• Matjaz Intihar

Namibija – ljudstvo OvaHimba

Namibija, raj za popotnika in fotografa!

V kar nekaj dežel sem že šel na FotoPOTEP, katere je Stvarnik ustvaril prav za ljubitelje posebnosti narave in še bolj se je potrudil, ko je pomislil na nas fotografe. Kot za pokrajino in živali, je Stvarnik pomislil tudi na ljudi. Ljudstvo OvaHimba, nam kaže že pozabljen način življenja, preprostost in za nas pomembno, možnost fotografiranja zgodb ter portretov. Sanjsko!


Pride popotnik iz pravkar doživetega potovanja in ves navdušen pripoveduje o novih spoznanjih. Poslušam predavanje in slišim Himba. Po parih znanih posnetkih in govoru, da pri kako krepko za civilizacijo plemenu so bili, podam vprašanje. Kje ste jih videli? O ti so daleč iz asfaltnih poti v Namibiji. Vodič se je močno potrudil, prepričal je šoferja, da smo šli iz glavne ceste. Tako smo videli originalne Himbe, kajti v mestih niso prave, dobim odgovor.


Prave so, le pristnega stika z naravo nimajo več. In enako velja za predstavljene od predavatelja, ki ob cesti pri kraju Uis prodajajo spominke. Tudi mi se pri njih ustavimo, a zgolj za prvi stik (slike zgoraj). So preveč zanimivi, da bi se kar odpeljali mimo, čeprav bomo čez dva dni v njihovih zaselkih.

Makadam je v Namibiji tako ali tako povsod izven štirih glavnih križnih asfaltnih poti. Himbe ob kraju Uis, so že zapustile svoja območja za to, da bi si z denarjem kupili drugačen način življenja. Oziroma nekdo jih je izkoristil, da so tam in za njega prodajajo spominke. Celo ne malo belih farm naredi prostor za Himbe, ki pridejo tja vsako jutro, kot na naš znani šiht. S tem imajo lažje zagotovljene dnevne turiste, ki so s kombiji in avtobusi namenjeni v Etosho ali v nasprotni smeri na Skeleton coast.

Ko vprašam predavatelja kako Himbe živijo, zakaj so čudni in nerazgledani dobim odgovor, saj se vse iz fotografij vidi. Par ujetih slik iz polurnega mešetarjenja za kitajsko bižuterijo, hiter ogled provizoričnih koč in doma v predavanju dobimo zgodbo o afriškem ljudstvu. Saj nepoznavalcu, ki mu je oddaljeni svet manj znan deluje wow, a to še R ni predstavljena zgodba od neke realnosti. Vse skupaj je meni delovalo bolj v smislu poveličevanje samega potovanja. Poglej slike, bili smo še med napol golimi divjaki, ki niti ne vedo kaj je civilizacija. Sam povem, en sam lari-fari!

Skupine sem že krepko več kot 15X peljal k Himbam. Pa ne k tistim ob cesti, ki se nastavijo tam, da kaj dobijo od turista. Ampak v njihove preproste zaselke. Pri njih prespimo večer ali dva. Videl, slišal in doma sem prebral veliko o njih, pa težko rečem, da dobro poznam njihov način življenja. Ga zgolj poznam in lahko podam kar sem videl v zaselkih, slišal ob tabornem ognju, povprašal njih ali vodiča. To mi zadostuje zgolj za neko nad osnovno razumevanje in predstavitev njihovega načina življenja. Za nas tujce iz razvitega sveta povsem dovolj, oziroma mislim, da lahko glede Himb, dovolj pošteno podam malo širšo zgodbo.

Ti dve sliki sta podobni kot zgornje, a tu smo res v njihovi vasi kamor klasičen turist ne stopi. All inclusive za dan ali dva pa nudijo le Himbe in kar smo si pripeljali s seboj.

OvaHimba

Na jugu Angole in severu Namibije v pokrajini Kaokoland, živi na pol nomadska etnična skupina OvaHimba. Na kratko rečemo Himba, Himbe, Himbi. Vendar tega ne slišijo radi, saj to ime označuje tistega, ki prosi. OvaHimba pa označuje množino, oziroma ljudstvo Himba.

So še toliko drugačni, prvinski, da greš kljub dodatnim kilometrom z veseljem v njihov suhi, prašni in kamniti svet, z redkimi nizkimi drevesi ter mogočnimi baobabi (opičji kruhovec). Krepko si poplačan, ko vidiš in spoznaš njihov drugačen, lahko rečem enostaven način življenja, ki se oblikuje po naravi in plemenskih pravilih. Sam imam to srečo, da sem se z njimi lahko družil že večkrat in ob vsakem obisku Namibije se bom še.


Neverjetno kako drugačno in nematerialno, skromno in preprosto, težko in trdo, ali igrivo in brezdelno je lahko še življenje. Otroci te popeljejo v lastne otroške spomine, ko smo se tako kot oni cel dan podili okoli hiše ali v bližnji gmajni. Brezskrbno in igrivo je bilo. Domov si prišel ob mraku lačen, žejen, prašen, kdaj tudi strgan, popraskan in s kakšno buško od debele veje, ki ti je prečkala pot.

Himbe se selijo med Angolo in Namibijo. V Namibiji jih je okoli 50.000, v Angoli še nekaj več. Govorijo svoj jezik Otjihimba, ki izvira iz Bantu skupine jezikov. Namibija (velika za 40 Slovenij) je bolj turistična in prijazna za potovanje kot Angola. Zato se s Himbo najprej srečaš ob cesti, v pokrajini Kaokoland (zdaj so jo preimenovali v Kunene), ki te pelje v glavno vas (mesto) Opuwo.

Ta leži na severo zahodu velike Namibije in v njem ali okolici ne boste videli veliko belcev. To je črna Afrika, v Opuwo pa polno ljudi iz različnih plemen. Čez dan vsi nekaj prodajajo, kupujejo, popravljajo. Zvečer ostane v mestu pol manj ljudi, saj je večina prišla iz oddaljenih plemenskih zaselkov. Opuwo v lokalnem jezikov pomeni, konec. Od tu naprej na sever proti angolski meji na reki Kunene in na zahod do prepovedanega območja na obali okostij je samo še nič, oziroma so manjši zaselki Himb, katera iz redkih zvoženih poti niso vidna. V zaselku zaščitenem iz nanešenih suhih vej je okoli 10 blatnih koč, v sredini je ograda za krave.


Tudi Himbe so že spoznale sodobne dobrine in občasno jih privlači nakupovanje predvsem v Opuwo. Kupijo moko in kak želeni priboljšek, nam nujnih potrošniških stvari ne kupujejo. Včasih so ob pomanjkanju stradali, zdaj gredo v tgovino, ali občasno med seboj ali s potujočimi trgovci menjajo živino za druge dobrine. Sicer s težkim srcem prodajo kozo ali kravo in menjajo denar za najbolj nujno v trgovini.

Prav zaradi včasih nujne trgovine, se bomo s prvo Himbo srečali na poti v Opuwo. Zanimive in prepoznavne so ženske z rdečkastima tonom kože in povsem tradicionalne preproste oprave. Ponavadi sedijo ob cesti in ti z mahanjem kažejo, da se ustavi. Sicer pa, ko vidiš prvo Himbo se zaradi želje in zanimivosti ustaviš kar sam. Z njimi se na kratko poklepeta (z rokami), marsikomu je želja kupiti kakšno drobnarijo, a je večina made in China in jasno posneti kakšno fotko. A te ob cesti že vedo, da turisti plačajo. Mi se tega izognemo tako, da se zgovorim na dober biznis, ki so ga naredili s prodajo bižuterije in naredimo zgolj skupinsko fotko v veselje vseh. Za prave fotke vemo, te bomo dobili višje v oddaljenih predelih, kjer ni turistov.

