Benetke - med trajanjem in propadom

Benetke, mesto edinstvenega značaja, očarljivo in izmuzljivo. Že stoletja lovijo ravnotežje med trajanjem in propadom. Arhitekturni dragulji razpadajo, temelji stavb se premikajo, okraski odpadajo, a čarobnost ne popušča.

Tako blizu so nam in ne vidimo tistega kar z vso zgodovino ponujajo. Za vse moje FotoPOTEPe zapišem; "Videti - Fotografirati - Uživati". Večkrat sem bil v Benetkah na enodnevnem izletu. Prvič že leta 1975.

Benetke in pogled na gondolo v bližini mostu Rialto, ob mojem prvem obisku leta 1975. Kot zanimivost, posneto s kamero Praktica, 50mm objektiv in diapozitivni film ORWO.


Toda za nekajdnevno uživanje in videti Benetke na drugačen način sem si izbral posebno mesto. Sobo na Markovem trgu, v stolpu slavne beneške ure. Ni lepšega, kot zvečer slišati edini glasen zvok, t.j. trdih pet ženskih čevljev. Benetke so ponoči najtišje mesto. Ni rastljinja, ki bi dušilo zvoke med kamnitimi stavbami. Čarobno, enkratno..., slišiš le še šepet iz oddaljene ozke ulice.

To mesto, katero je turistično mad najbolj želenimi in poznanimi na svetu ima navdušujoč čar. Letno Benetke obišče okoli petnajst milijonov turistov. Na Aljaski govorim z ameriško družino, ki preživlja počitnice v enkratnem lodgu, s pogledom na grizlije v reki. Noč je ocenjena na 2000$ in naprej. Slovenija? Ne, ne vedo kam bi me dali, tam nekje Rusija. Evropa, slišim samo OK. Rečem, da imam do Benetk tri ure z avtom. Močno vzdihnejo in ob prikazanih fotografijah povedo, da jim je videti Benetke neizmerna še neuslišana želja. Namesto medvedov na slapovih, ki lovijo ribe, hočejo pogovor o Benetkah.

Moj vikend v Benetkah

Že večkrat sem bil v Benetkah, vendar vedno kot prehoden, enodnevni turist, oziroma kar nekaj let sem vodil FotoPOTEPe v času karnevala. Neverjetno a resnično. Leta 2006 sem peljal 200 fotografov v Benetke, štirje polni avtobusi.

Samo enkrat sem šel v Benetke z vlakom. Leta 1975 je v Benetke vozil vlak iz Ljubljane. Vse naslednje enodnevne izlete sem imel z avtobusom do obale in mesteca Jesolo pred Benetkami in potem z ladjico v Benetke.

Ob vseh obiskih me je zanimalo, kakšne so Benetke v poznih večernih ali zgodnih jutranjih urah. Želel sem si pohajkovati po tem zanimivem mestu brez zemljevida v roki, brez časovnih omejitev, sproščeno. Zato je padla odločitev, grem v Benetke za podaljšan vikend.

Iskanje prenočišča je bil zanimiv izziv. Lahko spiš v relativno poceni sobah ali pa na otoku naproti Trga sv. Marka v luksuznem hotelu kot sta Danieli in Cipriani. Da bi bil vtis beneškega dogajanja popoln, sem izbral sobo v urinem stolpu na Trgu sv. Marka, s pogledom na baziliko San Marco in znamenito ter pregrešno drago kavarno Florian. Prav tu si prefinjenost in razkošje podajata roko na mestu, ki mu je Napoleon rekel »najbolj elegantni salon Evrope«. Ta veličastni trg krasijo spomeniki, ki pričajo o slavni zgodovini Benetk. Nekoč je bil samostanski vrt, skozi katerega je tekel vodni tok.

Mesto je zgrajeno na več deset tisoč stebrih iz hrastovega in brestovega lesa, prepreda ga 200 kanalov, čez katere je speljanih več kot 400 mostov.

Kljub kilometrom prepletenih ulic in kanalov so Benetke precej manjše in obvladljivejše, kakor je mogoče dojeti na prvi pogled. S približno 7300 hektarji so namreč komaj dvakrat večje od Centralnega parka v New York, a sem že ob prvem obisku kot še osmošolec brez težav šel sam od železniške postaje do Markovega trga in nazaj. Ulice so lepo označene in že manjši turistični zemljevid ti je v dobro oporo.

1. vstop iz Mestre na Piazzale Roma (vlak, avto...) 2. San Michele pokopališče 3. Murano steklo 4. Burano barvite hiše 5. Torcello 6. Možen prihod z ladjico iz letališča.

Kot že prej omenjeno sem prvi obisk v Benetke izvedel z vlakom iz Ljubljane. Ko sem za vikend obisk pregledoval možnosti, sem se odločil kar za ponudbo GoOpti. Iz Ljubljane do Piazzale Roma, kjer te odložijo rabiš okoli 4 ure. Če greste s svojim avtom je na tem trgu tudi parkirna hiša. Tu je še avtobusna postaja, če pridete z avtobusom iz Trsta. Do trga (le čez most morate) te pripelje tudi vlak iz Trsta. Od Piazzale Roma pa glede Benetk velja tisti rek, vse poti vodijo v …

Iz Piazzale Roma vse poti vodijo na Markov trg. Imate na voljo vaporeto (vodni taxi), gondole, ali kot v mojem primeru zaradi stavke greste čez mostičke in uličice peš. Če sem za FotoPOTEPe s skupinami izbral avtobus ti parkirajo ob obali, kraj Jesulo in naprej z ladjico, tokrat to ni bila opcija. Obstaja še možnost, da avto pustite na letališču Marco Polo, od tam pa vodni taxi pelje na Markov trg. Meni osebno je bila ponudba GoOpti najbolj optimalna. Enako za nazaj, do kjer pa se že nehali stavkati in sem lahko šel po vodi z vaporetom.

Skratka, v četrtek v poznih dopoldanskih urah sem prispel na začetek Benetk, na Piazzale Roma. Dan je bil prelep, topel, sončen, tako da me tudi neprijetno dejstvo, da so vozniki vodnih avtobusov stavkali (kako tipično italijansko), ni spravilo v slabo voljo.

