• Matjaz Intihar

Porto Santo Portugalska - Otok za sprostitev

Bi radi sanjarili, v miru uživali, pesnili, hodili, tekali po mivki, igrali golf ali fotografirali naravo? Potem je otok Porto Santo pravi za vas. Sam sem si Porto Santo vzel za FotoPOTEP. Obenem spoznal, da otok kljub njegovi majhnosti nudi veliko. Predvsem pa mir, možnost pohodništva in veliko fotografu željnih motivov!

Klasični popotnik s pomočjo turističnih agencij pozna otok Madeiro. V Atlatskem oceanu je kar nekaj lokacij, kjer so vulkanske kamnine uspele ugledati dan in ustvarile otoke (Kanarski otoki, Zelenortski otoki, Azori). Portugalec João Gonçalves Zarco in njegova posadka so otok Porto Santo odkrili leta 1418, ko so želeli raziskati obalo zahodne Afrike. Porto Santo je od bolj znanega in večjega otoka Madeira, oddaljen 43km (zračne črte). Tako Porto Santo kot Madeira sta pod Portugalsko upravo in sta v višini Casablanke v Maroku. Otok je znan tudi po tem, da si je na njem začel ustvarjati družino (poročil se je z guvernerjevo hčerjo) še en veliki raziskovalec. Krištof Kolumb je prišel na otok Porto Santo leta 1478 iz otoka Madeira, kot agent za prevoznike sladkorja iz »njegove« Amerike. Na otoku je bil le dve leti. Na Porto Santo je njegova hiša preurejena v muzej. Toda pojdimo po vrsti.

Sam sem bil že štirikrat na otoku Madeira. Ta otok bom še opisal, a me nekako bolj vleče, da najprej opišem Porto Santo, ki je opazno manjši, vendar pritegne tudi tistega turista, ki ga obišče samo za en dan. Madeira je za vse kopanja v morju željne zelo neprijazna. Imajo samo eno »pravo«, naravno peščeno plažo Prainha. Še ta je iz črnega zdrobljenega peska in široka je le okoli 200m. Druga ni naravna. Je kot marina zaprta za skalami v Calheti, pesek pa je pripeljan iz Maroka. Spoznal sem še dve drugi možni "naravni" plaži, vendar zaradi Atlantika nista nič kaj prijazni. Valovi so večji del visoki in kopanje za naše glave, vajene hrvaških skal in morja, je povsem neprimerno ter nezanimivo. Vendar ne obupajte. Skozi vse leto se lahko kopate na krasni, morski naravni peščeni plaži. Na Madeiri je obilo plakatov in reklam za obisk bližnjega otoka Porto Santo. Obljubljajo čudežno, devet kilometrov dolgo peščeno plažo. Od domačinov tudi izveste, da je otok Porto Santo za njih tista destinacija, ki jo med vikendom obiščejo prav zaradi kopanja. Porto Santo imenujejo kar »zlati otok«! Kar pomeni, če domačini tako pravijo, je treba videti. Saj, Madeira je zanimiva, marsikaj je za fotografirati na njej, toda popotniška žilica mi ne da miru in treba je videti ter fotografirati še kaj drugega. Torej, gremo na Porto Santo.

