Benetke - med trajanjem in propadom

Benetke, mesto edinstvenega značaja, očarljivo in izmuzljivo. Že stoletja lovijo ravnotežje med trajanjem in propadom. Arhitekturni dragulji razpadajo, temelji stavb se premikajo, okraski odpadajo, a čarobnost ne popušča.

Tako blizu so nam in ne vidimo tistega kar z vso zgodovino ponujajo. Za vse moje FotoPOTEPe zapišem; "Videti - Fotografirati - Uživati". Večkrat sem bil v Benetkah na enodnevnem izletu. Prvič že leta 1975.

Benetke in pogled na gondolo v bližini mostu Rialto, ob mojem prvem obisku leta 1975. Kot zanimivost, posneto s kamero Praktica, 50mm objektiv in diapozitivni film ORWO.


Toda za nekajdnevno uživanje in videti Benetke na drugačen način sem si izbral posebno mesto. Sobo na Markovem trgu, v stolpu slavne beneške ure. Ni lepšega, kot zvečer slišati edini glasen zvok, t.j. trdih pet ženskih čevljev. Benetke so ponoči najtišje mesto. Ni rastljinja, ki bi dušilo zvoke med kamnitimi stavbami. Čarobno, enkratno..., slišiš le še šepet iz oddaljene ozke ulice.

To mesto, katero je turistično mad najbolj želenimi in poznanimi na svetu ima navdušujoč čar. Letno Benetke obišče okoli petnajst milijonov turistov. Na Aljaski govorim z ameriško družino, ki preživlja počitnice v enkratnem lodgu, s pogledom na grizlije v reki. Noč je ocenjena na 2000$ in naprej. Slovenija? Ne, ne vedo kam bi me dali, tam nekje Rusija. Evropa, slišim samo OK. Rečem, da imam do Benetk tri ure z avtom. Močno vzdihnejo in ob prikazanih fotografijah povedo, da jim je videti Benetke neizmerna še neuslišana želja. Namesto medvedov na slapovih, ki lovijo ribe, hočejo pogovor o Benetkah.

Moj vikend v Benetkah

Že večkrat sem bil v Benetkah, vendar vedno kot prehoden, enodnevni turist, oziroma kar nekaj let sem vodil FotoPOTEPe v času karnevala. Neverjetno a resnično. Leta 2006 sem peljal 200 fotografov v Benetke, štirje polni avtobusi.

Samo enkrat sem šel v Benetke z vlakom. Leta 1975 je v Benetke vozil vlak iz Ljubljane. Vse naslednje enodnevne izlete sem imel z avtobusom do obale in mesteca Jesolo pred Benetkami in potem z ladjico v Benetke.

Ob vseh obiskih me je zanimalo, kakšne so Benetke v poznih večernih ali zgodnih jutranjih urah. Želel sem si pohajkovati po tem zanimivem mestu brez zemljevida v roki, brez časovnih omejitev, sproščeno. Zato je padla odločitev, grem v Benetke za podaljšan vikend.

Iskanje prenočišča je bil zanimiv izziv. Lahko spiš v relativno poceni sobah ali pa na otoku naproti Trga sv. Marka v luksuznem hotelu kot sta Danieli in Cipriani. Da bi bil vtis beneškega dogajanja popoln, sem izbral sobo v urinem stolpu na Trgu sv. Marka, s pogledom na baziliko San Marco in znamenito ter pregrešno drago kavarno Florian. Prav tu si prefinjenost in razkošje podajata roko na mestu, ki mu je Napoleon rekel »najbolj elegantni salon Evrope«. Ta veličastni trg krasijo spomeniki, ki pričajo o slavni zgodovini Benetk. Nekoč je bil samostanski vrt, skozi katerega je tekel vodni tok.

Mesto je zgrajeno na več deset tisoč stebrih iz hrastovega in brestovega lesa, prepreda ga 200 kanalov, čez katere je speljanih več kot 400 mostov.

