Benetke, mesto edinstvenega značaja, očarljivo in izmuzljivo. Že stoletja lovijo ravnotežje med trajanjem in propadom. Arhitekturni dragulji razpadajo, temelji stavb se premikajo, okraski odpadajo, a čarobnost ne popušča.
Tako blizu so nam in ne vidimo tistega kar z vso zgodovino ponujajo. Za vse moje FotoPOTEPe zapišem; "Videti - Fotografirati - Uživati". Večkrat sem bil v Benetkah na enodnevnem izletu. Prvič že leta 1975.
Benetke in pogled na gondolo v bližini mostu Rialto, ob mojem prvem obisku leta 1975. Kot zanimivost, posneto s kamero Praktica, 50mm objektiv in diapozitivni film ORWO.
Toda za nekajdnevno uživanje in videti Benetke na drugačen način sem si izbral posebno mesto. Sobo na Markovem trgu, v stolpu slavne beneške ure. Ni lepšega, kot zvečer slišati edini glasen zvok, t.j. trdih pet ženskih čevljev. Benetke so ponoči najtišje mesto. Ni rastljinja, ki bi dušilo zvoke med kamnitimi stavbami. Čarobno, enkratno..., slišiš le še šepet iz oddaljene ozke ulice.
To mesto, katero je turistično mad najbolj želenimi in poznanimi na svetu ima navdušujoč čar. Letno Benetke obišče okoli petnajst milijonov turistov. Na Aljaski govorim z ameriško družino, ki preživlja počitnice v enkratnem lodgu, s pogledom na grizlije v reki. Noč je ocenjena na 2000$ in naprej. Slovenija? Ne, ne vedo kam bi me dali, tam nekje Rusija. Evropa, slišim samo OK. Rečem, da imam do Benetk tri ure z avtom. Močno vzdihnejo in ob prikazanih fotografijah povedo, da jim je videti Benetke neizmerna še neuslišana želja. Namesto medvedov na slapovih, ki lovijo ribe, hočejo pogovor o Benetkah.
Moj vikend v Benetkah
Že večkrat sem bil v Benetkah, vendar vedno kot prehoden, enodnevni turist, oziroma kar nekaj let sem vodil FotoPOTEPe v času karnevala. Neverjetno a resnično. Leta 2006 sem peljal 200 fotografov v Benetke, štirje polni avtobusi.
Samo enkrat sem šel v Benetke z vlakom. Leta 1975 je v Benetke vozil vlak iz Ljubljane. Vse naslednje enodnevne izlete sem imel z avtobusom do obale in mesteca Jesolo pred Benetkami in potem z ladjico v Benetke.
Ob vseh obiskih me je zanimalo, kakšne so Benetke v poznih večernih ali zgodnih jutranjih urah. Želel sem si pohajkovati po tem zanimivem mestu brez zemljevida v roki, brez časovnih omejitev, sproščeno. Zato je padla odločitev, grem v Benetke za podaljšan vikend.
Iskanje prenočišča je bil zanimiv izziv. Lahko spiš v relativno poceni sobah ali pa na otoku naproti Trga sv. Marka v luksuznem hotelu kot sta Danieli in Cipriani. Da bi bil vtis beneškega dogajanja popoln, sem izbral sobo v urinem stolpu na Trgu sv. Marka, s pogledom na baziliko San Marco in znamenito ter pregrešno drago kavarno Florian. Prav tu si prefinjenost in razkošje podajata roko na mestu, ki mu je Napoleon rekel »najbolj elegantni salon Evrope«. Ta veličastni trg krasijo spomeniki, ki pričajo o slavni zgodovini Benetk. Nekoč je bil samostanski vrt, skozi katerega je tekel vodni tok.
Mesto je zgrajeno na več deset tisoč stebrih iz hrastovega in brestovega lesa, prepreda ga 200 kanalov, čez katere je speljanih več kot 400 mostov.
Kljub kilometrom prepletenih ulic in kanalov so Benetke precej manjše in obvladljivejše, kakor je mogoče dojeti na prvi pogled. S približno 7300 hektarji so namreč komaj dvakrat večje od Centralnega parka v New York, a sem že ob prvem obisku kot še osmošolec brez težav šel sam od železniške postaje do Markovega trga in nazaj. Ulice so lepo označene in že manjši turistični zemljevid ti je v dobro oporo.
