Namibija, raj za popotnika in fotografa!
V kar nekaj dežel sem že šel na FotoPOTEP, katere je Stvarnik ustvaril prav za ljubitelje posebnosti narave in še bolj se je potrudil, ko je pomislil na nas fotografe. Kot za pokrajino in živali, je Stvarnik pomislil tudi na ljudi. Ljudstvo OvaHimba, nam kaže že pozabljen način življenja, preprostost in za nas pomembno, možnost fotografiranja zgodb ter portretov. Sanjsko!
Pride popotnik iz pravkar doživetega potovanja in ves navdušen pripoveduje o novih spoznanjih. Poslušam predavanje in slišim Himba. Po parih znanih posnetkih in govoru, da pri kako krepko za civilizacijo plemenu so bili, podam vprašanje. Kje ste jih videli? O ti so daleč iz asfaltnih poti v Namibiji. Vodič se je močno potrudil, prepričal je šoferja, da smo šli iz glavne ceste. Tako smo videli originalne Himbe, kajti v mestih niso prave, dobim odgovor.
Prave so, le pristnega stika z naravo nimajo več. In enako velja za predstavljene od predavatelja, ki ob cesti pri kraju Uis prodajajo spominke. Tudi mi se pri njih ustavimo, a zgolj za prvi stik (slike zgoraj). So preveč zanimivi, da bi se kar odpeljali mimo, čeprav bomo čez dva dni v njihovih zaselkih.
Makadam je v Namibiji tako ali tako povsod izven štirih glavnih križnih asfaltnih poti. Himbe ob kraju Uis, so že zapustile svoja območja za to, da bi si z denarjem kupili drugačen način življenja. Oziroma nekdo jih je izkoristil, da so tam in za njega prodajajo spominke. Celo ne malo belih farm naredi prostor za Himbe, ki pridejo tja vsako jutro, kot na naš znani šiht. S tem imajo lažje zagotovljene dnevne turiste, ki so s kombiji in avtobusi namenjeni v Etosho ali v nasprotni smeri na Skeleton coast.
Ko vprašam predavatelja kako Himbe živijo, zakaj so čudni in nerazgledani dobim odgovor, saj se vse iz fotografij vidi. Par ujetih slik iz polurnega mešetarjenja za kitajsko bižuterijo, hiter ogled provizoričnih koč in doma v predavanju dobimo zgodbo o afriškem ljudstvu. Saj nepoznavalcu, ki mu je oddaljeni svet manj znan deluje wow, a to še R ni predstavljena zgodba od neke realnosti. Vse skupaj je meni delovalo bolj v smislu poveličevanje samega potovanja. Poglej slike, bili smo še med napol golimi divjaki, ki niti ne vedo kaj je civilizacija. Sam povem, en sam lari-fari!
Skupine sem že krepko več kot 15X peljal k Himbam. Pa ne k tistim ob cesti, ki se nastavijo tam, da kaj dobijo od turista. Ampak v njihove preproste zaselke. Pri njih prespimo večer ali dva. Videl, slišal in doma sem prebral veliko o njih, pa težko rečem, da dobro poznam njihov način življenja. Ga zgolj poznam in lahko podam kar sem videl v zaselkih, slišal ob tabornem ognju, povprašal njih ali vodiča. To mi zadostuje zgolj za neko nad osnovno razumevanje in predstavitev njihovega načina življenja. Za nas tujce iz razvitega sveta povsem dovolj, oziroma mislim, da lahko glede Himb, dovolj pošteno podam malo širšo zgodbo.
OvaHimba
Na jugu Angole in severu Namibije v pokrajini Kaokoland, živi na pol nomadska etnična skupina OvaHimba. Na kratko rečemo Himba, Himbe, Himbi. Vendar tega ne slišijo radi, saj to ime označuje tistega, ki prosi. OvaHimba pa označuje množino, oziroma ljudstvo Himba.
So še toliko drugačni, prvinski, da greš kljub dodatnim kilometrom z veseljem v njihov suhi, prašni in kamniti svet, z redkimi nizkimi drevesi ter mogočnimi baobabi (opičji kruhovec). Krepko si poplačan, ko vidiš in spoznaš njihov drugačen, lahko rečem enostaven način življenja, ki se oblikuje po naravi in plemenskih pravilih. Sam imam to srečo, da sem se z njimi lahko družil že večkrat in ob vsakem obisku Namibije se bom še.
Neverjetno kako drugačno in nematerialno, skromno in preprosto, težko in trdo, ali igrivo in brezdelno je lahko še življenje. Otroci te popeljejo v lastne otroške spomine, ko smo se tako kot oni cel dan podili okoli hiše ali v bližnji gmajni. Brezskrbno in igrivo je bilo. Domov si prišel ob mraku lačen, žejen, prašen, kdaj tudi strgan, popraskan in s kakšno buško od debele veje, ki ti je prečkala pot.
Himbe se selijo med Angolo in Namibijo. V Namibiji jih je okoli 50.000, v Angoli še nekaj več. Govorijo svoj jezik Otjihimba, ki izvira iz Bantu skupine jezikov. Namibija (velika za 40 Slovenij) je bolj turistična in prijazna za potovanje kot Angola. Zato se s Himbo najprej srečaš ob cesti, v pokrajini Kaokoland (zdaj so jo preimenovali v Kunene), ki te pelje v glavno vas (mesto) Opuwo.
