• Matjaz Intihar

Tržnica na tirih, vodi, tigri in most na reki Kwai / Tajska FotoPOTEP

V vsaki državi želiš doživeti tudi kaj nenavadnega. In na tajskem vam nudijo možnost biti s tigri. Hm, žival je iz zapisov v knjigah zelo krvoločna. Zver pač!

Ampak, mi smo šli. Pogumni fotografi! Ura je bila zgodnja, ko smo se vsedli v kombi. Današnji dan naj bi nam pokazal tisti turistični pridih Tajske. Tržnico na vodi, tigre v Kančanaburi in most na reki Kwai. O tem zadnjem sem že kot mulc gledal film in to ČB. Angleški ujetniki so pod težkim japonskim mečem gradili leseni most, katerega so na koncu diverzanti razstrelili. No že kar tu naj povem, pa čeprav smo bili na mostu šele zvečer. Nismo šli gledat tisti znameniti filmski most, ki so ga gradili nekje v odročni notranjosti. Vseeno pa smo bili na mostu na reki Kwai, železnem, ki je celo preživel zavežniško bombandiranje. Joj koliko malo skupnega rabiš, da se povrneš nazaj v filmsko otroštvo in si zadovoljen.

Drugače pa se je dan začel po žensko. Kot omenjeno, ura je bila zgodnja. Nismo šli na sončni vzhod, ampak na celodnevni izlet. Bangkok je tako ali tako vseskozi poln prometa, ljudi. Ampak nismo se zbudili od tega. Pozdravila nas je vodička, poimenovala se je Ani, in že v prvi minuti smo spoznali, da ne bo nič spanca v kombiju. Govorila je kot navita raglja, ma italijanke se skrijejo pred njo. Naredil sem pametno potezo. Čeprav je nekaj godrnjala, da je to njen sedež, sem jo dal sedet v kombi nekam na sredino. Vsedel sem se poleg šoferja Wana in v dremežu še vedno vsake toliko časa slišal “ane Matjaz”, ko je želela potrditi povedano! Še dobro, da smo se večkrat ustavili. Pa ne toliko za foto trenutek, ampak bolj za ogled tajskih zanimivosti in seveda, da smo se malo izognili Ani. O kokosu in zakaj vse je uporaben sem že napisal članek, ampak lej ga zlodja. Nisem vedel, da iz njega delajo zanimivo sladilo. Na priročni tržnici so nudili vse mogoče iz kokosa. Še celo zelo lično narejene ženske torbice.

V cvet kokosove palme zarežejo in ga vtaknejo v bambusov tulec, kamor se steka sok. Sok nato kuhajo toliko časa, da ostane le sladkor, rjave barve.
Iz goste zmesi dobimo sladilo.
Gosto, še toplo sladilo iz kokosa oblikujejo in sušijo.

Train market

Prva taka res želena postaja je bila tržnica na železniških tirih. Žal so jo prenavljali in ni moč videti kako umikajo senčnike in gajbice s hrano iz tirov. Zdaj je že obnovljena in spalača se it pogledat, saj je povsem lokalna in s temu primerno ponudbo. V tem predelu živijo predvsem kmetje in ribiči. Tržnico so postavili ob reki, saj so pridelke lahko pripeljali le s čolni ali prinesli na slonih. V 18. stoletju jih je obiskal kralj in jim predlagal, da svoje pridelke prodajajo v večjih mestih. A dostopa do večjih mest ni bilo oz. je trajalo predolgo, da bi v mesto prinesli sveže in kvalitetne pridelke. Zato so ostali na tem področju, kralj pa je dal skozi tržnico zgraditi železniško progo. Če si se kralju uprl, je dal pobiti tebe in vse tvoje sorodnike v širini sedmih generacij. Kmetje so se drugače prilagodili – ostali so na tem področju, kralju se niso uprli, so se pa umikali vlakom. Čeprav jim je kralj zaračunal najemnino za prodajo na tržnici (1 THB), kar je bilo ogromno denarja (sedanjih cca. 1 milijon THB), so se kmetje odločili ostati in so skupno zbirali denar za visoko najemnino. Tako je še danes; še vedno plačujejo manjšo najemnino in se umikajo vlakom (8-krat dnevno), le da imajo svoje pridelke na vozičkih (jih lažje umaknejo) ali pa v nizkih košarah (jih ni potrebno umakniti, ker so kolesa vlaka visoka). V času našega obiska (2015) železnica zaradi rekonstrukcije ni delovala. Danes vlaki zopet vozijo in tržnica je dobila nazaj svojo posebnost. Na samem koncu tržnice, tik ob reki je končna postaja železniške proge.