1. vstop iz Mestre na Piazzale Roma (vlak, avto...) 2. San Michele pokopališče 3. Murano steklo 4. Burano barvite hiše 5. Torcello 6. Možen prihod z ladjico iz letališča.
Kot že prej omenjeno sem prvi obisk v Benetke izvedel z vlakom iz Ljubljane. Ko sem za vikend obisk pregledoval možnosti, sem se odločil kar za ponudbo GoOpti. Iz Ljubljane do Piazzale Roma, kjer te odložijo rabiš okoli 4 ure. Če greste s svojim avtom je na tem trgu tudi parkirna hiša. Tu je še avtobusna postaja, če pridete z avtobusom iz Trsta. Do trga (le čez most morate) te pripelje tudi vlak iz Trsta. Od Piazzale Roma pa glede Benetk velja tisti rek, vse poti vodijo v …
Iz Piazzale Roma vse poti vodijo na Markov trg. Imate na voljo vaporeto (vodni taxi), gondole, ali kot v mojem primeru zaradi stavke greste čez mostičke in uličice peš. Če sem za FotoPOTEPe s skupinami izbral avtobus ti parkirajo ob obali, kraj Jesulo in naprej z ladjico, tokrat to ni bila opcija. Obstaja še možnost, da avto pustite na letališču Marco Polo, od tam pa vodni taxi pelje na Markov trg. Meni osebno je bila ponudba GoOpti najbolj optimalna. Enako za nazaj, do kjer pa se že nehali stavkati in sem lahko šel po vodi z vaporetom.
Skratka, v četrtek v poznih dopoldanskih urah sem prispel na začetek Benetk, na Piazzale Roma. Dan je bil prelep, topel, sončen, tako da me tudi neprijetno dejstvo, da so vozniki vodnih avtobusov stavkali (kako tipično italijansko), ni spravilo v slabo voljo.
Pot do hotela z nahrbtnikoma polne fotografske opreme in kovčkom je bila zanimiva. Ker je večina zaradi stavke pešačila, je bilo nekaj drenjanja po ozkih ulicah, predvsem pa vlačenje kovčka po mostičkih gor in dol. V Benetkah je 443 mostičkov, preko Canala Grande so le štirje. Na most lahko gledaš kot na oviro, še en sklop stopnic, ki jih je treba preplezati, da bi prišel iz ene strani kanala na drugo. Benečani pa na mostove gledajo drugače. Mostov ne dojemajo kot ovire. Za njih so mostovi prehodi. Po njih gredo zelo počasi. Del ritma so. So vezni člen med dvema deloma gledališča, sprememba scene, prehod iz prvega dejanja v drugo. Ko prečkajo most, se vloga spremeni. Preideš iz ene stvarnosti… v drugo. Iz ene postavitve… v drugo.
V ozkem hotelu v bližini Markovega trga prevzamem ključe in grem proti najeti sobi. Vhod v stavbo iz Markovega trga je bil ozek, stopnišče pa z visokimi kamnitimi in že krepko zlizanimi stopnicami. Odprem vrata sobe in padem v nek drug čas. Stare omare, postelja prekrita z zlato svilnato posteljnino. Mogočne umetniške slike, ki so kazale nekdanji blišč in čas Benetk. Odprem visoko okno. Pogled na Trg sv. Marka pa veličasten in takoj sem začutil turistični utrip! Naredil sem si kavo, se vsedel k oknu in opazoval množico. Kot da nisi turist, v bistvu jih opazuješ, ocenjuješ in spremljaš dogajanje. Enako sem sam deloval na enodnevnih obiskih.
Večina jih ogleduje Baziliko in Trg, veliko jih stoji v vrsti za ogled Bazilike in Doževe palače. Nekateri se nastavljajo sončnim žarkom na kamnitih stopnicah, lesenih podijih ali ob mizah bližnjih lokalov, le malo si jih privošči pijačo ob živi glasbi v kavarni Florian. Za Benetke je namreč znano, da lahko človek več doseže ob kavi v kavarni Florian kakor ob sejni mizi v pisarni. Vsi pa fotografirajo. Digitalna fotografija je prinesla množičnost in to sem zelo dobro opazil na obisku Benetk leta 2002. Danes vidiš nad glavami turistov samo še fotofone.
