Minimalizem / Zakasnitev - v pokrajini

Včasih zadostuje že majhen detajl, da celotna fotografija dobi globlji pomen. Čeprav je motiv lahko monoton, en sam element – oseba, drevo, senca – fotografiji doda izpovedno vrednost.

Minimalizem, ki izhaja iz slogana »manj je več«, poudarja bistvo. Namesto množice informacij pokažemo manj, a točno tisto, kar nosi zgodbo. V takšni sliki ima vsak droben detajl svojo vlogo in lahko vodi pogled gledalca do bistva.

Zakasnitev pa v fotografiji pomeni zavestno izbiro, da pomemben detajl opazimo šele pozneje. Najprej vidimo celoto, pokrajino ali kompozicijo, a sčasoma pogled odkrije element, ki sliko zaključi – skoraj kot nagrado za potrpežljivost. Tak pristop zadrži gledalca dlje in mu ponudi globlje doživetje.

Tehnika? Tokrat ni pomembna. Pomemben je pogled – in občutek.

Kompozicija? Ključna. Prav razporeditev detajla glede na celoto (zlati rez, diagonale, kontrasti) daje sliki moč in zgodbo. (Knjiga KOMPOZICIJA SLIKE). Lahko se igramo tudi s kontrastom ali barvami. Ker pravila ni, si gledalec sam ustvari pravilno umestitev detajla in njegov pomen za celotno zgodbo ali izrazno vrednost.

---

Tema - Minimalizem

3. Pokrajina – Sipine – Obala – Oseba – Namibija

Komentar

Minimalizem v pokrajinski fotografiji ne pomeni pomanjkanja – pomeni vizualno tišino, premišljenost in popolno ravnotežje med prostorom in poudarkom.

Ta fotografija prikazuje vse to: zlate linije sipin se raztezajo proti modrini oceana, v ospredju pa ni očitnega središča – dokler z zakasnitvijo ne opazimo majhne človeške figure. In takrat se pogled ustavi.

Droben lik človeka uravnoteži razmerje med vizualnimi masami. Najprej zdrsne pogled čez valovito površino sipin, nato po nežni krivini bele obale in šele nato, ob drugi zaznavi, se razkrije osrednji poudarek – figura.

Njen pomen ni v velikosti, ampak v vlogi povezovalca: daje merilo, občutek razdalje in doda zgodbo tišini.

Topli odtenki peska v kontrastu z globoko modrino morja in čistega neba ustvarijo učbeniški barvni kontrast. A nič ni vsiljivo – vse deluje tiho, mehko, odprto.

FotoNAMIG

Minimalizem v pokrajinski fotografiji zahteva:

• čistost kompozicije – brez motečih linij, senc ali podvajanj,

• omejen barvni spekter – kontrast toplega in hladnega je tukaj idealen,

• postavitev poudarka (človeka) v zlati rez ali tretjino – nikoli na rob,

• zavestno zamikano razkrivanje poudarka – figure naj ne prepoznamo takoj, naj vstopi s pogledom.

Pri taki fotografiji velja načelo: manj je več – a samo, če je tisto “manj” popolno uravnoteženo. Zasnova naj deluje kot ena sama misel, ne kot skupek elementov.

Tehnika

Fujifilm X-S20, XF50-140mmF2.8 R LM OIS WR

RAW zapis – zaradi dinamičnega razpona med svetlim peskom in modrim morjem

ISO 125 – standardna občutljivost za maksimalno kakovost

1/200 sekunde – da ne pride do stresenosti (neostrine)

f/13 – za ravnotežje med globinsko ostrino in čistočo detajlov

75mm (ekv. 35mm)

EV +1/3 – za ohranitev detajlov v pesku in vodi

Etika v fotografiji

Človek ni upodobljen z namenom portreta, temveč kot merilo in del pokrajine. Njegova prisotnost ni vsiljena, ni prepoznavna in ne zmoti ravnotežja motiva. S svojo drobnostjo in umestitvijo postane del naravne pripovedi. Fotografirano spoštljivo, brez motenj okolja.

