Pokopališče Trunyan z magičnim drevesom / Bali

Avtor: Matjaž Intihar

#vsi_članki_BALI

Trunyan-Bali-Indonezija


To je malo drugačno pokopališče. Že sam dostop z nestabilnim drevakom čez mirno in tiho jezero, je zanimiv.

Večina pokopanih je iz vasi Tenganan, ki je na obali jezera, v nekdanjem kraterju velikega ognjenika Batur (ta je na gori bruhal pred 20 leti). Pokojnika še vedno pokopljejo tako, da ga dajo kar na zemljo. Okoli zvežejo bambus, da ne pride večja žival zraven in pustijo strohneti. Ko ostanejo samo še kosti jih dajo z vsemi darili vred v košare.

Drevo Taru Menjan naj bi imelo to moč, da odvzame vse neprijetne vonjave od trohnečih trupel.

Vodič Yon, ki nas je že ob 3h zjutraj čakal ob vznožju, nas je v popolni temi vodil na še delujoči vulkan, goro Batur. Šli smo na sončni vzhod. Na poti je povedal, da so tudi njegovi sorodniki iz skupnosti Bali Aga (gorski balinezijci) tako pokopani. Ljudje Bali Aga živijo v oddaljenih in osamljenih vaseh na severovzhodu Balija kjer je tudi vukansko jezero Batur. Veljajo za najstarejše prebivalce Balija.

Pokopališče je dosegljivo samo iz jezera. Naokoli so visoke navpične stene kraterja nekdanjega velikega vulkana, nad njimi pa povsem džungelska pobočja.


Vas Tenganan

Iz vrha vulkana smo prišli v vas Tenganan in se posedli v stare razpadajoče drevake. Zelo so nestabilni in bolje, da se v njih ne premikaš, saj se hitro obrnejo. Yon in njegov prijatelj Ketut, sta nas peljala v večjem drevaku, v manjših sta šla z nami še dva domačina. V enem je bil vaški duhovnik ali mangku, drugi je v templju Pura Pancering Jagat (10. stoletje) ob pokopališču, opravil birokratsko proceduro registracije obiskovalcev. Kasneje je igral na tradicionalno glasbilo rindik in slišala se je prijetna balijska glasba. Očitno mora biti obisk tega svetega kraja vedno pravilno obeležen s svojo ceremonijo. Pokopališče Truyan ni edinstveno zaradi sposobnosti drevesa Taru Menyan (dišeče drevo), da izniči vonj trohnječih trupel. Ampak, da na Baliju, ki je večinsko Hindujski v muslimanski Indoneziji, povsod kremirajo umrle. Kot drugje po Baliju, imajo tudi Bali Aga svoje posebne obrede in običaje. Za drevo Taru Menyan pravijo, da naj bi bilo staro 1100 let.

Yon pove, da so lahko na tem pokopališču samo tisti, ki so bili poročeni. Neporočene ali tiste, ki se utopijo v jezeru pa položijo v zemljo.

Religija v Trunyanu je še bolj povezana z animizmom kot je večina balijskega hinduizma. Zato prebivalci ob jezeru Batur, pod njim je še delujoči vulkan verjamejo, da bi ga prebudili, če bi mrtve kremirali tako kot delajo drugje na Baliju. Prav vulkan, majhen krater iz katerega se kadi je na gori Batur nad jezerom, je tu stoletja oblikoval smrt in življenje.

Tukaj imamo vulkan, je še enkrat pojasnil Yon. Torej ljudi ni mogoče zažgati. Verjame, kot drugi, da to lahko povzroči težave z vulkanom. Prav zaradi strahu pred razjarjanjem vulkana, ki je označen kot hindujski bog Brahma, mrtve pustijo gniti na tleh. Še kako zapleteno za naše razumevanje življenja, smrti, obstoja duhov in duše umrlih, ki se lahko vrnejo tudi nazaj v vas. (Opisal sem že prav poseben dan v svetovnem pogledu. Na dan Nyepi - članek se Bali povsem ustavi. Vsi so v hišah in pustijo, da se vrnejo duše umrlih.)

Video - pokopališče Trunyan

Pokopališče in drevo Trunyan

V pobočju jezera je vas Puser, ki ima tudi pokopališče na prostem. Ko smo šli s čolnom mimo, je bilo celo na oddaljenosti 200m vonjati sladek moteč vonj trohnečih teles.