Še vedno pa velika večina turistov, in tega nisem nikoli razumel, uživa z golobi. Če se spomnim kako je bilo 20 let nazaj, jih je zdaj zgolj še za vzorec. Toda kljub želji mnogim, da jih ne bi bilo več, so še vedno mnogim atrakcija. Že od nekdaj poznam besede za slovenski »rek«, ki pravi: »Ne vzemi tega in tega s seboj, ker to je tako, kot da bi vzel s seboj goloba v Benetke!« Zanimivo. Ob mojem prvem obisku Benetk, leta 1985, so nad trgom letele jate golobov. Turistov pa toliko, da si se komaj premikal in golobi so pristajali na ljudeh. Počutil sem se kot da sem sredi golobnjaka.
V knjigi Johna Bernedta je podatek za konec 90-tih let prejšnjega stoletja, da večina Benečanov sovraži golobe. Dr. Mario Scattolin, direktor za živalske zadeve pove: »V Benetkah je bilo sto dvajset tisoč golobov. Vsi turisti se hočejo fotografirati, medtem ko hranijo golobe na Trgu sv. Marka. Za dva tisoč lir (dva dolarja) kupijo vrečko koruze in vržejo nekaj zrn na tla. V trenutku jih obkroži jata hvaležnih golobov.« Doda: »Golobi strašansko smrdijo, svoja gnezda gradijo na lastnih iztrebkih. V Benetkah je za golobe na voljo toliko hrane, da se plodijo vse leto - sedem - ali osemkrat na leto, vsakokrat samice izvalijo po dve jajci. V Londonu se golobi plodijo le enkrat na leto. To pomeni, da se morajo Benetke vse leto boriti za zmanjšanje golobov.« In še kot zanimivost; pisatelj navede, da je bilo leta 1996 na Trgu sv. Marka osem stojnic, pri katerih se je prodajala koruza. Benetke se jih niso hotele znebiti iz dveh razlogov. Prvi je ta, da Benetke želijo, da se njihovi turisti zabavajo. Drugi pa ta, da je prodajanje koruze tako donosen posel, da lahko vsak prodajalec mestu plača tristo milijonov lir (sto petdeset tisoč dolarjev) za dovoljenje. Z zakonom je bilo določeno, da se koruza lahko prodaja le na Trgu sv. Marka. Če hraniš golobe zunaj Trga sv. Marka, je bila globa sto tisoč lir (100 dolarjev).
Danes, ne vem in me niti ne zanima. Prodajalcev koruze ni več, golobov je manj, »norih« turistov pa še vedno veliko. Kazen za hranjenje golobov pa je bila nazadnje 500€. Tisti, ki so bili v Benetkah v času korone, so povedali, da so še golobi odleteli.
V času mojega vikend obiska so mimo trga sv. Marka še vedno vozile velike križarke. Enkrat pravijo da so jih ukinili, pa spet ne, itd. V bistvu se vsak dan mimo Trga sv. Marka peljejo različne manjše in velike ladje. Pogled iz mojega okna na kanal je bil zanimiv. Sprva te preseneti ogromen »blok« pred oknom, med stebroma z zaščitnikoma mesta sv. Markom in sv. Teodorjem. Nato pa opaziš številne bliskavice, ki mežikajo proti tebi! In kaj kmalu za tem se na trg usuje še več ljudi. Mimohod velike križarke pa kar traja in traja.
Nikoli do zdaj se nisem nič spraševal glede številnih zloženih lesenih plošč na Trgu sv. Marka in pred Doževo palačo. Na njih smo ponavadi posedali, se nastavljali sončnim žarkom, opazovali vrvež okoli sebe. Ob dežju mi je ob pogledu skozi okno kaj kmalu postalo jasno, da gre za tiste lesene brvi, ki jih postavijo v času močnega dežja in posledično vode do gležnjem in višjih, tudi pol metra visokih poplav. Tako gre vsa ta množica turistov z dežniki na te potke in predstavljajte si vso to gnečo! Vendar, če prideš iz drugega kontinenta, Trg sv. Marka moraš videti.
Jaz pa sem čakal na pozno popoldne. Turisti odhajajo, ni več glasnega nerazumljivega čeblanja odbitega od sten stavb okoli trga, začutiš bolj umirjen utrip dogajanja in začenjaš doživljati to drugačno mesto.
