Severni sij - aurora / Kako fotografirati

Na sever v zimskem času, hodim že več kot deset let. Auroro sem lovil in fotografiral na Aljaski, Islandiji in Norveškem. Vsaka pot je bila drugačna, vsak večer svoja zgodba. Enkrat se nebo odpre skoraj brez opozorila, drugič dolgo stojiš v temi, gledaš proti obzorju in čakaš, ali bo noč ostala samo hladna in tiha, ali pa bo čez nekaj minut zaživela v zelenih zavesah. Prav v tem je čar severnega sija. Nikoli ni povsem predvidljiv in nikoli ni enak.

Obenem pa moram dodati, da sam nisem klasičen lovec na aurore. Na sever ne hodim zato, da bi si vzel FotoPOTEP samo za auroro, niti ne čakam na njej posvečenih lokacijah, kot to počnejo domači fotografi, ki poznajo vsak ovinek, vsako vremensko spremembo in vsako možnost za pravi kader. Na te poti prihajam predvsem s skupinami, ki jim želim omogočiti, da tudi sami pridejo do zanimivih fotografij in doživetij. Prav zato je moj pogled na auroro nekoliko drugačen. Ne čakam samo nanjo, ampak jo vključujem v širšo fotografsko izkušnjo potovanja. Pa vendar z leti pri tem nabereš veliko izkušenj.

Fotografske osnove moraš imeti pri taki temi že osvojene. Če si doma na toplem fotografiral večerne ulice, nočne motive ali zvezde, potem razumeš osnovo svetlobe, časa osvetlitve, ostrenja in dela v temi. Oziroma, to se lahko zelo hitro priučiš na takem potovanju.

Tisto, kar na severu res dodaja težo izkušnji, pa je nekaj drugega. To je razumevanje aplikacij, vremena, gibanja oblačnosti, možnosti premika na drugo lokacijo in na koncu predvsem vprašanje varnosti. Vreme se lahko v nekaj minutah spremeni v pravo zimsko neurje. Kar je še malo prej delovalo kot mirna, hladna noč, se lahko hitro obrne v razmere, ko nisi več daleč od resne nevarnosti. In prav tu sever pokaže svoj pravi obraz. Aurora je čudovita, toda nikoli ne smeš pozabiti, da jo pogosto fotografiraš v pokrajini, kjer ima narava zadnjo besedo.

Skozi leta sem spoznal tudi, kako zelo različni so pogoji med posameznimi severnimi deželami. Če si v Skandinaviji, predvsem na Norveškem in Finskem, še kar mobilen, saj so zime temperaturno praviloma nekoliko prijaznejše, ceste pa večinoma omogočajo, da se ob spremembi vremena hitro premakneš na drugo lokacijo, je na Aljaski zgodba pogosto precej bolj surova. Tam nisi omejen samo z razdaljami in vremenom, ampak predvsem z mrazom. Temperatura lahko brez težav pade na minus 30 stopinj ali še nižje, kar hitro spremeni vse. Ne samo občutek na terenu, tudi delo z opremo, menjavo baterij in samo vztrajanje na prostem. Islandija in Norveška sta v tem pogledu običajno nekoliko bolj prijazni. Tam temperatura le redko pade pod minus 10 stopinj, zato je gibanje po terenu lažje, čeprav tudi tam vreme pogosto kroji večer po svoje.

Prav te razlike med severnimi deželami so me naučile, da je aurora motiv, ki ga ne osvojiš na silo. Lahko ga spremljaš, razumeš in se mu prilagajaš, a na koncu moraš biti predvsem tam, ko se odloči, da bo pokazala svoj pravi obraz.

