Digitalni formati zapisa – Kateri je pravi?

Preko grafične dejavnosti se že več kot 40 let srečujem s formati vektorskih in bitnih datotek. V začetkih digitalnega zapisa fotografij je bilo nujno standardizirati bitne formate, da bi omogočili njihovo široko združljivost z računalniškimi programi za obdelavo slik in njihovo združevanje z vektorskimi elementi, kot so logotipi in besedilo.

V 80-ih in na začetku 90-ih let so se uveljavili trije ključni formati, ki so omogočili razcvet namiznega založništva. Grafična industrija je potrebovala bitni CMYK zapis fotografij, ki bi omogočal združevanje s tekstom in drugimi grafičnimi elementi v oblikovalskih programih. Tako je nastal format TIFF. Za hitrejše delo pri postavitvi revij in brošur na takrat še zelo počasnih računalnikih je bil razvit format DCS, ki je omogočal PostScript (PS) izvedbo separirane slike CMYK in še majhno sliko za predogled.

Ker so bili trdi diski takrat izredno dragi in s skromnimi kapacitetami (1 GB je stal okoli 1000 nemških mark), smo za arhiviranje potrebovali format, ki omogoča učinkovito stiskanje podatkov. Tako je nastal JPEG, ki je postal eden najpogosteje uporabljenih formatov za shranjevanje slik. Kasneje je iz njega izpeljan tudi format MPEG za kompresijo videa.

Razvoj formatov slikovnih datotek

S prihodom namiznih računalnikov so datoteke dobile različne končnice. Wordova datoteka .doc je postala standard za besedila, medtem ko so uporabniki, ki so ustvarjali risbe ali skenirali fotografije, spoznali formate .bmp in .gif. V profesionalni grafiki so se v sredini 80-ih let uveljavile končnice .scx, .eps, .ps in .tif, ki so bile ključne pri skeniranju in obdelavi fotografij na delovnih postajah s specializiranimi skenerskimi programi (Hell, Scitex, Crosfield, Screen).

V začetku 90-ih let je prišlo namizno založništvo (DTP) in s programi PhotoStyler in Photoshop, se je začel uporabljati format .jpg, predvsem za prenos in arhiviranje fotografij. Ker so bili trdi diski majhni in dragi, zunanje izmenljive enote, kot je SyQuest, pa so omogočale le 44 MB prostora, je bilo nujno optimizirati shranjevanje slikovnih datotek. Preboj glede arhiviranja je pomenila uvedba CD zapisovalnikov leta 1994, ki so olajšali in pocenili arhiviranje fotografij.

Do konca 90-ih let so se cene trdih diskov znižale, kar je omogočilo obsežne arhive formatov .jpg, .tif in .eps. Vendar je digitalna fotokamera prinesla RAW format, ki vsebuje obilo podatkov. Ker so bili diski še vedno dragi, je DVD postal glavni medij za arhiviranje teh fotografij. Mnogi so zaradi prostorske omejitve po obdelavi izbrisali RAW datoteke in ohranili samo .jpg.

Danes prostor ni več problem, saj so trdi diski postali cenovno dostopni. Na voljo imamo številne formate zapisa fotografij, vsak s svojim namenom in uporabniško vrednostjo. Kot ni najboljše fotokamere za vse namene fotografiranja, tudi ni enega univerzalnega formata za vse vrste uporabe. RAW datoteke zagotavljajo najvišjo kakovost pri obdelavi, a niso primerne za takojšnje objave na spletu. Separiran slikovni format .dcs je bil dolgo uporaben v grafiki, danes pa se tekst in slike pred tiskom pretvarja v .pdf in .ps. Fotografija se še vedno večinoma arhivira v .jpg formatu, medtem ko .png omogoča prosojnost in je bolj primeren za splet. Vedno bolj se uveljavlja tudi HEIF / HEIC format, ki se zaradi fotofonov vse bolj uporablja. Postaja format prihodnosti, ki zamenjuje .jpg format.