V Funchalu, glavnem in največjem mestu Madeire je več agencij, ki tržijo izlet na Porto Santo. Na otok lahko greste z avionom ali trajektom. Avionska ponudba se mi ni zdela zanimiva. Res, da letiš samo okoli 20 minut. Toda pot na letališče, formalnosti, let in procedura na letališču na Porto Santo, mi ni dala neke posebne vrednosti, da bi za let dal več kot 200€. Na internetu sem sicer našel najcenejši let za 95€, toda rezervirati bi ga moral že nekaj mesecev v naprej. Predvsem pa je treba imeti nizkocenovno srečo, da se ob želeni izbiri cena ne podvoji. Odločil sem se, da grem na otok s trajektom. V bistvu je to hitra, več kot 100m dolga turbinska ladja z imenom Lobo Marinho. Vsak dan (odvisno od termina, vendar v večini primerov gre iz Funchala ob 8h, nazaj iz Porto Santo pa ob 20h) pelje Iz Funchala na Porto Santo in nazaj. Na krov sprejme 1100 potnikov in 150 vozil. V Funchalu je kar nekaj poslovalnic te družbe. V glavni (poletni) sezoni je cena karte okoli 55€ na osebo, v nižji pa nekaj nad 40€. Če si želite raziskati otok, na Madeiri brez rent-a-car ne gre. Zato sem povprašal še za ceno prevoza avtomobila. Imajo posebne ponudbe in na koncu sem za avto doplačal manj kot za dodatno osebo. Ja, otok Porto Santo je majhen, res majhen in večina (domačini) gre na njega samo zaradi plaže in ne, da ga raziskuje z avtom na tistih nekaj 10km cest.

Če greste na ladjo z avtom, morate biti na njej vkrcani najkasneje ob 7h. Funchal se ob tej uri ravno prebuja v jutru.

Trajekt vozi do otoka malo več kot dve uri, pot po morju od Funchala je dolga 75km. Iz njega si lahko ogledate, fotografirate vso južno obalo Madeire. Od Funchala do najbolj vzhodnega dela otoka. Ko se približujete Porto Santo, vidite kako majhen otok je to. Meri 12 x 6,5km. Vseskozi je pred nami »zlata obala«. Pristanišče je na koncu peščene obale in je toliko pozidano, da je po cesti vsaj 2km do začetka plaže. Ko sem prišel z ladje, sem šele spoznal, kako dobra odločitev je bila, da grem z avtom na otok. Tako nisem potreboval taksija in predvsem mi ni bilo treba ostati cel dan na enem koncu otoka, torej plaži. Imajo tudi možnost izposoje koles. Vendar bi bila cena izposoje dveh koles podobna kot sem dal za avto na trajektu.

S trajekta imamo lep pogled na letališče na Madeiri. Zanimivo, da na tem otoku ni ravne površine, kjer bi lahko namestili "normalno" letališče. Da lahko pristajajo tudi večja letala, so ga morali podaljšati v morje. Zato je pol letališča na pilotih. Pristajanje na Madeiri je eno izmed najmanj priljubljenih.
Po pol ure vožnje s trajektom že zapuščamo najbolj vzhodni del Madeire.
Prvo srečanje z otokom Porto Santo. Na prednjem delu slike je manjši otok, De Baixo.
Če greste na otok, je pametno imeti avto. Tisti, ki so šli peš, so vezani na taxi ali pa na nekaj km pešačenja. Še toliko bolj pomembno, če greste na obisk otoka samo za en dan. Kot povedano kasneje v članku. Samo na plaži nimate kaj početi cel dan. Razen če ste s fotokamero v roki in vas ti motivi pritegnejo. Toda FotoPOTEP pomeni tudi ogled še česa drugega in vse to zabeležiti s fotokamero.

