Avtorica: Nevenka Papič
Ko sem ob dveh zjutraj vstopila v avtobus in se ozrla naokrog, sem v marsikaterem potniku videla sebe izpred skoraj dveh let, ko sem se s precej mešanimi občutki udeležila svojega prvega e-fotopotepa v Toskano. S fotografijo se do takrat namreč nisem preveč intenzivno ukvarjala, pa tudi poznala nisem nikogar, ki bi se. In danes odkrito priznam, da je bila to ena mojih najboljših odločitev, saj je fotografija postala način življenja, razmišljanja in dojemanja sveta okrog mene. Ob tem sploh ni pomembno, kakšen fotoaparat držiš v roki, majhen kompakt ali pa kakšno večjo zverino; ko se namreč naučiš gledati svet okrog sebe, to zabeležiš na sebi svojstven način; aparat je samo pripomoček, lahko bi rekla čopič v tvojih rokah.
FotoPOTEP Toskana v VIDEO zapisu.
Avtobus je bil, pričakovano, poln do zadnjega kotička, zato sem bila vesela, da sem si mesto rezervirala že veliko prej. Oziroma, da se popravim: eno mesto je ostalo prazno, saj je en potnik zaspal. Zato tudi tak naslov: v opozorilo, da se kaj takega ne bi več ponovilo in pa za vse dvomljivce, ki ne verjamete, da se da ob pol petih zjutraj vstati iz tople postelje in še pred zajtrkom vzeti v roke aparat in slikati.
Vožnjo smo v glavnem prespali, saj smo potovali ponoči; ko se je pričelo daniti in smo se vsak po svoje počasi prebujali, sta nam vodič Dejan in pa Matjaž še zaspane glave polnila vsak s svojimi informacijami prvi z zgodovino pokrajine, v katero smo se podali, drugi z nastavitvami aparatov.
Naša prva postaja je bil San Giminiano, srednjeveško mestece nedaleč od Siene, za katerega so značilni visoki zidani stolpi, zaradi katerih je mesto dobili tudi naziv »toskanski Manhattan«. Medtem, ko smo se nekateri suvereno zapodili po ozkih uličicah in vse do glavnega trga, so drugi že dobili prvo lekcijo iz fotografiranja, saj sta Matjaž in Yurko z vso potrpežljivostjo, kot jo premoreta le ona dva, odgovarjala na različna vprašanja v zvezi s fotografiranjem, kompozicijo in nastavitvami aparatov. Spet nekateri pa so raziskovali, če je »gelato« res greha vreden.
Nekaj kilometrov pred Volterro smo se ustavili na tipični "photo session" točki z znanim drevesom in velikim rdečim krogom, a mene je bolj pritegnilo širno morje barvitega cvetja, pomešanega s klasi ovsa in pšenice, ki je prekrivalo polja vse naokrog. To je čas rumene oljne repice, kraljevo modrega boršča in karmin rdeče lucerne, od katerih se vije neverjeten vonj, ko vrhove stebel poboža piš vetra. Pod Toskano si vsi predstavljamo naravo intenzivne zelene barve, nad katero kraljuje modro nebo, v daljavi pa proti soncu slikane temne vedute srednjeveških mest. Mi smo se prepričali, da je ta pokrajina v tem letnem času nekaj povsem drugega, saj oči nikakor nismo mogli umiriti, ko so begale od enega cveta do drugega.
Za soboto zjutraj je bilo na programu fotografiranje sončnega vzhoda seveda po želji. A četudi si trdno odločen, si krvav pod kožo, kot vsi ostali. Ko zjutraj vstajaš iz tople postelje, se sprašuješ, če ti vsi koleščki štimajo. Pol petih?? Vsi normalni ljudje ob tem času spijo! No, razen če nisi zaprisežen fotograf. Takrat si pripravljen ure čemeti v temi in čakati na čudež, ki se mu reče sončni vzhod. Trenutek, ko žareča krogla nazdravi jutru in svoje zlate žarke razprši po gričkih in dolinah. Kot popek soncu se odpremo tudi mi in srkamo vase vso lepoto narave, zavedajoč se, da je ta trenutek enkraten in neponovljiv. Jutri bo sicer nov sončni vzhod, a tudi drug dan...
Po skoraj dveh urah fotografiranja v relativno mrzlem jutru, smo se prijetno utrujeni podali na pot proti hotelu in težko pričakovani skodelici vroče, črne, dišeče kave...na ovinkasti cesti so navdušeni glasovi počasi potihnili in pustili smo se zazibati v čudovite sanje. Nenadoma pa: "Glej, mak!" Res, tam v daljavi se je vila dolga, živahna rdeča črta. Ne, ni mak, smo ugotovili, to je oranžna gradbena mreža... A ko smo se približali, smo doživeli šok. En makov cvet, ja, mogoče dva skupaj; tukaj jih je bilo pa na hektare! Oko se je dobesedno potopilo v to živo rdeče, kot neskončno morje prelepo, valovito polje...