O motivu

Lokacija: obalni pas med Walvis Bayem in Sandwich Harbour (članek -Foto lokacija) – eno redkih mest na svetu, kjer se puščava dobesedno dotika oceana.

Tukaj svetloba ustvarja idealne pogoje za minimalistično estetiko: mehki kontrasti, dolge linije, brez vmesnega hrupa. Maj je bil popoln mesec: tišina, brezvetrje, odprto nebo.

Ta motiv ni nastal spontano – nastal je iz čutenja prostora in iz spoštovanja do njegove tišine. Človek je le tihi opazovalec, ki nam omogoči, da vidimo razsežnost.

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija maj 2025 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

Tema - Minimalizem

2. / Pokrajina, zemlja, zorana polja, jutranja svetloba

Komentar

Toskanska pokrajina resnično ljubi fotokamero – valovita polja, razgibani hribčki in mehka svetloba nudijo nešteto možnosti za izražanje.

V tej fotografiji se vse združi v minimalističen, a bogat prizor: zorana polja v mehki jutranji svetlobi, plastenje hribov in drobna figura fotografinje, postavljena v zlati rez.

Na prvi pogled opazimo predvsem ritem valov polja, svetlobne prehode in tople tone rjave in zlate. Šele z zakasnitvijo pogled poišče majhno rdečo piko – osebo v intenzivni barvi, ki kljub drobnosti postane težišče motiva.

S to umestitvijo fotografija dobi večplastnost: vizualno ravnotežje, občutek razsežnosti prostora in element človeške pripovedi, ki ne izstopa, temveč poudarja prostor.

To je odličen primer, kako lahko tudi znani motiv (Toskana) vedno znova navduši, če mu dodaš nekaj novega – pogled, svetlobo, barvo ali, kot tukaj, človeški element, ki vstopi z zamudo.

FotoNAMIG

Ko fotografiramo pokrajino z osebo v njej, a želimo ohraniti minimalistični pristop, velja:

• izogibamo se motečim dodatkom (cesta, hiše, nebo),

• uporabimo ozki kot (teleobjektiv), da skrčimo kader in izločimo neželene elemente,

• figura naj bo majhna, a barvno jasna,

• postavimo jo v zlati rez, a ne preblizu roba – da ima “prostor za dih”,

• sledi v zemlji, plastenje in svetlobni prehodi naj vodijo pogled do osebe, a ne prehitro.

Zamisel o zakasnitvi deluje le, če je vse drugo v kadru dovolj zanimivo, da najprej zadrži pogled. Tukaj ravno svetloba, linije in teksture to nalogo opravijo odlično.

Tehnika

Canon ESO 5D MkII, EF 70-200mm f/2.8, RAW, ura 6.45h

200mm goriščnica (stal sem na sosednjem hribu)

1/200sek - fotografirano iz roke, uporabljen IS za nestresen posnetek

f/10 - zaprta zaslonka z željo po večji globinski ostrini

ISO 640 - fotografiral sem iz roke in glede na želeno zaslonko in čas, da posnetek ne bo stresen, sem moral dvigniti občutljivost (sem len z uporabo stojala!)

EV -2/3 - odboja od zemlje je malo, svetlomer misli, da je glede na njegovo 18% umeritev le te malo in slika bi bila brez korekture presvetla

Etika v fotografiji

Figura je postavljena brez motečega vpliva na pokrajino. Namen ni portret, temveč vključitev človeka kot tihi del naravnega ritma. Obleka in postavitev sta skladni s kompozicijo – brez prepoznavnosti, brez poziranja. To je spoštljiva prisotnost – tako do prostora kot do motiva.

O motivu

Lokacija: med San Quirico d’Orcia in Montalcino, ob znani skupini cipres. Stal sem pod znamenito skupino, na sosednjem hribu, kjer se pogledi odpirajo v vse smeri.

Toskana v septembru ponuja že zorana polja, čiste linije, razgibano svetlobo in skoraj neskončne možnosti za minimalizem s pripovedjo.

Vsak hrib, vsaka črta zemlje in vsak preliv svetlobe lahko postane kadrovski element, če jih znaš videti. In včasih je dovolj le drobna figura, ki vse skupaj uravnoteži – in ustvari fotografijo, ki ostane v spominu.

