Pokrajina in ljudje – skupaj v prostoru

Fotografije, kjer človek ni v ospredju, temveč dopolnjuje pogled na pokrajino, ustvarjajo poseben žanr – pokrajina in ljudje. Gre še vedno za krajinsko fotografijo, kjer narava ostaja glavni motiv, a ji človeška prisotnost doda merilo, zgodbo ali občutek povezanosti. To so prizori, kjer nekdo dela na polju, hodi po grebenu, ali kjer je viden rezultat človeških rok.

Ključno pravilo: človek ne sme prevladati. Ko obraz postane prepoznaven ali postavitev preveč portretna, že vstopamo v temo “portreta v pokrajini”. Tu pa ostajamo pri naravi kot glavnem motivu, kjer je človek ali njegov vpliv prisoten – a zadržano, spoštljivo, v vlogi opazovalca ali dela celote.

Iz tehničnega vidika velja večina pravil krajinske fotografije – široki kadri, večja globinska ostrina (f/8–f/16), nizka ISO občutljivost. Pomembna pa je tudi kompozicija: osebo postavimo v tretjino slike ali na linijo, tako da dopolnjuje pogled, ne prevlada. Če uporabljamo ožji kader, mora biti narava še vedno prepoznavna v ozadju ali kontekstu.

Fotografija v tem žanru lahko pripoveduje več – o življenju v pokrajini, povezanosti človeka z naravo in o lepoti prostora, ki ga naseljujemo.

Filter - Polarizaciski (članek), sivi (ND) s prehodom (članek), (Knjiga KOMPOZICIJA SLIKE)

---

6. Človek – Barka – Dramatika – Sever – Islandija

Komentar

Islandija – surova, poetična, brezkompromisna. V tej fotografiji se ledena pokrajina zlije z zapuščeno barko, ki nosi zgodbe preteklih časov. A ključna je prisotnost človeka – oseba z razprtimi rokami, ki stoji visoko na krovu, kot bi hotela objeti veter, nebo in preteklost. Kompozicijsko se težišče prenese z masivne barke, postavljene diagonalno, na nebo, polno giba in barvnih prelivov. Pogled gledalca sledi linijam jamborov, vse do točke svetlobe ob obzorju, kjer silhueta osebe dobi svoj pomen – ne kot junak, temveč kot simbol zavedanja majhnosti pred silami narave. Ta fotografija ni le dokument – je izjava.

FotoNAMIG

Ko vključuješ človeka v motiv, kjer prevladuje narava ali zapuščeni objekti:

• izberi pozicijo in držo, ki izražata sporočilo (roki odprti = osvoboditev, pokončna drža = trdnost),

• pazljivo loči figuro od ozadja – v tem primeru svetel pas neba služi kot kontrast,

• naj bo okolica še vedno glavna – človek naj dopolnjuje, ne dominira,

• izrabi stare objekte kot vizualno sidro – barka ni samo dekoracija, ampak narativni element,

• nizka perspektiva poveča učinek dramatičnosti, še posebej ob nemirnem nebu in hladni svetlobi.

Tehnika

Fujifilm X-M5 / XF 18-55mm f/2.8-4 R LM OIS

ISO 3200 – dvignjen za dosego ustreznega časa ob pomanjkanju svetlobe

1/1250 sekunde – dovolj hitro za zamrznitev valov in človekove drže

f/5.6 – uravnoteženost med globinsko ostrino in svetlobno občutljivostjo

18 mm – širokokotni objektiv (ekvivalent cca 27 mm v 35 mm formatu), za zajem barke in okolice

Etika v fotografiji

Ko stopiš na barko, četudi zapuščeno, vedno upoštevaj lokalni kontekst in spoštovanje do zgodovine kraja. Takšni objekti niso le fotogenični – so del skupnostnega spomina. Vsak korak po krovu naj bo premišljen.

O motivu

Fotografirano blizu Ólafsvíka, severozahod Islandije, v zimskem času. Sneg, veter in pridušena svetloba ustvarijo svet, ki ni le kulisa, temveč čustveno ozadje. Ribiška barka, pozabljena na obali, sporoča nekaj več: o minljivosti, vztrajnosti in ciklu narave. Človek, ki stopi nanjo, ne išče nadzora – temveč stik. V tej fotografiji je oseba pripovedovalec zgodbe, ne glavni lik.