Pot do hotela z nahrbtnikoma polne fotografske opreme in kovčkom je bila zanimiva. Ker je večina zaradi stavke pešačila, je bilo nekaj drenjanja po ozkih ulicah, predvsem pa vlačenje kovčka po mostičkih gor in dol. V Benetkah je 443 mostičkov, preko Canala Grande so le štirje. Na most lahko gledaš kot na oviro, še en sklop stopnic, ki jih je treba preplezati, da bi prišel iz ene strani kanala na drugo. Benečani pa na mostove gledajo drugače. Mostov ne dojemajo kot ovire. Za njih so mostovi prehodi. Po njih gredo zelo počasi. Del ritma so. So vezni člen med dvema deloma gledališča, sprememba scene, prehod iz prvega dejanja v drugo. Ko prečkajo most, se vloga spremeni. Preideš iz ene stvarnosti… v drugo. Iz ene postavitve… v drugo.

V ozkem hotelu v bližini Markovega trga prevzamem ključe in grem proti najeti sobi. Vhod v stavbo iz Markovega trga je bil ozek, stopnišče pa z visokimi kamnitimi in že krepko zlizanimi stopnicami. Odprem vrata sobe in padem v nek drug čas. Stare omare, postelja prekrita z zlato svilnato posteljnino. Mogočne umetniške slike, ki so kazale nekdanji blišč in čas Benetk. Odprem visoko okno. Pogled na Trg sv. Marka pa veličasten in takoj sem začutil turistični utrip! Naredil sem si kavo, se vsedel k oknu in opazoval množico. Kot da nisi turist, v bistvu jih opazuješ, ocenjuješ in spremljaš dogajanje. Enako sem sam deloval na enodnevnih obiskih.

Večina jih ogleduje Baziliko in Trg, veliko jih stoji v vrsti za ogled Bazilike in Doževe palače. Nekateri se nastavljajo sončnim žarkom na kamnitih stopnicah, lesenih podijih ali ob mizah bližnjih lokalov, le malo si jih privošči pijačo ob živi glasbi v kavarni Florian. Za Benetke je namreč znano, da lahko človek več doseže ob kavi v kavarni Florian kakor ob sejni mizi v pisarni. Vsi pa fotografirajo. Digitalna fotografija je prinesla množičnost in to sem zelo dobro opazil na obisku Benetk leta 2002. Danes vidiš nad glavami turistov samo še fotofone.

Še vedno pa velika večina turistov, in tega nisem nikoli razumel, uživa z golobi. Če se spomnim kako je bilo 20 let nazaj, jih je zdaj zgolj še za vzorec. Toda kljub želji mnogim, da jih ne bi bilo več, so še vedno mnogim atrakcija. Že od nekdaj poznam besede za slovenski »rek«, ki pravi: »Ne vzemi tega in tega s seboj, ker to je tako, kot da bi vzel s seboj goloba v Benetke!« Zanimivo. Ob mojem prvem obisku Benetk, leta 1985, so nad trgom letele jate golobov. Turistov pa toliko, da si se komaj premikal in golobi so pristajali na ljudeh. Počutil sem se kot da sem sredi golobnjaka.

V knjigi Johna Bernedta je podatek za konec 90-tih let prejšnjega stoletja, da večina Benečanov sovraži golobe. Dr. Mario Scattolin, direktor za živalske zadeve pove: »V Benetkah je bilo sto dvajset tisoč golobov. Vsi turisti se hočejo fotografirati, medtem ko hranijo golobe na Trgu sv. Marka. Za dva tisoč lir (dva dolarja) kupijo vrečko koruze in vržejo nekaj zrn na tla. V trenutku jih obkroži jata hvaležnih golobov.« Doda: »Golobi strašansko smrdijo, svoja gnezda gradijo na lastnih iztrebkih. V Benetkah je za golobe na voljo toliko hrane, da se plodijo vse leto - sedem - ali osemkrat na leto, vsakokrat samice izvalijo po dve jajci. V Londonu se golobi plodijo le enkrat na leto. To pomeni, da se morajo Benetke vse leto boriti za zmanjšanje golobov.« In še kot zanimivost; pisatelj navede, da je bilo leta 1996 na Trgu sv. Marka osem stojnic, pri katerih se je prodajala koruza. Benetke se jih niso hotele znebiti iz dveh razlogov. Prvi je ta, da Benetke želijo, da se njihovi turisti zabavajo. Drugi pa ta, da je prodajanje koruze tako donosen posel, da lahko vsak prodajalec mestu plača tristo milijonov lir (sto petdeset tisoč dolarjev) za dovoljenje. Z zakonom je bilo določeno, da se koruza lahko prodaja le na Trgu sv. Marka. Če hraniš golobe zunaj Trga sv. Marka, je bila globa sto tisoč lir (100 dolarjev).

Danes, ne vem in me niti ne zanima. Prodajalcev koruze ni več, golobov je manj, »norih« turistov pa še vedno veliko. Kazen za hranjenje golobov pa je bila nazadnje 500€. Tisti, ki so bili v Benetkah v času korone, so povedali, da so še golobi odleteli.

V času mojega vikend obiska so mimo trga sv. Marka še vedno vozile velike križarke. Enkrat pravijo da so jih ukinili, pa spet ne, itd. V bistvu se vsak dan mimo Trga sv. Marka peljejo različne manjše in velike ladje. Pogled iz mojega okna na kanal je bil zanimiv. Sprva te preseneti ogromen »blok« pred oknom, med stebroma z zaščitnikoma mesta sv. Markom in sv. Teodorjem. Nato pa opaziš številne bliskavice, ki mežikajo proti tebi! In kaj kmalu za tem se na trg usuje še več ljudi. Mimohod velike križarke pa kar traja in traja.

Nikoli do zdaj se nisem nič spraševal glede številnih zloženih lesenih plošč na Trgu sv. Marka in pred Doževo palačo. Na njih smo ponavadi posedali, se nastavljali sončnim žarkom, opazovali vrvež okoli sebe. Ob dežju mi je ob pogledu skozi okno kaj kmalu postalo jasno, da gre za tiste lesene brvi, ki jih postavijo v času močnega dežja in posledično vode do gležnjem in višjih, tudi pol metra visokih poplav. Tako gre vsa ta množica turistov z dežniki na te potke in predstavljajte si vso to gnečo! Vendar, če prideš iz drugega kontinenta, Trg sv. Marka moraš videti.