Plemena Himb so še zelo tradicionalna, za naš pogled prehitro rečemo “in bogu za časom”. V bistvu se njihov način življenja, oblačenja, dela in prebivanja še ni veliko spremenil.

Več stoletji nazaj, v času velike selitve ljudi iz vzhodne Afrike, so Bantu govorne skupine prišle na področje današnje Namibije. Pred 200 leti se je del etničnih skupin pod vplivom nemških misionarjev začel seliti bolj na vzhod (Oshakati) in jug (Otjiwarongo) države. Tradicionalno oblačilo iz kož, so poročene ženske zamenjale za dolga oblačila v viktorijanskem stilu, imenovana “oborokweja”. Poznamo jih kot ljudstvo Herero, nad katerimi so Nemci še bolj kot nad himbami izvedli skoraj popolni genocid. Ostalo jih je le 10 odstotkov. Herero imajo s Himbi še vedno skupne korenine in nič čudnega ni, če se poročijo med seboj. Zato lahko vidimo v Himba vasi med na pol golimi dekleti, Herero dekle v impozantni obleki. V to oblačilo so jih prisilile žene nemških vojakov, da jim mlada na pol gola dekleta ne bi mešala glave. Ker so Herero sobivali z Nemci v času kolonizacije Namibije, danes živijo povsem nam znano življenje. Sprejeli so tudi krščankso vero. Zaradi zanimivih oblačil in značilnega pokrivala, so za pogled in fotografijo zanimive samo ženske.

Če še želiš videti način življenja kot je bil približno 200 let nazaj, greš k Himbam na obisk globoko v Kaokoland. V teh predelih že tako redkih turistov ne srečaš. So samo raziskovalci in popotniki željni res prave 4X4 vožnje čez brezpotja in tisti, ki si žele popolne divjine. Na FotoPOTEPu nam je cilj, fotografija ljudi v kolikor se da nenarejen okolju. In regija Kaokoland (Kunene) nam to kljub neposeljenosti nudi v pravem pomenu besede.


Himbe so pol nomadi. V zaselku je okoli 10 do 20 družin. Zaradi borne zemlje in pomanjkanja vode se selijo po potrebi. Takšen način življenja imajo zaradi živine (koze ali krave), katera jim je glavno bogastvo. Če živina nima dovolj paše in predvsem vode, ta je na površju tako ali tako redka povsod po Namibiji, potem jo vodijo po širšem območju. Če ni vode niti v nekaj dni oddaljenih tolmunih, se preselijo. S seboj vzamejo vse. Kar za nas pomeni skoraj nič, saj imajo vse svoje stvari zavite v blago na pasu. Za njih je dovolj za preživetje. Le koče ostanejo in, ko so zopet tu boljši pogoji se vrnejo.


Življenje jim za naš pogled poteka počasi, ekstremno počasi. Otroci si ob sončnem vzhodu z molžo sami pripravijo zajtrk, cel dan se igrajo, mlajši fantje pasejo koze v okolici. Ženske si v miru najprej natrejo okro in jo zmešajo z maslom. Krema za poživljanje, pomladitev in osvežitev kože kot bi rekli pri nas, se imenuje ozjize. Namažejo jo po celotnem telesu.


Živalske kože, ki jih nosijo na sebi odišavijo z dimom posebnega lesa. Ženske želijo biti lepe, kot tiste v civilizaciji, le da z naravnimi pripravki in predvsem manj hitenja.


Sledi molža krav in med klepetom pripravljajo maslo iz mleka, kuhajo, s kamni drobijo koruzna zrna in sušijo zelišča, katera za okus dodajajo hrani. Moški so večinoma zdoma, vodijo živino po oddaljenih krajih kjer je voda. Zaradi iskanja vode in paše, so lahko tudi večji del leta odsotni od svoje vasi in žena. Zato ženske skrbijo za vse.

Za “sveti” ogenj (okuruvo), popravljajo ograjo, zidajo koče iz blata, prinašajo vodo iz oddaljenih tolmunov. Vendar vse skupaj počasi, nikamor se ne mudi, čas jim res ni pomemben. Ne obračajo se po koledarju. Vrtijo se med obdobjem zime, ki zna imeti večerne temperature tudi pod ničlo in je sušna, oziroma med poletnim časom visoke vročine in neviht, ko je več vode. Za večino starejših ne vedo točno koliko so stari. Njihova leta so pomembna glede na suše, obilne padavine, dobre letine paše. Ni pa nič nenavadnega da doživijo tudi 90 in več let, povedo vodiči.


Koče

Živijo v kočah narejenih iz lesenih palic in obdanih z blatom, zmešanim s svežimi kravjimi iztrebki. Ko je posušeno je kot beton. Ženske in otroci postavijo ogrodje iz močnih suhih vej in na njih nanašajo blato. Koča ima premera okoli tri metre. Na sredini je malo kurišče za ogrevanje v hladnih zimskih mesecih. Na ognjišču kjer je “sveti” ogenj in v kolibah, poleno samo tli. Kljub temu da suhih vej in dračja ne primanjkuje, kurijo samo toliko kot je najbolj nujno. Vidiš da živijo z naravo in si vzamejo iz nje samo toliko kot trenutno potrebujejo. Dim se zadržuje v kupoli koče vse do vrhnjega dela vhoda, ki je zastrt z deko, lahko tudi provizoričnimi vrati iz lesa ali iz zravnane pločevine soda.


Zvečer jih spi v koči tudi deset. Ležijo stisnjeni skupaj kar na zemlji. V zimskih mesecih zna biti zelo hladno, zato ima vsak Himba svojo ogrinjalo. Kadar gredo iz vasi nosijo ogrinjalo iz debelega blaga ali deko vedno s seboj, saj prespijo kar pod milim nebom. Enako gre vedno z njimi vse skromno premoženje, ki je zavito v blagu za pasom.

Vera

V veri se Himb še ni dotaknila civilizacija, medtem ko je ljudstvo Herero prav zaradi misionarjev odšlo v bolj civilizacijski del Namibije in sprejelo krščanstvo. Himbe se obračajo preko svetega ognja v svojega boga Mukuru in k svojim prednikom. V vsaki vasi je ponavadi najmlajša ženska zadolžena za ohranjanje “svetega” ognja. Preko njega se starešina pogovarjajo z Mukurujem in predniki. Verjamejo tudi v omiti, v prevodu kot črna magija.

Zanimivo deluje pogreb. Ko moški Himba umre, ga štirje sorodniki dajo na nosila in na ramah nosijo kjer želi biti pokopan. Kam naj grejo, kje naj se ustavijo in ga pokopljeno, jim sporoča umrli. Včasih jim dan, dva ne pove drugega kot želeno smer, ali da se ustavijo, da razmisli. Pravijo da je tako, kot bi nekdo pritisnil bremzo, vsi naenkrat se brez besed ustavijo in čakajo, da jim umrli da smer in dovoljenje za naprej. Enako vsi naekrat stopijo naprej. Če se umrli še ni odločil in so že utrujeni, ga najstarejši poprosi ali si lahko izbere svoj kraj. In umrli sorodnik jim kmalu pove, da so na pravem kraju. Nam nerazumljivo, Himba vam o tem načinu iskanja pravega mesta za pokop umrlega govori smrtno resno. Če kje opaziš grob, po številu rogov veš, kako znamenit (bogat) mož je bil. Njemu v čast pobijejo določeno število govedi, rogove pa obesijo na palice ob grobu.


Hrana

Pozabite na kulinariko. Skoraj vse dni je na meniju zgolj kuhana koruzna moka z nekaj zelišči za okus. Ob posebnih dnevih, kot recimo poroka, obilne padavine, bo na voljo meso. Ob njihovi skromni prehrani spoznaš, da njim raznolika prehrana ni pomembna. Pri nas kot pišejo knjige brez nje malodane umreš.