Fotografirano na FotoPOTEP Islandija 2024 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

5. Obala – Sipine – Sendwich harbour - Namibija

Komentar

Stati na vrhu peščene sipine in opazovati, kako se oranžni valovi peska srečajo z modrino oceana, je trenutek, ki presega zgolj estetsko.

Na tej fotografiji sem želel ujeti ravnovesje med tišino prostora in občutkom odkrivanja – zato sem osebo postavil ravno tja, kjer rob sipine loči peščavo in morje.

Pogled gledalca se najprej pomakne vzdolž vzorcev v pesku, sledi linijam, ki vodijo do figure v rožnato-beli opravi, nato pa zdrsne naprej ob obalni liniji v modrino neskončnega horizonta.

Oblaki lebdijo nizko, kar nebu doda volumen in globino, obenem pa ohranijo svetlobo mehko in razpršeno.

Ključno razmerje v fotografiji poudarja, kako majhen a pomenljiv je človek v tej pokrajini – kontrast oranžnega peska in figure omogoča jasno vizualno branje. Gib roke proti čelu namiguje na opazovanje, iskanje ali preprosto začudenje. In prav ta pripovedna odprtost je tisto, kar fotografijo naredi več kot le razgled.

FotoNAMIG

Kadar vključim osebo v pokrajinski motiv, pazim na več ključnih stvari, da ta ne prevzame glavne vloge, ampak dopolni pogled:

• oseba naj ima pred seboj dovolj praznega prostora – “prostor za dih”,

• oblačila naj kontrastirajo okolju, a ne kričijo – tukaj je nežna rožnata popolna izbira,

• postavitev osebe naj bo skladna z linijami v pokrajini – tukaj sledi vozila in rob sipine vodijo pogled naravnost do figure,

• oseba naj ne bo ob robu kadra, razen če to namenoma želimo zaradi dinamike,

• naj ne bo prepoznaven obraz – s tem ohranimo občutek anonimnosti in odprtosti za identifikacijo gledalca.

Najboljše fotografije s človekom v pokrajini nastanejo takrat, ko ta ni glavni motiv, temveč vodnik za oko. Poudari razmerje med človekom in prostorom ter ustvari povezavo med gledalcem in pokrajino.

Linije in teksture, kot so sledovi v pesku, robovi sipin in obala, so ključni elementi – uporabimo jih za usmerjanje pogleda.

Tehnika

Fujifilm X-S20 / XF 18-55mm f/2.8-4 R LM OIS

RAW zapis – zaradi zahtevnih kontrastov med peskom, vodo in nebom

ISO 320

1/500 sekunde – dovolj hitro za roko in za jasno ločene obrise

f/8 – za večjo globinsko ostrino v celotnem kadru

goriščnica okoli 55 mm (ekv. 85 mm) – naravna perspektiva, brez stiskanja prostora

EV +1/3

Etika v fotografiji

Oseba v kadru ni glavni motiv, temveč vodnik pogleda. Postavljena je z mislijo na skladnost s pokrajino – spoštujoče in brez prepoznavnega portretnega učinka. Ne moti razmerij v prostoru, temveč jih poudarja.

O motivu

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija, maj 2025

Lokacija: območje Sandwich Harbour – ena redkih točk na svetu, kjer se stikata dve skrajnosti: puščava Namib in Atlantski ocean. Peščene sipine se tukaj dobesedno zlivajo v morje. Maj je idealen mesec: čista svetloba, razgibano nebo, brez megle.

V tem prizoru človek ni osrednji element – je le trenuten obiskovalec, del širše zgodbe o naravi in prostoru, ki ga nikoli ne bomo povsem obvladali.

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija maj 2025 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

4. Obala – Pesek – Modrina – Namibija

Komentar

Na prvi pogled se zdi motiv skoraj neresničen – preprost, a zaradi premišljenih kompozicijskih odločitev izredno učinkovit.

Fotografija prikazuje žensko v modri obleki, kako hodi bosa po vrhu peščene sipine, ki se spušča proti Atlantiku. Hrbet obrnjen proti gledalcu vzpostavi povezanost s prostorom – kot da gledalec sledi njenim korakom.

Modra barva obleke izstopa kot edini hladni ton na toplem ozadju peščenih sipin in zlate svetlobe, kar ustvarja močno barvno ravnovesje. Zračna perspektiva in mehka svetloba pomagata ustvariti občutek prostorske globine in lahkotnosti.