Tako kot je zapisano v knjigi: »V Benetkah prevladuje zvok korakov in besed, saj ni avtomobilov, ki bi jih preglasili, poleg tega pa je rastlinja, ki bi zvoke udušilo, zelo malo.«
Ljudje, ki so še ostali v Benetkah so videti drugače. Ni hitenja, ni klasičnih turističnih pogledov in dvigovanja fotofonov za spominsko fotografijo ali hitro objavo na družabnih spletnih medijih. Zdaj iz okna jasno slišim govor, smeh, zadovoljstvo te popolnoma prevzame! Lahko grem ven, na sprehod in komaj koga še srečaš. Prevoz po kanalih je redek, le redka gondala še tiho drsi po vodi. Restavracije so na pol prazne, tujcev ni več in sliši se samo še italijanščina. Brez težav dobiš mizo in končno si lahko privoščim beneško specialiteto.
Fegato alla Veneziana: telečja jetrca po beneško, kuhana počasi s čebulo in kisom.
Pasta con il Nero di Seppia: špageti, v kombinaciji z bogato paradižnikovo omako in sipo, popolnoma počrnjeno s sipinim črnilom. Še kozarec ali dva dobrega italijanskega vina in lahko greš na večerni ogled mesta.
Restavracija je bila s pogledom na most Rialto. Njegov impozanten razpon je dolg 28 m. Iz istrskega kamna so ga zgradili leta 1588. Od tu bi lahko šel po vodi na Trg sv. Marka kjer sem imel sobo. V bistvu se celoten promet v Benetkah odvija po vodi. Avtobusi, taksiji, reševalci, policija,… vse na morju.
Predvsem pa gondole! Čolni, edinstveni za Benetke. Ste vedeli, da niso simetrični? Na enem koncu je lok večji za 22 cm. Če bi bili simetrični, bi se vrteli v krogu, saj gondoljer vesla le po eni strani.
Zadnja zasebna gondola v Benetkah je bila last Peggy Guggenheim. Ameriška zbirateljica, ki je bila znana tudi kot ljubiteljica psov. Imela jih je štirinajst in skupaj z njimi je pokopana v vrtu svoje hiše v Benetkah.
Sam se nikoli nisem peljal v gondoli, nikoli me ni mikalo. Zdi se mi da je to za japonske, ruske in ameriške turiste, zdaj tudi kitajske. Ne vem zakaj. Sem pa prebral: »Ko gondoljerju plačate, naj vas pelje po kanalih, vesla skozi beneško kanalizacijo«. In vedno sem bil presenečen nad množico turistov, ki plača, da se pelje z gondolo, ne glede na vreme! V soboto je močno deževalo, a gondole so vozile!!! Ljudje pa so se skrivali pod dežniki in zmrzovali! Le kje je tu užitek? Spomnim se vožnje z dolgimi hitrimi motornimi čolni v azijskih Benetkah, Bangkoku. Če ne drugega je bila vsaj vožnja po njihovih kanalih adrenalinska.
Sam sem šel raje peš. Skozi ozke ulice greš v tišini, da slišiš svoje dihanje in korake.
Zanimivost. Benetke so ob odhodu dnevnih turistov res zelo tihe. Zasledil sem podatek, da je ponoči le dvaintrideset decibelov šumov, za večino preostalih mest je običajnejša številka okrog petinštirideset decibelov. Ni avtomobilskega prometa, zvokov siren, motorjev, prevoz na vodi se umiri.
Obenem imajo najčistejši zrak od vseh mest na svetu. Ne samo da v Benetkah ni avtomobilov, tudi nobenih drugih fosilnih goriv ni, saj je mesto prepovedalo kurilno olje že leta 1973 in prešlo na plinsko ogrevanje. Večina vetrov piha z morja na kopno, tako kakor v vseh obmorskih mestih. Zrak, ki ga onesnažijo tisti visoki dimniki na celini, odnese stran in ga ne prinaša v mesto.
Na začetku trga iz zahodne smeri je širok podhod k malo širšemu kanalu Rio Orseolo o del Coval. V njem je ponoči privezano večino gondol.