Jaz pa sem čakal na pozno popoldne. Turisti odhajajo, ni več glasnega nerazumljivega čeblanja odbitega od sten stavb okoli trga, začutiš bolj umirjen utrip dogajanja in začenjaš doživljati to drugačno mesto.

Tako kot je zapisano v knjigi: »V Benetkah prevladuje zvok korakov in besed, saj ni avtomobilov, ki bi jih preglasili, poleg tega pa je rastlinja, ki bi zvoke udušilo, zelo malo.«

Ljudje, ki so še ostali v Benetkah so videti drugače. Ni hitenja, ni klasičnih turističnih pogledov in dvigovanja fotofonov za spominsko fotografijo ali hitro objavo na družabnih spletnih medijih. Zdaj iz okna jasno slišim govor, smeh, zadovoljstvo te popolnoma prevzame! Lahko grem ven, na sprehod in komaj koga še srečaš. Prevoz po kanalih je redek, le redka gondala še tiho drsi po vodi. Restavracije so na pol prazne, tujcev ni več in sliši se samo še italijanščina. Brez težav dobiš mizo in končno si lahko privoščim beneško specialiteto.

Fegato alla Veneziana: telečja jetrca po beneško, kuhana počasi s čebulo in kisom.

Pasta con il Nero di Seppia: špageti, v kombinaciji z bogato paradižnikovo omako in sipo, popolnoma počrnjeno s sipinim črnilom. Še kozarec ali dva dobrega italijanskega vina in lahko greš na večerni ogled mesta.

Restavracija je bila s pogledom na most Rialto. Njegov impozanten razpon je dolg 28 m. Iz istrskega kamna so ga zgradili leta 1588. Od tu bi lahko šel po vodi na Trg sv. Marka kjer sem imel sobo. V bistvu se celoten promet v Benetkah odvija po vodi. Avtobusi, taksiji, reševalci, policija,… vse na morju.

Predvsem pa gondole! Čolni, edinstveni za Benetke. Ste vedeli, da niso simetrični? Na enem koncu je lok večji za 22 cm. Če bi bili simetrični, bi se vrteli v krogu, saj gondoljer vesla le po eni strani.

Zadnja zasebna gondola v Benetkah je bila last Peggy Guggenheim. Ameriška zbirateljica, ki je bila znana tudi kot ljubiteljica psov. Imela jih je štirinajst in skupaj z njimi je pokopana v vrtu svoje hiše v Benetkah.

Sam se nikoli nisem peljal v gondoli, nikoli me ni mikalo. Zdi se mi da je to za japonske, ruske in ameriške turiste, zdaj tudi kitajske. Ne vem zakaj. Sem pa prebral: »Ko gondoljerju plačate, naj vas pelje po kanalih, vesla skozi beneško kanalizacijo«. In vedno sem bil presenečen nad množico turistov, ki plača, da se pelje z gondolo, ne glede na vreme! V soboto je močno deževalo, a gondole so vozile!!! Ljudje pa so se skrivali pod dežniki in zmrzovali! Le kje je tu užitek? Spomnim se vožnje z dolgimi hitrimi motornimi čolni v azijskih Benetkah, Bangkoku. Če ne drugega je bila vsaj vožnja po njihovih kanalih adrenalinska.

Sam sem šel raje peš. Skozi ozke ulice greš v tišini, da slišiš svoje dihanje in korake.

Zanimivost. Benetke so ob odhodu dnevnih turistov res zelo tihe. Zasledil sem podatek, da je ponoči le dvaintrideset decibelov šumov, za večino preostalih mest je običajnejša številka okrog petinštirideset decibelov. Ni avtomobilskega prometa, zvokov siren, motorjev, prevoz na vodi se umiri.

Obenem imajo najčistejši zrak od vseh mest na svetu. Ne samo da v Benetkah ni avtomobilov, tudi nobenih drugih fosilnih goriv ni, saj je mesto prepovedalo kurilno olje že leta 1973 in prešlo na plinsko ogrevanje. Večina vetrov piha z morja na kopno, tako kakor v vseh obmorskih mestih. Zrak, ki ga onesnažijo tisti visoki dimniki na celini, odnese stran in ga ne prinaša v mesto.

Na začetku trga iz zahodne smeri je širok podhod k malo širšemu kanalu Rio Orseolo o del Coval. V njem je ponoči privezano večino gondol.

Zanimivost. Značilna vitka beneška gondola vozi po mestnih kanalih že od 11. stoletja, čeprav ima sedanjo obliko šele od konca 15. stoletja. V primerjavi s samo nekaj več kot 400 gondolami danes jih je bilo konec 19. stoletja celo deset tisoč; nekdaj je bilo mostov manj in bili so daleč vsaksebi, gondole pa so služile za povezavo med enim in drugim otočkom, navada, ki se je ohranila do današnjih dni za prevoze čez Canal Grande. Štiri delavnice še danes izdeluje gondole in jih popravljajo, med njimi San Travaso v Dorsoduru. Gre za drago in zapleteno plovilo: sestaviti morajo osem različnih vrst lesa, nesimetričen čoln pa ima 280 delov. Dolg je 11 m, širok do 1.42 m, cena pa je blizu 25 tisoč €. Gondola je težka več kot 400 kg, vključno s 30 kg težkim zavornim »glavnikom« (ferro) na premcu, ki kompenzira težo veslača. Ferro ima »S« obliko (simbol zavojev Canala Grande), ima šest zob (simbol šestih predelov Benetk), polkrožna »break« med ukrivljenim vrhom in šestim zobom simbolizira most Rialto. Danes so samo še štiri izdelovalci gondol, za izdelavo gondole potrebujejo 500 ur. Da postaneš gondoljer, moraš opraviti šolanje, ki vključuje tudi učenje tujih jezikov, zgodovino Benetk in beneške umetnosti. Po pripravništvu, ki traja do 12 mesecev, moraš opraviti licenčni izpit, ki ima tudi praktični del.

V začetku so bile gondole pobarvane v živahnih barvah, črne gondole, ki jih vidimo danes, pa so take, ker je Senat želel preprečiti pretirano razkazovanje bogastva.

Jutro v Benetkah

Kot fotograf želiš Benetke doživeti še pred sončnim zahodom. Naj omenim da se je čez noč v sobi nežno in komaj slišno slišalo delovanje mehanizma velike ure v stolpu. Nikakor moteče, je pa bilo zanimivo, da imaš sobo v stolpu s tako slavno uro.