Na tej postaji se ustavi vlak, kar iz vagona se kupuje dobrote na tržnici. Žal so v času potovanja progo obnavljali in vlak ni vozil.
Ponudba svežih rib, zelenjave, mesa ali že pripravljene hrane je izredna. Vse je postavljeno tij ob progi.
Ko pride vlak, zložijo senčnike, hrana je tik ob progi ampak tako nizko, da jim jo ni treba umikati.

Floating market

Smo si pa ogledali tržnico na vodi (floating market). Od Bangkoka je umaknjena okoli 100km in je velik turistični magnet. Iz fotografij je videti zanimivo. Je, seveda je, samo tu ni več za fotografa tiste “stare” kulise. Novi čolni, nove tržnice ob vodi, lepo oblečene ženske, ki odlično obvladajo veslo. Nekatere so še oblečeno v tradicionalno modro kmečko srajco “mo bom”. Po moje smo sicer zamudili ene 20 let. Še na kanalih v Bangkoku je več domačega pridiha. Vseeno pa je zanimivo videti kanal poln čolnov, ki umirjeno drsijo eden mimo drugega. Včasih se malo podrsajo, zato od vodiča takoj dobiš nasvet, da se ne drži za zgornji del čolna.

Slovita tržnica na vodi, namenjena turistom. Gužva čolnov, a vse poteka nemoteno in brez pregovarjanja.

Čolne vozijo v glavnem starejše ženske, vseskozi klepetajo med seboj. Neverjetno kako znajo krmariti in umirjeno drseti s čolnom. Sedimo nizko, čoln se počasi premika mimo drugih in že smo med tržnicami. Nudijo veliko kiča. Če si zaželiš kaj ogledati nakažeš in trgovka že zadrži čoln s kavlom. Potem pa obvezno cenkanje!

Sam sem si tržnico predstavljal bolj fotogenično, pa ni. Torej fotografsko nič posebnega, a je sam način trgovanja s čolna tako drugačen, da nam iz popotniškega pogleda nikakor ni bilo žal videti to znamenitost. Pač treba je videti in doživeti, da imaš potem lahko sam svoje vtise.

Tržnica na vodi je v bistvu sestavljena iz treh tržnic, Ton Khem, Hia Kui in Khun Phitak. Če je le mogoče, jih obiščite zjutraj po sedmi uri, ko je tržnica v največji meri namenjena tudi domačinom. Po deveti so vsepovsod samo še turisti.

Gremo naprej v Kančanaburi, ki je blizu meje z Burmo. Čaka nas nova turistična atrakcija, ki že doma marsikomu ustvari neko sliko. Malo manj se ve, da je področje zelo aktivno z iskanjem safirjev in rubinov. Ustavili smo se na črpalki, Wan gre v najdaljšo kolono, ker imajo samo tam njemu želeno gorivo. Ostali gremo ven, najprej po sadje. Tako okusno je, da ko ga enkrat začneš jesti, kar ne nehaš. Zanimivo, olupijo in zrežejo ga pred tabo, dajo pa ga kar v polivinilasto vrečko, zraven dobiš še daljšo palčko in pikaš. Treba se je navaditi na enostavnost. V Bangkoku sem videl kako so v navadno polivinilasto vrečko dali juho, solato… Ni kaj, eni rabijo mizo z desetimi krožniki iz kitajskega porcelana, drugi vsaj krožnik, tu je važno da je kaj za pojesti. In neverjetno, vsake pol ure so pri uličnih stojnicah in nekaj meljejo.

Gremo naprej v Kančanaburi, ki je blizu meje z Burmo. Čaka nas nova turistična atrakcija, ki že doma marsikomu ustvari neko sliko. Malo manj se ve, da je področje zelo aktivno z iskanjem safirjev in rubinov. Ustavili smo se na črpalki, Wan gre v najdaljšo kolono, ker imajo samo tam njemu želeno gorivo. Ostali gremo ven, najprej po sadje. Tako okusno je, da ko ga enkrat začneš jesti, kar ne nehaš. Zanimivo, olupijo in zrežejo ga pred tabo, dajo pa ga kar v polivinilasto vrečko, zraven dobiš še daljšo palčko in pikaš. Treba se je navaditi na enostavnost. V Bangkoku sem videl kako so v navadno polivinilasto vrečko dali juho, solato… Ni kaj, eni rabijo mizo z desetimi krožniki iz kitajskega porcelana, drugi vsaj krožnik, tu je važno da je kaj za pojesti. In neverjetno, vsake pol ure so pri uličnih stojnicah in nekaj meljejo.

Tigri

P.S. 2020 - Leta 2016 so ta center zaprli, ker se je dogajalo preprodajanje tigrov.


Na zemljišču kjer živijo budistični menihi se je od nekdaj zbiralo veliko živali, kot bivoli, merjasci, jeleni... Menih Abbot Chan se je pred 20 leti odločil narediti zavetišče. Okoliški prebivalci so začeli prinašati tudi domače živali. Kmalu pa tudi prvega tigra, mladiča. Kasneje še dva in zgodba se je začela.

