Za mesto duhov sem slišal na prvem FotoPOTEPu po Namibiji. Predvsem fotografi radi hodijo tja. Doma sem preko spleta poiskal informacije in bil nad videnimi fotografijami navdušen. Barvite stavbe so zakopane v pesek in predstavljajo še eno zanimivost Namibije. Kar še poveča zanimanje je zgodovina in zgodba tega mesta mesta diamantov in v prispodobi poimenovanega duhov.
Toda lokacija je krepko na jugu Namibije (rdeča pika) in stran od klasičnega kroga. Zato si je treba vzeti še dodatnih pet dni, najbolje teden, da se obišče zanimive južne lokacije Namibije in obenem glavno foto točko Kolmaskop.
Ime Kolmanskop izhaja iz prevoda (Afrikansko za “Coleman's head”, Nemško: Kolmannskuppe). Locirano je v puščaviNamib na jugu Namibije, 10 kilometrov v notranjosti od pristaniškega mesta Lüderitz. Iz Windhoek je po asfaltni cesti krepkih 800km. Iz Keetmanshoop 340km. Če ste že na jugu Namibije je od Fish River kanjona ali Ai-Ais toplic malo manj kot 400km. Prav zaradi oddaljenosti je za nas Kolmanskop manj znana popotniška destinacija. Sam ponavadi naredim FotoPOTEP tako, da najprej naredimo klasičen krog, če je želja ostanemo še en teden in si ogledamo jug Namibije s Quever tree gozdom, Fish River kanjonom, toplice Ai-Ais na koncu kanjona, divje konje v Aus, Luderitz in Kolmanskop ter nazaj v Windhoek po prečudoviti in fotogenični cesti D707.
Zakaj mu pravijo mesto duhov v puščavi Namib
Kolmanskop je med razcvetom iskanja diamantov leta 1910 postal eno najbogatejših mest v Afriki. Že v naslednjih desetletjih pa so ga zapustili vsi prebivalci. Postal je mesto duhov v puščavi, katerega je zaradi stalno nosečega peska iz Namiba le ta že dodobra zasul.
Kolmanskop - zgodovina
Kolmanskop se nahaja le 10 km vzhodno od pristaniškega mesta Lüderitz in je bila majhna železniška postaja, ko so zgradili leta 1908 železnico med Lüderitzom in Keetmanshoopom. Po legendi je postaja dobila ime po osebi iz ljudstvaNama po imenu Coleman, ki je z volovskim vozičkom zaradi okvare obstal na tem mestu in posledično umrl od žeje.
Leta 1908 je železničar Zacharias Lewala našel sijoč kamen in ga odnesel glavnemu železniškemu nadzorniku Avgustu Stauchu. Bil je ljubiteljski mineralog in je obiskal svoje delavce, če so našli kateri koli edinstven kamen, ki bi mu bil zanimiv. Takoj je domneval, da je najdba Lewala diamant, kar je potrdil njegov prijatelj in bodoči partner Söhnke Nissen, rudarski inženir. Stauch in Nissen nista na glas razlagala o najdbi, ampak sta namesto tega zapustila službo in najela velik del zemlje v okolici postaje. Začelo se je iskanje diamantov. Ker je bilo nenadzorovanega iskanja preveč, je bil južni obalni pas razglašen za območje z omejenim gibanjem (Sperrgebiet). Še danes velja ta zapora.
Pojav diamantov ni dolgo ostal skrivnost in kmalu se je razvila prava diamantna mrzlica, ko so se na tem območju naselile velike skupine iskalcev diamantov in pustolovcev. V dveh letih se je z veliko hitrostjo zgodil neprimerljiv razvoj mesta; v nekaj letih je Kolmanskop postal najbogatejše afriško mesto in eno najbogatejših mest na svetu, čeprav je v njem stalno živelo manj kot 400 ljudi. Tako razvita infrastruktura takrat ni imela para; saj je imelo mesto od leta 1911 električno energijo, razkošne kamnite hiše, igralnico, šolo, bolnišnico, proizvodnjo ledu, gledališče, plesno dvorano, športno dvorano, kegljišče, bazen s slano vodo in še veliko več.