Vse to spoznamo na mojih FotoPOTEPih, katere imenujem »V iskanju severnega sija«! In kot zanimivost, recimo na Islandijo sem peljal skupino že 11X. Do sedaj smo še vedno ulovili severni sij. Več: https://www.matjazintihar.com/post/islandija-fotopotep-v-iskanju-severnega-sija

Aurora Borealis in Aurora Australis

Ko enkrat stojiš pod auroro, hitro razumeš, zakaj ta pojav tako privlači fotografe. Na fotografijah deluje skoraj neresnično, v resnici pa gre za povsem naraven dogodek v zgornjih plasteh ozračja. Aurora nastane, ko nabiti delci s Sonca prispejo do Zemljinega magnetnega polja, se usmerijo proti polarnim območjem in tam trčijo v atome ter molekule v ozračju. Ob teh trkih nastane svetloba. Severni sij se latinsko imenuje Aurora Borealis, južni sij pa Aurora Australis. Prav zato se oba pojava pojavljata predvsem v bližini magnetnih polov, čeprav ju mi največkrat povezujemo predvsem s severom.

Če članek teče predvsem skozi severni sij, je razlog preprost. Ta nam je bližje in tudi fotografsko bolj dosegljiv. A enaka logika kot jo opisujem, velja tudi za južni sij. Zato bom pri pomembnejših delih v oklepajih dodal tudi poudarek zanj. Osnova je pri obeh ista. Potrebuješ temo, pravo širino, odprto nebo, nekaj pripravljenosti za premik in predvsem dovolj potrpežljivosti.

Severni sij – kje je največ možnosti videti ga?

Veliko ljudi misli, da je za severni sij dovolj, da greš čim bolj na sever. V praksi ni tako preprosto. Preprosto povedano se ga najlaže da doživeti na območju arktičnega kroga, oziroma bolj natančno, v pasu auroralnega ovala. Torej v območju okoli magnetnega pola, kjer se aurora najpogosteje pojavlja. Zato ni pomembno samo, da sem daleč na severu, ampak da sem v pravem pasu glede na aktivnost tisto noč. V višini arktičnega kroga in malo višje, imam veliko prednost predvsem zaradi dolgih noči. Prav te dolge noči pozimi pomenijo več ur teme in s tem tudi več možnosti, da auroro sploh dočakam. NOAA, ameriška agencija National Oceanic and Atmospheric Administration, prek svojega centra za vesoljsko vreme spremlja prav te spremembe in pripravlja zelo uporabne napovedi.

Zame so zato najbolj zanimive lokacije sever Norveške, Finske in Švedske, Islandija, Aljaska in sever Kanade. Na jugu pa iščemo podobne razmere v južnih delih Nove Zelandije, Tasmanije in v še bolj južnih pokrajinah. Poleti je lahko aurora sicer prisotna, a je visoko na severu zaradi presvetlega nočnega neba preprosto ne vidimo. Zato sta za opazovanje in fotografiranje ključni jesen in zima, ko je noč dovolj dolga in temna.

Severni sij - kdaj ga iskati?

Pri aurori ni dovolj, da ob desetih zvečer stopim ven, pogledam v nebo in sklenem, da danes ne bo nič. Lahko se pokaže zgodaj zvečer, lahko šele proti polnoči, lahko pride v kratkem valu, izgine in se nato vrne še močnejša. Največkrat je najbolj živahna nekje okoli sredine noči, a pri močnejši aktivnosti dogajanje sega tudi bolj v večer ali jutro. Zato je pri severnem siju (južnem siju) fotografija velikokrat predvsem fotografija čakanja. Kdor ni pripravljen malo potrpeti, severni sij hitro zgreši.

Kako izberem lokacijo za videti in fotografirati

Pri lokaciji mi največ pomenijo tema, odprt pogled in zanimivo ospredje. Svetlobno onesnaženje hitro pobere kontrast, zato iščem kraje stran od mest, naselij in osvetljenih cest. Zelo hvaležne so obale, jezera, zasnežene ravnice, planote in vse lokacije, kjer imam širok pogled v daljavo. A pri aurori je treba razumeti še nekaj. Ni nujno, da bo vedno samo na severu. Če sem visoko v območju auroralnega pasu, je lahko nad menoj, lahko se razpne čez celo nebo, lahko pa jo vidim tudi proti južni strani. Zato ne gledam le proti severnemu horizontu, ampak spremljam vse smeri neba. Za južni sij velja enako, le da je začetna logika pač obrnjena proti jugu.

