Bi radi sanjarili, v miru uživali, pesnili, hodili, tekali po mivki, igrali golf ali fotografirali naravo? Potem je otok Porto Santo pravi za vas. Sam sem si Porto Santo vzel za FotoPOTEP. Obenem spoznal, da otok kljub njegovi majhnosti nudi veliko. Predvsem pa mir, možnost pohodništva in veliko fotografu željnih motivov!
Klasični popotnik s pomočjo turističnih agencij pozna otok Madeiro. V Atlatskem oceanu je kar nekaj lokacij, kjer so vulkanske kamnine uspele ugledati dan in ustvarile otoke (Kanarski otoki, Zelenortski otoki, Azori). Portugalec João Gonçalves Zarco in njegova posadka so otok Porto Santo odkrili leta 1418, ko so želeli raziskati obalo zahodne Afrike. Porto Santo je od bolj znanega in večjega otoka Madeira, oddaljen 43km (zračne črte). Tako Porto Santo kot Madeira sta pod Portugalsko upravo in sta v višini Casablanke v Maroku. Otok je znan tudi po tem, da si je na njem začel ustvarjati družino (poročil se je z guvernerjevo hčerjo) še en veliki raziskovalec. Krištof Kolumb je prišel na otok Porto Santo leta 1478 iz otoka Madeira, kot agent za prevoznike sladkorja iz »njegove« Amerike. Na otoku je bil le dve leti. Na Porto Santo je njegova hiša preurejena v muzej. Toda pojdimo po vrsti.
Sam sem bil že štirikrat na otoku Madeira. Ta otok bom še opisal, a me nekako bolj vleče, da najprej opišem Porto Santo, ki je opazno manjši, vendar pritegne tudi tistega turista, ki ga obišče samo za en dan. Madeira je za vse kopanja v morju željne zelo neprijazna. Imajo samo eno »pravo«, naravno peščeno plažo Prainha. Še ta je iz črnega zdrobljenega peska in široka je le okoli 200m. Druga ni naravna. Je kot marina zaprta za skalami v Calheti, pesek pa je pripeljan iz Maroka. Spoznal sem še dve drugi možni "naravni" plaži, vendar zaradi Atlantika nista nič kaj prijazni. Valovi so večji del visoki in kopanje za naše glave, vajene hrvaških skal in morja, je povsem neprimerno ter nezanimivo. Vendar ne obupajte. Skozi vse leto se lahko kopate na krasni, morski naravni peščeni plaži. Na Madeiri je obilo plakatov in reklam za obisk bližnjega otoka Porto Santo. Obljubljajo čudežno, devet kilometrov dolgo peščeno plažo. Od domačinov tudi izveste, da je otok Porto Santo za njih tista destinacija, ki jo med vikendom obiščejo prav zaradi kopanja. Porto Santo imenujejo kar »zlati otok«! Kar pomeni, če domačini tako pravijo, je treba videti. Saj, Madeira je zanimiva, marsikaj je za fotografirati na njej, toda popotniška žilica mi ne da miru in treba je videti ter fotografirati še kaj drugega. Torej, gremo na Porto Santo.
V Funchalu, glavnem in največjem mestu Madeire je več agencij, ki tržijo izlet na Porto Santo. Na otok lahko greste z avionom ali trajektom. Avionska ponudba se mi ni zdela zanimiva. Res, da letiš samo okoli 20 minut. Toda pot na letališče, formalnosti, let in procedura na letališču na Porto Santo, mi ni dala neke posebne vrednosti, da bi za let dal več kot 200€. Na internetu sem sicer našel najcenejši let za 95€, toda rezervirati bi ga moral že nekaj mesecev v naprej. Predvsem pa je treba imeti nizkocenovno srečo, da se ob želeni izbiri cena ne podvoji. Odločil sem se, da grem na otok s trajektom. V bistvu je to hitra, več kot 100m dolga turbinska ladja z imenom Lobo Marinho. Vsak dan (odvisno od termina, vendar v večini primerov gre iz Funchala ob 8h, nazaj iz Porto Santo pa ob 20h) pelje Iz Funchala na Porto Santo in nazaj. Na krov sprejme 1100 potnikov in 150 vozil. V Funchalu je kar nekaj poslovalnic te družbe. V glavni (poletni) sezoni je cena karte okoli 55€ na osebo, v nižji pa nekaj nad 40€. Če si želite raziskati otok, na Madeiri brez rent-a-car ne gre. Zato sem povprašal še za ceno prevoza avtomobila. Imajo posebne ponudbe in na koncu sem za avto doplačal manj kot za dodatno osebo. Ja, otok Porto Santo je majhen, res majhen in večina (domačini) gre na njega samo zaradi plaže in ne, da ga raziskuje z avtom na tistih nekaj 10km cest.
