Photoshop in goljufanje v fotografiji - do kje, koliko?

Že od nekdaj velja, da se fotografija ne konča po pritisku na prožilec. Od tu naprej se šele začenja.

Ena izmed prvih posnetih fotografij, katero je posnel izumitelj fotografije Daguerr in naj bi šlo za najzgodnejšo fotografijo (1838) žive osebe. Pogled je na prometno ulico Boulevard du Temple, Pariz, 3. okrožje, a ker je izpostavljenost trajala nekaj minut, premikajoči se promet ni pustil sledi. Le dva moška blizu spodnjega levega vogala, sta ob čiščenju čevelj bila vidna.. Je to približek originalu (motivu). Le delno v času, a ne v trenutku. Črno belo tudi nima kaj dosti z originalnim pogledom in pomembno še to, slika je zajeta na tiskarski plošči za graviranje. Ker jo je objektiv obrnil, je slika prikazovalo zrcalno podobo originala.

V analogni dobi smo na film zajeli samo latentno sliko. V nadalnjem postopku razvijanja si sam, ali drugi, posegel še v možne dodatne obdelave. Danes tudi tipalo ne zmore zajeti povsem realne slike. Od latentne, elektronske slike do vidne na zaslonu kamere, jo najprej obdelajo algoritmi preko procesorja v kameri. Naj bo to JPEG ali RAW zapis. Prve nerealne obdelave so že tu in so vezane na algoritme in nastavitve kamere. Vzameš tri različne modele kamer in od vsake boš dobil svoje tonske obdelave.

Zmotno je tudi mišljenje o RAW datoteki, da to je pa tisto nedotaknjeno (surovo). V osnovi je, vendar preko algoritmov v kameri tudi RAW datoteki spremenijo gama vrednost, da je slika na zaslonu všečna našemu očesu. S temi že spremenjenimi podatki predvsem za ogled slike na zaslonu, se datoteka RAW prenese v program za njegovo obdelavo. Če vaš program ima to možnost, boste RAW datoteko postavili v njeno linearno vrednosti (gamma 1.0). Tu so shranjeni podatki iz tipala v povsem neobdelanih vrednostih. Canon program CPP, za obdelavo njihovim RAW datotek to omogoča.

Zakaj so naše RAW datoteke že procesirane preko algoritmov v kameri? V linearnem zapisu so zapisani podatki povsem na strani temnega dela motiva. V svetlih delih je zelo malo informacij. Fotografije so zato na naših zaslonih močno pretemne. S pomočjo drugačne krivulje zapisa (gamma 2.2) sliko popravijo k očesu bolj všečnemu zapisu. Linearni zapis, katerega niti ne vidimo preko zaslona kamere, je tisti pravi RAW zapis. Zaradi svetlih delov in posledično čim več zapisa v temnih, je treba osvetlitev narediti tem bolj točno. Zelo je pomembno, da smo z osvetlitvijo povsem na meji preosvetlenosti svetlih delov. S tem smo dobili kar najboljšo osvetlitev tudi v temnih delih.

Še danes marsikdo misli, da kar posnameš na film ali tipalo, bo videno tudi kot končna fotografija ali tiskovina. Vendar šele od tu naprej se za marsikoga pričenja prepovedana cona in poseg v njihov original. Poklicni “pripravljalci” fotografij za končen pogled na sliko iz filma ali papirja, nikoli nismo razlagali glede potrebnih ali želenih korektur. V analogni dobi smo le to urejali v temnici in že skoraj 30 let preko programov v domačih računalnikih. Še prej preko samostojnih grafičnih programov.

Želja po korekturi je bila in bo vedno prisotna. Tako so v že 50-tih uredniki označevali želene korekture (na sliki James Dean) in nato retušerji v temnici popravljali fotografije za revije, časopise... Manipulacija fotografije je bila vedno prisotna. O njej pa fotograf razmišlja in dvomi v avtentičnost šele zadnjih 15 let.

Zelo malo nas je, kateri smo že pred 45 leti (moj začetek moji sodelavci in drugi že prej) preko skenerjev lahko digitalizirali fotografije iz papirja ali filma in jih dodatno obdelovali. Takrat in iz izkušenj vem tja do leta 2005, se o digitalni obdelavi slike med fotografi ni govorilo. Še 15 let nazaj so le redki opazili, da je večina naslovnic na revijah, plakatih, prospektih, povsem drugačnih od tistega kar kaže realni svet in je fotograf posnel in oddal uredniku. Danes se za vsako “čudno” fotografijo razmišlja, “ta je pa digitalno obdelana!”

V 80-tih sem imel to skenirano fotografijo predelano s programom DaVinci kot prikaz, kaj zmore program za obdelavo slike. Osebi sem zamenjal samo oči in dobila je povsem novo podobo.