Detajli, kot so sledi vozil na obali in nežno valovanje morja, dodajo dodatne ravni pripovednosti – sled človeške prisotnosti v navidezno neokrnjeni naravi.

Postavitev osebe v tretjino kadra, pokončna hoja proti horizontu in kompozicijsko ravnovesje med linijo sipine ter morskim robom ustvarjajo fotografijo, ki govori o odkrivanju, svobodi in povezavi s prostorom.

FotoNAMIG

Kadar želimo vključiti človeka v pokrajino, a ohraniti naravo kot glavni motiv, je pomembna premišljena umestitev:

• oseba naj bo obrnjena stran – to omogoča gledalcu, da “vstopi” v prizor,

• oblačila naj dopolnjujejo barvno ravnovesje – modra na oranžnem tukaj deluje kot vizualna sidrna točka,

• uporabi teleobjektiv z večjo odprtostjo zaslonke (manj globinske ostrine), da poudari obliko in barvo figure,

• pazi, da oseba ne postane prepoznavna po obrazu – s tem ohraniš odprtost motiva in se izogneš portretnemu učinku.

Idealno je, če oseba ni osamljena le zaradi kompozicije, ampak tudi v vlogi – naj postane simbol, ne le lik. Postavitev v tretjino ali na iztek diagonale pomaga voditi pogled brez preusmeritve pozornosti s pokrajine.

Tehnika

FUJIFILM X-H2 / XF 150-600mm F5.6-8 R LM OIS WR

1/1500sek - fotografirano iz roke, za nestresen posnetek

f/5.6 - pri 150 mm (225 mm ekv. 35 mm) za čim manj globinske ostrine

ISO 320 – pri teleobjektivih vedno raje dvignem ISO za fotografiranje iz roke

EV 0 - fotografirano v RAW formatu, zato pri tem motivu ni bilo potrebe po korekturi

Etika v fotografiji

Oseba na fotografiji ni prepoznavna, ne posega v naravo in ni bila namensko pozirana. Prisotnost človeka v motivu ni za dominanco, temveč za občutek merila in vzpostavitev povezave med človekom in prostorom. Fotografirano spoštljivo, brez motenja okolja in brez intervencije v naravne elemente.

O motivu

Lokacija: obalni del med Walvis Bay in Sandwich Harbour (članek -Foto lokacija) – redka točka, kjer se puščava Namib stika neposredno z Atlantikom. Peščene sipine, ki se zlivajo proti morju, ponujajo fotografsko izjemno okolje – z unikatno svetlobo, kontrasti in občutkom izoliranosti.

Vzpon na vrh sipin je fizično zahteven, a fotografsko nagrajujoč – vsak pogled razkriva novo kombinacijo linij, tonov in občutkov.

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija maj 2025 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

3. Poletje – Prostor – Barve – Namibija

Komentar

Fotografija v celoti zajame odprtost in prostranost stepske pokrajine, hkrati pa v ospredje postavi človeka kot opazovalca in tistega, ki ustvarja spomin.

Linije v prostoru so mehke, a prepoznavne – horizont jasno razmeji zlato suho travo od razgibanega gorovja v ozadju, ki s svojim ritmom in toniranostjo doda globino.

Osrednja figura – ženska v rožnati obleki – stoji v spodnji tretjini fotografije, rahlo levo od sredine. Ta postavitev ustvari uravnoteženo kompozicijo, kjer figura ne tekmuje s pokrajino, temveč jo dopolnjuje.

Rožnata barva se presenetljivo lepo zlije z barvami skalovja – kar ustvarja barvno harmonijo, ki deluje skoraj načrtovano, čeprav je trenutek ujet spontano. To je tisti redki primer, ko se svetloba, prostor in prisotnost človeka uskladijo v vizualni pripovedi.

FotoNAMIG

V fotografiji, kjer človek vstopa v pokrajino, je ključnega pomena:

• uravnotežena postavitev – spodnja tretjina ali rahlo iz sredine deluje naravno,

• barvna povezanost – če je obleka v harmoniji z naravo, motiv pridobi tiho estetiko,

• široki kot – uporaba širokega kota poudari prostranost in majhnost človeka,

Čeprav gre za motiv s fotofonom, kompozicijska premišljenost ni nič manj pomembna. Ravno ob spontanih posnetkih je dobro imeti notranje vodilo – človek naj ne prekrije pogleda, ampak ga vodi. Če obleka ni preveč kontrastna, lahko zlahka postane del zgodbe prostora.

