Fotografirati z občutkom – kako videti, fotografirati, ne da posegaš

Včasih slišim: Ali je prav, da jih fotografiramo? Odgovorim: Ni narobe, če najprej pogledaš v oči, šele nato skozi iskalo. (iz teme - Etika v popotniški fotografiji)

Najprej opazuj, začuti prostor – brez poseganja v ljudi ali dogajanje.

Fotografirati z občutkom - Matjaž Intihar

Na svojih FotoPOTEPih sem vedno znova postavljen v okolja, kjer se narava in kultura srečata na svojih robovih. In prav v teh trenutkih, ko želim ujeti nekaj več kot le podobo, spoznam, kako pomembno je, da kot fotograf ne vstopim v prostor preveč izrazito. Ne le fizično, temveč tudi zaznavno. Torej, fotografirati z občutkom.

Ostajam nekoliko odmaknjen. Z darilom – preteklimi fotografijami – sem se najprej zahvalil, da smem biti tukaj. Šele potem sem začel fotografirati, spoštljivo in brez vdiranja v njihov vsakdan.

Vsak fotograf razvije svoj pristop k motivu – nekateri z neposrednostjo, drugi z navodili, tretji s sodelovanjem ali celo uprizarjanjem. Tudi sam k portretom in prizorom včasih pristopam bolj aktivno, morda celo vsiljivo – a redko. Tisto, kar mi je najbližje, kar mi največ pomeni, je prav ta pristop: postati neviden. Biti tam, vedo da si tam, a ne motiti. Ne odvzeti ničesar prizoru, temveč mu dovoliti, da se sam razkrije. V tem članku prikazujem prav to meni ljubo možnost – biti neviden opazovalec, ki skozi fotokamero ne vzame, temveč prejme.

Opazovanje brez posega

Zamisel, da ne motiš prizora, ampak postaneš del njega, je ključna. Ko sem fotografiral otroka iz Himba vasi, nisem takoj dvignil fotokamere. Najprej sem bil prisoten. Bil sem tam, v pogledu, v prostoru, v trenutku. In šele ko se je otrok sprostil, ko je prišel pogled, ki ni bil zmeden, prestrašen ali zadržan, sem pritisnil sprožilec. V njegovih očeh smo bili vsi mi. Brez govora, brez umetne pozornosti.

V njegovem pogledu smo mi – skupina obiskovalcev, odsevana brez besed.

V teh pogledih ni le radovednost otroka – tam smo tudi mi. Fotograf, ki zna počakati, vidi, kdaj oči nehajo begati in začnejo opazovati. Takrat se v očeh ujame več kot svetloba – zajamejo prizor in odnose, vzpostavi se stik. Pogled je takrat jasen, ne moten s prisilo, ne pretrgan z navodili. Ko se vidiš v očeh nekoga drugega in hkrati v tem ne čutiš motnje, veš, da si bil tam pravilno.

Pogled v tišini – V očeh otroka ne zrcalimo le svetlobe, temveč tudi sebe.

Gleda – a ne sprašuje!

Primeri iz prakse

Na sipinah Sandwich Harbourja, ko sem od daleč in z višine opazoval silhueto osebe na robu peščenega grebena, sem vedel, da je to prizor, ki ne potrebuje spremembe. Samo svetloba, oblika in mir.

Enako z gazelo, ki je brez besed postala del moje kompozicije. Tudi tukaj ni bilo hitenja, priganjanja ali lova za “akcijo”. Vse se je enostavno zgodilo, zgodilo v tišini.

A včasih tudi sam postanem del fotografije – ne kot naključni opazovalec, temveč kot nekdo, ki prizor soustvari. Ko sem postavil kompozicijo z osebo ob orjaški luni, je bil vsak korak premišljen: lokacija, čas, goriščnica, razdalja, natančna postavitev silhuete.

Enako velja za vnaprej zamišljen prizor v riževih terasah Tegalalang na Baliju, kjer sem želel ustvariti prizor, ki bo spoštoval okolje in obenem pripovedoval zgodbo delovnega vsakdana. Moški s kokosoma in motiko ni le element estetike, temveč nosilec trenutka, ki je bil natančno načrtovan, a kljub temu deluje naravno in verodostojno.

Oseba je meni poznana, Wan iz našega resorta, ki pa je včasih delal tu. Oblečen je kot vsak delavec na polju, kokosi mu nudijo tekočino za delo v visoki vročini na polju in motika je pristna, kot jo uporablja vsak na teh poljih. Dodal sem samo še dobro svetlobo in za njeno usmeritev v model, odbojnik.

Biti sam – in skupaj

Na potovanjih, kot je FotoPOTEP, se pogosti trenutki zamenjujejo med skupinskimi doživetji in popolno tišino samote.

Medtem ko v eni sekundi skupaj stojimo pod suhim drevesom in v tišini čakamo na pravo svetlobo, že naslednji trenutek vsak odide svojo pot – morda le nekaj korakov stran, a dovolj, da postane sam s svojim prizorom.

