Spitzkoppe Namibija – granitni dragulj v osrčju Namibije

Spitzkoppe Namibija

Sredi suhe namibijske pokrajine, med mestoma Swakopmund in Usakos, se iz neskončne ravnice skoraj navpično dviguje mogočna granitna gora Spitzkoppe. Zaradi svoje izrazite koničaste oblike jo pogosto imenujejo kar “Matterhorn Namibije”, čeprav s svojimi 1.728 metri ni med najvišjimi v državi. A v tej neskončni puščavski ravnini deluje mogočno, skoraj neresnično – kot naravna katedrala, ki že milijone let kljubuje vetru, soncu in dežju.

Pot do tja – cesta v samoto

Spizkoppe Namibija - Najhitrejša pot vodi iz Swakopmunda po asfaltirani cesti B2 proti Usakosu, kjer se odcepi na D1918 in sledi še 40km makadama. Iz obeh cest se že vidi gora in na odcepih so velike table, tako da ne morete zgrešiti poti. A meni je ljubša bolj divja pot. Iz Swakopmunda se zapelješ proti severu, ob obali Skeleton Coast, do kraja Henties Bay. Tam se cesta nadaljuje še na 100km ob obali, ali zaviješ na cesto D1918, ki se obrne proti notranjosti – približno sto kilometrov popolne ravnine in makadama, kjer ni vasi, ni prometa, le veter in tišina. Ko se teren začne spreminjati in se v daljavi prikaže silhueta gore se zaveš, da prihajaš na posebno mesto.

Spominjam se svojega prvega raziskovanja tega področja, leta 2013. Na obali je bila megla, cesta je bila prazna in dolga, jaz pa sem imel v dvojnem tanku svojega Hiluxa še vsaj 100 litrov nafte in v prtljažniku še dve rezervni gumi – za vsak slučaj. Nisem se odločil za nadaljevanje po Skeleton Coastu, kjer je naslednji odcep v notranjost pri Torra bay, šele po 300km. Cela pot pa ena sama meglena monotonost – kilometri prazne obale, ki jih razbijejo le kolonije tjulnjev in redke ladijske razbitine, vedno zavite v meglo in daleč stran od ceste. Zato sem zavijal proti notranjosti, kjer te pričaka popolnoma drugačen svet. Že po nekaj kilometrih se megla umakne soncu.

Ko sem po uri vožnje skozi kamnito puščavo zagledal goto Spitzkoppe, obsijano z oranžno svetlobo zahajajočega sonca, sem ostal brez besed. Zavil sem z glavne poti, parkiral in samo gledal. Tisti trenutek me je osvojila – in od takrat je postala stalna postaja na vsakem FotoPOTEPu po Namibiji.

Starodavna pokrajina in kultura

Gora je stara približno 120 milijonov let. Nastala je v času, ko se je Afrika ločevala od Južne Amerike. Ta kamnita gmota je stoletja služila kot orientir ljudem, ki so tukaj živeli – predvsem ljudstvo San (Bušmani). V skalnih zavetjih še danes najdeš jamske poslikave, ki pripovedujejo zgodbe o lovu, vsakdanjem življenju in duhovnem svetu.

Med balvani so skriti tudi tisoč let stari grobovi, ki pričajo, da je to območje za San pomenilo več kot le prostor za preživetje – bilo je del njihovega sveta.

Raj za fotografa

Spitzkoppe je ena tistih lokacij, kjer svetloba dela čudeže.

• Zjutraj: Prvi žarki sonca obarvajo granit v mehko rožnato-oranžno, sence so dolge in risajo linije po skalah. Zrak je čist, nebo modro, kontrasti popolni.

• Popoldne in proti zahodu: Gora zasije v intenzivnih oranžnih in rdečih tonih, ki se vsakih nekaj minut spreminjajo. Če se v popoldanskem času zapelješ ven, skozi zadnji izhod, in nadaljuješ približno kilometer naprej, dobiš popolnoma drugačen pogled na osvetljeno goro. To je prizor, ki ga mora ujeti vsak popotniški fotograf.