Članek o HEIF/HEIC: HEIC / HEIF – format prihodnosti za fotografijo, video, VR in 3D

Ne želim nikomur narekovati, kateri format je najboljši – vsak uporabnik si lahko izbere tistega, ki mu najbolj ustreza. Sam uporabljam različne formate glede na grafično, fotografsko in spletno dejavnost. Na podlagi izkušenj lahko podam svoje mnenje in usmeritve za njihovo najboljšo uporabo.

Digtalni formati zapisa slikovnih datotek

JPG / JPEG (Joint Photographic Experts Group)

Format TIFF in DCS sta že v zgodnjih letih digitalne fotografije omogočala zapis brez izgube podatkov, a sta bila za širšo uporabo nepraktična zaradi ogromnih velikosti datotek. Potrebovali smo format, ki bi omogočal učinkovito arhiviranje revij, brošur, časopisov in knjig, kjer je bila uporaba fotografij obsežna in zahtevala obvladljivo velikost datotek.

Tako je leta 1986 skupina podjetij začela razvijati JPEG format. Prva različica je bila predstavljena leta 1992, izboljšana in splošno uporabna pa leta 1994. Že od začetka je JPEG omogočal shranjevanje barvnega zapisa v CMYK, kar je bilo ključno za grafično in založniško industrijo. Brez tega formata ne bi imeli kakovostno arhiviranih skeniranih fotografij za potrebe tiskovin in digitalne arhivske baze. Sam sem takrat skeniral fotografije na bobenskem skenerju in brez prihoda JPEG formata, nikoli ne bi mogel narediti arhiva fotografij, revij, knjig...

JPEG uporablja stiskanje z izgubo kakovosti, vendar je ta pri zmerni kompresiji skoraj neopazna, zato se je format hitro uveljavil kot standard. Postal je in še vedno ostaja najpogosteje uporabljen format digitalnih slik – združljiv z različnimi programi in napravami, s podporo za shranjevanje metapodatkov, kot so lokacija, avtorske pravice in podatki o fotokameri.

Kljub vsem prednostim ima JPEG danes tudi omejitev – format je bil zasnovan za takratne potrebe grafične industrije in je ostal omejen na 8-bitni zapis na kanal. V dobi sodobnih 10-, 12- ali celo 16-bitnih tipal in napredne obdelave je ta omejitev vse bolj očitna, saj zmanjšuje potencial za napredno barvno korekcijo in obdelavo.Vendar za arhiviranje JPG in RAW obdelanih fotografij z računalniškimi programi, še vedno ostaja v uporabi, saj le te ne vsebujejo podatkov, kot jih nudi originalna HEIC / HEIF fotografija.

Najboljša uporaba: vsakodnevna raba, spletne objave, deljenje slik po e-pošti in arhiviranje, kjer 8-bitni zapis zadostuje.

TIF / TIFF (Tag Image File Format)

Format TIFF je leta 1986 predstavil Aldus, sprva kot rešitev za profesionalno obdelavo slik na računalnikih Apple Macintosh. Prve različice so omogočale zapis le črno-belih slik v 8-bitni globini, že nekaj let kasneje pa so dodali tudi podporo za barvni zapis, kar je format naredilo privlačen za širšo uporabo. Leta 1988 je bil sprejet standardiziran TIFF, ki je omogočal zapis do 12 bitov na barvni kanal in uvedel LZW (Lempel–Ziv–Welch) kompresijo brez izgube kakovosti, kar je pomenilo velik korak naprej za grafično industrijo.

TIFF se je hitro uveljavil kot osnovni arhivski format v grafični in tiskarski industriji, predvsem zaradi podpore CMYK-barvnemu zapisu, ki je bil nujen za pripravo datotek za tisk. Poleg tega omogoča shranjevanje več plasti in visokobarvnih globin, kar ga naredi idealnega za profesionalno obdelavo, retuširanje in pripravo datotek, ki morajo ohraniti vse informacije za nadaljnje prilagoditve.

Velika prednost formata TIFF je tudi njegova univerzalna združljivost. Za razliko od lastniških formatov, kot sta RAW (vezan na programsko opremo proizvajalca kamere) ali PSD (vezan na Adobe Photoshop), lahko TIFF odpre praktično vsak program za obdelavo slik, brez potrebe po originalnem programu ali pretvorbi.