Nočna fotografija pod mlečno cesto je tisti trenutek, ko nihče več ne govori. Ko slišiš le svoje dihanje, škljocanje zaklopa in globoko temo, ki zvezdam prepusti svojo pesem.

Tehnični pristop

Kadar ne želim biti viden in posegati v dogajanje pomeni, da najraje uporabljam daljše goriščnice. A še pomembneje je, da se kot fotograf “odmaknem”. Da nisem tisti, ki posega, temveč tisti, ki posluša s pogledom. In v primerih, ko prizor soustvarjam, razmišljam kot režiser: kako naj bo prisotnost osebe ali svetlobe naraven del zgodbe.

Opisi izbranih fotografij:

Zajeto v trenutku, ko se svetloba in para prepleteta. Z daljšo goriščnico in stransko svetlobo sem poudaril obris in delovanje rok, ne da bi posegal v tišino dogajanja.

Portret v senci – svetloba kot spoštovanje. Nežno svetlobno ozadje in senčna čelna svetloba dajeta portretu občutek miru in spoštovanja, brez umetne osvetlitve ali usmerjanja.

Ostati blizu, a ne motiti. Izbral sem kadriranje iz bližine, a z nevpadljivim pristopom. Zrak, svetloba in izraz govorijo več kot besede.

Psihološki pogled

Ko si del prizora, ga ne dominiraš. Ljudje, živali, pokrajina se odzovejo na tvojo prisotnost. In ko si tiho prisoten, nevsiljiv, a popolnoma zbran, se trenutek razkrije. To so najlepši trenutki fotografije – ne ujeti, ampak darovani. In kadar jih sam zrežiram, jih moram kljub vnaprejšnji pripravi izvesti z občutkom, kot da so jih dogodki, kulise, ljudje, kot narava sami ponudili.

Tako je bilo tudi, ko sem srečal leoparda, skritega med drevesi. Njegov pogled je že presekal prostor med nama, še preden sem sploh dvignil fotokamero. Nisem se premikal, nisem ga klical, nisem poskušal “ujeti trenutka”. Le bil sem tam. In ko se je leopard odločil, da me zazna, a me kljub temu sprejme kot del prostora – takrat je nastala fotografija. Brez lova. Brez sile. Le vzajemna tišina in sprejetost.

Včasih pa sem sam del akcije – v prenesenem in dobesednem pomenu. Na enem izmed FotoPOTEPov sem vozil po sipinah v trenutku, ko je bila svetloba popolna, senca nežna in okolje ravno prav dramatično. Vnaprej sem svetoval udeležencem, od kod in kdaj naj me fotografirajo, da bi ustvarili posnetek, ki govori o svobodi, gibanju in samem bistvu FotoPOTEPa – raziskovati svet s fotokamero v roki.

V takšnih trenutkih fotografija postane sodelovanje, usklajen pogled več ljudi, ki skupaj ustvarijo eno vizualno zgodbo. V takšnih primerih ničesar ne pustim naključju, a rezultat vseeno ohrani vtis spontanosti in miru.

FotoNAMIG

Ne hiti. Opazuj. Dihaj s prizorom. Ko greš na FotoPOTEP, imej v mislih, da nisi tam, da vzameš. Tam si, da prejmeš. In tisto, kar prejmeš s spoštovanjem, se v fotografiji tudi vidi. In včasih si ti tisti, ki sceno tudi postavi, a s tem ne izgubi njene avtentičnosti, če jo vodiš z občutkom.

Zaključek

Biti neviden opazovalec ne pomeni biti pasiven. Pomeni biti prisoten na način, ki dopušča, da osebe, kot svet okoli tebe zasije sam od sebe. In če ga znaš ujeti takrat, ko se odpre, ima tvoja fotografija tišino, ki jo čutiš. A tudi kadar jo pomagaš ustvariti, jo lahko ustvariš z isto tišino. In ta tišina pove več kot tisoč besed.

Tak trenutek sem doživel pod kamnitim lokom v Spitzkoppeju. Ni šlo za veličasten razgled, ki zahteva pozornost – temveč za tisti občutek, ko prostor in svetloba dovolita tvojo prisotnost. Samo stal sem tam. Nisem motil. Nisem prosil. Le dihal z ambientom. Takrat veš, da si postal del prizora, ne le tisti, ki ga opazuje. In takrat fotografija ni več tvoj posnetek – postane njena zgodba.

Opisan je eden izmed mojih načinov fotografiranja na FotoPOTEPih. V okoljih, kjer ljudje niso vajeni hitrega poseganja med njih, vedno delujem spoštljivo in potrpežljivo – kot je opisano zgoraj. Seveda ima lahko kdo drug drugačen, hitrejši ali bolj vsiljiv pristop. A verjemite – takšnega pristopa domačini ali naključno fotografirani ne bodo veseli, in tudi vi ne boste dobili tistega, kar si res želite. Pristne fotografije.

---

Več primerov s fotografijami in opisi, v poglavju ( Etika v popotniški fotografiji )