Trajekt vozi do otoka malo več kot dve uri, pot po morju od Funchala je dolga 75km. Iz njega si lahko ogledate, fotografirate vso južno obalo Madeire. Od Funchala do najbolj vzhodnega dela otoka. Ko se približujete Porto Santo, vidite kako majhen otok je to. Meri 12 x 6,5km. Vseskozi je pred nami »zlata obala«. Pristanišče je na koncu peščene obale in je toliko pozidano, da je po cesti vsaj 2km do začetka plaže. Ko sem prišel z ladje, sem šele spoznal, kako dobra odločitev je bila, da grem z avtom na otok. Tako nisem potreboval taksija in predvsem mi ni bilo treba ostati cel dan na enem koncu otoka, torej plaži. Imajo tudi možnost izposoje koles. Vendar bi bila cena izposoje dveh koles podobna kot sem dal za avto na trajektu.
Avto mi je dal možnost, da sem obiskal večji del otoka. Najprej sem se od pristanišča zapeljal ob plaži, po lepi, novi, asfaltirani cesti in po treh kilometrih že pridem do edinega malo večjega naselja Vila Baleira. Lahko zapišem centra, saj je tu vsa uprava otoka, največ kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, kot tudi Kolumbov muzej in glavnina manjših hotelčkov, lokalov, trgovin. Še šest kilometrov naprej ob redkih nizkih hišah ter hotelčkih in smo že na zahodnem delu otoka, v Ponta de Calheta. Torej na drugem koncu devet kilometrov dolge peščene plaže. Nasproti je otoček De Baixo, katerega s trajekta najprej zagledamo. Tu je veliko parkirišče, restavracija, zato se nekateri iz te točke odpravijo peš po plaži. Kot že omenjeno; dolga je devet kilometrov in nas skoraj v ravni črti pelje do pristanišča, kjer se konča. Široka je od 50 do 100m. Je čista, čeprav ni na nobenem delu (delno pri Vila Baleira) urejena. Od ceste, na kateri je veliko parkirišč, jo loči ločje, tako da deluje bolj kot ne neokrnjeno. Od parkirišča je med ločjem vedno kakšna pešpot, ki vas pripelje do plaže. Ob celotni dolžini plaže je videti samo nekaj manjših hotelov ali lokalov. Na njej boste srečali malo sprehajalcev, še manj tistih, ki se sončijo in sem ter tja je kdo v vodi. V bistvu si izberete svoj prostor in 100m levo in desno ne boste videli nikogar, razen občasnega sprehajalca. Plaža je zaradi pred milijoni let odmrlih in zmletih koral peščena. Vsake toliko časa ven pokuka kakšna skala, ki opozarja, da bodimo previdni pri kopanju. Valovi so lahko zahrbtni. Občasno pride kakšen večji val in lahko nas podrsa po skalah. Voda je čista, ni hladna in je povsem solidna za kopanje. Nas pa lahko malo zazebe, ko pridemo iz vode. Ob obali vseskozi po malem piha.
Po krajšem fotografiranju plaže, ki nudi res lepe motive, sem se raje zapeljal po otoku. Bolje, da si niti ne predstavljam, kako je na tej plaži uživati v jutranji ali pozno popoldanski svetlobi. Najbrž bi si kaj hitro tu želel ostati nekaj dni.
