli, postavljene pa so tudi posebne opazovalnice. Ker je park precej obsežen, so postavljena parkirišča ob njegovem robu, največje je na začetku pri informacijskem centru. V tem centru so različne razstave o geološki sestavi tal ter o flori in favni v parku. Vstopnine ni, plačati je treba le parkirnino za avtomobile in avtobuse. Tudi zunaj osrednjega dela so speljane označene steze za tekače in pohodnike. Celoten park je na hribovitem področju in si pri ogledovanju ali "zalezovanju" in fotolovu naberemo kar lepo število kilometrov in višinskih metrov. V severnem delu parka je tudi najvišji hrib Rachel z dvema vrhovoma - Kleiner Rachel (1399 m) in Grosser Rachel (1453m). V bližini je na višini 1071 m tudi jezero Rachelsee. Pod glavnim vrhom je oskrbovana koča Waldschmidt Haus. V tem širšem področju parka sta zanimivi tudi dve poti, kjer lahko vidimo divjega petelina ali detla, zato se poti tudi imenujeta po njiju. Okoli parka so številne manjše vasi, v katerih ponujajo poceni penzione in polpenzione, lahko pa najamemo tudi samo sobo z zajtrkom. Zato je to področje tudi priljubljeno počitniško središče, saj opazovanje in fotografiranje živali običajno zahtevata večdnevni obisk parka.
Pa se vrnimo v osrednji del. Za fotografiranje živali se moramo ustrezno pripraviti. Živali v parku živijo zelo podobno, kot tudi sicer v naravi, z istimi prehranjevalnimi navadami, kar upoštevajo tudi pri hranjenju živali. Živali v naravi izstopajo zjutraj in zvečer in nič drugače ni v parku. Podnevi običajno počivajo nekje v kritju gozda ali brloga, glede na letni čas in vreme pa se prikažejo na pašo ali hranjenje. Zato si moramo za fotografiranje narediti načrt in razporediti čas glede na posamezno žival. Ko smo bili lansko jesen v delavnici, so udeleženci kmalu ugotovili, da sta potrebna potrpežljivost in tudi nekaj sreče, da posamezno žival sploh vidimo, šele potem pride na vrsto fotografija. Srečevali smo fotografe različnih narodnosti, ki so po ure in ure čakali s kamero na stojalu, da se bo prikazal ris ali volk na pravem položaju za snemanje. V našem primeru smo risa videli šele tretji dan pol ure pred odhodom, in uspelo mi je narediti celo nekaj posnetkov.
Podobno je z jeleni. Če se ne približaš prav po lovsko v zgodnjih jutranjih urah, lahko kar pozabiš na dobro fotografijo. Jeleni se umaknejo v gozd na razdaljo 100 in več metrov in lahko samo nemočno opazuješ njihove premike med drevjem. Medvedi so nekoliko živahnejši in po opoldanskem počitku znajo proti večeru, ko se sonce že spušča v zahod, pripraviti prav zabavno kopanje v bajerčku ali pa se samec ljubeče pretepa z medvedko.
Vmes kolovrati po svojem ozemlju in treba je čakati na pravi trenutek, da dobiš posnetek, vreden za objavo. Tu moram omeniti, da so različni privlačni posnetki volkov in medvedov v naravoslovnih in lovskih revijah nastali ravno v Bavarskemu gozdu. Sem hodijo študirat in slikat živali svetovno znani naravoslovni fotografi.
Fotografija. Čas za fotolov izkoristimo zjutraj in proti večeru. Svetlobe je malo, tu pridejo prav kamere z manj šuma pri ISO 800-1600. Za to da lahko posnamemo žival brez neustreznega ozadja, priporočam goriščnico najmanj 300 mm, tudi telekonverter je dobrodošel. Dober stativ je zakon, za snemanje ptičev, divje mačke, kune ali sove pa pride prav tudi bliskavica. Opozoriti moram tudi, da zaradi številnih obiskovalcev v zraku stalno lebdi nekaj prahu, kar je zelo neprijetno pri menjavanju objektivov. Zato je obisk parka po kakem dežju ali v zimskem času s tega vidika ugodnejši. Ne pozabite na dovolj pomnilniških kartic in rezervne baterije. Osebna oprema pa naj vključuje nahrbtnik za kamero, ki naj ima še kaj prostora za kako vetrovko, malico in pijačo. Sredi dneva je mogoče počivati pri bifeju pri informacijskem centru. Med večdnevnim bivanjem lahko obiščemo tudi kako dobro gostilno ali pa se odpravimo na izlet do staroveških steklarn blizu češke meje.
Najlepši čas snemanja je zgodaj spomladi ali pa jeseni, ko je jelenji ruk, in pozimi, ko je sneg.
Avtor: Oskar Karel Dolenc (foto: Matjaž Intihar)
コメント