Kot zanimivost. Torre dell'Orologio – urni stolp: na njegovem vrhu sta Mavra, ki s kladivom tolčeta po zvonu. Legenda pravi, da so izdelovalce ure oslepili, da ne bi še kje drugje naredili česa tako lepega.

Zgodaj zjutraj na Trgu sv. Marka srečaš le smetarje in posamezne fotografe, ki čakamo sončni vzhod. Trg je tih, prazen in šele takrat občutiš njegovo razsežnost. Lepo je osvetljen, romantičen. A ob prvi svetlobi ulična razsvetljava ugasne in razočara nevednega fotografa, kateremu prav topla svetloba uličnih svetilk doda dodatno zanimivost na fotografijo. Še vedno pa se splača sprehoditi po Benetkah in fotografirati. Vse tja do osme ure ni sprehajalcev. Nekje ob deveti uri pa že motijo skupine turistov.

Že od nekdaj je poleg Trga sv. Marka najbolj živahen predel Rialto. Bolj kot sam predel, je turistu znan most čez veliki kanal (Ponte di Rialto). Okrašen je z dvanajstimi arkadami, v sredini je veličasten obok. Že od leta 1591 je prepoznavna točka Benetk. Obokano konstrukcijo z 28-metrskim razponom, ki v višino meri 9.5 metra, je zasnoval arhitekt Antonio da Ponte.

Tu se je in se še vedno odvija trgovanje. V bližini je prekrasna tržnica Rialto, ki pa je bila v soboto zjutraj ob sedmih še čisto prazna! Nikjer nikogar. Le smetarja, ki se pogovarjata kar čez planke in kakšen turist tako kot jaz, ki sem po končanem fotografiranju po sončnem vzhodu, prišel na tržnico. Posamezni delavci tržnice pa so šele sestavljali stojnice in prinašali led!

Ta živilska tržnica poživlja obalo že od srednjega veka in je prav verjetno še vedno najboljša na svetu. Trgovsko žarišče Benetk je še danes tako živahno kot je vedno bilo – pisne omembe pravijo, da so tu imeli sejme že leta 1097. Območje je tudi zgodovinsko srce mesta, ime pa je dobilo po Rivoaltusu, močno utrjenem terenu, ki je prvim naseljencem zagotavljal varnost pred poplavami. V pustnem času si prodajalci na trgu oblečejo srednjeveška oblačila in samo novi senčniki in elektronske registrske blagajne izdajajo, da smo v sodobnem svetu.

Ob nedeljah zjutraj, ne glede na vreme, pride skupina šestih policistov in dveh delavcev komunale razobesit zastave na drogove, ki večinoma motijo vse fotografije Bazilike. Najprej na srednji drog obesijo zastavo republike Italije, levo od nje Evropsko, desno Beneško. Zanimivo je, da salutirajo le pri dvigu Italijanske zastave! Pri obešanju Beneške ostaneta delavca sama!

Še pred prihodom turistov se splača sprehoditi do še ene zanimive in za Benečane vseskozi zelo pomembne stavbe.

La Fenice je operna hiša, ki je bila postavljena na pogorišču gledališča San Benedetto leta 1792. Dvakrat je pogorela do temeljev, prvič decembra 1836, povsem obnovljena in odprta za javnost je bila že čez leto dni. Drugič je pogorela 29. januarja 1996, požar je bil podtaknjen, obsojena sta bila električarja, ki sta zamujala z deli pri prenovi operne hiše. Ponovno je odprla svoja vrata 14. decembra 2003 s tednom orkestralnih koncertov.

To je edina operna hiša na svetu, ki je ohranila originalne notne zapise naročenih oper, s podpisi skladateljev. Na stotine jih je bilo. La Traviata, Rigoletto, Tancredi. Danes so te ročno napisane notacije vredne milijone – če še obstajajo. V njej je bilo premierno izvedenih pet Verdijevih del.

Iz zapisov izveš. »Izkušnja obiska v operi se začne kot počasi odvijajoči ritual že doma, ko se obiskovalec opere začne oblačiti. Obisk opere je bil vedno družaben dogodek. To je razvidno že iz njene arhitekture. Le tretjina sedežev je taka, da je z njih mogoče dobro videti na oder. Vse drugo, še posebno lože, so bile vedno namenjene temu, da si lahko opazoval občinstvo. Razporeditev je popolnoma družbena. Zasebne lože so imele zavese, ki si jih lahko zagrnil tudi med predstavo. Opera je bila namenjena sprostitvi in bilo je ceneje najeti ložo kakor cel večer ogrevati celotno palačo. Opera ima svoj dostop do vode, tako da se Benečani na obisk opere pripeljejo z motornimi čolni ali gondolami.


Sosednji otoki

Tudi če si v Benetkah le en dan, si je vredno ogledati sosednje otoke. V Beneški laguni je namreč 88 otokov, zame najzanimivejša sta Murano in Burano.


Murano

Turisti si po večini ogledajo Murano. Predvsem agencije jih rade peljejo sem saj vabi možnost nakupa izdelkov iz muranskega stekla. Toda zame osebno in za fotografa, je bolj zanimiv barviti Burano.

Murano je otok steklopihalcev. Ima svoj Canal Grande, svoje življenje. Steklopihalci so na Muranu živeli od leta 1291, ko jih je dož Pietro Gradenigo na silo preselil iz Benetk, ker se je bal požarov, pa tudi zato, da bi jih spravil v nekakšen varovalni geto, v katerem bi ostale njihove mojstrske skrivnosti zavarovane pred tekmeci po svetu. Dolgo je bil Murano svetovni sinonim za steklarstvo, tehnika pihanja in taljenja pa se je do neverjetnih višav razvila v 16. stoletju. Skrivnost obrti je bila tako močno čuvana, da je izurjenim steklarjem grozila celo smrtna kazen za izselitev. Čeprav je beneški monopol trajal samo do 17. stoletja, sloves še traja.

Burano

Burano obiščemo na vsakem enodnevnem FotoPOTEPu, saj je znan kot raj za slikarje. Je barvit otok, vsaka hiška je pobarvana z živahno barvo in barvo fasade določi nevesta. Otok je čist, lep, vsak detajl je zanimiv in kot nalašč za fotografa. Poleg tega je znan po čipkah in ravno na tem otoku se je ponovno obudil znameniti pustni karneval.