Kljub kilometrom prepletenih ulic in kanalov so Benetke precej manjše in obvladljivejše, kakor je mogoče dojeti na prvi pogled. S približno 7300 hektarji so namreč komaj dvakrat večje od Centralnega parka v New York, a sem že ob prvem obisku kot še osmošolec brez težav šel sam od železniške postaje do Markovega trga in nazaj. Ulice so lepo označene in že manjši turistični zemljevid ti je v dobro oporo.

1. vstop iz Mestre na Piazzale Roma (vlak, avto...) 2. San Michele pokopališče 3. Murano steklo 4. Burano barvite hiše 5. Torcello 6. Možen prihod z ladjico iz letališča.

Kot že prej omenjeno sem prvi obisk v Benetke izvedel z vlakom iz Ljubljane. Ko sem za vikend obisk pregledoval možnosti, sem se odločil kar za ponudbo GoOpti. Iz Ljubljane do Piazzale Roma, kjer te odložijo rabiš okoli 4 ure. Če greste s svojim avtom je na tem trgu tudi parkirna hiša. Tu je še avtobusna postaja, če pridete z avtobusom iz Trsta. Do trga (le čez most morate) te pripelje tudi vlak iz Trsta. Od Piazzale Roma pa glede Benetk velja tisti rek, vse poti vodijo v …

Iz Piazzale Roma vse poti vodijo na Markov trg. Imate na voljo vaporeto (vodni taxi), gondole, ali kot v mojem primeru zaradi stavke greste čez mostičke in uličice peš. Če sem za FotoPOTEPe s skupinami izbral avtobus ti parkirajo ob obali, kraj Jesulo in naprej z ladjico, tokrat to ni bila opcija. Obstaja še možnost, da avto pustite na letališču Marco Polo, od tam pa vodni taxi pelje na Markov trg. Meni osebno je bila ponudba GoOpti najbolj optimalna. Enako za nazaj, do kjer pa se že nehali stavkati in sem lahko šel po vodi z vaporetom.

Skratka, v četrtek v poznih dopoldanskih urah sem prispel na začetek Benetk, na Piazzale Roma. Dan je bil prelep, topel, sončen, tako da me tudi neprijetno dejstvo, da so vozniki vodnih avtobusov stavkali (kako tipično italijansko), ni spravilo v slabo voljo.

Pot do hotela z nahrbtnikoma polne fotografske opreme in kovčkom je bila zanimiva. Ker je večina zaradi stavke pešačila, je bilo nekaj drenjanja po ozkih ulicah, predvsem pa vlačenje kovčka po mostičkih gor in dol. V Benetkah je 443 mostičkov, preko Canala Grande so le štirje. Na most lahko gledaš kot na oviro, še en sklop stopnic, ki jih je treba preplezati, da bi prišel iz ene strani kanala na drugo. Benečani pa na mostove gledajo drugače. Mostov ne dojemajo kot ovire. Za njih so mostovi prehodi. Po njih gredo zelo počasi. Del ritma so. So vezni člen med dvema deloma gledališča, sprememba scene, prehod iz prvega dejanja v drugo. Ko prečkajo most, se vloga spremeni. Preideš iz ene stvarnosti… v drugo. Iz ene postavitve… v drugo.

V ozkem hotelu v bližini Markovega trga prevzamem ključe in grem proti najeti sobi. Vhod v stavbo iz Markovega trga je bil ozek, stopnišče pa z visokimi kamnitimi in že krepko zlizanimi stopnicami. Odprem vrata sobe in padem v nek drug čas. Stare omare, postelja prekrita z zlato svilnato posteljnino. Mogočne umetniške slike, ki so kazale nekdanji blišč in čas Benetk. Odprem visoko okno. Pogled na Trg sv. Marka pa veličasten in takoj sem začutil turistični utrip! Naredil sem si kavo, se vsedel k oknu in opazoval množico. Kot da nisi turist, v bistvu jih opazuješ, ocenjuješ in spremljaš dogajanje. Enako sem sam deloval na enodnevnih obiskih.