Popotniki jim prinesemo redke dobrote kot olje, sladkor, sol. Kljub temu, da gredo tudi v trgovine, si kar tako za priboljšek sami tega ne kupujejo. Ko je sezona dobijo proteine iz gosenice, ki so na drevesu Mopane, ki ima liste enake kot metulj. Himbe se s poljedelstvom ne ukvarjajo. Sorodno pleme Demba, pa izkorišča redke zaplate zemlje za gojenje koruze.


Himbe in sedanjost

Žal v nekaterih delih dežele tudi med Himbe prihaja civilizacija. Bušmani, lepše povedano Sončno ljudstvo, so že povsem izgubili svojo pristnost. Zaradi pridobitne dejavnosti so jim vzeli najboljšo del zemlje, postavili so jim manjša naselja in seveda, prišel je alkohol, prošnje za denar... Z vsem novim njihov vidni propad.

Iz enakih razlogov tudi del Himb počasi izgublja svojo identiteto. Zaradi izgradnje velikega jezu na reki Kunene, na meji med Angolo in Namibijo, so izgubili velik del teritorija kjer so pasli svoje črede. Ko je država želela postaviti še en jez so se uprli, saj bi voda poleg terena za dobro pašo poplavila tudi njihova grobišča. Zaenkrat so uspeli. Ironično s pomočjo Nemcev, oziroma si ti očitno želijo malo oprati svojo vest.

Tudi v Opuwo Himbe, tako moški kot ženske rade pogledajo v steklenico. Moški se že želijo pokazati bolj napredno in v hladnih dneh oblečejo majico ali jakno. Spodaj nosijo tradicionalne krpe in redko kateri ima hlače. Če že tiste modre, delavske. Očitno je to modno. Za obuvalo imajo moški izdelane natikače iz avtomobilskih gum. Vendar zdaj so moderni visoki usnjeni pohodni čevlji, nosijo se obvezno brez vezalk. Ženske so bose.

Država je izobraževanje prinesla v njihove vasi. V Namibiji je obvezna štiri letna šola, a pri plemenih gre malo drugače. Učitelj pride za nekaj dni na mesec v večjo vas. Dovolj, da se naučijo pisati in govoriti angleščino, ki je uradni jezek v Namibiji. Še vedno pa je tako. Nekaj je vredno le delo doma, šola je samo za tiste, ki imajo dve levi roki, bi rekli pri nas. Sem že slišal, ta odlično molze, ta zna najti vodo, ta zna skrbeti za živino, tistim tam ne zna kaj dosti, bo pa za v šolo.

A se vseeno zavedajo, da nekdo mora imeti stik z novim svetom. Ponavadi je sin od starešine šolan s srednjo izobrazbo. Večino časa preživi v civilizaciji in zna angleško.

Nekateri sopotniki me že doma na predstavitvi vprašajo kaj naj nesemo otrokom. Še najbolje, prinesite dobro voljo, imejte čas in ne rabijo vere, ne rabijo denarja niti hrane, naučite jih kaj, spoznajmo, da tudi oni rišejo, berejo, hitro spoznajo naš način dela in razmišljanja. Oni nam dajo marsikatero nam že pozabljeno znanje.

Goste v vasi pride pozdravit v hlačah in srajci, če je prišel iz Opuwo. Da pridejo lažje do mesta ali zdravnika ima avto. Starešina je za to danes že kar nujno pridobitev prodal nekaj krav ali koz. Moški se v oblačilih že odmikajo od tradicionalnega življenja. Bližje Opuwa so, manj so tradicionalni. In ja, neporočeni fantje so tudi že malo gizdalinski in radi oblečejo moderno majico ali jakno. Za svoj pramen las spletenega v kito pa skrbijo noč in dan. Obliko vzdržujejo s pepelom in posebej narejeno kapico.

Fantom že zgodaj začnejo urejati kito. Brijejo kar z ostrim nožem.

Pri ženska ni tako. Oblečene so kot pred 200 in več leti. Zgoraj nič, oziroma okoli vratu nekaj domačega nakita. Razkrita prsa so nekaj normalnega in zopet spoznamo naša drugačna razmišljanja. Spodaj so ogrnjene v nekaj krp iz blaga, na ledveden delu je bogato nabrana kozja ali kravja koža. Če ne skrivajo prsi, ker njim nimajo pomena seksapilnosti, pa skrbno skrivajo svoj ledveni del telesa, ki se ga ne spodobi kazati. Naše punce s kratkimi majicami, ki kažejo spodnji del hrbta doživijo podobno neodobravajoče poglede, kot bi jih v arabskem svetu.

Spredaj imajo obešeno še v večini modro blago, v katerega zavijejo svoje skromno premoženje. Ženske obuval ne nosijo. Za zaščito pred kačjimi piki imajo okoli gležnjev nekaj kovinskih obročev ali usnja.

Punce imajo spleteni dve ali štiri kitke. Poročene si lase podaljšajo iz niti kravjega repa in zlepijo z okro in maslom. Na glavi imajo okrasek iz usnja, ki ponazarja ušesa. Kot dečki nosijo le dve krpici.

V mestu se vidi, da tudi Himba ženske civilizacija vabi pod svoje okrilje. Ne v oblačilih, ampak hitro znajo pokazati, da za fotografijo želijo denar. Jasno, to smo jih naučili mi, turisti. Včasih v oddaljene vasi prinesemo več škode kot koristi. Celo oblečejo kakšen barvno kričeč modrc, ruto, da bi bile še bolj zanimive za fotografiranje. To so se naučile od sorodnega plemena Demba. Njihove punce so krepko z bolj barvito opravo.

Zaradi šolanja izven domačih vasi, tudi punce že spoznajo drugačem način življenja in vse se ne želijo vrniti k tradicionalnosti. V šoli se nosi šolska uniforma, v internatu pa klasično mestna. Če punca pride na počitnice iz šole, lahko da bo oblečena po naše, naslednji dan pa že tradicionalno. Še vedno pa velja, da so ženske zgoraj brez, nikoli se ne umivajo, ja nikoli. Vsak dan dvakrat se mažejo z okro zmešano z mastjo. Tudi one želijo biti lepe, obenem je to tudi odlična zaščita proti soncu in pretirani izgubi vlage iz kože.

Hitro vidiš, da je način življenja močno drugačen od našega. Šele po nekaj obiskih začenjaš razumeti, da jim je tak kot je pravi, a ne spreminjajo drugih v svoj prav. Živijo plemensko. Starešina vodi zaselek in ima glavno besedo. Skozi cel dan sedi na nam znanem počitniškem zložljivem stolu. Ja tudi to je prinesla civilizacija, oziroma mi popotniki. Nikamor ne gre brez njega.

Himba ima lahko toliko žena kolikor jih lahko preživlja. Starešina ima vsaj dve. Ima zadosti živine s tem hrane, kar pri njih pomeni denarja. Ker večina moških naokoli pase živino, so v vasi v glavnem samo ženske, otroci in starešina. Ženske si pomagajo med seboj. Marsikaj postorijo tudi otroci. Vsak dan je ena na vrsti, da poskrbi za dračje in vodo. V bistvu pride na vrsto za delo enkrat ali dvakrat na mesec. Druge dni pa ženske sedijo v krogu, klepetajo, popravijo kakšno luknjo na koči, ali z novim blatom prekrijejo že razpokano streho, skrbijo za otroke. Vendar ne samo za svoje. Če je treba pomagajo vsakemu. Zanimivo je, da so po njihovem deljenju, otroci od sestre tudi njeni otroci. V bistvu so si otroci dveh sester med seboj bratje in sestre, medtem ko so bratovi otroci isto, kot pri nas, nečaki.