Sama aurora je lahko čudovita, a brez ospredja fotografija hitro deluje prazno. Zato poskušam v kader vključiti še drevo, kočo, skale, gorski greben, cesto ali človeka. Tako dobi fotografija prostor, merilo in zgodbo. Če le morem, si lokacijo ogledam že podnevi. Ponoči v vetru, snegu in mrazu, ni časa za iskanje kompozicije ali varne poti.

Napovedi in oblačnost

Pri spremljanju auror me zanimajo trije podatki. Aktivnost aurore, oblačnost in luna. Sam ne gledam samo ene številke. Kp indeks (moč) je uporaben, ni pa dovolj. Veliko bolj pomembno je, da vidim celotno sliko. NOAA ima za to zelo uporabne prikaze, predvsem 30-minutno auroralno napoved in pregled auroralnega ovala za tekoče dogajanje. To mi ne pove samo, ali je aktivnost dobra, ampak tudi, kje približno naj bi bila aurora najbolj izrazita.

Pri oblačnosti je treba biti še posebej pozoren. Ta se lahko hitro spreminja in to, da je na eni lokaciji nebo zaprto, še ne pomeni, da je tako povsod. Prav zato se pri lovu na auroro brez težav zapeljem tudi 50 kilometrov ali več na drugo lokacijo, če kaže, da je tam manj oblačnosti ali celo jasno nebo. To je velikokrat ena najboljših odločitev večera. Aurora je lahko nad tabo, a če si pod oblaki, od nje nimaš nič. Pri severnem siju (južnem siju) je zato pripravljenost na premik skoraj del same fotografije.

Aplikacije - klasične povezave:

NOAA aurora dashboard / 30-minutna napoved

https://www.swpc.noaa.gov/communities/aurora-dashboard-experimental

https://www.swpc.noaa.gov/products/aurora-30-minute-forecast

Islandija – Vedur, aurora + oblačnost

https://en.vedur.is/weather/forecasts/aurora/

Aljaska – Geophysical Institute aurora forecast

https://www.gi.alaska.edu/monitors/aurora-forecast

Finska – FMI aurora in space weather

https://en.ilmatieteenlaitos.fi/auroras-and-space-weather

Finska / Skandinavija – oblaki nad nordijskimi državami

https://en.ilmatieteenlaitos.fi/clouds-nordic-countries

Norveška – Yr za oblačnost in lokalno vreme

https://www.yr.no/en

Splošno – SpaceWeatherLive

https://www.spaceweatherlive.com/

Oprema za zajem severnega sija

Za auroro je seveda dobro imeti sodobno fotokamero, ki lepo prenaša višje ISO nastavitve, širokokotni objektiv z dobro svetlobno močjo in čvrst stativ. Široki kot mi omogoča, da zajamem velik del neba, svetlobno močan objektiv pa, da lahko ostanem pri krajših časih osvetlitve. Ostrim ročno, običajno na svetlo zvezdo ali oddaljeno luč, nato pa preverim rezultat na zaslonu. Ko enkrat nastavim pravo ostrino, je ne spreminjam več. Ne smemo pozabiti tudi na lučko, da pogledamo nastavitve na kameri, le paziti moramo, da drugim ne pokvarimo posnetka.

Toda nekaj sem od izkušenih fotografov aurore slišal že velikokrat in vedno se pokaže, da imajo prav. Pri fotografiranju aurore ni najpomembnejša fotooprema, ampak toplo oblačilo. Mraz in veter naredita svoje. Še tako dobro opremo boš zelo hitro pospravil v torbo, če te bo zeblo. Zato so pri aurori pogosto najbolj pomembni dobra jakna, topli čevlji, kapa, rokavice in več slojev oblačil. Če meni ni toplo, tudi fotografije ne bodo uspele.