Na prvem odcepu iz Calhete kmalu pridemo na makadam. Razgledne točke so v večini primerov nekje na koncu redkih poti ob strmi obali. Do njih nas usmerja zadosti oznak. Lahko rečem, da je otok odlično označen s tablami. Se vidi, da je turizem njihova glavna dejavnost. Po treh kilometrih pridemo do Ponta da Canavaia. Odpre se nam odličen razgled na otoček de Ferro, na katerem je svetilnik. Za malo bolj pogumne je do konca visoke navpične stene, v bistvu že klifa, shojena, a ne zaščitena peš pot. Vendar pazite se sunkov vetra. Zna biti hoja ob glasnem bučanju zelo valovitega in od valov penastega morja kar polna adrenalina.
Nadaljeval sem proti sredini otoka in se ustavil pri tablah, ki nakazujejo golf igrišče. Otok Porto Santo ni preveč zelen, oziroma v primerjavi z Madeiro, je kot gol. Prvi naseljenci so s seboj pripeljali zajce in koze. Te so tako uspešne pri uničevanju zelenja, da je na veliko predelih ostal samo pesek ali skale. Toda v tej pusti pokrajini me je na kažipotu za golf igrišče pritegnilo ime odličnega španskega igralca golfa Severiano Ballasteros. V bistvu je njegovo ime podpisano pod oblikovanjem trase golf igrišča. In verjemite, ime vabi. To sem spoznal že na Baliju, kjer se igrišče ponaša z imenom še ene legende, Greg Norman. Kot so povedali na recepciji, je na golf igrišču na Porto Santo vsako leto kar nekaj Slovencev. Ko sem na igrišču prečil ozki kamniti most, pod katerim je deroče tekel manjši potok, in gledal vse to visoko zelenje med mivko, sem se spomnil terena iz meke tega športa, škotskega St. Andrews.
Drugih, avtu kolikor toliko prijaznih poti na zahodnem delu otoka niti ni. Lahko se peš povzpnete na najvišji vrh na zahodnem delu otoka, Pico de Ana Ferreira. Ta vulkanski hrib je visok 283m. Šel sem raje naprej, proti vzhodnemu delu otoka. Cesta nas zopet pripelje do glavnega »mesta« Vila Baleira, kjer zavijemo na sever proti letališču. Je veliko, moderno in namenjeno tudi večjim avionom. Zato je zanimivo videti, da letališka steza sega skoraj od ene do druge obale. Cesta do letališča je lepa in, če gremo po njej do konca letališča, smo že skoraj do druge zanimive razgledne točke. Ta je na severnem delu otoka. Imenuje se Fonte da Areia. Tudi tu so visoke stene. Klifi so bičani od stalnega vetra, ki vplivajo na njihovo erozijo. Od tu imamo širok pogled na bolj »divji« Atlantik. Valovi so visoki, prav nasprotno od južnega dela, kjer je peščena plaža.
V spodnjem delu klifov je izvir. Vodo so pripeljali vse do ceste in sedaj lahko odprete pipo in poskusite naravno mineralno vodo.
Po nekaj fotografijah zanimivega pogleda na modri in valoviti Atlantik, sem se namenil naprej na vzhod otoka, mimo vasi Camacha. Na zemljevidu je vas dobro označena. Toda zapeljal sem se samo skozi. Zame nič zanimivega. Še toliko bolj zaradi visoke opoldanske svetlobe.
Asfaltirane ceste po otoku so odlične, nove. Tako kot tudi na Madeiri. Evropska sredstva so lahko bogata, če jih znaš izkoristiti. Kot na Tenerifih in Madeiri, so jih znali pridobiti tudi na Porto Santo. Cesta se počasi vzpenja. Na vzhodnem delu otoka imamo tri vrhove. Prvi je Pico do Castelo (437m), drugi Pico do Facho, ki je tudi najvišji vrh (516m). S ceste je lep pogled navzdol proti morju. Navzgor proti obema vrhoma so odlično označene pešpoti. Na Pico do Castelo se da tudi s štirikolesniki. Izgleda, da vojska zaradi oddajnika skrbi za cesto.