Kdor želi od zajete fotografije več, bo v nadaljnem procesu posegel po osnovnih obdelavah tonskih korektur in manjših napak objektiva, izreza, prahu, popravka ostrine, itd. Napredni fotograf te korekture naredi v programih za obdelavo RAW datotek.

Za tisto še več, je treba poseči po programih za dodatno predelavo slike. Že 29 let nam je preko namiznih računalnikov v pomoč program Photoshop.

Danes najbolj uporabljena programa. Program Photoshop je že naš stari znanec. Poznamo ga že iz konca 80-tih. Kdor ga obvlada ima moč manipulacije. V njem se skrivata še dva podprograma Camera RAW in Bridge in tako ne potrebujemo dodatnih RAW programov, kot je mlajši Adobe program Lightroom. Program Lightroom odlikuje predvsem enostavnost upravljanja. Vendar zaenkrat lahko z njim samo obdelujemo fotografijo. Za predelavo je potrebno skočiti v Photoshop.

Če fotografij za določene namen ne obdela ali predela fotograf sam, gredo njegove fotografije skozi program Photoshop kasneje v oblikovanju tiskovin ali predstavitev. Odstrani se moteče elemente, sestavi več fotografij, itd.

Omejitev ni. Te dovoli in v kolikšni meri določi naša želja, razmišljanje in poznavanje programa samega.

Sam izhajam iz klasične in grafične fotografije. Že od leta 1976 sem v procesu razvijanja in ročnega retuširanja fotografij, elektronskega zajema preko grafičnih skenerjev in digitalne obdelave slike ter zahtevami urednikov. V tistih časih je redko kdo izven grafične priprave tiska vedel, da taki posegi sploh obstajajo. Oziroma niti pomislil ni, da katera koli fotografija ni original. Spomnim se dogodka iz Dela izpred skoraj 40 let. Iz skupinske slike s takratnimi političnimi veljaki, smo morali na zahtevo urednika odstraniti neželeno osebo, t.j. novinarja iz naše hiše. Po objavi v časopisu se je iz slike odstanjeni spraševal, kdaj so se še enkrat slikali, da ga ni zraven.

Danes za vsako fotografijo pri kateri se prikaže najmanjši dvom rečemo, Photoshop.

Obdelava slike v temnici je omogočala enake manipulacije kot danes digitalna

Tisti, ki gleda na fotografijo iz njemu želenega pogleda brez korektur in drugih posegov, lahko zdaj zamahne z roko. Photoshop, to je poseg v fotografijo, to nima več smisla originala.

Tak pogled nikakor ni napačen. Le vedeti je treba, da je to samo en način pogleda na fotografijo. Poznamo jih mnogo več, predvsem pa so v grafiki in oblikovanju potrebe povsem drugačne. Fotografija nikoli ni bila in ni samo domena domačega arhiviranja. Nikoli ni imela samo enega in edino pravega pogleda.

Sprejeti je treba dejstvo, da je fotografija goljufiva že od prvega posnetka na medij kot je asfalt. Edino kar je v vsej zgodovini fotografije lahko dokaj realno je ujeti trenutek. Ostalo je domena manjšega ali večjega goljufanja že med fotografiranjem, sledi odmik od realnosti v temnici, danes s programi.

Dvodimenzionalnost fotografije je prva velika razlika na proti trodimenzionalnemu motivu. Tonske razlike so že druga. Zanimivo, da se fotografi, ki negirajo Photoshop, radi ukvarjajo s črno belo fotografijo.

Tudi črno/bela fotografija je manipulacija originala. Čeprav sem se v mladih letih kot fotoamater družil v fotoklubih in razstavljal fotografije, seveda ČB, vedno trdim. Enostavno je narediti všečno ČB fotografijo, kajti s to tehniko si izničil moteče barvne elemente in laže predstaviš njen pomen. Težje je narediti všečno barvno! Koliko je pri tej fotografiji Photoshopa? Veliko, slika je spremenjena v človeku neznani ČB svet.

Ali pa še večji nesmisel nasprotovanja, nekateri hvalijo in kažejo na nostalgijo temnice, ki je samo z izborom materiala in načinom razvijanja podajala to, kar nam danes osnovne tehnike računalniške obdelave slike. V temnici smo z različnimi tehnikami senčenja, maskiranja, premika pespektive z nagibanjem papirja, ter ročno retušo, že bili v predelavi slike. Sam sem v svojih poklicnih letih obstoja analogne tehnike, pregoljufal ogromno fotografij za mnoge razstave in predvsem publikacije.

Predvsem pa črno beli svet nima nobene realnosti s človeškim pogledom. Enostavno, prve emulzije za zajem slike niso prikazovale barv. Izrazni fotograf s ČB sliko skrije mnogo napak in predstavi drugačnost, kar pomeni všečnost. Da se ve. ČB slika je goljufija, saj ni domena našega dojemanja sveta.