Torcello

Iz Burana je z vodnim taksijem le lučaj do otoka Torcello. V bistvu je zadnja postaja na vzhodnem delu laguje in ladjica se po enaki poti vrne nazaj v Benetke. Torcello je miren, bohotni otok, kjer je bila prvotna beneška naselbina.od 5. stoletja so se sem zgrinjali valovi ubežnikov pred Lombardi in Huni ter ustanovili skupnost 20.000 prebivalcev, ki je trajala tisoč let. Kljub temu so pomniki preteklosti redki, kanali so presahnili, malarija je zdesetkala krajane in središče moči se je za vselej preselilo nazaj v Benetke. Danes tu živi le peščica vrtnarjev in ribičev.

San Michele - pokopališče

Na tem vikend FotoPOTEpu sem imel dovolj časa in sem si ogledal še otok San Michele. Beneško pokopališče. Kot do drugih otokov vozi vodni taxi in otok je ena izmed postaj med Bnetkami in Muranom, oziroma naprej Buranom in drugimi. Glavno mestno pokopališče je postal leta 1826, kot posledica Napoleonovih higienskih predpisov, ki so zahtevali, da je treba mrtve pokopavati daleč od prebivališč živih. Na pokopališče se vstopa skozi ljubek gotski portal, na katerem se sv. Mihael bori z zmajem, in potem skozi stebriščni križni hodnik samostana.

Kot vse drugo v Benetkah je tudi smrt omejena s prostorom. Na otoku San Michele so pokopavali meščane, ki niso pripadali bogatemu sloju ali družinam, ki že stoletja vzdržujejo svoje marmornate mavzoleje. Na pokopališču so revne pokopavali v kamnite stene, podobne vgradnim omaram, kamor so jih drug na drugega nalagali v dvanajstih vrstah. Visoka drevesa in z mahom poraslo kamenje kljub vsemu ustvarja prijetno, celo romantično vzdušje.

Vsak na novo pokopani, tudi če je po rodu Benečan, je po desetih letih izkopan in premaknjen v skupno grobišče nekje daleč v laguni. Seveda so tudi izjeme; kar nekaj znanih tujcev je pokopanih v Benetkah (Igor Stravinsky, Ezra Pound, Sergei Diaghilev, Zoran Mušič, Joseph Brodsky). Urejeno, tiho, lepo pokopališče je vredno ogleda.

Za konec

Ob več dnevnem obisku, ko oko vidi še kaj več, si začuden nad propadom Benetk in njihovim današnjim stanjem. Zaradi dveh stoletij revščine je mestno arhitekturno izročilo izjemno nedotaknjeno in v njem ni vdora sodobnih vplivov. Devetnajsto in dvajseto stoletje sta na mestu komajda pustila kak vtis. Če se danes sprehodite skozi Benetke, lahko še vedno naletite na zaporedje enakih razgledov, kakor so bili tisti, ki jih je v osemnajstem stoletju naslikal Canaletto.

Ali obstaja kakšno mesto, ki bi se po lepoti lahko kosalo z Benetkami, kjer se zanimivosti vrstijo ena za drugo na tako majhnem prostoru? Ali ne bi moralo biti staro mestno jedro Benetk, kjer ni avtomobilskega prometa, kjer se ulice prepletajo s kanali, mostovi in mostički v labirint, ki ga krasijo palače in kavarne, že davno potopljeno? Samo v 20. stoletju se je mesto zaradi dviganja gladine in pomikanja zemlje pogreznilo kar za 23 centimetrov. »Institucia Consorzio Venezia Nuova« se s tem problemom ukvarja od leta 1984. Ob vhodu v laguno so pred leti namestili velikanska železna podvodna vrata, ki jih uporabljajo kot zaščitne ograde ob visokem vodostaju. Zdaj je ob visoki plimi manj potopov Trga sv. Marka.

Kakorkoli, zame so Benetke lepe, prekrasne. In kljub temu, da sem si privoščil pogled na Trg sv. Marka, bi rad še večkrat zašel v te ozke, skrivnostne ulice in si ogledovala to prelepo mesto, ki je mesto kupol in zvonikov, ki ga nekje v daljavi objemajo meglice, nad katerimi se sem ter tja dvigne marmorni svetnik ali pozlačeni angel. In ker po najbolj črnogledem možnem scenariju Benetke ne bodo več dolgo stale, saj jih bo zalilo vedno višje morje, si jih je dobro tudi s fotokamero zabeležiti za spomin.


 

Benetke zgodovina

Prvi Benečani so bili begunci. V 5. in 6. stoletju našega štetja so s severa in z vzhoda udirali barbari, se širili po ravnicah severne Italije, požigali mesta in majali ureditev rimskega cesarstva. Peščica ljudi se je umaknila med trstičje, blato in otočke na območju, na katerem se reke z izvirom v oddaljenih Alpah stekajo v Jadransko morje. Ljudje so tako ušli pokolom in suženjstvu. Sprva so živeli v taborih, pozneje v majhnih naselbinah, ki so prerasle v vasi. Te so se slednjič strnile v večje skupnosti in za zaščito zaprosile Bizanc, edini preživeli člen rimskega cesarstva. Do 10. stoletja so bile Benetke podložne Bizantinskemu cesarstvu. Mesto na oddaljenih otočkih se je postavilo na lastne noge, zlasti ob invaziji, ko jo je leta 810 skušal izpeljati sin svetega rimskega cesarja Karla Velikega. Čez nekaj let so iz Aleksandrije pretihotapili posmrtne ostanke svetega Marka v glavno naselbino, ki se je tedaj preselila iz Torcella v bližini celine na odmaknjeno in varnejše otočje Rialto. Od leta 742 so Benečani volili vodjo države, doža; sčasoma se je oblikovala državna uprava. Benečani, ki so do tedaj dosegli delno neodvisnost, so izkoristili zveze z Bizancem za trgovanje z Vzhodom in razvili pomorsko trgovino. Zaradi naraščajočega bogastva je nastala potreba po omejevanju individualne moči, zlasti doževe, zato so leta 1172 oblikovali Veliki svet, ki ga je sestavljalo skoraj 500 Benečanov. Na tem temelju se je razrasel natančno izdelan sistem upravne odgovornosti, katerega naloga je bilo zagotoviti, da ne posameznik, ne struja ne bosta prevladovala pri upravljanju Beneške republike. Benetke so postale glavna vez med Evropo in Vzhodom, in to ni veljalo le za trgovino. Beneške ladje so prevažale enote, ki so se odpravljale na križarske vojne, in tudi Benečani so poslali vojsko, ki naj bi zavzela in oplenila nekdanji vir zaščite in pokroviteljstva, Bizanc. Leta 1348 je prišla kuga (črna smrt) in pobere 60% prebivalstva Benetk.

