Skeleton Coast – obala, kjer ocean in puščava pišeta zgodbe o preživetju | FotoPOTEP

Na severozahodu Namibije, ob obali Atlantskega oceana, se razteza eno najbolj skrivnostnih in odročnih območij Afrike – Skeleton Coast. To obsežno, razgibano območje meri več kot 16.000 kvadratnih kilometrov, kar ga uvršča med največje narodni parke na celini.

Skeleton Coast je znan po dramatičnih pokrajinah, težkih razmerah in bogati, a trpki zgodovini. V zgodovinskem spominu obale posebno mesto zasedajo prvi portugalski pomorščaki: leta 1485/1486 je Diego Cão pri rtu Cape Cross postavil kamniti “padrão” kot znamenje portugalske prisotnosti (izvirnik je bil dolgo v Berlinu in so ga leta 2019 vrnili Namibiji).

Ime »Obala okostij« izhaja iz številnih brodolomov, ki so posejani vzdolž obale. Tukaj se spušča megla gostejša, kot kjerkoli drugje na vzhodni obali Afrike. Mrzli Benguelski tok iz Antarktike prinaša nevarne valove, nenehno premikajoči pesek in nenadne vetrove. Navigacija je bila za ladje skoraj nemogoča. Tisti, ki so obtičali, so se pogosto soočili z brezupom – za njimi ledeni ocean, pred njimi puščava Namib z nevarnimi živalmi in brez vode. Mnogo mornarjev je raje umrlo na ladji kot se podalo na pot proti notranjosti. Še danes, kljub satelitski navigaciji, je prepovedano pluti bližje kot 10km od obale. Med najbolj znanimi razbitinami so tovorna ladja Eduard Bohlen, ki je 5. septembra 1909 v gosti megli nasedla pri Conception Bayu in danes leži daleč v pesku, ter MV Dunedin Star, ki je novembra 1942 nasedla ob Skeleton Coast in sprožila eno najbolj dramatičnih reševalnih akcij na tej obali. Posebno poglavje predstavlja portugalska ladja Bom Jesus iz leta 1533, katere ostanke – skupaj z zlatniki, bakrom in slonovino – so odkrili šele leta 2008 pri Oranjemundu (na meji ob Južno Afriški republiki).

Skeleton Coast je postal narodni park, kjer se prepletajo zgodovina, divjina in redke oblike življenja, ki so se prilagodile skrajnim razmeram. Kljub pusti pokrajini tukaj živijo puščavski sloni, puščavski levi, leopardi, hijene, Hartmann (gorske) zebre in številne ptice. Ob obali pa kraljujejo velike kolonije kapskih tjulnjev, katerih glasno oglašanje in nenehno gibanje dodajata prostoru prav posebno energijo.

Med rastlinami, ki jih srečamo v teh krajih, je najbolj znana starodavna Welwitschia mirabilis.

To je ena najbolj bizarnih rastlin na svetu, saj ima vse življenje le dva lista, s katerima lahko preživi tudi več kot tisoč let. Leta 1859 jo je na području Skeleton Coast odkril slovenski botanik Friderik Velbič v času Avstro-Ogrske, po njem pa nosi tudi slovensko ime Velbičevka, pogosto imenovana tudi Velbičica.

Potovanje ob Skeleton Coast

Pot po parku Skeleton Coast se začne v Swakopmundu, živahnem obalnem mestu, ki je izhodišče v ta svet tišine in surovosti. Od tu vodi cesta na sever, ob prazni obali – nekoč v celoti zgrajena iz soli in mivke, danes pa je prvih 80 kilometrov do Henties Baya že asfaltiranih. Solna cesta je tako trdna, da se skoraj ne razlikuje od asfalta.

Na poti proti severu je polno odsekov, ki so v bistvu poti do obale za ribiče. Teh je v Namibiji veliko, ribičija pa kot hobi.

Prvi postanek je pri razbitini ribiške ladje, ki velja za enega najbolj znanih simbolov Skeleton Coasta. Razpadajoči trup v mivki ustvarja srhljivo kuliso, še posebej v meglenem, hladnem jutru.

Nekaj kilometrov je kraj Henties Bay. Zaradi ribičije se kraj turistično hitro razvija. 40km naprej je Cape Cross, znan po ogromni koloniji tjulnjev. Hrup, gibanje in vonj tisočev živali ustvarijo popolno nasprotje siceršnji tišini obale.