Ta leži na severo zahodu velike Namibije in v njem ali okolici ne boste videli veliko belcev. To je črna Afrika, v Opuwo pa polno ljudi iz različnih plemen. Čez dan vsi nekaj prodajajo, kupujejo, popravljajo. Zvečer ostane v mestu pol manj ljudi, saj je večina prišla iz oddaljenih plemenskih zaselkov. Opuwo v lokalnem jezikov pomeni, konec. Od tu naprej na sever proti angolski meji na reki Kunene in na zahod do prepovedanega območja na obali okostij je samo še nič, oziroma so manjši zaselki Himb, katera iz redkih zvoženih poti niso vidna. V zaselku zaščitenem iz nanešenih suhih vej je okoli 10 blatnih koč, v sredini je ograda za krave.
Tudi Himbe so že spoznale sodobne dobrine in občasno jih privlači nakupovanje predvsem v Opuwo. Kupijo moko in kak želeni priboljšek, nam nujnih potrošniških stvari ne kupujejo. Včasih so ob pomanjkanju stradali, zdaj gredo v tgovino, ali občasno med seboj ali s potujočimi trgovci menjajo živino za druge dobrine. Sicer s težkim srcem prodajo kozo ali kravo in menjajo denar za najbolj nujno v trgovini.
Prav zaradi včasih nujne trgovine, se bomo s prvo Himbo srečali na poti v Opuwo. Zanimive in prepoznavne so ženske z rdečkastima tonom kože in povsem tradicionalne preproste oprave. Ponavadi sedijo ob cesti in ti z mahanjem kažejo, da se ustavi. Sicer pa, ko vidiš prvo Himbo se zaradi želje in zanimivosti ustaviš kar sam. Z njimi se na kratko poklepeta (z rokami), marsikomu je želja kupiti kakšno drobnarijo, a je večina made in China in jasno posneti kakšno fotko. A te ob cesti že vedo, da turisti plačajo. Mi se tega izognemo tako, da se zgovorim na dober biznis, ki so ga naredili s prodajo bižuterije in naredimo zgolj skupinsko fotko v veselje vseh. Za prave fotke vemo, te bomo dobili višje v oddaljenih predelih, kjer ni turistov.
Plemena Himb so še zelo tradicionalna, za naš pogled prehitro rečemo “in bogu za časom”. V bistvu se njihov način življenja, oblačenja, dela in prebivanja še ni veliko spremenil.
Več stoletji nazaj, v času velike selitve ljudi iz vzhodne Afrike, so Bantu govorne skupine prišle na področje današnje Namibije. Pred 200 leti se je del etničnih skupin pod vplivom nemških misionarjev začel seliti bolj na vzhod (Oshakati) in jug (Otjiwarongo) države. Tradicionalno oblačilo iz kož, so poročene ženske zamenjale za dolga oblačila v viktorijanskem stilu, imenovana “oborokweja”. Poznamo jih kot ljudstvo Herero, nad katerimi so Nemci še bolj kot nad himbami izvedli skoraj popolni genocid. Ostalo jih je le 10 odstotkov. Herero imajo s Himbi še vedno skupne korenine in nič čudnega ni, če se poročijo med seboj. Zato lahko vidimo v Himba vasi med na pol golimi dekleti, Herero dekle v impozantni obleki. V to oblačilo so jih prisilile žene nemških vojakov, da jim mlada na pol gola dekleta ne bi mešala glave. Ker so Herero sobivali z Nemci v času kolonizacije Namibije, danes živijo povsem nam znano življenje. Sprejeli so tudi krščankso vero. Zaradi zanimivih oblačil in značilnega pokrivala, so za pogled in fotografijo zanimive samo ženske.
Če še želiš videti način življenja kot je bil približno 200 let nazaj, greš k Himbam na obisk globoko v Kaokoland. V teh predelih že tako redkih turistov ne srečaš. So samo raziskovalci in popotniki željni res prave 4X4 vožnje čez brezpotja in tisti, ki si žele popolne divjine. Na FotoPOTEPu nam je cilj, fotografija ljudi v kolikor se da nenarejen okolju. In regija Kaokoland (Kunene) nam to kljub neposeljenosti nudi v pravem pomenu besede.
Himbe so pol nomadi. V zaselku je okoli 10 do 20 družin. Zaradi borne zemlje in pomanjkanja vode se selijo po potrebi. Takšen način življenja imajo zaradi živine (koze ali krave), katera jim je glavno bogastvo. Če živina nima dovolj paše in predvsem vode, ta je na površju tako ali tako redka povsod po Namibiji, potem jo vodijo po širšem območju. Če ni vode niti v nekaj dni oddaljenih tolmunih, se preselijo. S seboj vzamejo vse. Kar za nas pomeni skoraj nič, saj imajo vse svoje stvari zavite v blago na pasu. Za njih je dovolj za preživetje. Le koče ostanejo in, ko so zopet tu boljši pogoji se vrnejo.
Življenje jim za naš pogled poteka počasi, ekstremno počasi. Otroci si ob sončnem vzhodu z molžo sami pripravijo zajtrk, cel dan se igrajo, mlajši fantje pasejo koze v okolici. Ženske si v miru najprej natrejo okro in jo zmešajo z maslom. Krema za poživljanje, pomladitev in osvežitev kože kot bi rekli pri nas, se imenuje ozjize. Namažejo jo po celotnem telesu.
Živalske kože, ki jih nosijo na sebi odišavijo z dimom posebnega lesa. Ženske želijo biti lepe, kot tiste v civilizaciji, le da z naravnimi pripravki in predvsem manj hitenja.