Slabost formata TIFF je velika velikost datotek – običajno so od 10- do 20-krat večje od ekvivalentnih JPEG-datotek. Zaradi tega format ni primeren za spletne objave ali hitro deljenje prek e-pošte, je pa neprecenljiv za arhiviranje in pripravo končnih datotek za tisk, kjer kakovost ne sme biti ogrožena.

TIFF podpira tudi 16-bitne zapise na barvni kanal in različne načine kompresije, kar mu omogoča, da še danes ostaja industrijski standard za profesionalne uporabnike, ki potrebujejo datoteko brez izgub in z maksimalno količino podatkov.

Najboljša uporaba: arhiviranje obdelanih fotografij, priprava datotek za profesionalni tisk, dolgoročna hramba datotek in izmenjava slik med različnimi programi in sistemi.

PNG (Portable Network Graphic)

Format PNG je bil razvit leta 1996 kot odprtokodni odgovor na omejitve in licenčne težave formata GIF. Njegova glavna prednost je podpora prosojnosti z alfa kanalom, kar omogoča izdelavo grafik in ilustracij z gladkimi robovi ter prilagodljivimi ozadji, kar je ključno za uporabo na spletu.

PNG uporablja brezizgubno kompresijo, zato slike ne izgubijo kakovosti ne glede na število shranjevanj ali obdelav. Vendar pa ta prednost pomeni tudi, da so datoteke PNG precej večje kot enakovredne JPEG-datoteke, zlasti pri fotografijah z bogatimi barvnimi prehodi. Zaradi tega se format PNG manj uporablja za klasične fotografije in je bolj primeren za grafike, diagrame, ilustracije ter elemente uporabniških vmesnikov.

Standardni PNG podpira 8-bitno globino po barvnem kanalu (24-bitna slika za barvni zapis), obstajajo pa tudi razširitve s podporo za 16-bitni zapis, ki omogoča večjo barvno natančnost in so uporabne predvsem pri grafični obdelavi ali na delovnih področjih, kjer je potrebna višja kakovost.

Pomanjkljivost formata PNG je, da ne podpira metapodatkov (kot so EXIF, IPTC ali XMP) in da ne omogoča animacij. Te lastnosti je pozneje nadomestil format APNG (Animated PNG), ki je sicer združljiv nazaj s standardnimi pregledovalniki PNG, a se v praksi ni široko uveljavil.

Najboljša uporaba: logotipi, grafike in ilustracije za splet, slike s prosojnimi ozadji, elemente uporabniških vmesnikov ter primere, kjer je potrebna brezizgubna kakovost.

RAW (digitalni negativ)

RAW format uporabljajo digitalne fotokamere in skenerji za zajem surovih podatkov tipala, brez končne obdelave, ki jo kamera sicer naredi pri zapisu v JPEG ali TIFF. Gre za digitalni negativ, ki ga mora fotograf sam “razviti” v specializiranih programih, kot so Camera RAW, Adobe Lightroom, Capture One, DxO PhotoLab ali namenski programi posameznih proizvajalcev kamer.

RAW ni enoten standardiziran zapis – vsak proizvajalec uporablja svoj lastni format (npr. Nikon NEF, Canon CR3, Sony ARW, Fujifilm RAF), kar lahko povzroča težave z združljivostjo v starejših ali neposodobljenih programih. Adobe je kot odgovor razvil DNG (Digital Negative) kot odprt standard, ki omogoča univerzalno združljivost. Vendar pa pri pretvorbi v DNG lahko pride do izgube določenih podatkov, ki jih uporabljajo lastniški algoritmi proizvajalcev kamer, zato se profesionalni fotografi pogosto odločajo za delo z originalnimi RAW-datotekami.

Prednost RAW formata je visoka barvna globina – najpogosteje 12- ali 14-bitni zapis na kanal, pri nekaterih profesionalnih kamerah tudi 16-bitni zapis. To omogoča večje dinamično območje, natančnejše barvne prehode in boljše možnosti popravljanja osvetlitve in barv v postprodukciji. Poleg tega RAW pogosto omogoča izbirno stiskanje – s popolno brezizgubno kompresijo ali celo zmerno stiskanjem z minimalnimi izgubami, ki bistveno zmanjša velikost datoteke.