Nekaj kilometrov naprej po zelo lepi panoramski cesti je še tretji vrh Pico Branco (450m).
Od tu naprej se spustimo v dolino in zopet navzgor do naslednje razgledne točke Miraduoro da Portela. Je tik nad pristaniščem, kjer čez dan kraljuje naš trajekt Lobo Marinho. S te razgledne točke je tudi lep razgled na rumenkasto črto, peščeno plažo. Zraven razgledne točke so tudi manjši, še delujoči mlini na veter.
Če ste kot jaz sam, bolj fotografsko usmerjeni popotnik in greste na raziskovanje otoka z avtom, vedite, da je veliko zanimivih motivov. Kljub temu, da sem videl celoten otok, sem prevozil samo 60km. Lahko bi dodal še kakšen kilometer stranske makadamske ceste, vendar mi je bila končni cilj plaža ter »preizkus« morja. Vseeno sem porabil pet ur za vožnjo okoli otoka in fotografiranje.
Tudi, če ste klasični popotnik in vas bolj kot motivi zanimajo kulturne ter zgodovinske znamenitosti, imate kaj videti. Na otoku je še marsikatera stavba iz začetka raziskovanja otoka. Seveda v večini primerov obnovljena. Taka je recimo cerkev Nossa Senhora da Piedade. Postavili so jo že leta 1446. Pirati so jo zažgali in obnovljena je bila leta 1667. Kolumbovo hišo, ki jo je po smrti žene zapustil leta 1480, so tudi obnovili in spremenili v njegov muzej.
Plaža in otok za FotoPOTEP
Plažo je vredno videti s fotokamero v roki. Če mislite, da boste na njej ležali tako kot na hrvaških skalah poleti, se motite. Vseskozi piha, na Atlantiku pa ni niti v času poletja takih temperatur kot pri nas. Veter prinaša drobno mivko, tako da ne verjamem, da je taka plaža primerna za celodnevno lenarjenje. Je pa krasna za krajši počitek, ujeti malo sonca, poskusiti kopanje v širokem zalivu sredi ocena in predvsem za sprehod ter fotografskega navdušenca. To meni na tej plaži šteje. Motivov je kolikor želite in ob različnih svetlobnih pogojih se porajajo novi in novi.
Otok Porto Santo te takoj prevzame s svojo umirjenostjo. Tu ni množičnega turizma, zato je še kako primeren za vse, ki iščejo mir in zmerno klimo. Skozi celo leto so temperature med 20 in 25 stopinj.
Na Porto Santo najdejo svoj mir umetniki, pesniki, filozofi, tekači, golfisti, seveda tudi fotografi, katere privlači krajinska fotografija. Za vse željne zabave in polne turistične aktivnosti pa Porto Santo nikakor ni. To ni zloglasna Ibiza. Kot je rekla mlada, najbrž zabav željna nizozemska skupina z nahrbtniki na ramah. »V enem tednu smo spoznali kaj pomeni odprti zapor«.
Za ostale pa je Porto Santo lahko zelo zanimiv otok in, če ste že na bližnji Madeiri, vreden ogleda ter iskanja fotomotivov.
Lahko ga obiščete tudi za dlje časa ali kot edino destinacijo. Vendar, če niste ravno sanjač, oziroma se ne želite skriti vrvežu ter uživati v miru svojega bližnjega okolja, imate en dan na Porto Santo povsem dovolj. Zopet z izjemo! Če vam svetloba ni bila prava in ste se v določen fotografski motiv močno zaljubili. Če bi ga radi ujeli v pravem svetlobnem trenutku, potem vas bo ta tako močno vlekel, da na Porto Santo ostanete ali pridete naslednjič za več dni.