Končno pridem na vrh, lahko bi rekel, da je bil tu nekdaj kamnolom. Vsaj deluje mi tako. Ni časa za čakanje ostalih, spustim se po poti navzdol. Vse se odvija z ekstremno hitrostjo. Ena izmed volonterk, ki deluje v zavetišču me prime za roko in obenem hoče vzeti mojo kamero. Ne dam, hočem fotografiti, zato sem tudi prišel. Ne zanima me božanje tigrov. Govori, da se mudi, da bom drugače zamudil možnost biti zraven, prišli so menihi. Ti se postavijo k tigrom in postanejo vse bolj živi, fotografiram. Madona, motijo senčniki, ljudje v ozadju…, ni pravega kota. Želim notri, komaj pregovorim volonterko, da imam sam s seboj kamero, saj ko so prišli menihi je tudi sama nekako izgubila stik z vsem protokolom. Pridejo tudi ostali sopotniki, odpeljejo jih k tigrom, postavijo se k njim, fotografiram, njih pa tudi volonter, kateri jih je peljal k tigrom, saj so jim vzeli kamere. Drugih turistov ni, sami smo, vse bolj imam mir za fotografiranje. Pred menoj je res velik tiger. To ni tisti mlahav zaspan mladič, kot sem jih čohal na Baliju. To je pravi tiger, ni len, ni zaspan, spremlja me z očmi, približam se, fotkam. Za tigra se postavijo sopotniki, lahko stopim še bližje, uporabim močno široki kot, tiger je spredaj, zato naproti osebi zadaj deluje še večji. Perspektiva majhne goriščnice naredi svoje. Še fotografiram, ma kakšen zaspanec, zadrogiranec, tiger leži v klasični pozi z glavo pokonci.

Sopotnica Erika se postavi za njega. Tiger me gleda in v glavi se mi utrne napovednik hollywoodskih filmov, ah škoda, ker ni lev? Veliki tiger odpre gobec, kaj odpre, zazija, pokaže ogromne čekane in iz grla se sliši samo grrrr. Nič nisem več prepričan kok je varno. A stopim še bližje, volonterka Mai, me prime in me ne spusti bližje. Naj bo zaradi širokokotne perspektive tiger še večji, oseba zadaj še manjša.

Evo, to sem si želel. Imel sem še minuto in ja, da imam tudi svojo fotko, da sem bil res tam, se še jaz nastavim. Fotografira pa me kar Mai. Zna, obvlada. Lepo izbere kader, počasi stisne prožilec. Sem pa zaradi varnosti kamero nastavil na P in ISO 400, da slučajno ne bi bili predolgi časi in tako streseni posnetki. Mai, dobro fotografijo si naredila, hvala!

Žal! Zamujali smo, vsi so bili že res živčni, tigre je bilo treba odpeljati. Sam niti ne vem koliko minut sem imel na voljo. 5, 10, 15, a dobil sem vsaj nekaj uporabnih slik. In to ne tistih “zadrogiranih”, kot pravijo nekateri obiskovalci zavetišča. Občutek je čuden. Poznam udomačene geparde iz Namibije. Ližejo me s svojim sirkovim jezikom medtem, ko jih fotkam. A gepard je sicer velika a lahka mačka. Tudi gepardi, ki so na prostem ne napadejo človeka, razen če ta leži, je manjši, ali res pokaže strah ali celo teče. V rokah sem že držal mladiča pa se je mati bala palice v roki. Ko sem od blizu spoznal kako zarohni leopard in kako hiter je v napadu, sem vedel, da z njim nimaš šans. S tigrom še manj. Za drugič vem. Nekaj bom doplačal in dobil svoj "fotošuting" s tigri!

No ti tigri so nekaj čudnega, posebnega, turističnega, a ni kaj, če smo že na Tajskem, kjer jih je še nekaj v naravnem okolju jih je treba videti. Karkoli si boste že mislili ob ogledu, ne govorite naglas. Ni humano, da so živali na vročini! Tudi mi nismo vedno v spomladanskem hladu. Ni naravno, da te tiger ne udari s šapo ali ugrizne v vrat, ne ni. Toda, mi poznamo samo plat divjih živali iz televizije. Da je tiger napadalen, da pokonča pol vasi in, da leži skrit v najbolj hladni senci džungle. Pa je vse to res? Levi v Afriki so mi pol ure ležali na cesti meter od avta, pa sem trobil, vpil na njih nagnjen iz avta, pa nič, čakal sem, da se kralju ljubi malo premaknit. Leži s tistim polnim želodcem kot klada in ga nič ne gane. Tudi antilope so vedele, da so levi v fazi “zadrogiranosti” in so se mirno pasle 10m stran. Pa saj tudi domači pes in maček nista več normalna. Ja kaj pa doma delamo s psi in mačkami, pa konji…

