Avtor: Vinko Kukman
Že nekaj let na e-Fotografiji spremljam Matjaževa povabila za FotoPOTEPe v Toskano. Pa mi ni nikoli zneslo, da bi se prijavil. Enkrat ni bilo denarja, drugič časa, pa še kakšen izgovor bi se našel. Slikovitost toskanskih gričev sem spoznal že iz hčerinih fotografij in moram reči, da me je kot fotografskega navdušenca kar vleklo v te kraje. Letos pa sem se upokojil in za konec dolge delovne dobe sem si ob prigovarjanju svoje boljše polovice podaril to tridnevno fotodelavnico.
Moja pot se je začela že v četrtek zvečer ob devetih, ko sem z zadnjim vlakom odpotoval iz Črnomlja. Kar dobri dve uri cijazenja, kot pred natančno 99 leti, ko je vlak prvič pripeljal v Belo krajino. Na postaji v Ljubljani me je prestregel taksist, velik fotografski nahrbtnik s stojalom in potovalna torba sta dala slutiti, da sem potencialna stranka. Dve uri do odhoda sem presedel v McDonaldsu pod Kolosejem in budno pazil na svoje »premoženje«, predvsem tisto v fotonahrbtniku. Vseskozi so mi po glavi rojile čudne misli. Ali sem se odločil pravilno? Nikogar ne poznam, kako se bom vklopil v to druščino? Ob pol enih sem se odpravil pred Atlantis in počasi so pričeli »kapati« tudi ostali sotrpini naslednjih treh dni. Do prihoda kombija z Matjažem in Žigo smo se že zapletli v pogovor in vse dileme so se v hipu razblinile. Kljub starostni razliki smo takoj ugotovili, da smo narejeni iz istega »pleha« in da se bomo imeli fajn. Točno ob enih je naš kombi krenil proti Novi gorici, kjer smo pobrali še zadnjega, osmega udeleženca Bojana, ki je od mene prevzel primat najstarejšega. Ja, šesti križ sva si naložila in če naju dobro povonjate, še rahlo dišiva po razvijalcu in fiksirju...Kje so tisti časi...
Naslednjih nekaj ur je minilo v temi in dremežu. Noč in utrip avtoceste. Malo opazovanja prometa in bežečih luči pokrajine. Vmes postanek, spet malo dremeža, pa klepet s prijaznim šoferjem Gregom. Končno se je pričelo daniti. Dolgoročna vremenska napoved na accuweather je dan pred odhodom kazala lepo vreme, vendar so se pričeli na nebu kopičiti deževni oblaki. Pričelo je tudi deževati. V glavi spet dilema, kakšno bo vreme naslednje dni. Meterologi večkrat ustrelijo mimo, če bo slabo vreme, bodo slabi pogoji za fotografijo. V daljavi v smeri potovanja so se oblaki pričeli trgati, optimizem je povrnila modra ugotovitev šoferja »če brisalci škripajo, je to dober znak«. In res je prenehalo deževati. V Arbiji smo popili prvo jutranjo kavo, ki nas je povrnila v življenje. Hiperaktivni šofer Grega se je res izkazal. Poleg brezhibne vožnje je vse tri dni skrbel za nas kot za otroke. Če bi čakali na italijansko postrežbo, bi izgubili veliko dragocenega časa. Tako se je preizkusil tudi v vlogi natakarja kot turističnega vodiča. Veliko nam je povedal o Toskani, njeni zgodovini in znamenitostih. Res je srčen človek in v ponos agenciji, za katero je opravil to delo.
Prvi dan smo se potepali po podeželju pokrajine Le Crete. Dopoldan je bila sicer še nizka oblačnost, vendar smo kar čutili, da bo kmalu zmagalo sonce. Matjaž odlično pozna te kraje, saj je bil tokrat tu že desetič. Ustavljali smo se na fotografsko zanimivih točkah in fotografirali in fotografirali. Malo spet popešačili po makadamskih cestah, šofer nam je zvesto sledil in spet smo se odpeljali naprej na drugo mesto. Vmes pa v Ascianu kosilo in oddih za kavico. S pizzo nam je postregel natakar v trenirki, ki bi bila primerna kvečjemu za beljenje stanovanja. Na hitrost postrežbe pa Grega tu žal ni mogel imeti vpliva...