Benečani so se spopadli tudi s pomorsko tekmico Genovo in jo premagali. Ko je Beneška republika vzpostavljala prevlado v Sredozemlju, je ustanovila imperij, ki se je raztezal vzdolž dalmatinske obale vse do grških otokov, Krete in Cipra. Hkrati so se Benetke širile proti zaledju, na severu so segale vse do Alp in na zahodu do Milana. Nastopila je nova grožnja – osvajalsko turško cesarstvo. Leta 1453 so pridrveli Turki, oplenili Konstantinopel in čez Sredozemlje prodirali proti zahodu in Evropi. V tem stoletju so Beneške kolonije in gradovi padali eden za drugim. Obenem so se Benečani morali braniti pred evropskimi tekmeci. Benetke so preživele po zaslugi kombinacije vojaške in diplomatske spretnosti, vendar šele takrat, ko so v boju s Turki izgubile večino imperija. Beneška republika bi morda obdržala nekdanjo moč, če se ne bi v tistem času radikalno spremenile razmere, v katerih je dosegala prejšnje uspehe. Trgovanje z Vzhodom je potekalo po morju mimo Rta dobrega upanja in ne več s karavanami do sredozemskih pristanišč kot nekoč. Razvilo se je trgovanje s Severno in Južno Ameriko, končno so tudi drugi Evropejci začeli izzivati beneško trgovinsko prevlado. Veliki dnevi Benetk so se bližali koncu, vendar je bilo mesto še vedno neverjetno bogato. Vse do začetka 18. stoletja so bili beneški trgovci in aristokracija usmerjeni predvsem v uživanje bogastva. Benetke so slovele kot dekadentno zabavišče Evrope, znamenite so bile po karnevalih, igrah na srečo, plesih v maskah, prostituciji in čutnih užitkih, ki jih ponuja umetnost. Beneška republika je postala zrela za plenitev, ko je Napoleon leta 1797 z revolucionarno vojsko prodrl v Italijo, zavzel mesto in odstavil zadnjega od 120 dožev.

»Jaz bom Atila Beneške republike!« je grmel Napoleon kar v italijanščini, da bi ga zagotovo razumeli. Besedo je držal do zadnje črke. Njegovi možje so izropali beneško zakladnico, porušili več palač, iz predmetov populili vdelane dragulje, stopili predmete iz zlata in srebra ter najpomembnejše slike poslali v Louvre in v muzej Brera v Milanu.

Benetke so bile poražene in od veličastnega mesta je ostala obubožana podeželska vasica, ki ni zmogla veliko več od tega, da bi se umirila v otopelem, slikovitem propadu. Take Benetke poznamo mi – ne tiste zmagovite, ošabne zmagovalke, ampak ponižano in razpadajočo ruševino.

Padle Benetke so postale simbol obledelega veličastja, mesto za melanholijo, nostalgijo, romantiko, skrivnostnost in lepoto.«

Francija je predala Benetke Avstriji, ki je leta 1848 zatrla domoljubni upor in obdržala nadzor nad Benetkami do leta 1866, ko so se Benetke združile z Italijo. Naslednjih 60 let so bile Benetke čudovit ostanek minule slave. Pozneje, med svetovnima vojnama, sta se ob poti proti Benetkam razvili industrijski mesti Marghera in Mestre. Benečanom sta sicer zagotovili delo, vendar so jedki izpušni plini povzročili onesnaženje zraka, ki je poškodovalo krhko tkivo starega mesta na drugi strani vode. Zajemanje podtalnice za vodovod je povzročilo pogrezanje mesta; ko so s tem prenehali, je nastopila grožnja, da bodo vzdolž globokih ladijskih kanalov, ki vodijo do novega komercialnega pristanišča, visoke plime vdrle v laguno. Pridružila se je grožnja dviga morske gladine, zaradi tople grede, ki jo je povzročilo spuščanje plinov v stratosfero. Ljubitelji Benetk so po poplavah leta 1966 ustanovili sklad za pomoč pri obnovi posameznih stavb, če že ni bilo mogoče rešiti celega mesta. Končno je italijanska vlada naročila izdelavo načrtov za objekte, namenjene nadzorovanju plimovanja, ki so na treh vhodih v laguno predvideli ogromne gibljive ovire. Danes že delujejo vendar to bržkone ne bo zadostovalo v boju proti razdejanju, s katerim grozi dvig morskih gladin po vsem svetu. So pa podaljšali obstoj Benetk za še nekaj nadaljnih turističnih let.

V začetku so bile Benetke komaj kaj več kot množica razmetanih otokov sredi plitve močvirnate lagune, poseljenih z begunci iz bližnje regije. Vendar so se skozi stoletja razvile v mogočno republiko, ki je na jugu segala do Sredozemlja in na severu do Alp, vse to pa je slonelo na trgovini. Tu so hranili sol v ogromnih skladiščih, trgovali so z eksotičnimi začimbami in čudovitimi tkaninami iz vzhoda, organizirali in opremljali so križarske pohode, dobivali relikvije. Prebivalstvo Benetk verjetno nikoli ni preseglo 160 tisoč, vendar so daleč od obzidanih pristaniških mest na dalmatinski obali imele tudi oddaljene postojanke, kot sta Kreta in Ciper. Ta ozemlja so varovala glave trgovske poti z arabskimi deželami. Proti zahodu, po Padski nižini, pa so Benetke razširile vpliv na Treviso, Vicenzo in Verono, prišle celo do Bergama in s tem mogočne milanske dinastije Viscontijev.

Po zadnjih podatkih v Benetkah živi manj kot 50.000 ljudi, odstotek starejših pa je tu najvišji v Italiji. Zaradi množičnega turizma in potreb po sobah ter nezmožnostjo hitrega gibanje v sodobnem načinu življenja, se mladi iz Benetk raje izselijo.

Ali veste?