Avto mi je dal možnost, da sem obiskal večji del otoka. Najprej sem se od pristanišča zapeljal ob plaži, po lepi, novi, asfaltirani cesti in po treh kilometrih že pridem do edinega malo večjega naselja Vila Baleira. Lahko zapišem centra, saj je tu vsa uprava otoka, največ kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, kot tudi Kolumbov muzej in glavnina manjših hotelčkov, lokalov, trgovin. Še šest kilometrov naprej ob redkih nizkih hišah ter hotelčkih in smo že na zahodnem delu otoka, v Ponta de Calheta. Torej na drugem koncu devet kilometrov dolge peščene plaže. Nasproti je otoček De Baixo, katerega s trajekta najprej zagledamo. Tu je veliko parkirišče, restavracija, zato se nekateri iz te točke odpravijo peš po plaži. Kot že omenjeno; dolga je devet kilometrov in nas skoraj v ravni črti pelje do pristanišča, kjer se konča. Široka je od 50 do 100m. Je čista, čeprav ni na nobenem delu (delno pri Vila Baleira) urejena. Od ceste, na kateri je veliko parkirišč, jo loči ločje, tako da deluje bolj kot ne neokrnjeno. Od parkirišča je med ločjem vedno kakšna pešpot, ki vas pripelje do plaže. Ob celotni dolžini plaže je videti samo nekaj manjših hotelov ali lokalov. Na njej boste srečali malo sprehajalcev, še manj tistih, ki se sončijo in sem ter tja je kdo v vodi. V bistvu si izberete svoj prostor in 100m levo in desno ne boste videli nikogar, razen občasnega sprehajalca. Plaža je zaradi pred milijoni let odmrlih in zmletih koral peščena. Vsake toliko časa ven pokuka kakšna skala, ki opozarja, da bodimo previdni pri kopanju. Valovi so lahko zahrbtni. Občasno pride kakšen večji val in lahko nas podrsa po skalah. Voda je čista, ni hladna in je povsem solidna za kopanje. Nas pa lahko malo zazebe, ko pridemo iz vode. Ob obali vseskozi po malem piha.

Punta de Calheta je najbolj zahodni del peščene plaže. Tu je veliko parkirišče, restavracija in obilo fotografskih motivov. Če želite vedeti, kje ste fotografirali določene motive, nikoli ne izpustite možnosti "spominskega" posnetka. To je napis, kje smo fotografirali (več v članku - Spominska fotografija).
Če gremo na otok s trajektom samo za en dan, smo odvisni od trenutne svetlobe. Na otok pridemo okoli 10.30 in "zlate" jutranje svetlobe je že zdavnaj konec. Če na Porto Santo ostanete več dni, potem pa...
Pogled iz Calhete proti vzhodnemu delu otoka, kjer je pristanišče z našim trajektom. Ob modrem nebu z oblaki sem uporabljal polarizacijski filter. Pod določenimi pogoji so lahko barve bolj intenzivne in čiste. Več o polarizacijskem filtru v članku - "Polarizacijski filter / Odličen fotografski pripomoček"
Na plaži je motivov kolikor želite. Pomembna je samo vaša kreativnost in videti. Ura fotografiranja, skoraj na istem mestu, mine kot bi mignil.
Ko se peščena plaža konča, se pokažejo vulkanske kamnine. Tudi te so lahko hvaležen del motiva.
Kdor želi, se lahko sprehodi po devet kilometrov dolgi plaži in obenem fotografira. Kolega fotograf, ki živi na Madeiri, mi je dejal, da je že dvakrat šel v lov za motivi po plaži in še nikoli ni prišel do konca. Enostavno je motivov za krajinskega fotografa preveč. Če pa greste samo na sprehod, vedite, da zaradi mehke podlage potrebujete dve uri v eno smer.

Po krajšem fotografiranju plaže, ki nudi res lepe motive, sem se raje zapeljal po otoku. Bolje, da si niti ne predstavljam, kako je na tej plaži uživati v jutranji ali pozno popoldanski svetlobi. Najbrž bi si kaj hitro tu želel ostati nekaj dni.

Na prvem odcepu iz Calhete kmalu pridemo na makadam. Razgledne točke so v večini primerov nekje na koncu redkih poti ob strmi obali. Do njih nas usmerja zadosti oznak. Lahko rečem, da je otok odlično označen s tablami. Se vidi, da je turizem njihova glavna dejavnost. Po treh kilometrih pridemo do Ponta da Canavaia. Odpre se nam odličen razgled na otoček de Ferro, na katerem je svetilnik. Za malo bolj pogumne je do konca visoke navpične stene, v bistvu že klifa, shojena, a ne zaščitena peš pot. Vendar pazite se sunkov vetra. Zna biti hoja ob glasnem bučanju zelo valovitega in od valov penastega morja kar polna adrenalina.