V Afriki božam geparde, se sprehajaš z levi, ne vem zakaj ne bi smel biti tiger, ki je rojen in vzgojen v zavetišču, ki je sit in v vročini, ki je na Tajskem nekaj normalnega, miren. Tiger tudi v naravi spi skoraj 20 ur dnevno. Izogiba se vročine in lovi, ko je hladneje. Me zanima če naš domači maček pri 30 stopinjah ves poskočen lovi miš. Ma naši psi in mačke so tak al tak že na Whiskas in niti več ne vedo, kaj je surovo meso, kaj šele miš. Pa samo da pade kakšna stopinja so že v oblekicah in to z lučkami.

Ti tigri so rojeni in vzgojeni v zavetišču, kjer dela tudi veliko število volonterjev iz vsega sveta. In, če bi bilo zadaj res mučenje, droga, stradanje, bi se danes v današnjem svetu to zvedelo. Kot vem, veliko volonterjev pride tja z namenom, da bi izvedelo zaroto. Tudi kakšen novinar je med njimi, ki bi z veseljem naredil raziskovalni članek o mučenju. Pa tega še ni. Lahko pa, da so tigri neprespani, na vročini, prenažrti in ker so vajeni ljudi od rojstva se jim ne ljubi ukvarjati s turisti. A ko se začne ozračje hladiti, za par stopinj, jih hitro popokajo in zaprejo v kletke.

Mene ne zanima božanje tigrov, pa da vsako turistično norost vidiš. Zanima me predvsem iz vidika, da če si že na lokaciji, moraš sam spoznati in predvsem fotografirati. Oboje sem in lahko sem si ustvaril svoje mnenje. Po moje, se splača it pogledal tigre in se fotografirati z njimi. Nikoli se ne ve, ali jih bomo čez kakšno desetleje sploh še videli, oziroma, ali ne bodo čez 20-30 let že izmrli. Je neka posebnost. Kolikšna pa je, si pa po obisku zavetišča v Kanchanaburi mnenje ustvarite sami. Ne delite pa mnenja samo pa slišanem, napisanem, ali tako na prvo žogo si ustvariti vtis. Na severu Tajske blizu znanega mesta Chiang mai je še eno zavetišče tigrov. Večje, še bolj skomercializirano, saj ob nakupu vstopnice lahko izbirate ali želite biti pri vseh tigrih, samo pri največjem, hoditi z njimi, imeti svojega fotografa…

Mešanih vtisov ob obisku tigrov smo se ustavili na pozno kosilo. Moje pivo je bilo s posebnim dodatkom. Na steklenici je bil samostojno priliman majhen gekko. Ker je bil ves podhlajen iz hladilnika se je kar nekaj minut nastavljal našim kameram.

Čakala nas je še zadnje zanimivost tega “turističnega” dne. Ker smo bili pozni, smo do reke Kwai prišli malo po sončnem zahodu. Čez reko je železni železniški most. Tudi ta je zgolj turistična atrakcija. Lepo barvno osvetljen in še nekaj rdečih oblakov na nebu nam je dalo zanimivo kuliso. Vendar ta most nima razen reke nič skupnega z mostom iz znanega filma “Most na reki Kwai”. Vseeno pa se je treba ustaviti in če ne drugega pretegniti noge ob sprehodu čez most in nazaj. Smo si pa ogledali muzej.

Zgodba o gradnji 415 km dolge železnice, ki je potekala skozi Tajsko v Burmo je žalostna. Ogromno mrtvih, poškodovanih, shiranih za gradnjo železnice, ki bi omogočala oskrbo japonskih vojakov, ki so imeli v času druge sv. Vojne namen osvajati Burmo, Indijo,...

Najprej so železnico gradili zajeti vojaki Anglije, Nizozemske, Avstralije, Malezije, Amerike, nato pa še Tajci. Razlika je bila le, da so zajeti vojaki delali v nemogočih razmerah (slaba hrana, slabe bivalne razmere, brez medicinske oskrbe, do 18 ur dnevno), Tajci so bili plačani.

Utrujeni in polnih zanimivih vtisov iz celodnevnega potepanja smo v kombiju spali vse do hotela. Potem pa, ja to je Bangkok gremo ven na ulice!

O Bangkoku pa v naslednjem članku. Večji jih je že objavljeno #vsi_članki_TAJSKA


MI FotoPOTEPi  -  Kontaktirajte me  /  Oglejte si

  • mail-clipart-mail-logo-4
  • Facebook
  • YouTube FotoPOTEP
  • Instagram

Deli članek na splet

Moraš VIDETI