Ker je RAW datoteka neobdelana, ni primerna za takojšnjo uporabo brez konverzije. Vendar prav ta surovost omogoča največjo prilagodljivost in kakovost obdelave – od beline in kontrasta do detajlov v svetlih in temnih delih slike, ki jih JPEG enostavno ne zajame.

Najboljša uporaba: zajem fotografij z maksimalno kakovostjo za profesionalno obdelavo, arhiviranje pomembnih posnetkov in vse situacije, kjer je ključno ohraniti največ podatkov za postprodukcijo.

HEIF / HEIC (High-Efficiency Image File Format)

Format HEIF je uradno ime standarda, ki določa strukturo in možnosti zapisa slik in dodatnih podatkov. HEIC (High-Efficiency Image Container) pa je Apple-ova implementacija tega standarda, ki je bila leta 2017 uvedena v napravah iPhone in iPad. Zato pogosto naletimo na oba izraza – HEIF kot ime formata in HEIC kot končnico datoteke, ki jo uporabljajo Apple naprave. V praksi gre za isto tehnologijo, le z različnimi oznakami.

HEIF / HEIC temelji na kodeku HEVC (High-Efficiency Video Coding) in omogoča zelo učinkovito stiskanje, pri katerem datoteke zavzamejo približno polovico prostora JPEG-a, hkrati pa ohranijo več podrobnosti in bistveno manj artefaktov.

Ena izmed največjih prednosti je podpora 10-bitni barvni globini, kar prinaša širši barvni spekter in bolj gladke prehode pri tonih – idealno za HDR-zajeme in zaslone s podporo široke barvne palete. Format omogoča tudi večslojni zapis (multi-frame), kar pomeni, da lahko v eni datoteki hranimo zaporedje slik ali dodatne informacije, kot so globinske mape, kar je ključno za portrete, Live Photos (kjer dobimo oster samo portret, prednji in zadnji del pa izgubita na ostrini) in prihodnje VR/AR aplikacije.

HEIF / HEIC je pripravljen na prihodnost. Omogoča shranjevanje podatkov, ki jih klasični formati, kot RAW, JPEG, ne morejo obdelati – na primer informacij o globini prizora, 3D podatkov in celo metapodatkov o gibanju. Zaradi tega se format vse bolj uporablja za prostorske fotografije, interaktivne vsebine in VR/AR aplikacije.

Podpora formatu se hitro širi: najnovejši sistemi, kot so iOS, iPadOS, macOS in Windows 11, ga že popolnoma podpirajo, prav tako večina sodobnih programov za obdelavo in arhiviranje. Kljub temu nekatere starejše aplikacije in spletne platforme še vedno zahtevajo pretvorbo v JPEG ali PNG.

Članek: HEIC / HEIF – format prihodnosti za fotografijo, video, VR in 3D

Najboljša uporaba:

- zajem in shranjevanje slik na mobilnih napravah, kjer je pomembna kombinacija kakovosti in majhne velikosti datoteke,

- VR, AR in 3D vsebine, kjer je potreben večslojni zapis in globinski podatki,

-dolgoročno arhiviranje zaradi boljšega razmerja med kakovostjo in velikostjo datotek v primerjavi z JPEG-om.

Zaradi svoje prilagodljivosti in učinkovitosti HEIF / HEIC hitro postaja standard prihodnosti za mobilno fotografijo in bo verjetno osrednji format za integracijo vseh fotografij v prostorsko in virtualno resničnost.

Dodatni formati, ki jih velja poznati:

BMP (Bitmap) – star, zelo enostaven format brez stiskanja, ki se še vedno pojavlja v nekaterih tehničnih in industrijskih aplikacijah. Ni primeren za sodobno uporabo zaradi velike velikosti datotek.

EXR (OpenEXR) – odprt format, ki ga uporablja filmska in VFX industrija. Podpira 16- in 32-bitni razširjeni zapis barvnih podatkov (floating point) in zelo širok dinamični razpon. Idealen za profesionalno obdelavo HDR slik, vizualnih učinkov in združevanje več slikovnih slojev.