• Ponoči: Nebo brez svetlobnega onesnaženja je prizor zase. Mlečna cesta, ki se razteza čez nebo, in osamljena gora pod njo – to je ena najbolj nepozabnih izkušenj za vsakega fotografa.

Eden najbolj priljubljenih motivov na območju je naravni granitni most, ki v kombinaciji s pravo svetlobo ustvari skoraj nadrealistične kompozicije. Svetloba se v tem okolju hitro spreminja, zato moraš biti pripravljen in imeti fotokamero ves čas pri roki.

• Ob vzhodu je granit intenzivno rdeč le kratek čas – včasih le deset minut. Nato vsakih pet minut barva izgublja intenzivnost, dokler po približno eni uri svetloba riše pokrajino s celotnim barvnim spektrom in skala postane rumenkasto rjava.

• Pred sončnim zahodom so barve žive dlje časa. Zadnjo uro pred sončnim zahodom pa je oder narave v svoji najboljši formi – granit dobi tisti značilni, globoko rdeči odtenek, ki je skoraj hipnotičen.

Nasvet za fotografe: Če loviš popolno barvo ob vzhodu ali zahodu, pridi zjutraj na lokacijo vsaj pol ure prej in pripravi kadriranje. Svetloba se hitro spreminja, in če nisi pripravljen, lahko zamudiš najbolj čarobne trenutke. Širokokotni objektiv je idealen za zajem mogočnosti pokrajine, teleobjektiv pa pride prav, če želiš izrezati detajle v igri svetlobe in senc.

Za zahod, bodi na lokaciji dve uri prej, ker sonce, ko je blizu obzorja nima več polne moči. Zahod pri Spitzkoppe je po moje tako intenzivno rdeč zato, ker je približno 100 kilometrov stran Atlantski ocean, in lom svetlobe čez meglo in vlago v zraku ustvari tisti poseben žar. Ta kombinacija puščavske suhosti in morske vlage daje svetlobi globino, ki je drugje v Namibiji ne doživiš.

Posebni motivi – naravno jezero

Če imaš srečo in obiščeš Spitzkoppe v deževni sezoni, do konca aprila, lahko naletiš na redek prizor: naravno jezerce v skalni kotanji pod goro. Deževnica tam ustvari kristalno čisto vodo, ki v tišini odseva mogočni vrh. A to je pravi fotografski jackpot – ujeti ga moraš v pravem času, saj voda v suhem podnebju hitro izgine.

Kampiranje in izkušnja tišine

Če želiš res začutiti Spitzkoppe in ujeti svetlobo ob sončnem vzhodu in zahodu, moraš ostani tam čez noč. Mi na FotoPOTEPu ostanemo dve noči. Pridemo popoldan in, ko uredimo taborišče, gremo iskati dobre lokacije. Tudi svetloba ob zahodu je že enkratna. Tako za naslednje jutro vemo kam bomo šli zajeti vzhod. In oboje lahko še 1X ponovimo.

Ob vznožju gore je uradni kamp Spitzkoppe Rest Camp, ki se razteza čez vsaj dva kilometra, kar mu daje občutek prave divjine. Recepcija je na vzhodnem delu območja in ta urediš prijavo, napolniš baterije za fotokamero, kupiš osnovne potrebščine za ogenj ali si privoščiš obrok v preprostem bifeju s kuhinjo, kjer strežejo kosila in večerje. Na voljo so tudi tuši s toplo vodo, pomivalnica in nekaj dodatnih prostorov za udobnejše kampiranje.

Kamp ima vsaj 40 ločenih mest za kampiranje, razporejenih tako, da imaš skoraj povsod občutek zasebnosti. Posamezni prostori so oddaljeni drug od drugega najmanj 50 metrov, nekateri celo več kot nekaj 100m. Tako lahko v miru uživaš v tišini in občutku odmaknjenosti tudi, če je v kampu več obiskovalcev.