Fotofoni in zajem aurore

Zadnjih nekaj let auroro namenoma preizkušam tudi s fotofoni. Ne zato, ker bi želel z njimi zamenjati fotokamero, ampak zato, ker me zanima, kam je prišla mobilna fotografija v res zahtevnih svetlobnih razmerah. In moram reči, da znajo današnji boljši modeli prav lepo presenetiti. Tudi po spletu je danes precej enotno mnenje, da sodobni fotofoni višjega razreda ob stabilni postavitvi, nočnem načinu ali ročnih nastavitvah zmorejo presenetljivo dober zajem aurore. Posebej pomembno je, da telefon miruje, da je na stojalu ali vsaj naslonjen na trdno podlago, saj se v temi vsako premikanje hitro pozna.

Sam sem v teh preizkusih hitro ugotovil, da me Huawei še nikoli ni pustil na cedilu. Že leta 2022 sem z modelom P50 Pro, zelo lepo ujel auroro. Letos sem imel na voljo že Pura 80 Ultra, ki je pokazal še več rezerve v kakovosti zapisa. Seveda pa tudi drugi niso slabi. HONOR, Vivo, Samsung, Pixel in Xiaomi danes niso več fotofoni, s katerimi bi nočno fotografijo samo poskusil. Z njimi se da auroro že povsem resno zajeti, še posebej, če je dovolj izrazita in če znaš izkoristiti to, kar ponujajo.

Zanimivo pa je, kako hitro se je ta del fotografije spremenil. Če je bilo še pred kakšnima dvema letoma pogosto najbolje izkoristiti kar nočni način, danes vse bolj opažam, da do boljše slike pogosto pridem, če grem v ročne nastavitve, podobno kot pri kameri. Tudi spletni vodiči za fotografiranje aurore s fotofoni vse pogosteje poudarjajo prav Pro oziroma Manual način, ker tam lažje nadzorujem čas, ISO in ostrenje, medtem ko zna nočni način včasih pretiravati z obdelavo ali pa preveč zgladiti strukturo neba. Po drugi strani pa je vgrajeni nočni način še vedno zelo uporabna in hitra rešitev, posebej na novejših telefonih, kjer so nočni in astro načini že zelo dodelani. Google pri Pixelih ponuja Night Sight in Astrophotography, Samsung pa v aplikaciji Expert RAW tudi poseben astro način z dodatnimi nastavitvami.

Jasno pa je tudi nekaj drugega. Fotofon je odličen za vse, ki imajo pri sebi samo njega in želijo domov prinesti lep spomin na auroro. V tem je danes res postal zelo uporaben in marsikdo bo z njim naredil več kot nekoč s slabo pripravljeno kamero. Ko pa gre zares, ko želim največ kakovosti, največ širine v zapisu, več rezerve pri obdelavi in predvsem bolj čist rezultat v najtežjih razmerah, tam svojo prednost še vedno pokaže fotokamera. In tudi tu so razlike. Zaenkrat kakovosti, kot sem jo dosegel s srednjeformatno kamero Fujifilm, z 35 mm brezzrcalno še nisem dosegel. Prav v takih prizorih se zelo hitro pokaže, koliko pomenita večje tipalo in bolj umirjen, bogatejši zapis.

Tehnika fotografiranja

Pri severnem siju ni ene same čudežne nastavitve. Vse je odvisno od tega, kako močan je sij in kako hitro se premika. Sam iz prakse večinoma ostajam pri časih okoli 3 do 6 sekund. Če je čas predolg, aurora hitro izgubi svojo strukturo, saj po nebu dobesedno pleše. Zavese, pasovi in linije se zmehčajo, fotografija pa izgubi tisto pravo dinamiko. Če je aurora močna in živahna, raje skrajšam čas in po potrebi dvignem ISO.