Fotografirano na FotoPOTEP Toskana september 2010 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

Tema - Zakasnitev

1. / Peščine - Ploskve - Barve

Komentar

Na prvi pogled nas fotografija zmede – velika rdečkasta površina z nedoločljivo teksturo deluje skoraj abstraktno. A spodnji del središča razkrije grmičevje, ki nas usmeri k spoznanju, da gre za naravni motiv. Pogled nato sledi linijam, podobnim naplavinam reke, vse do množice drobnih sledi. Nenavadna barva, ploščat izgled površine in kontrasti med sencami in svetlobo vzbudijo vprašanja: Kaj gledamo? Je to pesek? So to sledi?

Šele z zakasnitvijo opazimo tekača, in takrat motiv dobi svojo pravo vsebino. Človeška figura je majhna, a ključna – postane merilo velikosti prostora in s tem nosilec pripovedi. Tekač s svojo prisotnostjo ne dominira, ampak omogoči branje pokrajine. Njegove sledi in poteptane linije v pesku kažejo na človeški poseg v veličastno pokrajino, ki pa človeka hitro znova posrka vase.

Najbolj izrazit učinek ustvari teleobjektiv – s svojo značilnostjo “sploščene perspektive” preobrazi visoko sipino v skoraj navpično steno, kar fotografiji doda vizualni šok. To ni zgolj dokument, ampak interpretacija prostora, kjer postane vse na novo videno.

FotoNAMIG

Minimalizem ni vedno preprost – pogosto je ravno nasprotno:

• teleobjektiv (280 mm) spremeni perspektivo – prostor se “stisne”, valovi se izravnajo,

• barva kot prvi stik, vsebina kot drugi – rdečkasti odtenki v nizki svetlobi zmedejo, a pritegnejo,

• zakasnjen poudarek – tekač je majhen, neopazen na prvo oko, kar ustvarja dodano vrednost,

• figure v pokrajini kot merilo – brez njega bi bila površina brez pravega občutka dimenzije.

Kadar želimo tak učinek, potrebujemo natančen izrez, svetlobo, ki poudari teksturo, ter poudarek, ki ne deluje vsiljivo. Tekač tukaj ni glavni junak – je element razumevanja pokrajine.

Tehnika

Nikon D7100, Nikkor 70-200mm f/4 in 1,4X konverter, JPEG Fine, ura 8h

1/640sek - fotografirano iz roke, za nestresen posnetek

f/5.6 - globinska ostrina ni pomembna, ker je bil motiv oddaljen skoraj kilometer, zaslonko sem zaprl za eno vrednosti za boljši zaris ostrine

ISO 100 - glede na čas in zaslonko, iz roke, svetlobe je bilo na beli površini dovolj

200mm in 1,4X - 280mm (ekv.35mm)

EV 0 - že prej sem posnel nekaj posnetkov tega motiva, tako sem vedel, da korektura ni potrebna

Etika v fotografiji

Tekač je del potovanja, gibanja, ne pozira in ne ve za fotografijo. Prisotnost ni vsiljena, temveč pristna in spoštljiva. Fotograf ni vplival na motiv, le poiskal pravi trenutek, da izpostavi razmerje med človekom in pokrajino.

O motivu

Lokacija: Deadvlei (članek), znotraj najstarejše puščave na svetu – Namib.

Slana ravnica, obdana s sipinami, tvori surrealistično prizorišče, kjer je pan velik 3x1 km, z najvišjo sipino na svetu – Big Daddy (ok. 350 m).

Fotografirano dve uri po sončnem vzhodu, ko je svetloba že mehka in usmerjena, rdeči pesek pa žari zaradi visoke vsebnosti železa.

Tekač je tekel štiri kroge – posnetek je bil skrbno načrtovan, a izveden spontano, ko je bil trenutek pravi. Takšna fotografija ni le dokument – je zapis razmerja med človekom in prostorom, ki ga ne moreš obvladati. 

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija julij 2013 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

---

Več o fotografiji, tehniki, motivu, lahko vprašate na elektronski naslov (VSTOPI)

ali napišite komentar.