Spitzkoppe in nočna fotografija

Ko se stemni in se nad teboj razgrne nebo, posuto z milijoni zvezd ugotoviš, da ti prav nič ne manjka. Noč tam ni le tiha – je popolna. Slišiš le veter in kdaj pa kdaj oddaljen klic šakala. Zvečer še enkrat naše fotokamere oživijo. Dolgi časi, doosvetlitev z lučko, svetloba lune, neverjetno zvezdnato nebo...

Za fotografa je noč pri Spitzkoppe pravi raj. Astrofotografija tukaj ni dodatna dejavnost – je skoraj obvezna. Torej ne pozabite stojalo. Nebo je kristalno čisto, svetlobnega onesnaženja ni, Mlečna cesta pa se razteza naravnost čez osrednji vrh.

Za pustolovce in pohodnike

Čeprav je plezanje na glavni vrh zahtevno in primerno le za izkušene in še to z vodičem, so okoli gore tudi lažji pohodi, ki ponujajo čudovite razglede in priložnosti za raziskovanje.

Zakaj se k Spitzkoppe vedno vračam

Spitzkoppe ni le gora. Je prostor, kjer se čas upočasni in kjer narava pokaže svojo veličino v najpreprostejši obliki. Vsakič, ko se pripeljem po tisti prašni cesti in se v daljavi pokaže silhueta gore, imam občutek, da prihajam na sveto mesto. Morda zato, ker se tam vedno znova spomnim, zakaj sem se zaljubil v potovanja in fotografijo - FotoPOTEP.

ZANIMIVOST; V 12 letih sem na tej lokaciji preizkusil več kot 61 različnih fotokamer in fotofonov (Vidim, da mi tu med izbranimi fotografijami manjka Panasonic, pa še kaj sem zgrešil) – objektivov sploh ne morem več prešteti. Na vsak FotoPOTEP vzamem drugo kombinacijo opreme za testiranje in pripravo članka za revijo in spletno stran e-Fotografija. Običajno imam s seboj dve ohišji in en fotofon. Priznam, zna biti malce nerodno, ko imaš opremo različnih proizvajalcev in se prve dni še loviš z nastavitvami, poleg tega dodatna oprema ni vedno najbolj primerna za tak tip potovanja. Ampak – vse se da.

Kulise te neverjetne pokrajine imajo svoje posebnosti in svojo všečnost. Prav za ta kraj vedno napišem v napovedniku za FotoPOTEP Namibija - Stvarnik je že vedel, kje bo sebi naredil in popotnikom skril najlepše kulise. Toda te skrite kotičke počasi odkriješ in jih lahko pokažeš tudi drugim – in prav to je čar FotoPOTEPov po Namibiji.

Če bi lokacijo moral opisati v enem stavku, bi rekel: “Kraj, kjer se granit in svetloba zlijeta v popolno kuliso, in kjer vsak klik fotokamere ujame nekaj starodavnega.”

Ko sonce počasi tone za obzorje in se granit obarva v oranžno-rdeče tone, pride trenutek, ki ga imam le zase. Kamero položim na topel granit, prižgem cigaro, v roko vzamem kozarec viskija in samo gledam, poslušam in uživam. Ja, ne samo razmišljati o motivu, tudi uživati v tišini je treba znati.

Prav zato sem za FotoPOTEP zapisal slogan: Videti – Fotografirati – Uživati.

---

Galerija Mi FotoPOTEPi - Spitzkoppe naravni lok

---

Ob opisovanju krajev in lokacij, vedno podam oceno od 1-5, glede na moj osebni popotniški in še posebej na fotografski vtis.

Spitzkoppe Namibija – fotolokacija afriškega “Matterhorna"

Potovanje / 5

Sredi ničesar, a prav zato tako čarobno. Vožnja do tja je sama po sebi doživetje, vzponi in sprehodi med skalnimi oblikami pa razkrivajo drugo podobo Namibije – bolj intimno, mirno in hkrati mogočno.

FotoPOTEP / 5

Spitzkoppe je fotografski raj za motive ob sončnem vzhodu in zahodu. Oranžne granitne skale v kombinaciji z neskončnim nebom in zvezdnato nočjo so kulisa, ki jo je treba doživeti skozi kamero.

Če kje, je Stvarnik v Namibiji pomislil na fotografa.