Ženske se poročajo že zelo kmalu. Lahko, da je punca poročena z 10 leti in, da ima čez dve tri leta že otroka. Do prve menstruacije deklica živi v svoji vasi, šele nato odide v moževo vas. Mlade punce imajo dve ali štiri kitke. Poročene ženske brez otrok še ne nosijo usnjenih “ušes” na glavi. Za poročeno žensko ni nujno, da živi v moževi vasi. Lahko od moža tudi odide.

Ker je mož lahko mesec ali več z živino v iskanju vode, enako kot pri nas delujejo naravni zakoni. Lahko se zgodi, da kakšno noč v koči prespi moški iz sosednje vasi, ali pastir, ki je prišel z živino mimo in so ga povabili da se odpočije. Kar ne moreš verjeti iz našega pogleda, ko poslušaš, da mož ponoči ne sme priti v kočo k ženi. Naj pride pred nočjo, lahko da je zvečer že zasedeno.

Če žena rodi, otrok pripada možu in ne moškemu, ki ga je spočel. Za njega mora tudi skrbeti, kot za svoje. Brez težav povedo, da je to otrok od tega in tega. Če ženski mož ne odgovarja več, se lahko preseli nazaj v svojo vas, vendar otroci ostanejo pri njenem nekdanjem možu, kajti ta mora skrbeti za njih.

Pri Himbah je dedovanje po dvostranksem rodu. Ko moški umre, deduje nečak po ženini strani. Za otroke pa mora skrbeti brat umrlega in ne žena. Za ženo skrbijo njeni sorodniki. Po tem načinu dedovanja se ohranja moč različnih rodov in ne samo tistega po očetovi strani.

Ja, močno drugačen svet, nikakor ga ne glejte iz našega pogleda! A to je Afrika in ni samo tako pri Himbah. Tudi v mestih morajo strici drugih skupin poskrbeti za bratove otroke. Zdaj bo kdo rekel iz našega edino prav mišljenja, kaj? A prav je tako, kdo bo tam lahko poskrbel za otroke. Ženina družina k kateri se lahko vrne mora skrbeti za svoje, novi mož ima enake obveznosti in novi otroci so na poti...

Himbe so gostoljubne. Tudi če srečaš nekje ob poti samostojno družino s svojo kočo, se lahko ustaviš. Seveda je bariera jezik. Tako se samo nasmihaš, nekako razumeš z rokami, da sprašujejo za vodo, plastične steklenice za njo ali hrano. Izven mesta vas ne bodo “fehtali” za denar. Se spomnite, da sem v začetku napisal, da Himba pomeni, tisti, ki prosi in da tega ne slišijo radi. In ja, ko je suša in so moški z živino odmaknjeni od vasi ter pride pomanjkanje, se nekaj žensk odpravi v bolj obljudeno okolje in prosi za hrano, tudi denar… Oziroma karkoli, samo da bodo preživeli.

Priprava masla za mazanje kože z okro. Sveže mleko nalijejo v posušeno bučo in ob pogovoru ure klompajo. Mleko se zgosti v zelo gosto tekočino, katero mešajo z okro.

Obisk zaselka OvaHimba

Ko želiš videti način življenja Himb v vasi, v njo ne moreš kar priti. Halo, evo tu sem, pokažite se mi! Na ta način ne boš dobrodošel. Če potujete turistično z organizirano skupino, vas z lokalnim vodičem odpeljejo v eno izmed bližnjih vasi. Vendar so to že vasi s precej ponarejenim načinom življenja. Turistov so vajeni in prekleto dobro vedo, da se da na hitro zaslužiti denar. Tak način zaslužka je za njih prej slabost kot, da ste naredili kaj dobrega. Skupina žensk se postavi v vrsto, vodnik razloži dokaj popačeno sliko o načinu življenja Himb, sledi še ogled koče, ponudba domačega nakita, ki pa je v večini primerov “made in China” in plastika, ki jo ponujajo kot originalni izdelek iz rogov. In to je to.

Za obisk Himb si vzemite čas. Še najbolje je, če potujete v manjši skupini ali sami. Tako si že v naprej zadate cilj, z vodičem obiskati bolj oddaljeno vas. Jasno brez 4x4 ne bo šlo.

Vodiča je najlažje dobiti v Opuwo. V bistvu so Himbe, ki so se že ustalili v mestnem življenju. Vseeno pa na tak način pomagajo svojim družinam. Jasno, velja kot drugje. Nekaj osnov morate vedeti in se z vodičem pogovoriti, da vas bo peljal na pravi kraj za pravo ceno. Če si popotnik in potuješ sam, te izkušnje že imaš.

Glede izkušenj, kratka a zelo resna zgodbica. Čeprav sem sopotnikom povedal, da fotografiranje iz avta ni želeno, saj deluje kot da nekaj delaš na skrivaj, oziroma ne plani s fotokamero takoj v ljudi, so ravno to naredili. Še preden sem sam ustavil avto, so fotografi dobesedno že bežali. Prej smo se ustavili pri otrocih. Kaj se ne boš z njimi malo pogovoril, dal kakšen priboljšek in naredil fotko. No en avto že gre naprej in se čez 100m ustavi ob odraslih fantih, ki so napajali živino. S fotokamerami so takoj padli med njih kot prej med otroke in doživeli kulturno razsvetlitev. Če ne bi kmalu prišel zraven bi dobili še kako batino, če ne še kaj hujšega. Pridem, vsi naši so že kazali name in glavni od skupine mi takoj da vedeti, da nismo naredili prav. Vem, sam sem jezen, a zdaj je treba pomiriti vse skupaj. Toliko se sporazumeva, da se opravičim, da vem, da ni prav in da lahko dam nekaj v zameno za našo neodgovorno potezo. Veste kaj mi je rekel na začetku? Kaj se pride brez pozdrava, pogovora, sili v nas in odide?

Bonton velja v Afriki, bonton, dragi moji. Mi prevečkrat mislimo, da smo junaki sveta in je vse naše, nam podrejeno. Velja, prideš, se ustaviš, pozdraviš, kakšno rečeš, kaj ponudiš v menjavo in potem, juhej, fotkaj kolikor češ.

Jebela, bilo je resno. Tisti avto, ki je zakuhal vse skupaj se je kar odpeljal 100m naprej. Jaz pa barantam. So hoteli kar precej in to v denarju, res so bili jezni. Na koncu sem se zmazal z nekaj starimi majicami, kanistrom vode, jabolki, kruhom, japonkami in… dva fanta smo morali peljati v njihovo vas. To mi je bilo še najhuje, narediti ovinek nekam kjer sploh ni poti, sploh pa še sami ne znajo povedati kako daleč.

Torej! Kultura popotniki, kultura je doma v Afriki. Je enako kot drugje. Ne naše prepričanje vse je moje, saj ne vedo ti iz tretjega sveta kaj smo mi! Jebemti, dobro bi nasrkali, če ne bi vedel se odzvat na težave. Mi pa kultura, mi smo velikokrat “podmukli” ne kulturni! Zato vedno govorim fotografom. Ne skrivaj se, nasmej se, reci kakšno z njimi in fotkaj tako, da te vidijo. Ne bodi, po domače povedano “pi...”. Oprostite domačemu izrazu, a še vedno me na ta zelo resen dogodek vrže iz tira.

Povabi utrujenega popotnika k malici. Hvaležen ti bo in naslednjič vesel tvojega obiska.
Ko jih v Opuwo povabiš k kosilu. Punce, ki so hodile v šolo vedo kako se je treba po naše vesti za mizo. Pribor uporabljalo po šolsko. In predvsem hvaležni so za obrok. Pol ga zavijejo za domov.