Če je sij šibkejši, lahko uporabim tudi daljši čas. Takrat prav daljša osvetlitev pomaga, da se njene barve in svetlost na fotografiji lepše izrazijo.

Ob solidni moči aurore, sam največkrat začnem pri odprti zaslonki f/2.8, času 5 sekund in ISO 1600, nato pa se prilagajam temu, kar se dogaja na nebu. Aurora ni statičen motiv. Enkrat je mirna, drugič divja. Prav zato mora biti fotograf hiter v glavi in miren v rokah.

Mraz, vlaga in male težave, ki hitro pokvarijo fotografijo

Pri aurori je mraz pogosto večji izziv kot sama tehnika. Na Aljaski ali Finskem so pozimi temperature hitro tudi pri minus 30 stopinjah in več. Takrat se baterije praznijo bistveno hitreje, zato imam rezervne vedno na toplem, najbolje v notranjem žepu jakne. Ko ena oslabi, jo zamenjam, prejšnjo pa dam nazaj na toplo.

Pri visokem mrazu ni pomembno samo to, da je meni toplo, ampak tudi kako ravnam z opremo. Že minimalna vlaga lahko na mrzli leči ali filtru naredi tanko zamrznjeno plast, ki ubije kontrast in ostrino. Zato je zelo dobro, da imam, ko ne fotografiram, pokrovček na objektivu. Enako pomembno je, da ne diham v bližini opreme, predvsem ne proti sprednji leči. Topel in vlažen dih se v takem mrazu zelo hitro spremeni v težavo. Kar na terenu sprva niti ne opazim, se doma na računalniku hitro pokaže kot mehkejša in manj čista fotografija.

Za konec

Če je le možno se ujamemo pod auroro, za spomin na enkratno potovanje.

Na Islandiji mi je uspelo naenkrat fotografirati auroro in vulkan.

Severni sij je eden najlepših motivov, kar jih lahko fotografiram. Prav zato pa od mene zahteva precej več kot marsikateri drug prizor. Potrebujem pravo širino, dolge noči, jasno nebo, spremljanje napovedi, pripravljenost na premik, dobro lokacijo in predvsem dovolj potrpežljivosti, da počakam pravi trenutek. Nad arktičnim krogom (nad antarktičnim krogom) imam zaradi dolgih noči veliko prednost, a še vedno nič ni samoumevno.

Prav v tem je njegova posebnost. Včasih je na začetku komaj opazen svetel pas nad horizontom, potem pa v nekaj minutah napolni celo nebo. In ker sem lahko v pravem auroralnem pasu z njim obdan z vseh strani, moram imeti oči vedno odprte za celotno nebo, ne le za sever. Enako velja tudi za južni sij. Kdor ga želi res dobro fotografirati, mora razumeti razmere, sprejeti mraz in predvsem znati počakati. Takrat aurora ni več samo svetlobni pojav na nebu, ampak pravi fotografski dogodek.

---

Še ena zanimivost. Za nas je severni sij nekaj posebnega, nekaj, kar bi vsaj enkrat radi videli in fotografirali. Domačinom na severu pa je pogosto povsem običajen pojav. Poleti sem v Kristiansundu na Norveškem sedel v kavarni in se pogovarjal z natakarjem. Ko sem mu povedal, da si želim priti tudi pozimi zaradi aurore, me je pogledal skoraj začudeno. Rekel je, da je bil v vojski v Narviku in da to ni nič posebnega.

Zame je, zanj očitno ne. Zato sem ga vprašal, kaj si želi videti on. Brez pomisleka je odgovoril: Cancun. Takrat sem se moral nasmehniti. On si je želel sonca, morja in peska, jaz pa njegove zimske noči in auroro. In prav tu vidiš, kako zanimiv je svet. Vsak si najbolj želi tistega, česar nima pred nosom. Mi pač auroro.

FotoPOTEP Islandija: Več: https://www.matjazintihar.com/post/islandija-fotopotep-v-iskanju-severnega-sija