Namibija - cesta D707

Na FotoPOTEPih iščemo motive. In kje jih je tako enostavno najti, kot v Namibiji. Pa vendar, še so umaknjeni kotički kamor zaideš samo, če raziskuješ in iščeš popolnost. Oziroma si pripravljen izgubiti se v divjini, da bi našel popolne motive.

Pot iz Ausa, ki leži na robu Namibske puščave proti Betti je kot vožnja skozi sanjsko pokrajino, kjer se puščava razgrinja v vseh svojih odtenkih – od bledo rumenih ravnic do ognjeno rdečih sipin, ki se dvigajo proti nebu, modremu kot bi ga naslikal s samim ultramarinom in ga popoldan vedno zapolnijo tisti znani beli, puhasti oblaki. Izgleda, kot bi nekdo zgoraj pasel kristalno bele ovčke.

Ko zapustiš Aus, lahko še vedno lahko opazuješ divje namibijske konje, ki se kot lenivci počasi klatijo po suhih travnikih. Cesta se začne vzpenjati in spuščati skozi valovito pokrajino, polno skalnatih gričev in redkih, a trpežnih grmičev, ki kljubujejo puščavskim razmeram. Asfalt izgine za nami in grob makadam nas pripelje na odcep za puščavsko cesto D707. Ta nas pelje na jug, proti Sesriem in najvišjim sipinam na svetu.

Zdaj smo povsem prepuščeni tej neizmerni divjini, ki ponuja občutek popolne osamljenosti. Pod nami se vijuga ozka gramozna cesta, ki iz kilometra v kilometer postaja vse bolj peščena, mehka in se rdečkasto obarva. Ob strani se kot razgreto železo dvigajo rdeče sipine, ki jih veter s časom neprestano preoblikuje. Tu ni bencinskih črpalk, ne restavracij, še lesene kolibe ne, ni mobilnega signala – samo mi, naše sledi v prahu, ki se ob vetru hitro zabrišejo in neskončna svoboda.

Ta 120-kilometrska pot te že po nekaj kilometrih zavije v svoj ritem. Skozi odprto okno čutiš toplo puščavsko sapo, ki nosi vonj po suhem pesku in redkih trnjevih grmičih. Vsak ovinek prinaša nov razgled – zdaj skalnato pobočje, kjer se skrivajo Damani (pečinarji, so najbližji živi sorodniki slonov), zdaj široka suha rečna struga, kjer morda kdaj teče voda.

V daljavi zagledamo orikse, motivi pred nami so kot iz akvarela. Vroč zrak se dviga in poda mehko in neostro sliko v nežnih barvnih odtenkih. Oriks stoji v komaj še lahko rečemo senci drevesa, kot kip iz peščenjaka. Njegovi dolgi rogovi pa se rišejo proti nebu. Ko se mu približamo, počasi odhaja, a ne beži – le dostojanstveno se umika v svoje kraljestvo. Ob cesti opazimo še springboke, ki poskakujejo kot vetrni duhovi, in tu pa tam kakšno Hartmann (gorsko) zebro, ki nas radovedno opazuje iz varne razdalje. Tu se vse odvija počasi, tudi naša vožnja. Motivi so enkratni in večkrat se ustaviš za fotografijo.

Po približno 60 kilometrih se predstavi prvi detajl civilizacije. Majhen znak za Namtib Desert Lodge, ki je 14 km oddaljen od ceste D707. Če se odločimo, lahko tu tudi prespimo in uživamo v miru puščave.

Ko se ustavimo za fotografijo, stopimo v tišino tako globoko, da slišimo le pritisk prožilca fotokamere. V daljavi kliče puščavska ptica, veter pa riše vzorce v pesku pred nami. Tu nismo gostje – smo del tega prostora, vsaj za ta kratek, a nepozaben trenutek. Pozno popoldan je in sonce pada k obzorju. Pesek se zopet preliva v vseh odtenkih rdeče, suha trava se ovije v zlato in nebo je še vedno kot iz slikarjeve slike.

Ko se približuješ Betti, postajajo sipine vedno višje in bolj dramatične. Kraj z nekaj hišami in lodgem, ki nudi veliko dragocenost, t.j bencinska črpalko in možnost za hladno pijačo. A za nas pomeni konec tega čarobnega odseka, kjer smo bili samo mi in puščava, brez kompromisov, brez popuščanja. Od Betta nas pot vodi do znamenitega Sesriema in najvišjih sipin Namiba (članek - Dolina Deadvlei in mrtva drevesa)

Potep po poti D707 ni za vsakogar. Je le za tiste, ki razumejo lepoto samote, ki iščejo pravi okus svobode in fotografske motive. In, ko zapremo oči še dolgo potem, se bomo vedno lahko vrnili sem – v ta prostor, kjer nebo objema zemljo, veter poje svojo pesem, in kjer oriksi še vedno dostojanstveno korakajo po svoji neskončni puščavi.

Cesta D707 je prava namibijska klasika – puščavski vroč veter, neskončne pokrajine in občutek popolne svobode. Pot ni samo prehod od točke A do B – to je doživetje, ki ostane v spominu kot ena najbolj čarobnih voženj v življenju.

Priporočam, da se ob poti prespi. Sončni zahod in vzhod, nam v tej čudoviti peščeni pokrajini podata enkratno svetlobo.

Opis poti iz južne smeri od Aus do Betta

- Dolžina: Približno 160 km

- Vrsta ceste: Makadamska, peščena (gravel road)

- Čas vožnje: 3 do 5 ure (odvisno od razmer in ustavljanja za fotografijo)

- Priporočeno vozilo: 4x4 z visokim podvozjem

• na cesto D707 pri Betta lahko pridemo tudi iz severne smeri Sesriem, Solitaire po cesti C27 in iz vzhodne smeri Mariental po cesti C14 in nato mimo gradu Duwisib D826.

GREŠ z mano na FotoPOTEP Namibija?

---

Ob opisovanju krajev in lokacij, vedno podam oceno od 1-5, glede na moj osebni popotniški in še posebej na fotografski vtis.

Potovanje / 5

Klasična pot po Namibiji večinoma vodi ob obali ali proti znanim atrakcijam, kot so Sossusvlei, Etosha in Skeleton Coast. Toda tisti, ki si vzamejo čas za odstop od utrtih poti, bodo odkrili pravi biser – D707, eno najbolj čarobnih in fotogeničnih cest na svetu. Ta odmaknjena pot, ki se vije skozi osrčje puščave Namib, ponuja popotniku čisto drugačno, a enako spektakularno izkušnjo.

FotoPOTEP / 5

Če iščeš tisto popolno sliko Namibije, jo boš našel tukaj. D707 je kot naravni fotostudio – vsak kilometer ponuja nov, popoln kompozicijski biser. Zlata ura tu doseže vrhunec: jutranja svetloba riše ostre sence čez razvlečene sipine, medtem ko večerni zahod sonca preliva peščene barve iz rdečih v oranžne in vijolične odtenke. Samotna drevesa, vključno z ikonično puščavsko akacijo, stojijo kot uporniki proti praznini in nudijo močan osrednji motiv. Minimalistične linije ceste, ki izgine v daljavi, ustvarjajo globino, medtem ko peščeni vijugi ob njej dodajajo teksturo.

Najpomembneje – vzemi si čas. Puščava se spreminja vsako minuto, svetloba pa je tu najboljši soavtor.

D707 ni samo cesta – to je fotografska odiseja, ki te bo nagradila s fotografijami, polnimi čustev in zgodb.

#vsi_članki_NAMIBIJA