Pri Himbah

Nekaj denarja za vodenje bo vodič vzel, saj mu je zaradi življenja v mestu že vrednota. V vasi denar nima pomena, zato vodič izbere kaj jim nesemo kot darilo, da so nas sprejeli, jih fotografirali in prenočili pri njih. Ponavadi se vzame vrečo ali dve zmlete koruzne moke in kakšen priboljšek, recimo olje in neverjetno, zelo radi v kuhano moko za okus dodajo vrečko Knorr juhe ali samo jušno kocko. Ne nesite ali ponujate jim alkohola. Ne, da ga ne poznajo, ali ga ne bi želeli, ampak s tem se jih samo navaja na vse naše slabosti. V naslednjem obisku ne bo več vredno nič drugega, kot da si pripeljal nekaj steklenic piva. Velikokrat vidim tako razmišljanje, dajmo jim, saj je vseeno. Toda, če tja hodiš leta vidiš, da delaš škodo. Sam še posod, in drobne plastike ne puščam, saj jo bom naslednjič nekje pri kurišču ali v koči fotografiral. Ergo, si je ne želim, oni si jo pa sami nikakor ne bodo kupili.

Otroci vas bodo prosili za kakšen sladek priboljšek. Tečejo za avtom, hodijo ob tebi in kličejo sweety, sweety. Večkrat slišim, da se v še divji Afriki otrokom naj ne bi dalo bonbonov in drugih sladkih stvari. Jim bomo pokvarili zobe! Ja tudi sam dam raje jabolko, kos kruha ali kaj drugega. Vendar otroku in njegovim velikim hvaležnim očem odreči nekaj, kar sanjajo in bonbona marsikdo v pokrajini Kaokoland še poizkusil ni, nima nobenega smisla. Nihče jim ga ne bo kupil, če tudi gre kdo od njihovih v Opuwo, drugje ga tako ali tako ne bodo dobili. Torej, če ste mu ga danes dali vi vedite, da ga v teh odročnih vaseh mesece videl ne bo. Obenem vidiš, da si jih kdo v pest vzame več. A se ne skrije za deblo in je sam. Vsedejo se skupaj in si delijo. Mlajšim pokažejo, da se ne je s papirjem in jim ga odprejo.

Koruzo s kamnom trejo v moko vsak dan, jo skuhajo in jejo v glavnem samo to. Mi smo jo prinesli s seboj in jo spekli. Otroci so prvič videli surovo, še dovolj svežo zavito v storžu. Vodič jim je razložil kako jo speči in doživeli ter poizkusili so nekaj novega. Zdaj pa samo, da jih s tem nismo navadili na njo in jo bodo hodili rabutat v polja sosednjega plemena Dembe. Bomo še za spore krivi, hehe.

Ko se pride do zaselka, gresta vodič in eden od popotnikov k starešini na pogovor in po dovoljenje, da se zadržimo pri njih. Lahko da vodič še niti ni bil v tem zaselku in pogovor najprej steče iz katerega rodu je. O očetu, stricih, daljnih sorodnikih, itd. Ko se pogovorijo še o normalnih stvareh, dežju, paši, živini, si predstavljen še sam. Najprej Moro Moro, ki oznanja njihov pozdrav. Nato dobiš vprašanje perivi (kako si) in odgovoriš perinava (zelo dobro), ali na kratko nava (dobro). Sledijo jako pomembna vprašanja. Koliko živine imaš, je dovolj paše, je zdrava, koliko žena in otrok imaš, itd. Vodič prevaja, nekaj momljaš ob takih vprašanjih, vodič se smeji in pove naprej malo po svoje.

Zdaj že imam nekaj izkušenj. A še vedno sem revež, če tudi rečeš eno ženo, kar je enako nič. Enako se ti čudijo, če rečeš da imaš enega ali dva otroka, kar je za njih spet enako nič. No svojo zmagovito karto iz izkušenj s seboj nosim tudi sam. Najbolj pomembno vprašanje je, koliko krav in koz imaš. Prva leta sem povedal, da pri nas imeti krave kot držanje prihodnosti ni navada in da jih imajo le redki. Zdaj nisi vreden samo nič, ampak si dobil krepak minus. Vodič pravi kar sem že iz obraza šefa razpoznal, da nisem kaj dosti vreden. Po domače nam znano povedano, da sem en velik revež, ki ne bo dolgo preživel, kaj šele dobil žene, potomce. Brez žene, brez otrok, še gre. Brez nekaj glav živine nikakor. Kako boš kaj vreden med ljudmi, dobil ženo, skrbel za za svoj in od umrlih bratov otroke? Saj, če ne bi že malo dojemal njihovega razmišljanja in pomembnosti v življenju, bi bil še užaljen, jezen. A ho ho, vsaka lekcija nekaj stane in kdor se uči, pade, se pobere, razmišlja, lahko vrne udarec. Svojo zmagovito karto sem ujel na naši domači Veliki planini. Slikal sem se s čredo krav na zelenem pašniku in zdaj zelo jako pomembno in z najbolj resnim obrazom pokažem svojo veljavo. Tu vsako gazdo ujamem na levi nogi. Ko gleda sliko zdaj on nekaj momlja ob moji čredi in ob govoru vodiču, da prevede njegove besede še močno kima, obenem kliče druge naj pridejo pogledat. Pomembnega gosta je dobil v svojo vas, po moje bodo še generacije govorile o tem obisku. Hec, a res zanimiv vtis narediš s tem. Pri nas moraš pokazati avto, tam pa čredo. Pa saj ni dost drugače, oziroma v vasi imajo v dobrih letih čredo v vrednosti za nekaj boljših avtov. Sem pa enkrat s kazanjem slike že tudi nasankal, oziroma spet padel na limanice. Pomembnemu gostu, ki ima toliko krav in dobre paše je šef hotel pokazati svojo čredo v ogradi in glavno kravo. V japonkah sem stiskal še sveže kravjeke, da so se dvigovali na moje prste, muh na meni je bilo toliko, da ne vem če se me je sploh kaj videlo in prešlatati sem moral celo kravo. Vodič je vedel da to pa ni zame in je hitro preusmeril debato na drugo veliko, pri Himbah jako pomembno zadevo. Še ni bilo obiska Himb, da ne bi prišli na plano z debato o bolečinah. Ena njegova žena jamra za glavo, druga za prehlad, njega boli hrbet, cela vas ima težave… Včasih rečem, da je Jeremija iz Alan Forda v koreninah Himba. Dati kakršne koli protibolečinske tablete bi bila krepka škoda, ne pomoč. No v danes znanih razmerah imamo na voljo obilo FB zdravnikov, ki bi nudili tako ali drugačno medicino. Sopotnikom jasno povem, da ne nasedajo tem zgodbam in, da jim jaz dam škatlico vitaminov in nasvet naj gredo v Opuwo k zdravniku. Imajo ga zastonj. To je to!

Po celotni proceduri s šefom sledi samo še dobrodošlica, če tudi si en fičfirič brez žena, otrok, živine in od takrat naprej smo kot njihovi. No, ker imam veliko živine imam kak privilegij in daljši pogled deklet.


Zdaj gremo lahko k njim v koče, fotografiramo po mili volji in, če so dobre volje pridejo zvečer k našemu ognju, otroci in ženske zaplešejo, z moškimi pa jasno, debata o kravah. Se oproščam, samo da ne bi kakšna narobe razumela, o tistih pravih. Te vprašajo kaj naredimo pri nas s kravami, ko ni paše. V Namibiji še beli farmarji ob pomanjkanju paše prodajo živino. Kaj šele, da bi tu v zaselku razumeli, da kmetje pri nas enostavno kupijo bale sena. Sušenje trave in shranjevanje za slabe čase ne poznajo, sicer pa tako ali tako ni kaj za shranjevat.

Ko se tudi mi poveselimo z njimi, jim nasmeh kar ne gre iz obraza še naslednji dan. Naše oponašanje njihovega skakanja jim je eno samo veselje.