Po zajtrku smo se napotili proti Montepulcianu, kjer smo imeli enkratno priložnost fotografirati stare avtomobile in motoriste, ki jim je bilo naše početje tako všeč, da so se kar nekajkrat peljali mimo nas zdaj najbrž brskajo po avto-moto revijah in se iščejo no, vsaj dolgčas jim ni...
Za kosilo smo se ustavili v Pienzi, ki velja za eno lepše ohranjenih mestec; a kdo bi ob vseh lepotah, vročini in žeji sploh pomislil na hrano! Pred vhodom v glavno cerkev smo sedli pred lokal, od koder smo imeli izredno dober pregled nad dogajanjem na malem trgu. Ob »birra grande« smo si dali duška s fotografiranjem mimoidočih. Zanimivo je bilo opazovati njihove reakcije: razburil se ni nihče, marsikatero dekle se je pa nastavljalo našim aparatom, najbrž v prepričanju, da je prišlo njenih pet minut...
Ena glavnih fotografskih znamenitosti v Val d'Orcia je skupina cipres, ob kateri se obvezno ustavimo na vsakem fotopotepu , saj je tu ujet sončni zahod s svojimi dolgimi sencami en najlepših trenutkov na takem potepanju. Po slabi uri smo ugotovili, da smo poslikali že skoraj vsako slamico, ki je štrlela iz zemlje in na Dejanov predlog smo šli na pokušino vin. Seveda je bil predlog enoglasno sprejet...
Cel dan, že od jutra, so nas spremljala krvavo rdeča polja maka. In ko so nam ta večer v vinski kleti v kozarce natočili eno najbolj priznanih vin s tega področja, »Brunello di Montalcino«, smo imeli občutek, da so se v tej krvavo rdeči pijači namakali cvetovi maka, ki so opijanili prav vsakogar od nas (čeprav ne vemo - opijati ali alkohol??). Seveda smo se potem v hotel peljali v stilu »idi kuči pjevajuči« - ne upam niti pomisliti, kako bi šele bilo, če šoferja ne bi imela »hora legalis« ob osmih zvečer...
Tudi v nedeljo zjutraj smo že pred sončnim vzhodom zmrzovali na gričku v bližini Val d'Orcie in na žalost je bil to tudi edini del dneva, kjer nam je bilo omogočeno normalno fotografiranje, kajti kmalu po odhodu iz hotela, ko smo hoteli obiskati še nekaj zanimivih lokacij, vključno z Monteriggione-jem, se je ulilo kot iz škafa. Nekateri smo sicer še poskusili in se zapodili v mokro travo, a kaj ko raste dobesedno iz sive ilovice (ja, to je področje Crete Senesi), in ko smo po povratku v avtobus zagledali šokiran šoferjev obraz, smo ugotovili, da pretiravati ni treba...avtobus bodo kmalu poslali na novo pot, ne pa na generalno čiščenje...
Lakota je huda zadeva in tako smo na poti proti po krajšem iskanju našli tipično italijansko trattorio, kjer so točili odlično namizno rdeče vino in kuhali fenomenalne testenine in rižote! Seveda, če piješ, narava zahteva svoje, a po Murphyjevem zakonu je ženski WC vedno zaseden. Pravijo, da v sili hudič še muhe žre in tako sem pač zamižala in se odpravila v moški WC pa sem na srečo še pravi čas odprla oči in se na ves glas pričela krohotati, ko sem prebrala napis nad školjko: »Spoštovani gospod, samo v informacijo: to, kar držite v roki, ni hidrant in na tleh ne divja požar.«
Človeku preprosto zmanjka besed, ko se nameniš opisati lepote te neverjetne pokrajine, v tem letnem času zelene in sočne; dežele, kjer živijo preprosti in prijazni ljudje, ki se ob odličnem vinu, pršutu, siru in olivah veselijo življenja in ga tudi znajo uživati. Dežela, ki je svetu dala na znanje, kaj je umetnost, tako v nepozabnih pesmih mojstrov besede, do potankosti izklesanih kipih mojstrov dleta in nenadkriljivih slikarskih mojstrovinah, ki jih lahko še dandanes občudujemo kot freske v cerkvah, samostanih... Pa narava, kot od Boga dana! Srečo imamo, če premoremo sposobnost, da naše oči zaznajo vso lepoto teh dolgih, senzualnih linij zelenih gričev in to s pomočjo objektiva tudi zabeležimo - in tako v teh neprijetnih časih sebi in najdražjim dokažemo, da nekje še obstaja nedotaknjen raj na zemlji, kjer kraljujejo mir, lepota, harmonija...
Vem pa nekaj: Toskana popotniku nudi ogromno in to ne glede na letni čas, v katerem jo obiščeš. Že danes sem trdno odločena, da je en sedež na naslednji turi spet moj in, kdo ve, mogoče takrat napišem nov fotopis z naslovom Toskana tretjič...
(Matjaž Intihar / e-Fotografija FotoPOTEP / Toskana, maj 2011)
