Popotniška fotografija z občutkom in etiko

Fotograf ne vzame – fotograf prejme.

To ni članek o nastavitvah, ampak o prisotnosti in vedenju, da fotografije ne vzameš, ampak jo prejmeš. O fotografiji, ki ne rabi spektakla, temveč spoštovanje. Nastane v tišini, ko si tam – ne da bi iskal, ampak da opazuješ. Ko si pripravljen, a ne vsiljiv. In ko pride pravi trenutek, pritisneš. Tiho. Z občutkom.

Takšna fotografija ostane. Ne zaradi tehnične popolnosti, ampak zaradi odnosa – do prostora, svetlobe, ljudi.

Na FotoPOTEPih ne iščem le motive, temveč povezanost. Spoštujem kulturo, naravo, trenutek, druge okoli sebe. Včasih nastane spontano, drugič v sodelovanju – a vedno z zavedanjem. Etična fotografija ni le, kaj posnameš, temveč kako si tam.

Fotografija ni lov. Je povabilo. In če znaš umiriti sebe, se utegne umiriti tudi čas.

Primeri iz FotoPOTEPov - Fotografija z občutkom in etiko

To ni tehnika. To je odnos.

---

4. Dotik svetlobe, dotik spoštovanja

Ko stopiš v vas plemena Himba, stopiš v svet, ki ni tvoj. Tam nisi opazovalec z objektivom – si gost. In kot gost moraš spoštovati pravila domačinov. Fotografiranje pride šele potem, ko si sprejet. Ko si odložil fotokamero in pokazal, da te zanima človek – ne podoba.

Ko si enkrat sprejet, se vrata počasi odprejo. Takrat lahko začneš iskati. Ne tiste najbolj vpadljive podobe, temveč razpoloženja. Pogled, ki se ustavi nate. Nasmeh, ki pride sam od sebe. Dlan, ki si poravna ogrlico iz školjk. Tiste male geste, ki povedo več kot cel obraz.

Ne prosim za nasmeh – če pride, pride sam. Ne iščem eksotike – samo svetlobo, ki govori o njej.

Portret ne sme biti le eksotizacija. Vsaka guba, vsaka senca na obrazu nosi dostojanstvo. Zato ne izbereš najmočnejšega izraza zgolj zaradi estetike. Ne iščeš posebnosti, ampak pristnost. In prav ta odnos – odnos, ki temelji na spoštovanju in človeški enakovrednosti – je srce etične fotografije.

Včasih je najlepša slika tista, ki je ne narediš, ker veš, da bi posegla pregloboko.

Včasih pa ravno tista, ki nastane v tišini, ko te soglasje pogleda povabi v svoj svet.

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija maj 2021 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

3. Ko nebo govori – Aurora

Aurora borealis. Eden najbolj zaželenih motivov vsakega popotnega fotografa. A tudi eden najbolj nepredvidljivih.

Ne zadostuje, da si na pravem kraju. Vreme ti mora biti naklonjeno – brez oblakov. Zemljina magnetosfera mora biti ravno prav “vznemirjena”. In fotoni, ki potujejo iz Sonca proti Zemlji, morajo trčiti ob zgornje plasti ozračja ob pravem času, na pravem mestu.

Ko se vse to zgodi – nebo oživi. Kot bi narava sama s čopičem narisala nebo. Brez ponovitve, brez napovedi, brez kontrole.

Ko sem to fotografiral, sem stal v tišini. Zasnežena pokrajina je žarela pod zeleno tančico. Vse je utihnilo. Le jaz in nebo.

A nisem bil sam. Ob meni so stali drugi fotografi – vsak s svojim kadrom, svojim trenutkom. In prav je, da spoštuješ tudi njihov trenutek. V temi ne svetiš z močnimi čelkami, ne pogovarjaš se glasno, ne hodiš pred kadre in ne prižigaš svetilke, kot da si sam.

Etični fotograf ne išče samo dobre svetlobe – ampak tudi ravnotežja z drugimi. Z naravo. Z ljudmi.

In potem – trenutek, ko se čas ustavi. Ko veš, da tiste svetlobe ne boš več videl enako.

Pritisneš sprožilec – in veš, da jo imaš. Za vedno.

Fotografirano na FotoPOTEP Islandija oktober 2023 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

2. Ko trenutek pride sam

Spitzkoppe. Jutranja svetloba še nežno boža granitne stene, veter pa po dolgi noči ne najde miru. Sedim. Čakam. Brez premikov. Brez potrebe, da lovim karkoli. Vodna gladina pod menoj še ni zrcalo, ki si ga želim. A ni pomembno – čas imam.

In potem … pride sam. Kos. Prileti tiho in pristane na robu. Skoči bližje. Pogleda proti meni – in ostane. Ne zbeži. Kot da začuti, da nisem tam, da bi ga ujel. Temveč, da bi bil tam. Z njim. Z jutrom. S trenutkom.

Fotografija ni lov. Je pričakovanje. Je odnos. In včasih se zdi, kot da narava sama presodi, ali si vreden pogleda. Pritisk na sprožilec pride kot spoštljivo potrdilo: videl sem te – a sem pti ustil prostor.

Pritisnem le enkrat. Dovolj je. Več bi bilo sebično.

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija maj 2015 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

1. Etika tišine v pokrajini - Videti, a ne zmotiti

Ne načrtuješ. Ne hitiš. Ne iščeš več motiva, ampak si preprosto prisoten. Ko se znajdeš visoko na robu sipine, z razgledom, ki presega pričakovanja, se vse umiri. Veter šepeta čez robove peščenih grebenov, ocean v daljavi diha v počasnem ritmu in oblaki se razprostirajo, kot da so prišli na oder.

Na vrhu me pričaka tišina. In oseba – že ujeta v svoj trenutek. Sedi v pesku, obrnjena proti morju. Ne premika se. Ne gleda okoli. Le diha z ritmom sveta, ki jo obdaja.

In takrat vem – ta prizor ni moj, ampak ga lahko spoštljivo opazujem. Ne grem bližje. Ne kličem, ne zmotim. Ne želim poseči v njen mir, ki si ga je ustvarila. Fotografiram od daleč, tiho, z dolgim goriščem. Dovolim, da kader pride k meni, ne da bi jaz stopil vanj.

V takih trenutkih postane jasno – da ne potrebuješ več kot tisto, kar že imaš. Pogled, svetlobo in nekaj časa. Vse, kar moraš storiti, je počakati. In ko pride pravi trenutek, ko se svetloba uravnovesi, ko motiv sam vstopi v kader – takrat pritisneš. Tiho. Z občutkom.

Spoštovanje je srce dobre fotografije. Do narave. Do ljudi. Do miru.

A da trenutek res ujameš, moraš biti tam pravočasno, ali zgolj v pravem trenutku. Z ustrezno fotokamero, objektivom in nastavavitvami. Le tako bo motiv tehnično čist in barvno uravnotežen. Mirna roka in znanje naredita razliko med lepim posnetkom in tistim, ki ostane.

Takšna fotografija ne potrebuje dodatnih besed. Govori v miru. In ostane.

Fotografirano na FotoPOTEP Namibija maj 2025 (Novi FotoPOTEPi – matjazintihar.com)

---

Več o fotografiji, tehniki, motivu, lahko vprašate na elektronski naslov (VSTOPI)

ali napišite komentar.