Ko smo prispeli na pokopališče Trunyan, pa vonja sploh ni bilo. Vse povsod je bilo polno razmetanih oblačil in kosti. Pravijo da to naredijo opice, ki pridejo po darovano hrano za mrtve. V drugem delu pod steno pa so na polici ena na drugo zložene lobanje umrlih. Kljub vsem mogočim stvarem po tleh, pa je s pomočjo balinezijske glasbe iz kirina, vse skupaj še vedno delovalo zelo spokojno. Stopim do kletk. Skozi tanke palmove deščice sem pogledal v že skoraj povsem razpadle oči človeka, katerega meso in presušena koža se je še vedno držalo njegove lobanje. Ujel sem le manjši vonj razkroja.

Prevladuje mnenje, da visoko, košato in z mahom prekrito drevo imenovano Taru Menyan (dišeče drevo), ki izgleda kot starodavni banyan preprečuje vonj razpadajočega telesa.

To drevo je čarovnija, je pojasnil Yonov prijatelj Ketut. Na vseh drugih pokopališčih je vonj razpadajočih trupel močno izražen.


Žalovanje, smrt, duša, duh, vraže...

Yon gleda razpadajoče truplo svojega sorodnika. Pove, da ga je imel močno rad. Ob vprašanju o čustvih reče, da ne čuti nobene žalosti. Obenem pove, da je zjutraj, ko smo bili na gori dobil klic, da je v nesreči z motorjem na zaviti cesti nad jezerom, kjer je polno tovornjakov, ki vozijo rudo iz bližnjega rudnika umrl nečak. Začudeni nad mirnostjo in, da nam sploh ni dal vedeti z ničemer ob sestopu z gore, smo mu izrazili sožalje. Tudi sedaj je bil z nami povsem brez vsakega kančka žalosti ali razmišljanja o izgubi. Med nami, pa je vse skupaj postalo še bolj tiho, mirno, dobesedno si čutil popolno tišino. Tu in na jezeru tako ali tako ni nikogar razen nas. Žalost bo izražal doma pravi, to je njihova kultura. V Trunyanu sta smrt in žalost kulturna dejanja in o pokojnikih se žaluje doma.

Ženskam je vstop na pokopališče prepovedano, če je na njem še razpadajoče truplo. Iz starih vraž verjamejo, da bi v tem primeru razjezili vulkan in bi vas doletela velika katastrofa.


Ob odhodu iz pokopališča, se je z vsakim zavesljajem vse tišje slišala glasba. Iz notranjega razmišljanja nas je zbudil samo tihi pivk vode, ko se jo je nežno dotaknilo veslo in zvok padajočih kapljic iz njega.


Mrtva razpadajoča trupla, odziv na smrt in doživetje ob vsem tem, nam je predstavilo neko novo dimenzijo. Vsak je vse skupaj, predvsem Yonovo izgubo, odziv na njo in razmišljanje ob njej premleval sam. Včasih je težko razumeti druge kulture, dejanja, razmišljanja in njihove obrede. Lepo pa jih je spoznati in vedeti, da je lahko pokop, verovanje v obstoj duše in duha, kot samo žalovanje drugačno, kot ga poznamo mi.

Prav zaradi osebne širine in razumevanje drugih kultur, verovanj in prikaza občutkov tudi potujemo. S tem spoznavamo in vsaj malo razumemo drugačnost ter bogatimo samega sebe.


#vsi_članki_BALI

(Matjaž Intihar / e-Fotografija FotoPOTEP / Bali, december 2011)

MI FotoPOTEPi  -  Kontaktirajte me  /  Oglejte si

  • mail-clipart-mail-logo-4
  • Facebook
  • YouTube FotoPOTEP
  • Instagram
kenija potovanje
FotoPOTEPi_21
KENIJA
januar
mi_fototecaji.jpg
mi_fotopotepi_v.jpg

Matjaz Intihar FotoPOTEPi / Potovanja               © 2020 by MatjazIntihar.com                Kontakti / Ogledi

  • mail-clipart
  • Facebook Social Icon
  • YouTube
  • Instagram Social Icon