Avtorica: Alenka Gorza
Ob enih zjutraj v petek mi nikakor ni bilo do tega, da bi vstala iz tople postelje in se odpravila kamorkoli; tudi v Toskano ne. Še sreča, da spada moj Samo v tisto izjemno redko skupino posameznikov, ki je lahko tudi ob taki uri popolnoma sprejemljiva za okolico. Morda je pa tudi malo naglušen in je preslišal moje jamranje »kaj mi je tega treba bilo«. Sicer sem se pa dokaj hitro spomnila, da je vse skupaj bila moja ideja, da je to darilo za najino deseto obletnico poroke (naslednje leto moram bolj previdno izbirati) in sem se do pol treh, ko sva v dežju na Lomu vstopila v avtobus, resignirano vdala v usodo.
Naslednjih nekaj ur je minilo v blaženi temi in kratkih dremežih. Ko smo bili pri Ferrari, se je začelo daniti, pa tudi naš mali avtobus se je začel prebujati. Z njim pa tudi jaz. Moja prva ugotovitev je bila, da se pravzaprav vsi med seboj od nekod poznajo. Po krajšem razmišljanju se potolažim, da to ni nič čudnega, saj je to tematski izlet. In skupni interesi ter hobiji pač družijo ljudi. Kar je tudi prav, in se imajo vsi fino. Ob prvi kavi sva se začela spoznavati s sopotniki in čas je hitro mineval, ko smo se »dvigovali« čez Apenine.
FotoPOTEP Toskana, ki ga je Matjaž pripravil v VIDEO zapisu.
Moje oči pa so postajale čedalje bolj okrogle. Ušesa so se mi nevarno podaljševala, ko sem poslušala navdušeno govorjenje in pogovarjanje o aparatih, osvetlitvah, goriščnicah, filtrih, lečah, nastavkih, časih in podobnih šifrah. Halo!! Ustavite konje! Pa saj se nismo vsi rodili s Canonom v levi in Nikonom v desni roki.Tu smo tudi taki, ki nam teče pot po hrbtu, kadar moramo menjati objektiv in ki za polovico gumbov na aparatu sploh ne vemo, čemu so namenjeni. Pa sem se malo začela ozirati naokrog in se mi je stanje še poslabšalo. Midva (dvojina, dve osebi) sva imela en aparat in dva objektiva, pri ostalih pa je bila povprečna številka aparatov in objektivov večja. In sem začela brskati po spominu ali so bile omenjene kakšne omejitve pri prijavi. Kot so pri javnih razpisih. Če ne razpolagate z ustrezno opremo, vas bomo izločili. Če nimate ustreznih referenc, vas bomo tudi izločili. Pa se nisem spomnila ničesar podobnega, ali pa je bil kje droben tisk, ki ga sploh opazila nisem (še vedno nimam očal za branje, mislim pa, da bo potrebno vseeno nekaj na tem področju narediti).
V takem napetem razmišljanju smo prispeli v San Gemignano, mesto muzej, ki očara s svojo srednjeveškostjo. Vse moje travme so se tukaj končale, ker bi bilo škoda, da ne bi uživala v nečem tako lepem. Razkropili smo se po ozkih ulicah, ki so se šele prebujale in iskali motive. Stolpi, po katerih je mesto znano, zanimiva okna, osrednji trg, stopnice, mestna hiša in drugi detajli so popolnoma stoično prenašali naše obleganje. Tudi tamkajšnji mačkoni so prave manekenke. Ne toliko zaradi vitkosti, kot zaradi profesionalnega poziranja. Mene pa so popolnoma fascinirala tolkala na vratih; levje glave, elegantni obroči, zmaji, sfinge; domišljije jim res ni manjkalo. Ker sem že na avtobusu ugotovila, da sva s Samom v družbi tazaresnih fotografov, sva si brez kančka slabe vesti privoščila vino in pizzo z bučkami in tartufi. Odlično! Priporočam.