Po kosilu pa veselo naprej, ustavili smo se v samostanu Santa Anna in Camprena z znamenitimi freskami, še bolj pa poznanem v zadnjem času, saj je bil tam sneman del z več oskarji nagrajenega filma Angleški pacient. Preizkusili smo se s fotografiranjem notranjosti z visokim ISO-m. Izmuznili smo se tudi na čudovit samostanski vrt, ki je sicer zaprt za javnost. Dokler nas ni zasačila oskrbnica, nam je uspelo kar nekaj te lepote spraviti na kartice. Pa saj ni nikjer po slovensko pisalo, da se ne sme..., preveč huda pa tudi ni bila.
Fotografski dan smo končali v srednjeveški Pienzi, kjer se nam je ponudilo kar nekaj čudovitih prizorov. Očarali so nas pogledi iz mestnega obzidja, pa čudovite uličice s cvetjem v ličnih košaricah in glavni mestni trg. Veliko dela za fotografa.
Prenočevali smo kar daleč severneje in sicer v znanem turističnem kraju Montecatini Terme. Po večerji, ko sem utrujen od potovanja in celodnevnega potepanja legel v posteljo, se ne spomnim niti desetih sekund budnosti, približno tako tudi moj cimer Benjamin.
Zjutraj ob petih nas je v recepciji čakal »breakfast paket« in odpravili smo se na bližnja polja slikat sončni vzhod. Proti jutru se je sicer vlila močna ploha in ljubo jutranje sončece se nam je le tu pa tam prikazalo skozi ozke špranje med oblaki. Pa vseeno je nastalo kar nekaj lepih posnetkov jutranje pokrajine, ki so jo krasile meglice. Pa še ena izkušnja, postavljeno stojalo, čakanje jutranje svetlobe in mazanje marmelade na prepečenec iz hotelskega zajtrk paketa... neprecenljivo... Nam je pa nočni dež naredil veliko uslugo. Nebo tekom dneva je bilo umito in okrašeno s čudovitimi oblaki, kar smo s pridom izkoristili.
Tudi drugi dan smo se držali motivov toskanskega podeželja. Prekrasne panorame, pokrajina me na trenutke spominja na mojo Belo krajino, samo da so griči v malo večjem merilu. Pa osamljene kmetije, ki jih krasijo značilne ciprese, pa velike črede ovac s pasjimi varuhi, ogromna v vetru valujoča žitna polja s sledovi traktorskih gosenic, pa slikovita rdeča detelja, ki sem jo v naših krajih nazadnje videl pred dolgimi leti. Na hribčkih nasadi oljk in vinske trte...pravi balzam za oči...shranjeval sem tudi na tisto kartico, ki jo imam vgrajeno v glavi...
Veliko časa smo si vzeli za fotografiranje kar poznanih osamljenih cipres ob cesti, imena kraja se ne spomnim, pa nič zato. Kdor bo šel z Matjažem na naslednji izlet v Toskano, jih bo prav gotovo lahko fotografiral. Ta lokacija je namreč stalnica teh potepov. Da so res poznane je pričal velik obisk drugih fotografov, ki smo jih s pridom izkoristili v kadru. Tudi tu so kader obogatili dramatični oblaki... Pa spet v kombi in na novo lokacijo. Slikovita kapelica (Chapel Vitaleta) med cipresami, do katere se vije vijugasta cesta. Matjaž nas pouči: Če kadra ne znamo izbrati se postavimo tam, kjer je nedavno stal kakšen drug fotograf. Kje je stal, vidimo po pomendrani travi ali žitu...včasih se obnese... Na vhodnih vratih kapelice sedita dve turistki in malicata. Ustrašita se naše težke artilerije in hitro spakirata svoja nahrbtnika. Mi pa juriš na kapelico. Za lepši kader tudi Žigova fotka na ramenih očeta Matjaža, obnesel se je bolje kot najboljše stojalo firme Manfrotto...
Kosilo v agroturizmu La Fonte, solidno, brez malarskih uniform, značilne italijanske jedi, spoznali smo tudi delček kulinarike tega področja.