Ko spoznaš, koliko in kaj veš

Ne barantanje za ceno kitajske robe na stojnici in nato doma razlagajte o drugih kulturah. Tu v zaselkih šele z večkratnim obiskom kolikor toliko spoznaš njihov način življenja. Večinoma sprašuje starešina, prevaja pa sin ali vodič. Ob vprašanju, kako mi dekletom, ki bodo kmalu v menstruaciji to razložimo, se fantje samo spogledamo in puncam predajamo besedo. Spomnim se sebe, 50 let nazaj, ko smo v vrtcu gledali na skrivaj vzeto slikanico kako nastanejo in se rodijo otroci. Danes nam naša mladina vse o tem pove, ne mi njim. A to, da pri nas otroci več vedo, zdaj razložite njim. Jebela, lažje je samo na stojnici pri njih nekaj kupiti kot debatirati z njimi v noč. Pa je prijetno, res krasno in ti zbistri lastni um, duh, ter te da na tir, kjer zopet s svojo glavo razmišljaš. Do sedaj na FotoPOTEPu še nisem imel koga, ki bi doma imel krave, koze in imel s tem izkušnje. Zato zopet ne vemo kaj odgovoriti, ko te vprašajo kako pri nas molzemo. Očitno je vprašanje glede na težave z vimeni. In mi nekaj o čistoči, pa da se molze strojno in bog ve kaj oni to dojemajo po prevodu. Pa sledi debata o večnih težavah z vodo in, če imamo kako vezo pri tistih, ki urejajo ceste, da bi kanale speljali k kakšnim luknjam, da se tam ujame voda za nekaj dni.

Ja to je življenje in prave življenske težave, ne te v naši domači vati brezskrbno živete. Biti z njimi ob ognju, plesu, debati pod zvezdami, spoznati, da življenje lahko poteka še na drug način. Neprecenljivo! Ko greš malo nazaj v njihov svet, poznaš našega, šele takrat lahko rečeš, da si pripravljen za nove svetove. Kot sam rečem, “naprej k neosvojenim zvezdam”!


Naša vprašanja

Ker smo v divji Afriki tudi mi damo kakšno vprašanje. Kaj pa sloni, levi, leopardi, so tu. Slonov na srečo ni več veliko. Le redko jim še poderejo kak zaselek. Levi jim ne delajo več težav, saj so večino že pred desetletji pobili ali prepeljali v park Etosha. Leopardi so bolj zviti in vzamejo kakšno kozo, včasih tudi življenje pastirja. Samo v intermeco, tudi neukega turista, ki se gre tu popotnika z evropskim poznavanjem savan in divjine.

Vprašam, je res, da se da ubiti leva z golimi rokami? Se vam zdi čudno to vprašanje ne? To sem prebral v knjigi o raziskovanju Afrike in, ko smo že v resnih debatah, naj bo še to vprašanje odkljukano. In pove starešina prav to kar sem bral. Ja da se. Ko lev teče proti tebi se približno tri metre pred tabo poda v skok. Takrat odpre gobec in dolg jezik visi zunaj. Edina možnost, da ga ubiješ z golimi rokami je, da ga primeš za jezik, mu ga odtrgaš in izkrvavi. Pravi, da so njegovi dedi to celo počeli, čeprav jih je od ran kar nekaj umrlo. Pozna strica katerega je lev v napadu in ob tej obrambi pohabil. Zdaj leži na levovi koži. In enako zgodbo ter možnost so mi povedali fantje v Masai Mara. Če nimaš kopja, ti je poteg jezika edina prilika, da preživiš. Pri nas ne vem, če bi jih veliko ob napadu leva preživelo, če tudi jim daš puško v roke.

Še tri zanimive štorije, katere sem doživel s Himbami. Pečem meso na mreži. Samo da je ogenj vsi priletijo. Najprej otroci. Veste zakaj? Ker je toplo, saj mi turisti zakurimo kres, če tudi rabiš samo skuhati kavo. Pri Himbah za kuho ali v koči za temperaturo, les samo tli. Pridejo blizu, grejejo se, stopala malo da ne porinejo v žerjavico. In mi mali Himba kaže kamne s katerimi sem ogradil ogenj. Kot bi bil ranger, jaz pa tisti, ki uničuje naravo in se jezi ter kaže na kamen. Pa dobro, kaj bi rad! Pride vodič in pove, kaže ti na kamen, ki ga zaradi vročine lahko raznese. Jebemti, vem, da pri nas kremen ne postavi k ognju, kako naj vem za neke afriške kamne. Pa vseeno, lepa hvala mali Himba, zdaj za drugič vem, ker tudi sam ne želim dobit koščka kamna v glavo.

Še ni konec, drugič mi kažejo nekaj na žaru. Ja, ja, kmalu bo pečeno, dobite. Kažem s prsti, da bodo jedeli, ne oni še kar kažejo na žar. Poba je bil sploh pameten. Kaj bi rad, ne dobiš mreže zdaj niti jutri, saj ne rabiš. In on še kar miga s prstom med mrežo in ognjem. Pametni popotniki staknemo glave in ugotovimo, da kaže na kaplje masti, ki padajo iz mesa. Njim je to greh. Otrok ti da vedeti, bumbar šparaj, jutri boš lačen. Jasno, kaj bo on meni otroku hladilnika in trgovin na “dohvat ruke” vsaki dan nekaj razlagal. A če se malo spomnim iz vojske in tedna preživetja, gate in hlače bi dal za košček kruha in še kaj razen puške, za tisto kapljo masti.

Pri naslednji zgodbi sem že mislil, zdaj pa smo v vasi, ki nam bo dala ob večerji mir z nasveti in se bomo ob ognju družili.

Vržem na ogenj debelo vejo in vsi gredo vsaj dva metra stran. Katerega hudiča sem spet ušpičil. Nova lekcija. Ta les jim smrdi, nikoli ga ne uporabljajo za kurjenje. A boga ti, zdaj naj še samo parfum drva uporabljam. Ma so zbirčni! Hehe, še ena lekcija. Ko smo vzeli prava (zdaj sem že stručko za kamne, drva, pazim, da ne mečemo stran kar je uporabno), so dekleta prinesla njihovo kuhano testo iz koruze, oblikovano v hlebček za dobrodošlico. Jasno, morali smo ponuditi našo hrano nazaj, zato se pri njih količinsko vedno vsa zadeva podvoji. Pismo, ena napačna drva, ti lahko uničijo večer za druženje. Sicer pa, je pri nas kaj drugače. Le da namesto napačnega lesa, nisi zadel pri izbiri dišave v drogeriji.


Make me a baby

Ta zgodba me je sezula, dobesedno. Sicer si vajen, ko pridemo v vas, da nas ženske ogledujejo in hihitajoče komentirajo. Da se gre o tebi kaže velik nasmeh na licu vodiča. Zadnje čase je moj vodič z imenom Kataparo, v pomenu majhna cesta. Punco ima, pravo siciljanko. Otroka že imata in vsak dan, sploh zvečer ga kliče tolikokrat na Viber, da ene trikrat polni telefon. Ljubosumnost pač, punca že ve kaj dogaja. Včasih ti Kataparo tako prevede, da ti postane nerodno. Po njegovih besedah, sem ta pravi, da ostanem pri njej v vasi in pokaže na ono najbolj glasno, ki me nekaj opravlja, obenem z rokami meša blato in sveže kravjeke in flika luknje v steni. Na videz že kar gospa v letih. Veš, celo nekaj bi naredil dobrega z geni za skupnost. Samo grdo pogledam in že ve, da bolje da je tiho, ker mu ne bom več zrihtal od sopotnikov cigaret. Naj povem, da vleče ko Turek.

Pa saj vemo, na vse skupaj moraš gledati iz njihovega, ne našega pogleda in ja, saj počasi si že malo vajen in kakšen hec vrneš nazaj. Konec koncev saj so svobodne ženske in s hecom se te le malo privoščijo. naj jim dogaja, čeprav na moj račun.