V bližini stoji tudi znameniti križ (padrão), ki ga je leta 1486 postavil portugalski raziskovalec Diego Cão. Kamnit spomenik še danes kljubuje vetru in morju kot tih opomnik na čase, ko so prvi pomorščaki raziskovali obale Afrike. Prav tu stoji tudi zadnji lodge na poti.

Cesta nadaljuje proti Torra Bayu, kjer je odcep v notranjost in zaselku Palmwag, ali pa vodi še naprej ob obali, globoko v osrčje narodnega parka, kamor je vstop mogoč le s posebnim dovoljenjem. Sledi še Terrace Bay, majhen zaselek z bencinsko črpalko. Tu Skeleton Coast pokaže svoj pravi obraz – sipine, ki se spuščajo v ocean, soline, pečine in neskončne ravnine brez življenja.

Zaradi občutljivih ekosistemov, divjih živali, je dostop večinoma omejen in mogoč le v spremstvu vodnikov, ki poznajo to divjino. Pot od Swakopmunda do skrajnega severa v Mowe Bayu je dolga približno 450 kilometrov. Po koloniji tjulnjev je pred tabo še 300 kilometrov solne ceste, brez zaselkov in naselij – edina možnost prenočevanja je kampiranje v naravi.

Fotografija ob Skeleton Coast

Skeleton Coast večino dni zavija megla. Pokrajina je ravna in peščena, zato na prvi pogled ni posebej fotogenična. Megla, ki se vali z mrzlega Atlantika, ustvari mehko svetlobo, ladijske razbitine in kolonije tjulnjev pa nudijo nekaj najznačilnejših motivov. Ko se megla razkadi, se pokaže osupljiv kontrast – zlate sipine ob obali in temno modri ocean. Le živalski svet od tjulnjev do ptic doda nekaj dinamike, posebni detajli, kot je starodavna velbičevka (Welwitschia mirabilis), pa razkrivajo zgodbo o preživetju v najtežjih pogojih.

Kljub temu Skeleton Coast ni med najbolj zanimivimi fotografsko-popotniškimi cilji. Mnogi želijo zaradi imena prevoziti pot do Torra Baya, a jih monotona pokrajina in stalna megla hitro razočarata. Zlahka izgubiš dan ali dva, ne da bi dobil občutek pristne izkušnje Namibije. Mene namesto megle pritegne sonce in drugi motivi. Zato...

Na obali bodite pozorni, če se zapeljete v pesek. Domačini - ribiči sputijo tlak v gumah na 1 bar. Če tega ne naredite so lahko hitro težave. Tako v mehki mivki, kot na razmočeni podlagi ob morju.

Sam priporočam drugačno izbiro - pot

Iz Swakopmunda se lahko odpraviš ob obali do razbitine pri Walvis Bayu, se vmes ustaviš pri ribičih in poklepetaš z njimi, nato pa zaviješ v notranjost po cesti D1918, proti čarobni gori Spitzkoppe, eni najbolj fotogeničnih lokacij Namibije. (Članek: Spitzkoppe Namibija – granitni dragulj v osrčju Namibije)

Če pa si res želiš pogledati tjulnje, lahko izbereš še 40 kilometrov poti do kolonije severno od Henties Baya – ali pa jih spoznaš že v Valwis Bayu med izletom v sipine, kjer doživiš enkratno pokrajino, kjer se sipine srečajo z oceanom. (Članek: Sandwich Harbour Namibija – fotolokacija, kjer se puščava zlije z oceanom)

---

Ob opisovanju krajev in lokacij, vedno podam oceno od 1-5, glede na moj osebni popotniški in še posebej na fotografski vtis.

Skeleton Coast - Potovanje / 3

Skeleton Coast je divja, samotna in zahtevna – dolge ceste, veter, megla in tišina te spremljajo na vsakem koraku. A prav ta odmaknjenost je njena moč. To ni potovanje udobja, temveč pristno srečanje z naravo in zgodovino. Vsekakor pa zaradi monotone pokrajine dolgačasno.

Skeleton Coast - FotoPOTEP / 3

Za fotografa je Skeleton Coast sprva zanimiv, a motivi se ponavljajo. Ladijska razbitina, mogoče še kolonije tjulnjev, križ Diaza, sipine in to je to. Megla kvari osvetlitev, kot osebno razpoloženje v sicer sončni Namibiji. Le 5 do 10km v notranjost, pa nas že čaka toplo sonce.