JP2/JPX (JPEG 2000 razširitve) – bolj napredne različice JPEG2000, ki omogočajo večplastnost in metapodatke, vendar se redko uporabljajo zaradi pomanjkanja široke podpore.

WEBM – soroden WebP, a namenjen videu za spletno uporabo.

ICO – Microsoftov format za ikone, ki ga uporablja Windows okolje.

AI (Adobe Illustrator) – vektorski zapis za logotipe in grafične elemente.

XCF – format odprtokodnega programa GIMP, podoben PSD-ju pri Photoshopu.

RAW video formati (npr. ProRes RAW, BRAW, CinemaDNG) – namenjeni profesionalnemu videu, a se pojavljajo tudi v hibridnih kamerah in fotofonih višjega razreda.

HDR (Radiance HDR, .hdr) – specializiran zapis za HDR slike z zelo širokim dinamičnim razponom, pogosto uporabljen v 3D in grafičnih aplikacijah.

CR3/NEF/ARW in drugi lastniški RAW formati – posamezni proizvajalci imajo različne lastniške različice, ki niso vedno združljive brez dodatnih pretvornikov ali programov.

PS in EPS - grafični Post Script format

Kateri formati slikovnih datotek so primerni za . . .

Pošiljanje fotografij po e-pošti ali za prenos družinskih fotografij na arhivski medij

Najboljše: JPG

Dobro: HEIC/HEIF (ni še podprt v vseh programih)

Pošiljanje fotografij - fotolaboratorij ali tiskalnik

Dobro: JPG (najbolj združljiv in najpogostejši)

Bolje: TIFF (za tiskalnik)

Fotografije za grafični tisk

Dobro: JPG

Bolje: TIFF

Fotografiranje s fotokamero

Dobro: JPG (najbolj razširjeno)

Bolje: RAW (najvišja kakovost vendar z obvezno obdelavo slike)

Uporaba fotografij in slik na spletnem mestu

Dobro: JPG / PNG (najbolj združljiv)

Bolje: WebP (hitrejše / boljše za optimizacijo spletnega mesta)

Uporaba fotografij na VR očalihHEIC 10 bitna globina, HDR, časovna in 3D podprtost

Kako sam delujem v praksi (shranjevanje)

Danes so trdi diski in oblačne rešitve tako dostopni, da prostora za arhiviranje ni več težava. To pomeni, da tudi ni potrebe po shranjevanju samo v formatu JPG – prostora je dovolj, da arhiviramo fotografije v kakovostnejših zapisih, ki omogočajo največjo fleksibilnost za prihodnjo uporabo.

Moj način dela se je skozi desetletja ustalil in prilagodil mojemu fotografskemu procesu v grafiki in fotografiji. Dolga leta sem fotografiral v načinu RAW + JPG – RAW v najvišji ločljivosti za obdelavo, JPG pa za hiter pregled in hitro objavo. Danes pa sem ta drugi del zamenjal za RAW + HEIF / HEIC, ker omogoča 10-bitno barvno globino, manjše datoteke, zapis slikovnih plasti, pripravljen za VR in 3D predstavitve in HDR zapis, hkrati pa ga Photoshop brez težav podpira. To pomeni, da lahko hkrati ohranjam arhivsko kakovost in praktičnost za hitro rabo.

Fotografij nikoli ne brišem – tudi posnetki, ki se zdijo slabi, so mi kdaj koristili kot primer v člankih, pri testih ali kot referenca pri kasnejši obdelavi. Nikoli ne veš, kdaj bo kakšna podrobnost prišla prav. Obenem sodobne AI rešitve vse bolje odpravljajo napake stresenosti, ostrine, slabe ločljivosti, osvetlitve...

Za spletne objave uporabljam HEIC ali JPG datoteko, optimizirano v Photoshopu. Če vem, da bo fotografija uporabna tudi za tisk ali arhiv, jo še v polni ločljivosti obdelam in shranim tudi kot TIF. Fotografije za revijo e-Fotografija vedno shranjujem v TIF formatu, pri čemer jih predhodno sam, ker sem iz tega poklica pretvorim v CMYK barvni prostor, kot ga zahteva tisk. Drugi lahko pustite datoteko v RGB barvnem prostoru.