Zanimivost. Značilna vitka beneška gondola vozi po mestnih kanalih že od 11. stoletja, čeprav ima sedanjo obliko šele od konca 15. stoletja. V primerjavi s samo nekaj več kot 400 gondolami danes jih je bilo konec 19. stoletja celo deset tisoč; nekdaj je bilo mostov manj in bili so daleč vsaksebi, gondole pa so služile za povezavo med enim in drugim otočkom, navada, ki se je ohranila do današnjih dni za prevoze čez Canal Grande. Štiri delavnice še danes izdeluje gondole in jih popravljajo, med njimi San Travaso v Dorsoduru. Gre za drago in zapleteno plovilo: sestaviti morajo osem različnih vrst lesa, nesimetričen čoln pa ima 280 delov. Dolg je 11 m, širok do 1.42 m, cena pa je blizu 25 tisoč €. Gondola je težka več kot 400 kg, vključno s 30 kg težkim zavornim »glavnikom« (ferro) na premcu, ki kompenzira težo veslača. Ferro ima »S« obliko (simbol zavojev Canala Grande), ima šest zob (simbol šestih predelov Benetk), polkrožna »break« med ukrivljenim vrhom in šestim zobom simbolizira most Rialto. Danes so samo še štiri izdelovalci gondol, za izdelavo gondole potrebujejo 500 ur. Da postaneš gondoljer, moraš opraviti šolanje, ki vključuje tudi učenje tujih jezikov, zgodovino Benetk in beneške umetnosti. Po pripravništvu, ki traja do 12 mesecev, moraš opraviti licenčni izpit, ki ima tudi praktični del.
V začetku so bile gondole pobarvane v živahnih barvah, črne gondole, ki jih vidimo danes, pa so take, ker je Senat želel preprečiti pretirano razkazovanje bogastva.
Jutro v Benetkah
Kot fotograf želiš Benetke doživeti še pred sončnim zahodom. Naj omenim da se je čez noč v sobi nežno in komaj slišno slišalo delovanje mehanizma velike ure v stolpu. Nikakor moteče, je pa bilo zanimivo, da imaš sobo v stolpu s tako slavno uro.
Kot zanimivost. Torre dell'Orologio – urni stolp: na njegovem vrhu sta Mavra, ki s kladivom tolčeta po zvonu. Legenda pravi, da so izdelovalce ure oslepili, da ne bi še kje drugje naredili česa tako lepega.
Zgodaj zjutraj na Trgu sv. Marka srečaš le smetarje in posamezne fotografe, ki čakamo sončni vzhod. Trg je tih, prazen in šele takrat občutiš njegovo razsežnost. Lepo je osvetljen, romantičen. A ob prvi svetlobi ulična razsvetljava ugasne in razočara nevednega fotografa, kateremu prav topla svetloba uličnih svetilk doda dodatno zanimivost na fotografijo. Še vedno pa se splača sprehoditi po Benetkah in fotografirati. Vse tja do osme ure ni sprehajalcev. Nekje ob deveti uri pa že motijo skupine turistov.
Že od nekdaj je poleg Trga sv. Marka najbolj živahen predel Rialto. Bolj kot sam predel, je turistu znan most čez veliki kanal (Ponte di Rialto). Okrašen je z dvanajstimi arkadami, v sredini je veličasten obok. Že od leta 1591 je prepoznavna točka Benetk. Obokano konstrukcijo z 28-metrskim razponom, ki v višino meri 9.5 metra, je zasnoval arhitekt Antonio da Ponte.
Tu se je in se še vedno odvija trgovanje. V bližini je prekrasna tržnica Rialto, ki pa je bila v soboto zjutraj ob sedmih še čisto prazna! Nikjer nikogar. Le smetarja, ki se pogovarjata kar čez planke in kakšen turist tako kot jaz, ki sem po končanem fotografiranju po sončnem vzhodu, prišel na tržnico. Posamezni delavci tržnice pa so šele sestavljali stojnice in prinašali led!
Ta živilska tržnica poživlja obalo že od srednjega veka in je prav verjetno še vedno najboljša na svetu. Trgovsko žarišče Benetk je še danes tako živahno kot je vedno bilo – pisne omembe pravijo, da so tu imeli sejme že leta 1097. Območje je tudi zgodovinsko srce mesta, ime pa je dobilo po Rivoaltusu, močno utrjenem terenu, ki je prvim naseljencem zagotavljal varnost pred poplavami. V pustnem času si prodajalci na trgu oblečejo srednjeveška oblačila in samo novi senčniki in elektronske registrske blagajne izdajajo, da smo v sodobnem svetu.