Ampak tokrat sem bil res kar malo iz sebe. Bilo je povsem drugače, kot da te tam mamce malo glodajo. Smo ob ognju in kot vedno se otroci pririnejo povsem zraven. Okoli so starejši in, če tudi se ne pogovarjamo, ne razumemo, nas zbliža toplota, tišina, pogled v ogenj. In opazim, da imam vseskozi na sebi oči.

Mlado dekle, kitke je še imela, kar pomeni da še ni bila oddana, s komaj razvitimi prsmi, torej okoli 11 let morda, me gleda in gleda. Kmalu sedi povsem ob meni. Tišina, nič, samo pogled na pogled. Pogovarjamo se med seboj, kurim, na žaru se peče koruza in še zadnji kosi mesa. Kar naenkrat tako kot v sanjah zaslišim “make me a baby”. Niti dojel nisem, v bistvu sem ob debati z drugimi preslišal, a vseeno, pogled je ostal zamrznjen nekje v ognju. Predvsem sopotnice so že slišale od punc, vzemi me tja kjer si doma, rada bi šla v šolo. Že to je bilo nekaj za naš svet nepoznanega in željo sem že večkrat slišal tudi od drugih.

Sopotnik me dobesedno zbudi, kaj je s tabo, ko tako zamrznjen držim palico v ognju in je že začela goreti. Zdrznem se in roka spet beza v žerjavico. Ko se malo dojamem vem, da ni bilo to to in še naprej brezciljno gledam v ogenj. Pa še enkrat iste besede. Pogledam dekle, se nasmejem bogve kako, saj se niti dojel nisem in ji podam kos mesa v roko.

Pokličem Katapara in povem kaj dogaja. Odvrne tako ob hoji mimo mene mrtvo hladno in več dela je imel s cigaretom kot besedami. Si bel, vodič, nekaj znaš, vodiš ljudi, v tebi nekaj vidi, godna je za to, za njih bi bil tvoj otrok nekaj več, nihče je ne bi obsojal. Tako to gre njihovo razmišljanje. Simpl ko pasulj, bi rekli pri nas.

Ja vse skupaj je zelo enostavno. Vedno povabimo vodiča Himbo, da prespi pri nas v šotoru, noči so mrzle v afriški zimi. Ne, ne, bo jaz tako kot sem vajen ob ognju, da ne bo ugasnil in čuval bom stole, mizo, posodo. Ko greš po polnoči odtočit, ni več ognja ne njega. Zjutraj prileze iz kakšne tople koče. Ko ga malo pohecamo ali je tako trdno spal, da so ga odnesli v kočo, se zasmeji in pove par besed nazaj. Pri njih se dojemajo te stvari kot bi pri nas odvrnil, sem šel le z Micko na kavo.

Ko si v tujem svetu, te vsak dan kaj novega preseneti in vsak dan kaj novega zveš!

Da se vrnemo na FotoPOTEP

Izogibamo se dajati jim plastiko. No kakšno večjo plastenko za vodo, katero kupimo v trgovini jim pustimo. V njej bo shranjena zlata vredna voda. Tega jim res primanjkuje. A drugega od plastike ne puščamo. Poleg prinešenih daril se fantom da še kakšna odslužena majica. Veseli so natikačev, a te le redko kdo od nas lahko pogreša do konca potovanja. Ženskam pride prav kakšna deka za mrzle noči in to je to.

Tudi tu pa lepo po vrsti, red je red. Navada dajanja daril je sledeča. Ne daje se daril kar tako naključno.

Pred odhodom se vse lepo znosi pred starešino, on bo razdelil po potrebah. Včasih je kakšen pomislek iz naših glav ali bo prav razdelil. Sigurno bo falot vse vzel zase ali svoje. Ko vidiš otroke postavljene v vrsto, ko jim dajemo kakšno dobroto in kako si medsebojno delijo stvari veš, da tiste naše pokvarjenosti še niso razvili. Z načinom našega razmišljanja in jemanja k sebi nepotrebnih dobrin, bi celotna skupnost hitro propadla.

Pred desetletji je bila izjemna suša. 90 odstotkov živine je poginilo. Himbam v Namibiji so priskočile na pomoč Himbe iz Angole. Za njih tako ali tako ni meje, so samo močne družinske vezi. S pomočjo so preživeli in z leti zopet opomogli črede.

Delitev je ključnega pomena. Ustavili smo se ob cesti in jasno, otroci so takoj ob avtu. Razdeliš nekaj kruha namazanega z marmelado in glej to. Otroci poližejo marmelado, kruh odnesejo domov. Tudi, če je kdo dobil več kosov, bo razdelil med tiste, ki so pritekli prepozno. Ni še tistega reka "marija k sebi"!

Zelo pozorni so do starejših. Poslušajo njihove nasvete, a starejši vedo, da so mladim več ali manj v napoto. Sami se umaknejo v koče ob robu zaselka. Poberejo še kakšno dračje, potolažijo otroke, v drugo se ne mešajo. Krutost življenja ni kaj, to je narava. Doživijo tudi 90 in več let.

Tudi naši popotniki z nekaj več leti (lepše povedano z daljšim popotniškim stažem) so še kako lepo sprejeti in predvsem poslušani. V bistvu so zvezde večera.


Življenje tam, bogu za hrbtom

Ko zvečer sediš z njimi ob ognju spoznaš, da je naš svet res zašel izven življenja z naravo. Samo še hitenje in iskanje materialnih dobrin nam daje občutek da obstajamo. Oziroma vse bolj postajajo pomembni samo še všečki in spletni sledilci. Pokaže dekle velik dekolte in evo milijon sledilcev. Tu prsa takšna in drugačna kažejo vsak dan, pa nihče ne skače za njimi. Kako drugačen svet!

Moški pišejo po spletu o nepreverjenih informacijah ali drugih neumnostih in evo, milijon sledilcev, ki mu tisočake služijo s kliki za njegove puhle besede. Tu bi take hitro dali za kazen v šole, da ne bi v vaseh špilali neumnosti.

Ja tako je življenju bogu za hrbtom. A povedal sem že, da je Stvarnik skril Namibijo množici turistom. Se moraš potruditi, da vidiš te lepote, inše dlje oditi, da spoznaš njegove preproste ljudi.

Puncam in fantom v dobi pubertete izbijejo spodnja dva zoba. V svojem razmišljanju in življenju s kravami, ki so jim zelo pomembne za preživetje, se želijo poistovetiti z njimi.

Predvsem pri večernih pogovorih in spoznanjih ter nasvetih hitro spoznaš, da ima življenje z naravo in njenimi pravili neke povsem druge vrednote. Pa saj smo jih mi tudi nekdaj poznali. No dedki in babice so jih, mi smo že v svetu nenormalne potrošnje in hlepenja po več in več. Doma se nam to zdi prav. Ko si v drugem svetu odvisen sam od sebe spoznaš, da nimaš kaj veliko odlik, ki bi ti dale možnost preživetja z naravo. Preveč smo že obdani z mehurčkom ugodja. V bistvu mi živimo podobno, kot živali živalskem vrtu. Smo omejeni s pravili, na voljo imamo ravno dovolj udobja, da mislimo, da smo svobodni, a v bistvu ne odločamo o ničemer drugem kot o življenju v svojem dodeljenem kotičku. Večkrat sem v Afriki slišal, da kdo komu reče, naj se vrne v svoj ZOO. Šele čez čas sem izvedel, da to pomeni, da pojdi v svoje ugodno okolje (mesto), kjer se ti ni treba boriti za nič. A svoboden nisi. Delaš, delaš, za druge, da mogoče iz varnega zavetja greš kdaj kaj naokoli pogledat. Kdo ima prav? Mi razviti smo vajeni obilja iz mehurčka udobja, živimo s polno pravili in kaznimi in z oprano glavo kako smo svobodni. A izven mehurčka smo povsem nebogljeni. Drugi se morajo vsak dan močno boriti za svoj obstoj, a živijo z mnogo več svobode in manj pravil. V obeh primerih so dobre in slabe plati.