Pri večjih tiskanih projektih ali arhivskih izpisih delam z RAW datotekami, ki jih obdelam v Camera RAW in zaključim v Photoshopu. Vedno obdelujem v 16-bitnem zapisu in barvnem prostoru ProPhoto RGB, saj ta kombinacija omogoča največji dinamični razpon in najbolj fine tonske prehode – kar je ključno pri profesionalnem tisku in večjih povečavah.

Ko urejam projekt s plastmi, ga vedno shranim tudi PSD verzijo, ki mi omogoča, da se lahko kadarkoli vrnem in nadaljujem z obdelavo. Zaključene datoteke vedno pretvorim v TIF, ki je standardiziran format in ga lahko odprem v kateremkoli programu – brez potrebe po specifičnem programskem okolju. To je velika prednost pred nestandardnimi formati, kot sta RAW ali PSD.

Za varnost arhiva so vse originalne datoteke – RAW, HEIC in ključne obdelave (PSD, TIF, JPG) – vedno shranjene na dveh ločenih lokacijah: na lokalnem disku in zunanjem arhivskem disku (NAS). Nekaj ključnih projektov hranim tudi v oblakih, kar zagotavlja dodatno varnost pred izgubo.

Zakaj uporabljam posamezne formate

RAW – za maksimalno kakovost zajema in arhiv originalov.

HEIC – kot sodoben »delovni JPEG«, ker omogoča boljšo kakovost in manjše datoteke ter je podprt v Photoshopu. Obenem je format prihodnosti za VR in 3D predstavitve.

JPG – le še za spletne objave, kadar HEIC ni podprt (fotografija iz RAW) in njihov arhiv.

TIF – za arhiv končno obdelanih fotografij in tisk, ker je standardiziran in univerzalen.

PSD – za projekte s plastmi, ki jih želim kasneje še urejati.

PNG – za grafične projekte ali slike s prosojnim ozadjem.

Moj način shranjevanja obdelanih datotek?

Zakaj fotografijo, ki jo urejam v plasteh, shranim v PSD?

- Če ima končnico PSD, takoj vem, da vsebuje plasti in jo lahko nadalje urejam.

Zakaj sliko shranim v TIF?

- To mi pomeni, da je fotografija že tonsko in drugače pripravljena za predstavitev ali tisk. Ko jo potrebujem, jo samo odprem, določim velikost in izvozim v želeni format.

Zakaj fotografijo hranim tudi v RAW?

- RAW datoteka vedno ohrani originalne podatke. Obdelava fotografije se razlikuje glede na medij; grafični tisk, tiskalnik, fotolaboratorij, različne zaslone ali projektorje. Če potrebujem najvišjo kakovost obdelave za drug medij, jo ponovno obdelam iz RAW.

Zakaj fotografijo hranim v HEIC?

- Na fotofonih že leta uporabljam ta zapis, saj bom lahko te fotografije uporabil na novih medijih v polni funkcionalnosti. To je prostorska slika, HDR, fotografija v plasteh za gibljivo sliko, VR 3D prikaz...

Kamera, ki mi omogoča HEIC zapis, ga poleg RAW tudi izkoristim, saj s tem dobil zgoraj opisane možnosti.

Zakaj fotografijo hranim tudi v JPG?

- Čeprav danes pogosto uporabljam HEIC za sodobne potrebe prikaza in arhiviranja, ima JPG še vedno svoje mesto v mojem delovnem procesu. Iz RAW datoteke namreč ne morem neposredno ustvariti HEIC datoteke, saj ta zapis ni podprt v večini obdelovalnih programov, tudi Photoshop trenutno ne omogoča shranjevanja v HEIC.

Ko fotografijo obdelam in jo želim objaviti na spletu, poslati po e-pošti, arhivirati v manjši datoteki, jo zato shranim kot JPG. S tem dobim datoteko, ki je združljiva praktično povsod, zasede bistveno manj prostora in je odlična za hitre objave, pošiljanje po e-pošti ali kot del arhiva, kjer ni nujno potrebna maksimalna kakovost. JPG tako ostaja uporaben tudi v času novih zapisov, kot je HEIC.