Ob nedeljah zjutraj, ne glede na vreme, pride skupina šestih policistov in dveh delavcev komunale razobesit zastave na drogove, ki večinoma motijo vse fotografije Bazilike. Najprej na srednji drog obesijo zastavo republike Italije, levo od nje Evropsko, desno Beneško. Zanimivo je, da salutirajo le pri dvigu Italijanske zastave! Pri obešanju Beneške ostaneta delavca sama!
Še pred prihodom turistov se splača sprehoditi do še ene zanimive in za Benečane vseskozi zelo pomembne stavbe.
La Fenice je operna hiša, ki je bila postavljena na pogorišču gledališča San Benedetto leta 1792. Dvakrat je pogorela do temeljev, prvič decembra 1836, povsem obnovljena in odprta za javnost je bila že čez leto dni. Drugič je pogorela 29. januarja 1996, požar je bil podtaknjen, obsojena sta bila električarja, ki sta zamujala z deli pri prenovi operne hiše. Ponovno je odprla svoja vrata 14. decembra 2003 s tednom orkestralnih koncertov.
To je edina operna hiša na svetu, ki je ohranila originalne notne zapise naročenih oper, s podpisi skladateljev. Na stotine jih je bilo. La Traviata, Rigoletto, Tancredi. Danes so te ročno napisane notacije vredne milijone – če še obstajajo. V njej je bilo premierno izvedenih pet Verdijevih del.
Iz zapisov izveš. »Izkušnja obiska v operi se začne kot počasi odvijajoči ritual že doma, ko se obiskovalec opere začne oblačiti. Obisk opere je bil vedno družaben dogodek. To je razvidno že iz njene arhitekture. Le tretjina sedežev je taka, da je z njih mogoče dobro videti na oder. Vse drugo, še posebno lože, so bile vedno namenjene temu, da si lahko opazoval občinstvo. Razporeditev je popolnoma družbena. Zasebne lože so imele zavese, ki si jih lahko zagrnil tudi med predstavo. Opera je bila namenjena sprostitvi in bilo je ceneje najeti ložo kakor cel večer ogrevati celotno palačo. Opera ima svoj dostop do vode, tako da se Benečani na obisk opere pripeljejo z motornimi čolni ali gondolami.
Sosednji otoki
Tudi če si v Benetkah le en dan, si je vredno ogledati sosednje otoke. V Beneški laguni je namreč 88 otokov, zame najzanimivejša sta Murano in Burano.
Murano
Turisti si po večini ogledajo Murano. Predvsem agencije jih rade peljejo sem saj vabi možnost nakupa izdelkov iz muranskega stekla. Toda zame osebno in za fotografa, je bolj zanimiv barviti Burano.
Murano je otok steklopihalcev. Ima svoj Canal Grande, svoje življenje. Steklopihalci so na Muranu živeli od leta 1291, ko jih je dož Pietro Gradenigo na silo preselil iz Benetk, ker se je bal požarov, pa tudi zato, da bi jih spravil v nekakšen varovalni geto, v katerem bi ostale njihove mojstrske skrivnosti zavarovane pred tekmeci po svetu. Dolgo je bil Murano svetovni sinonim za steklarstvo, tehnika pihanja in taljenja pa se je do neverjetnih višav razvila v 16. stoletju. Skrivnost obrti je bila tako močno čuvana, da je izurjenim steklarjem grozila celo smrtna kazen za izselitev. Čeprav je beneški monopol trajal samo do 17. stoletja, sloves še traja.
Burano
Burano obiščemo na vsakem enodnevnem FotoPOTEPu, saj je znan kot raj za slikarje. Je barvit otok, vsaka hiška je pobarvana z živahno barvo in barvo fasade določi nevesta. Otok je čist, lep, vsak detajl je zanimiv in kot nalašč za fotografa. Poleg tega je znan po čipkah in ravno na tem otoku se je ponovno obudil znameniti pustni karneval.