V Benetkah ni pomembno, kaj poveš, saj vsi mislijo, da lažeš. Benečani vedno olepšujejo in samoumevno se jim zdi, da to počneš tudi ti. Tako da nima smisla, da tega ne počneš. To je sicer smešno, a če odkrijejo, da vedno govoriš resnico, te odpišejo kot dolgočasneža.

Ena velikih skrivnosti v Benetkah je popust – la sconto! Turisti ne vemo, da Benečani plačujejo od trideset do petdeset odstotkov manj od nas. In to povsod – v restavracijah, trgovinah, še posebej pri zelenjadarjih. Odvisni smo od njihove dobre volje. Oni izberejo paradižnik in vse drugo za nas. Samopostrežnega izbiranja ni. Če vas poznajo, če ste jim všeč, vam v vrečko ne bodo naložili prezrelega sadja in zelenjave. Še to si zapomnite. V Benetkah se je možno o vsem dogovoriti. Res o vsem, o cenah, najemninah, zdravniških in odvetniških tarifah, davkih, kaznih, celo o zapornih kaznih. O vsem!«

BENEŠKI KARNEVAL

Barvito slavje, ki se je vrtinčilo po ulicah, je bil ponovno oživljen a stoletja star beneški festival. Napoleon ga je prepovedal, ko je premagal Beneško republiko. Do njegovega časa je karneval dosegel višek dekadence in prerasel iz dvotedenskega praznovanja v pol leta zabav, plesov, predstav, iger in hoje po Benetkah v maskah, inkognito. Leta 1789 je med karnevalom umrl dož Paolo Reiner; vest o njegovi smrti so prikrivali, dokler ni bilo karnevala konec, da ne bi pokvarili zabave. Šele konec sedemdesetih je festival spet oživel, deloma tudi zaradi eksotičnega, surrealističnega filma Federica Fellinija iz leta 1976 z naslovom Casanova. Reinkarnacija karnevala se je začela počasi, na otoku Burano, v četrtih delavskega razreda. Začeli so ga s predstavami in maskiranimi zabavami na posamičnih trgih. Veseljačenje se je hitro razširilo po vsem mestu, nato so se domačinom pridružili turisti in končno so okoli praznovanj ustvarili industrijo, od katere so postale najbolj znane trgovine z maskami, ki so se odprle po Benetkah.

Maske so ročno izdelane iz papirmašeja in bleščečega mavca so danes namenjene izključno turistom, nekdaj pa so bile bistveni delo kostuma v času karnevala. Tako so aristokrati lahko uživali v anonimnosti. Nenavadno masko z dolgim ukrivljenim nosom pa so nosili zdravniki med kugo. Njene nosnice so bile napolnjene z dišečimi zelišči, ki so filtrirala okužen zrak.

V času karnevala je v Benetkah tudi izredno veliko fotografov, ki iščejo najlepše maske in kolikor toliko praznega prostora. Več FotoPOTEPov sem imel v Benetkah. Mask ni težko fotografirati. V bistvu se nastavljajo za fotografijo, saj je to del celotne turistične industrije. Domačini si lahko v muzejih izposodijo kostum in masko in potem hodijo po mestu. Obstaja celo spisek, na katerem mestu se bo katera maska ob določeni uri zadrževala. V Benetke pa pride tudi veliko takih, ki žele predstaviti svoj kostum in masko. Kar nekaj francozov mi je dalo vizitko, da jim pošljem fotografijo. Nekateri so tam zato, da se s fotografi dogovorijo za plačljivo fotografiranje. To zadnje je za fotografe še kako dobrodošlo. Lahko se dogovoriš z maskami za termine, ko ni toliko turistov in da fotografiraš na točnem določenem mestu. Mogoče pa še kdaj organiziram FotoPOTEP na karneval v Benetke.


ARHITEKTURA

Nobeno mesto na svetu ne ponuja toliko umetniškega in arhitekturnega bogastva kot Benetke, v katerih se etos Starega sveta združuje z idejami Vzhoda. Vse to je oplajalo domišljijo in okus nekaterih najbogatejših in najvplivnejših ljudi v Evropi. Ko so stavbe iz blata in šibja nadomestile opečnate in kamnite, so namestili v blato lesene kole, ki naj bi podpirali temelje: za to jih je moralo biti na milijone, in to je razlog, da so dandanes griči vzdolž jadranske obale povsem goli. Zgodnji vpliv na nastajajočo arhitekturo je prišel iz Bizanca – mešanica rimskega in orientalskega sloga, katerega najlepša primera sta bazilika sv. Marka in katedrala na Torcellu, ki je bila zgrajena okoli 1000 n.š. in velja za najstarejšo beneško stavbo.

CANAL GRANDE

Je kot sprehod po muzeju. Med vožnjo lahko občudujete beneško arhitekturo – od gotike preko visoke renesanse z barvitimi marmornatimi zgradbami do baroka. Najlepša vodna pot vedno znova navdušuje s svojo barvitostjo in z živahnim ter zanimivim vrvežem.

V veličastnem vodnem toku mesta mrgoli plovil vseh vrst, njegova bregova pa se ponašata z neverjetnim nizom palač, ki segajo tudi v 13. stoletje. Je veličastna beneška prometna žila (ena izmed 177 kanalov), dolga skoraj 4 km, široka 30 do 70 m in v povprečju globoka 4.5 m. V dvojnem ovinku vijuga skozi mesto, preko njega se raztezajo le štirje mostovi.

MOST VZDIHLJAJEV (Ponte dei Sospiri)

Zaznamujejo ga prelepi dekorji, zgrajen je bil leta 1603. Most povezuje sodno dvorano, ki je v Doževi palači, z beneškimi zapori, ki so znani po svoji pločevinasti strehi. Le peščici zapornikov je od tu uspelo pobegniti.

BASILICA SAN MARCO

Beneška pravljična stolnica je v bistvu povsem bizantinska, njeno pročelje in notranjost pa so skozi stoletja olepšali s sijajnimi mozaiki in vrhunskimi umetninami. Najprej je služila kot doževa kapela, nato pa za ustoličenja, pogrebe in procesije. Obdana je z več kot 4000 m2 mozaikov, zakladov iz vzhoda in 500 stebri iz 3. stoletja. Prvotno stavbo so začeli graditi leta 829. Med nemiri leta 976 je pogorela do tal. Zgradba, ki jo vidimo danes, je iz leta 1071. ima obliko grškega križa s petimi kupolami in so jo verjetno ustvarili po zgledu na Cerkev sv. Apostolov v Konstantinoplu. Glavni arhitekt je upodobljen nad osrednjim portalom; grize si nohte, ker je razočaran nad nepopolnostmi. Bazilika je postala mestna stolnica šele leta 1807.