Malo pred odhodom smo izvedeli, da imamo čas za še en ogled mesta, saj je imel avtobus tehnične težavice. K sreči je bil to avtobus znamke Mercedes, ki ima svoje servise vsepovsod, tudi po Italiji. Vendar je bil to petek popoldan in težavice so prerasle v težave. Tako smo imeli še drugi ogled mesta in spoznavanje notranjosti zanimive gostilne, potem pa je Matjaž organiziral »portretiranje« z nami kot modeli. Seveda je malo otežil vso zadevo s postavitvijo modelov proti soncu in še z drugimi čudnimi zahtevami. Sploh ni bilo enostavno. Pa vendar je prevladal moj borbeni duh, svoj ego sem dodobra obtežila in začela spraševati, kako je z nastavitvami, kaj je prav in kaj narobe. Moram reči, da sem šele sedaj v praksi razumela stvari, ki sem jih prej sicer brala v literaturi, vendar mi niso bile jasne. Najpomembnejša stvar, ki sem se jo naučila pa je ta, da ni slabega modela, ampak je samo slab fotograf. Torej, če na slikah ne izpadete taki kot ste (lepi, seveda), niste vi krivi.
Tudi po drugem ogledu mesta težavice še niso bile odpravljene in začelo nas je malo zebsti. K sreči je bila trgovina s prvo pomočjo (grappo) blizu in razpoloženje se je ponovno dvignilo, težave pa so porušile še zadnje bariere med nami. Ko smo bili že dodobra ogreti, se je zbudil še avtobus. Tudi Mercedes ni več to, kar je bil.
Vrhunec tega izleta je bila sobota, v celoti namenjena fotografiranju. Zjutraj smo nekje v bližini skušali ujeti čar dvigovanja meglic iz preoranih njiv, pa mehkobo gričev, skrivnostnost drevoreda, svetlikanje ribnikov; osamljena drevesa; skratka čudovito slikovitost toskanske pokrajine s cipresami in osamljenimi hišami na vrhu gričev. Zanimivo je bilo naše ohanje in ahanje ter ustavljanje avtobusa na vsakem primernem izogibališču. Potem pa: vojska iz avtobusa, pa klik klik, pa nazaj v avtobus, pa ogledovanje slik, nov vzklik »motiv«, pa ponovitev vaje in tako cel dan. Prekrasno in neponovljivo. Najlepša svetloba dneva je bila v okolici Pienze, pravega biserčka, kjer je bil postanek za »dušo privezat«, vendar sem jaz to raje storila s pomečkanim sendvičem iz nahrbtnika, saj je bil razgled prečudovit in ga nisem želela zamuditi. Za konec pa smo se peljali še mimo znamenitega cipresovega gozdička. Pa ne samo peljali.
Po večerji je sledil ogled fotografskega izplena tega dne v malo bolj ogreti sobi kot prejšnji večer. In ponovni šok. Krivec pa je Matjaž, ki je pokazal delovanje programa Photoshop. Dobra novica je, da lahko z malo pomoči na fotografijah vsi izgledamo super, slaba novica pa, da programa nimamo vsi. In še moja ugotovitev, kako narediti dobro fotografijo. Imeti moraš Photoshop, pa Matjaža in Jureta, ki ti govorita, kakšne morajo biti nastavitve in dober motiv. Ja, pa na fotoaparat tudi ne smete pozabiti.
Zadnji dan smo v dežju fotografirali osamljeno drevo, ki tisti dan sploh ni bilo osamljeno. To fotografiranje si bom zapomnila predvsem po blatu na naši obutvi, po vetru in mrazu. In ogromnem rdečem krogu na njivi. Resnici na ljubo, vseeno mi je v Toskani bolj všeč renesančna kot pa moderna umetnost.
Nazaj grede smo se pripeljali v dež, vendar v avtobusu ni bilo turobno. Odkrila sem, da imamo celo skupne prijatelje in sošolce iz gimnazije. Svet je res majhen, Slovenija pa še posebno.
Morda bi koga zanimalo, zakaj sva se s Samom pridružila fotografski delavnici. Tudi midva imava zanimiv hobi in ga skušava še nadgraditi z dobro fotografijo. Bojim pa se, da bo tudi to preraslo v nov hobi.
In če me kdo vpraša, ali se bom še udeležila kakšne podobne delavnice, naj pogleda naslov. V njem piše, da je to moja prva, ne pa zadnja foto delavnica.