Tehnika

Fotofon Samsung Galaxy S25 Ultra (test)

ISO: 32 – izredno nizka občutljivost, značilna za fotofone ob močni svetlobi

1/150 sekunde – dovolj kratek čas za ročno stabilen posnetek brez tresenja

18.6 mm (ekv. 35mm) široki kot, kar poudari prostor in razdalje

Etika v fotografiji

Motiv je spontan, oseba ni pozirala za foto namen in ni bila prepoznavno izpostavljena. Njen položaj in odnos do prostora poudarjata povezanost, ne dominanco.

Fotografirano brez poseganja v okolje – spoštljivo do narave in osebe.

O motivu

Lokacija: cesta D845, ki poteka čez odprto stepsko planjavo s skalnatim ozadjem. Maj tu že prinese popolnoma suho travo, a v jutranji svetlobi vseeno zaživi z barvno toplino.

Rdeča zemlja, rumeno-bela trava in intenzivno modro nebo ustvarijo značilen kontrast namibijske krajine. Ta fotografija ujame esenco prostora – širino, svetlobo in tisto tiho dinamiko, ki jo občutimo le, ko obstanemo in opazujemo.

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija maj 2025 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

2. Zahod - Barve - Diagonala - Namibija

Komentar

Vse, kar opredeljujem v uvodu teme Pokrajina in ljudje, je v tej fotografiji tudi prikazano – jasno, prepričljivo in estetsko.

Motiv prikazuje prostrano stepsko cesto D707, ki se z začetne širine zoži v diagonalo in nas popelje globoko v notranjost prostora. Pokrajina ima globino, strukturo in smer. Dve tretjini kadra sta namenjeni zemlji, saj nebo – kljub svoji intenzivni modrini – ni glavni nosilec zgodbe.

Oseba v ospredju je obrnjena proč in rahlo levo – stoji na začrtani diagonali in opazuje polarizacijski filter. S svojo prisotnostjo uravnoteži desni težki del slike ter hkrati usmeri pogled gledalca. Ker ni videti njenega obraza, oseba ne prevlada – temveč postane izhodišče za gibanje pogleda po pokrajini.

Barvni kontrasti so maksimalno izkoriščeni: rumena trava, rdeča zemlja in globoko modro nebo tvorijo skoraj učbeniški primer komplementarnih barv, a brez umetnega videza. Pozna popoldanska svetloba in uporaba polarizacijskega filtra ustvarita mehke prehode ter jasno razločnost barv in tekstur.

FotoNAMIG

Pri tovrstni fotografiji, kjer oseba dopolnjuje pokrajino, a je ne sme preglasiti, priporočam:

• postavitev osebe na diagonalo ali tretjino slike, da ustvarimo smer in globino,

• obrnjena poza – brez obraza, brez poziranja,

• kompozicijsko uravnoteženje – oseba naj dopolni težo motiva (kot tukaj na desni strani),

• barvno povezavo z okoljem – obleka naj bo v dialogu z barvami narave,

• uporaba širokega kota (24 mm ali več), ki omogoča zajem širine in prednjega plana,

• polarizacijski filter – posebej pri svetli travi, modrem nebu in rdeči zemlji.

Tehnika

Nikon D3x, Nikkor 24-70mm f/2.8, NEF, ura 17h

1/250sek - fotografirano iz roke, za nestresen posnetek f/16 - pri 24mm dovolj za globinsko ostrino po celotnem polju

ISO 200- glede na čas in zaslonko, iz roke

24mm - izbrana goriščnica, da se še ujame prednji plan

EV -1 - za bolj zasičene tonske vrednosti, katere lahko kasneje lažje dodatno obdelam

Polarizacijski filter - za dodatno zasičenost in čistost barv

Etika v fotografiji

Oseba na fotografiji ni prepoznavna in ni postavljena v ospredje. Namen njenega vključevanja je poudarek razmerij in povezanost človeka z naravo – ne individualna zgodba. Prisotnost ni invazivna, kompozicija spoštuje naravni prostor. Fotografirano z dovoljenjem in brez posega v pokrajino.