Gremo naprej. Andreja, edina predstavnica nežnejšega spola se je kar raznežila, ko je zagledala make, pa tudi ostale ta rastlina, ki je uvrščena na neugleden seznam plevelov, ni pustila ravnodušnih. Saj rdeči cvetovi poljskega maka nosijo sporočilo goreče ljubezni, tudi prelite krvi, osuti listi pa sporočilo o minljivosti. Umetniki so ga upodobili na tisočerih slikah. Tudi mi smo se zapodili na polja ob cesti, nekateri mimovozeči so nas z začudenjem opazovali.
Tudi drugi dan je minil kot bi trenil. Hitro na avtocesto in proti hotelu, v planu je bilo še fotografiranje sončnega zahoda. Vrli šofer Grega je vse tako do potankosti natempiral, da smo nekaj minut pred »Utonilo je sonce« pridrveli na vzpetino nad Montecatini termami. Hitro fotoaparate iz torb in ponudil se nam je lep prizor ugašajočega dneva. Po večerji še malo v lajf v mesto, vendar je utrujenost naredila svoje. Kar hitro smo bili spet v hotelu, saj zjutraj je bilo zopet na sporedu zgodnje vstajanje z zajtrk paketom. Zopet sem zaspal kot ubit, cimer mi je zjutraj povedal, da sem se ponoči iz fotografa prekvalificiral v drvarja, iz Canona sem prešaltal na Husqvarno.
Zadnji dan smo pričeli s fotografiranjem sončnega vzhoda iz mogočnega obzidja v srednjeveškem mestecu Lucca. Bili smo pravočasni in čakali smo prve sončne žarke. Po navodilih Matjaža smo preizkušali različne nastavitve, Grega nam je povedal veliko zanimivosti v zvezi z mogočnim obzidjem, ki ni nikoli služilo svojemu namenu. Sonca pa od nikoder. Pa sem ga kar dvignil izza obzorja z dvigalom, ki je bilo pri roki na neki stolpnici v mestu...Pa še fotografiranje silhuet v protisvetlobi, poziral nam je naš Benjamin...
Naslednji cilj San Gimignano, toskanski Manhattan s čudovitimi stolpi. Račune nam je prekrižala kolesarska dirka, ki je potekala po Toskani in v tem mestecu je bil tudi cilj. Najprej smo čakali na križišču, ker je bil promet ustavljen. Nastopil je plan B, fotografiranje kolesarjev. Naredili smo kar dobre posnetke. Mestu pa smo se ognili, saj je bilo nabito polno kolesarjev, spremljajočih vozil in gledalcev. Stolpe si bomo ogledali kdaj drugič... Še zadnje kosilo zopet v enem izmed agroturizmov izven San Gimignana. Velika gneča, hrano smo lahko dobili samo pod pogojem, da degustiramo tudi vina. Pa smo privolili, čeprav smo bili na tesnem s časom. Lastnik približno mojih let je bil prava avtoriteta. Tu se vidi kdo je kdo. »Jedli boste lazanjo, ki jo je spekla moja mama«. Vsak pri sebi si mislimo OK. Pa naj jo je spekla mama. Lazanja ni bila bogve kaj, nihče pa ni zbral toliko poguma, da bi mu rekel, da njegova mama ne zna narediti lazanje. Mame pa tudi nismo videli, mogoče je ta kuharska mojstrica že pokojna...
Vsakega lepega je enkrat konec, tu smo fotografsko opremo pospravili v torbe in pred nami je bila še sedemurna pot domov. Potovanje je minilo hitro, kdor je želel je Matjažu pokazal svoje fotografije, ki jih je ocenil in dal koristne napotke. Tudi vse dneve našega druženja sta nam bila skupaj z Žigo vseskozi na voljo za razna vprašanja. Srečo smo imeli tudi z vremenom. Matjaž je povedal, da so bili tokrat svetlobni pogoji vse dni zelo ugodni, to se zgodi bolj poredko. Marsikatero dilemo smo razjasnili in naučili smo se dosti novega. To je bila moja prva fotodelavnica z e-Fotografijo, vsekakor pa ne zadnja.
(Matjaž Intihar / e-Fotografija FotoPOTEP / Toskanski griči, maj 2013)