Torcello
Iz Burana je z vodnim taksijem le lučaj do otoka Torcello. V bistvu je zadnja postaja na vzhodnem delu laguje in ladjica se po enaki poti vrne nazaj v Benetke. Torcello je miren, bohotni otok, kjer je bila prvotna beneška naselbina.od 5. stoletja so se sem zgrinjali valovi ubežnikov pred Lombardi in Huni ter ustanovili skupnost 20.000 prebivalcev, ki je trajala tisoč let. Kljub temu so pomniki preteklosti redki, kanali so presahnili, malarija je zdesetkala krajane in središče moči se je za vselej preselilo nazaj v Benetke. Danes tu živi le peščica vrtnarjev in ribičev.
San Michele - pokopališče
Na tem vikend FotoPOTEpu sem imel dovolj časa in sem si ogledal še otok San Michele. Beneško pokopališče. Kot do drugih otokov vozi vodni taxi in otok je ena izmed postaj med Bnetkami in Muranom, oziroma naprej Buranom in drugimi. Glavno mestno pokopališče je postal leta 1826, kot posledica Napoleonovih higienskih predpisov, ki so zahtevali, da je treba mrtve pokopavati daleč od prebivališč živih. Na pokopališče se vstopa skozi ljubek gotski portal, na katerem se sv. Mihael bori z zmajem, in potem skozi stebriščni križni hodnik samostana.
Kot vse drugo v Benetkah je tudi smrt omejena s prostorom. Na otoku San Michele so pokopavali meščane, ki niso pripadali bogatemu sloju ali družinam, ki že stoletja vzdržujejo svoje marmornate mavzoleje. Na pokopališču so revne pokopavali v kamnite stene, podobne vgradnim omaram, kamor so jih drug na drugega nalagali v dvanajstih vrstah. Visoka drevesa in z mahom poraslo kamenje kljub vsemu ustvarja prijetno, celo romantično vzdušje.
Vsak na novo pokopani, tudi če je po rodu Benečan, je po desetih letih izkopan in premaknjen v skupno grobišče nekje daleč v laguni. Seveda so tudi izjeme; kar nekaj znanih tujcev je pokopanih v Benetkah (Igor Stravinsky, Ezra Pound, Sergei Diaghilev, Zoran Mušič, Joseph Brodsky). Urejeno, tiho, lepo pokopališče je vredno ogleda.
Za konec
Ob več dnevnem obisku, ko oko vidi še kaj več, si začuden nad propadom Benetk in njihovim današnjim stanjem. Zaradi dveh stoletij revščine je mestno arhitekturno izročilo izjemno nedotaknjeno in v njem ni vdora sodobnih vplivov. Devetnajsto in dvajseto stoletje sta na mestu komajda pustila kak vtis. Če se danes sprehodite skozi Benetke, lahko še vedno naletite na zaporedje enakih razgledov, kakor so bili tisti, ki jih je v osemnajstem stoletju naslikal Canaletto.
Ali obstaja kakšno mesto, ki bi se po lepoti lahko kosalo z Benetkami, kjer se zanimivosti vrstijo ena za drugo na tako majhnem prostoru? Ali ne bi moralo biti staro mestno jedro Benetk, kjer ni avtomobilskega prometa, kjer se ulice prepletajo s kanali, mostovi in mostički v labirint, ki ga krasijo palače in kavarne, že davno potopljeno? Samo v 20. stoletju se je mesto zaradi dviganja gladine in pomikanja zemlje pogreznilo kar za 23 centimetrov. »Institucia Consorzio Venezia Nuova« se s tem problemom ukvarja od leta 1984. Ob vhodu v laguno so pred leti namestili velikanska železna podvodna vrata, ki jih uporabljajo kot zaščitne ograde ob visokem vodostaju. Zdaj je ob visoki plimi manj potopov Trga sv. Marka.
Kakorkoli, zame so Benetke lepe, prekrasne. In kljub temu, da sem si privoščil pogled na Trg sv. Marka, bi rad še večkrat zašel v te ozke, skrivnostne ulice in si ogledovala to prelepo mesto, ki je mesto kupol in zvonikov, ki ga nekje v daljavi objemajo meglice, nad katerimi se sem ter tja dvigne marmorni svetnik ali pozlačeni angel. In ker po najbolj črnogledem možnem scenariju Benetke ne bodo več dolgo stale, saj jih bo zalilo vedno višje morje, si jih je dobro tudi s fotokamero zabeležiti za spomin.