Tebe kot popotnika, ki prihaja iz mehurčka udobja zanimajo doma neznane stvari. Stopiš iz avta na širni planjavi, zadihaš na polno, vidiš osebo, ki na pol gola stoji pred tabo, ali slona na tvoji pot, opaziš da ti primanjkuje vode in že si v strahu kaj sedaj. Neizkušen popotnik sprva celo malo zviška gleda na njih, doma pa razlaga o primitivnosti in revežih. Sam sem med nekaj kratnim obiskom Himb in drugih plemen spoznal, da so v nekaterih pogledih bogati oni, reveži pa mi, saj imamo nenaravne kalupe že od zibke vnešene. Se bojimo prihajajočih čipov, pa smo ga dobili že v zibko. Krepak kalup imamo v razmišljanju ali pojmu standardnega načina življenja. Nam ni nikoli dovolj in srečo merimo z dobrinami in všečki. Njim je pomembna nam povsem samoumevna voda in paša za živino, ker tako bodo kot skupnost dobro živeli ter obstali. In čeprav je lahko njihova čreda vredna več od naše hiše, vsako žival premišljeno prodajo. Nekaj res posebnega mora biti, da vzamejo denar za žival. Menjava da, recimo za ženo. Za to, če je kdo koga iz druge vasi poškodoval, ubil in se namesto maščevanja ali zapora zmenijo za nekaj glav živine. Marsikdo od popotnikov reče, zakaj ne prodajo kravo in si kupijo za obleči. Jasno, mi na vse gledamo iz našega pogleda, kot da je edini pravilen. Zakaj bi kupovali, če ne rabijo. Jih tudi zebe kakšen večer, se pa stisnejo. Lahko bi prodali čredo in šli živet v mesto. In potem kaj, postali bi kot mi. Namesto, da bi živeli z naravo, bi delali za denar v našem standardnem kalupu samo zato, da preživijo. Že Tesla je pred stoletjem dejal. Ljudje bodo kot čebele. Živijo, polnijo satovje in umrejo! Je treba samo hiteti, delati, da z neko nepomembno dobrino živiš. Ponavadi še na kredit. Vsega tako ali tako ne moreš imeti, videti in še kar hlepiš po več in več, na koncu kot drugi, umreš. Ergo?

Himbe so še eno izmed redkih ljudstev, ki se prosto selijo med državami, nimajo od države reguliranih pravil glede davkov, plačevanja za zemljo in predvsem veliko srečo, da je njihova zemlja za razviti svet nič vredna. Če bi imela neko vrednost, bi tudi to ljudstvo dobilo zakone, dovoljenja, mogoče kakšno položnico in prišli bi v začarani krog dela za druge. Bogatejši bi kmalu pokupil tiste v težavah in počasi bi začeli delati za večanje kapitala drugega. Vam je to kaj znanega iz našega razvitega sveta in navideznega balončka ugodnosti?

Lahko se zgolj sprašujemo, kaj je bolje? Le vsak od nas zase ve, kakšen način življenja mu odgovarja. Pomembno je, da si takega kot živiš tudi želiš in predvsem, da si srečen prav v tem.


OvaHimba - za konec

Obiski pri plemenih so na potovanjih vedno nekaj posebnega. Bolj greš izven turističnih poti, bolj lahko spoznaš naše razlike. Obenem iz njih kaj dobrega povzameš, ali o tem vsaj razmišljaš. Nenazadnje si še kot fotograf poplačan.

Potovanja so okno v svet. Kdor ne gre, vidi le svoj domači prag in ponavadi svoj edini prav.

Tudi OvaHimba ljudstvo nam marsikaj zanimivega predstavi in pokaže iz njihovega načina življenja. Ob njih spoznaš, da nikakor nismo tu samo mi in naš način življenja ter razmišljanja. Večkrat vidim zapise na spletu kateri pokažejo, da avtor misli, da je eden in edini. Kar misli, reče, zapiše, to je to in se je pripravljen pričkat preko tipkovnice za svoj prav v nedogled. Puhlo življenje!

Ob pripravah na FotoPOTEP Namibija mi Errie pomaga pri organizaciji in uskladitvi termina z vodičem Himbo. Je iz etnične skupnosti Owambo in jezik je dovolj podoben, da se lahko pogovori s Himbo. Še neporočeni fantje pri Himbah, imajo lase speljane v en sam rog. Da lepo stoji, ga imajo večji del časa v posebni kapici. Prijeten fant, Verikongo mu je ime, se je cel čas vrtel okoli Errie. Dal sem mu majico e-Fotografija, on pa pravi, da mu je Errie všeč in da mi da štiri krave za njo, več jih še nima. Sem rekel, se moraš kar sam zmeniti z njo, sama odloča. Ne vem, če je povsem razumel, Errie pa se je tako ali tako samo smehljala. Mislim pa, da je punci celo godilo, da se Verikongo zanima zanjo.

Tudi od naše civilizacije krepko oddaljena ljudstva imajo svoj prav in predvsem dobre misli. Prej so te pripravljena sprejeti takšnega kot si in predvsem poslušati ter s teboj debatirati odprtih misli.

Kot sem začel tudi končam. Na potovanju ob kavi ali pivu, ob barantanju in slišanem o nečem iz strani bežnega poznavanja še ne moremo dobro ocenjevati. Kdor je popotnik ve, da mu ljudstva kot je tudi OvaHimba ob nekajkratnih obiskih lahko veliko dajo v spoznavanju življenja, sveta, vrednosti narave… Na tak način še kako očistiš in obogatiš samega sebe.


Skratka. Če potujete v Namibijo in imate možnost iti do Himb, ne izpustite te priložnosti. Tudi, če boste videli samo tiste ob cesti, ali šli za uro v vasi namenjeni turistom, jih nikakor ne glejte kot čudo in zviška. So ljudje s toplim srcem, prijaznostjo, bontonom, pošteno besedo in z znanjem, katerega sami nikoli nismo imeli, ali smo ga že pozabili.

Pokažite nasmeh, dobro voljo, pozdravite jih Moro Moro, vprašajte jih kako ste (Perivi) in dobili boste nazaj velike nasmehe ter kup dobre volje. Enako bo možnost nižanje cene šla v vaše dobro, brezplačen bo nasmeh za fotografijo in marsikaj iz tradicionalnega načina življenja vam bodo pokazali in povedali. Če boste šli vodeno vsaj za en dan k njim in mogoče celo prespali v taboru, pa boste pozitivnega doživeli še krepko več. Obenem boste doma preko fotografij res lahko predstavili še pravo plemensko življenje. K njim na FotoPOTEP gremo za dan ali dva pravzato, ker se brez težav prepustijo kameri.

Jaz samo upam, da grem lahko že 2021 zopet na FotoPOTEP v Namibijo in za nekaj dni med njih. Moro Moro!

MI FotoPOTEPi  -  Kontaktirajte me  /  Oglejte si

  • mail-clipart-mail-logo-4
  • Facebook
  • YouTube FotoPOTEP
  • Instagram

Deli članek na splet

Moraš VIDETI

Kako fotografirati?

IZLETI slovenija

Foto LOKACIJE

Združeni članki
mi_fototecaji.jpg
mi_fotopotepi_v.jpg

Napiši komentar, oceno, vprašanje... (vesel bom vašega mnenja)

Matjaz Intihar FotoPOTEPi / Potovanja               © 2020 by MatjazIntihar.com                Kontakti / Ogledi

  • mail-clipart
  • Facebook Social Icon
  • YouTube
  • Instagram Social Icon