O motivu

Fotografirano na legendarni cesti D707 v južni Namibiji (članek - Namibija - cesta D707), poznani po svoji odprtosti, geoloških formacijah in zlatih travnatih ravnicah. V maju, ob koncu poletne suše, svetloba hitro postane mehka, rdeča zemlja pa z vsakim kotom sonca spreminja ton. To je cesta, kjer fotografija ne nastane – ampak se zgodi. Ne čudi, da za Namibijo pravim, da je dežela najleših kulis! Pravi raj za fotografa.

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija maj 2025 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

1. Pokrajina - Človek - Zahod - Barve - Spitzkoppe - Namibija

Komentar

Ta motiv odlično združuje geometrijo, svetlobo in človeški element, brez da bi katerikoli izmed njih prevladal.

Naravni granitni lok v ospredju tvori močno zgornjo mejo kadra in vodi pogled v globino – naravnost proti osebi, ki sedi na skalni polici. Njena silhueta, obrnjena proti sončnemu zahodu, deluje kot simbol kontemplacije in spoštljivega odnosa do prostora.

Sonce, ki le še rahlo kuka izza roba skale, ustvari izrazit zvezdasti sij – efekt, dosežen z zaprto zaslonko (f/14) in natančno postavitvijo v kader.

Barvna paleta je popolnoma uravnotežena: topli toni granita žarijo v oranžno-zlati svetlobi, nebo pa s prelivajočimi odtenki prehaja v globoko modrino.

Oseba je le temna silhueta brez detajlov – ne izstopa, ne prevladuje, temveč dopolnjuje pokrajino.

Granitni obok, oseba in v ozadju gore Spitzkoppe tvorijo trojno razsežnost: bližina, srednji plan in daljava.

Čeprav je gora zaradi širokega kota majhna, poznavalcu Namibije takoj razkrije lokacijo. To je klasičen primer “človeka v pokrajini” – skromno, premišljeno in spoštljivo.

FotoNAMIG

Motiv kot je ta je učbeniški primer žanra pokrajina in ljudje. Ključni nasveti:

• izkorišči naravno geometrijo – loki, okvirji, strukture naj vodijo pogled,

• človek kot silhueta – brez obraza, brez poziranja, le figura v prostoru,

• fotografiraj proti svetlobi – a s pravo zaslonko za efekt sončne zvezde,

• kompozicijska plastnost – poveži ospredje, srednji in zadnji plan v eno pripoved.

Posebno pozornost namenimo kompozicijski uravnoteženosti: oseba naj zapolni potencialno praznino in hkrati ne prevzame motiva. To je primer, kjer lahko človek poda merilo prostora, ne da bi izstopil iz njegove zgodbe.

Tehnika

Nikon D800e, Nikkor 16-35mm f/4, JPEG Fine, ura 17h

1/100sek - fotografirano iz roke, za nestresen posnetek

f/14 - pri 16mm dovolj za globinsko ostrino po celotnem polju

ISO 400 - glede na čas in zaslonko, iz roke

16mm - izbrana goriščnica, da se še ujame prednji plan

EV 0 - korektura osvetlitve ni uporabljena

Etika v fotografiji

Oseba ni prepoznana, ne pozira in ne moti naravnega toka motiva. Namen njene prisotnosti je dopolnjevanje pokrajinein ne ustvarjanje osebne zgodbe. Prisotna je spoštljivo – tako v kadru kot tudi med samim fotografiranjem. Vrednost posnetka izhaja iz skladnosti narave in človeka, ne iz dominacije enega nad drugim.

O motivu

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija, maj 2013

Lokacija: območje Spitzkoppe – verjetno najikoničnejša granitna formacija Namibije. V ravnini, kjer 100 kilometrov okoli ni ničesar, nenadoma vznikne sedem granitnih monolitov, med njimi tudi znameniti naravni most, dolg 30 m.

Spitzkoppe (1784 m) z dolgo steno in špičasto obliko ustvarja kuliso, ki v večerni svetlobi žari, granit pa prevzame izjemne tople tone. Fotografirano pod naravnim mostom, v trenutku, ko sonce pada pod horizont.

To je kraj, kjer fotografija ne nastane – temveč se zgodi. In pogosto se zgodi tudi, da kamera obstane, ti pa le sediš v tišini in gledaš, kako svetloba za sabo zapira dan.

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija julij 2013 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com) 

---

Več o fotografiji, tehniki, motivu, lahko vprašate na elektronski naslov (VSTOPI)

ali napišite komentar.