Nadaljeval sem proti sredini otoka in se ustavil pri tablah, ki nakazujejo golf igrišče. Otok Porto Santo ni preveč zelen, oziroma v primerjavi z Madeiro, je kot gol. Prvi naseljenci so s seboj pripeljali zajce in koze. Te so tako uspešne pri uničevanju zelenja, da je na veliko predelih ostal samo pesek ali skale. Toda v tej pusti pokrajini me je na kažipotu za golf igrišče pritegnilo ime odličnega španskega igralca golfa Severiano Ballasteros. V bistvu je njegovo ime podpisano pod oblikovanjem trase golf igrišča. In verjemite, ime vabi. To sem spoznal že na Baliju, kjer se igrišče ponaša z imenom še ene legende, Greg Norman. Kot so povedali na recepciji, je na golf igrišču na Porto Santo vsako leto kar nekaj Slovencev. Ko sem na igrišču prečil ozki kamniti most, pod katerim je deroče tekel manjši potok, in gledal vse to visoko zelenje med mivko, sem se spomnil terena iz meke tega športa, škotskega St. Andrews.

Golf igrišče je pravo nasprotje ostalega predela otoka. Prevladuje zelena barva in ni čudno, da mnogi tu najdejo svoj prostor za uživanje.
Fotograf lahko najde obilo motivov in izziv v svetlobi, barvah... V temnem nebu lepo videna pomoč polarizacijskega filtra.
Igrišče je "zakoličil" Severiano Ballasteros. Fotografu to ime ne pomeni dosti, golfistu veliko.
Mostiček me je spomnil na škotska igrišča. Visoka trava in droben pesek na nekaterih delih, pa na St. Andrews.

Drugih, avtu kolikor toliko prijaznih poti na zahodnem delu otoka niti ni. Lahko se peš povzpnete na najvišji vrh na zahodnem delu otoka, Pico de Ana Ferreira. Ta vulkanski hrib je visok 283m. Šel sem raje naprej, proti vzhodnemu delu otoka. Cesta nas zopet pripelje do glavnega »mesta« Vila Baleira, kjer zavijemo na sever proti letališču. Je veliko, moderno in namenjeno tudi večjim avionom. Zato je zanimivo videti, da letališka steza sega skoraj od ene do druge obale. Cesta do letališča je lepa in, če gremo po njej do konca letališča, smo že skoraj do druge zanimive razgledne točke. Ta je na severnem delu otoka. Imenuje se Fonte da Areia. Tudi tu so visoke stene. Klifi so bičani od stalnega vetra, ki vplivajo na njihovo erozijo. Od tu imamo širok pogled na bolj »divji« Atlantik. Valovi so visoki, prav nasprotno od južnega dela, kjer je peščena plaža.

V spodnjem delu klifov je izvir. Vodo so pripeljali vse do ceste in sedaj lahko odprete pipo in poskusite naravno mineralno vodo.

Fonte da Areia.
Na severnem delu otoka je morje lepo, toda močno neprijazno za kopanje. Vsepovsod ostre pečine, visoki valovi, ki se penijo na skalah. Pokrajina je neprijazna, skalnata, toda za pohodnika se vedno najde pot.

Po nekaj fotografijah zanimivega pogleda na modri in valoviti Atlantik, sem se namenil naprej na vzhod otoka, mimo vasi Camacha. Na zemljevidu je vas dobro označena. Toda zapeljal sem se samo skozi. Zame nič zanimivega. Še toliko bolj zaradi visoke opoldanske svetlobe.

Asfaltirane ceste po otoku so odlične, nove. Tako kot tudi na Madeiri. Evropska sredstva so lahko bogata, če jih znaš izkoristiti. Kot na Tenerifih in Madeiri, so jih znali pridobiti tudi na Porto Santo. Cesta se počasi vzpenja. Na vzhodnem delu otoka imamo tri vrhove. Prvi je Pico do Castelo (437m), drugi Pico do Facho, ki je tudi najvišji vrh (516m). S ceste je lep pogled navzdol proti morju. Navzgor proti obema vrhoma so odlično označene pešpoti. Na Pico do Castelo se da tudi s štirikolesniki. Izgleda, da vojska zaradi oddajnika skrbi za cesto.