Večina jih ogleduje Baziliko in Trg, veliko jih stoji v vrsti za ogled Bazilike in Doževe palače. Nekateri se nastavljajo sončnim žarkom na kamnitih stopnicah, lesenih podijih ali ob mizah bližnjih lokalov, le malo si jih privošči pijačo ob živi glasbi v kavarni Florian. Za Benetke je namreč znano, da lahko človek več doseže ob kavi v kavarni Florian kakor ob sejni mizi v pisarni. Vsi pa fotografirajo. Digitalna fotografija je prinesla množičnost in to sem zelo dobro opazil na obisku Benetk leta 2002. Danes vidiš nad glavami turistov samo še fotofone.

Še vedno pa velika večina turistov, in tega nisem nikoli razumel, uživa z golobi. Če se spomnim kako je bilo 20 let nazaj, jih je zdaj zgolj še za vzorec. Toda kljub želji mnogim, da jih ne bi bilo več, so še vedno mnogim atrakcija. Že od nekdaj poznam besede za slovenski »rek«, ki pravi: »Ne vzemi tega in tega s seboj, ker to je tako, kot da bi vzel s seboj goloba v Benetke!« Zanimivo. Ob mojem prvem obisku Benetk, leta 1985, so nad trgom letele jate golobov. Turistov pa toliko, da si se komaj premikal in golobi so pristajali na ljudeh. Počutil sem se kot da sem sredi golobnjaka.

V knjigi Johna Bernedta je podatek za konec 90-tih let prejšnjega stoletja, da večina Benečanov sovraži golobe. Dr. Mario Scattolin, direktor za živalske zadeve pove: »V Benetkah je bilo sto dvajset tisoč golobov. Vsi turisti se hočejo fotografirati, medtem ko hranijo golobe na Trgu sv. Marka. Za dva tisoč lir (dva dolarja) kupijo vrečko koruze in vržejo nekaj zrn na tla. V trenutku jih obkroži jata hvaležnih golobov.« Doda: »Golobi strašansko smrdijo, svoja gnezda gradijo na lastnih iztrebkih. V Benetkah je za golobe na voljo toliko hrane, da se plodijo vse leto - sedem - ali osemkrat na leto, vsakokrat samice izvalijo po dve jajci. V Londonu se golobi plodijo le enkrat na leto. To pomeni, da se morajo Benetke vse leto boriti za zmanjšanje golobov.« In še kot zanimivost; pisatelj navede, da je bilo leta 1996 na Trgu sv. Marka osem stojnic, pri katerih se je prodajala koruza. Benetke se jih niso hotele znebiti iz dveh razlogov. Prvi je ta, da Benetke želijo, da se njihovi turisti zabavajo. Drugi pa ta, da je prodajanje koruze tako donosen posel, da lahko vsak prodajalec mestu plača tristo milijonov lir (sto petdeset tisoč dolarjev) za dovoljenje. Z zakonom je bilo določeno, da se koruza lahko prodaja le na Trgu sv. Marka. Če hraniš golobe zunaj Trga sv. Marka, je bila globa sto tisoč lir (100 dolarjev).

Danes, ne vem in me niti ne zanima. Prodajalcev koruze ni več, golobov je manj, »norih« turistov pa še vedno veliko. Kazen za hranjenje golobov pa je bila nazadnje 500€. Tisti, ki so bili v Benetkah v času korone, so povedali, da so še golobi odleteli.

V času mojega vikend obiska so mimo trga sv. Marka še vedno vozile velike križarke. Enkrat pravijo da so jih ukinili, pa spet ne, itd. V bistvu se vsak dan mimo Trga sv. Marka peljejo različne manjše in velike ladje. Pogled iz mojega okna na kanal je bil zanimiv. Sprva te preseneti ogromen »blok« pred oknom, med stebroma z zaščitnikoma mesta sv. Markom in sv. Teodorjem. Nato pa opaziš številne bliskavice, ki mežikajo proti tebi! In kaj kmalu za tem se na trg usuje še več ljudi. Mimohod velike križarke pa kar traja in traja.