SVETI MARKO, ZAVETNIK BENETK

Čeprav je bizantinski cesar srčno ljubljenega bizantinskega svetnika, svetega Teodorja, določil za zaveznika Benetk, je rastoča Republika začutila, da potrebuje svojega zavetnika. Leta 828 sta premetena beneška trgovca izmaknila truplo sv. Marka iz nekega samostana v Aleksandriji in ga baje prepeljala pod plastjo svinjske masti, da bi ga skrila prek muslimanskimi stražarji. Dobrodošlica v Benetkah je bila veličastna, zgodbo so ponavljali na nešteto slikah in mozaikih. Kljub temu pa so posmrtne ostanke svetnika založili za dolga leta, dokler ni ena roka čudežno, kot odgovor na neko molitev, pogledala iz stebra. Sv. Marko zdaj v miru počiva pod glavnim oltarjem v baziliki. Krilatega leva, ki predstavlja sv. Marka, najdemo povsod, koder so Benetke vladale; pogosto je prikazan z dvema šapama v morju in dvema na kopnem, kar naj bi simboliziralo geografijo Benetk.

DOŽEVA PALAČA

Je bila sedež mestnih vladarjev skoraj 900 let (od 697 do 1797). Labirint soban obiskovalcu omogoča pogled od znotraj na razkošno življenje, ki je tako pogosto spremljalo državne zadeve. Gre za veličastno kombinacijo bizantinske, gotske in renesančne arhitekture, ki je bila uradni sedež 120 dožev. Na trg in nabrežje gleda elegantna dvojna fasada.

CAMPANILE - ZVONIK

Je visok 98.5 metra. Prvotno je bil svetilnik, nato opazovalni stolp in mučilnica, potem, ko se je leta 1902 podrl, pa so ga ponovno zgradili po načrtih iz 16. stoletja. Petero zvonov iz Campanila že stoletja narekuje Benetkam življenjski utrip.

STEBRA SV. MARKA IN SV. TEODORJA

Granitna stebra s simboloma svetnikov je leta 1172 postavil Nicolo Barattieri. Tu so izvrševali javne usmrtitve.

PONTE DEGLI SCALZI

Je eden najbolj razglednih mestnih mostov, z njega se vidijo osupljive palače in plovila, ki vozijo po Canalu Grande. Dolg je 40 m, visok 7 m. Imenuje se po bližnjem samostanu bosonogih menihov. Zgradili so ga leta 1934 iz istrskega kamna na mestu avstrijskega železnega mostu.

PONTE DELL'ACCADEMIA

Leseni most je leta 1932 zgradil arhitekt Miozzi, bil je mišljen kot začasna rešitev, a je ostal tak do danes.

PONTE DEL DIAVOLO

Most brez ograje; en je v predelu Cannaregiu v Benetkah, en na Torcellu.

CERKEV SAN GIORGIO MAGGIORE

Je Palladijeva cerkev, zgrajeva v letih 1566-1610, stoji čez vodo nasproti San Marcu, po navdihu grške arhitekture templjev.

CERKEV SANTA MARIA DELLA SALUTE

Izredna baročna cerkev obvladuje najbolj jugovzhodni vhod v Canal Grande. Načrte zanjo je naredil Longhena (1630).

ARSENALE

Prikladno poimenovana po arabski besedi darsina'a (kar pomeni hiša delavnosti), je mogočna beneška ladjedelnica Arsenale, ko je bila na vrhuncu, zaposlovala 16 tisoč mož za izdelavo ladjevja, ki je jadralo po Sredozemlju, širilo in varovalo vpliv Republike s trgovskimi sporazumi in premočjo na morju. Upravičeno ponosen na inovativni način sestavljanja, je Arsenal lahko naredil galejo v nekaj urah. Nekaj starih dokov in delavnic, ki jih obdajajo zidovi in stolpi s krilatim levom, so zdaj spremenili v razstavne in prireditvene prostore. Vhod čuva vrsta kamnitih levov z grških otokov, ki so jih zasedli beneški poveljniki vojnih ladij.

SCALA CONTARINI DEL BOVOLO

Izjemna palača iz 15. stoletja z zunanjimi polžastimi stopnicami (bovolov beneškem narečju pomeni polž), ki jo pogosto uporabijo za prizorišče filmov, se stiska ob majhen trg.

ZATTERE

Ta široka obala je dobila ime po lesenih splavih (zattere), spuščanih iz širnih gozdov v Dolomitih, ki so bili pod upravo Beneške republike. Dragoceni les so uporabljali za gradnjo palač ali pa so iz njega delali jambore in druge dele za pomembno ladjedelništvo. Danes imajo Zattere pomen predvsem zaradi lepega pogleda na laguno in so odličen kraj za dnevne ali večerne sprehode.

POPLAVE ACQUA ALTA: »visoka voda«

Je za mesto že dolgo razdiralna v obdobju med oktobrom in marcem. Ko se oglasijo opozorilne sirene, ljudje potegnejo na plano nepremočljive škornje, trgovci pohitijo s postavitvijo zaščitnih pregrad v trgovinah, cestni pomateči pa položijo začasne brvi v nižje ležečih delih mesta. Benetke in njihova laguna so podvržene bibavici Jadranskega morja, vendar voda naraste, ko se združijo nizek zračni tlak, močni široko z juga in naravne visoke plime zaradi Luninih men. Piazza San Marco je med najbolj ranljivimi.

NA ČEM STOJIJO STAVBE?

Skozi zgodovino mesta so milijone borovih kolov iz skrbno vzgojenih gozdov v Alpah zabili v stisnjeno glineno blato. Ti so s časom brez kisika okameneli, nakar so jih prekrili z vodoravnimi plohi in s ploščami iz marmorju podobnega istrskega kamna, kar je služilo za temelj stavb.


ZAKAJ LJUDJE NE OBNOVIJO ZGRADB, KI SE KRUŠIJO?

Za fasade veljajo stroga pravila – za obnovo pride v poštev samo porozna štukatura, kajti vse drugo v plahtah odpada zaradi vlage, soli in vetra.