V bolnišnici so namestili prvi rentgenski aparat v južni Afriki. Služil je tudi nadzoru delavcev, ki so morda pogoltnili diamante. V sobah, ki so zdaj preurejene v muzej, je prikazano več načinov kako so delavci iskali trike za tihotapljenje diamantov.
Zanimivost, iz 10 ton peska je mogoče izkopati le enega do dva karata diamantov. Do prve svetovne vojne so v okolici Kolmanskopa izkopali 1 tono diamantov. Z izbruhom prve svetovne vojne leta 1914 je bila proizvodnja skoraj nič in z izgubo nemške kolonije (celotna Namibija) se je nemško obdobje rudarjenja diamantov končalo. Nadzor nad Namibijo in diamanti so prevzeli Južnoafričani.
Leta 1928 so južno od Lüderitza vse do reke Oranje odkrili nova donosna iskalna območja in ker so bila nahajališča okoli Kolmanskopa že skoraj izčrpana, so bile rudarske dejavnosti tu ustavljene in do leta 1938 so vse stroje odpeljali še bolj južno. Mesto je bilo prepuščeno samemu sebi in puščava je zahtevala izgubljeno ozemlje nazaj. Zadnji prebivalci so Kolmanskop zapustili med letoma 1956 in 1960.
Začetek turizma Kolmanskop
Leta 1980, ko je pristaniško mesto Lüderitz doživelo gospodarski razcvet, je bil turistični potencial mesta duhov ponovno odkrit in nekatere hiše so izkopali iz peska in obnovili. Ker na tem področju stalno piha veter in nosi puščavski pesek, se v hiše ponovno počasi selil pesek. Kar danes celoti, da še poseben čar. Čeprav mesto zopet zasipa pesek, so zaradi turizma v glavni stavbi za družabne dogodke odprli restavracijo in muzej.
Danes so na voljo zanimivi in zelo poučni vodeni ogledi v angleškem, nemškem in afrikanskem jeziku. Ogledi se začnejo od ponedeljka do sobote med 9.30 in 11.00. Ob nedeljah in praznikih je samo en ogled, ki se začne ob 10:00.
Kolmanskop – Permit (dovoljenje)
Obisk Kolmanskopa je manši izziv in dobro je vedeti. Prenočišče je treba najti v Luderitz. Čeprav je Kolmaskop enostavno dosegljiv in viden iz asfaltne ceste, ki pelje v 10km oddaljeni Luderitz, je že v prepovedanem območju (Sperrgebiet). Zato se za vstop v območje potrebuje dovoljenje. Za turistični obisk si ga lahko priskrbimo v mestu Luderitz na dveh lokacijah; Desert Deli & Gifts in Lüderitz Safaris & Tours.
Dovoljenje se lahko dobi tudi na vstopni točki v Kolmaskop, vendar je vstop (nakup dovoljenja) možen šele ob 9h do 13h, ko zaprejo območje za turiste. Ob 9.30h je voden ogled mesta. Torej fotografsko manj nezanimive ure glede svetlobe kot možne moteče množice ljudi, ki se sprehajajo med stavbami in v samih sobah.
Photo permit (Early/Extended Entrance fee)
Če želite obiskati Kolmanskop ob sončnem vzhodu in popoldan do zahoda, je treba že dan prej kupiti dovoljenje v zgoraj omenjenih turističnih agencijah, ali pa ga kupimo za naslednji dan na lokaciji med 9h in 13h.
Ker je lokacija zanimiva sam ponavadi naredim tako, da gremo prvi dan ob 9h, si ogledamo stavbe, fotografiramo, raziskujemo in kupimo Photo permit za naslednji dan. Tako vemo katere stavbe in sobe so nam zanimive in naslednje jutro je vse skupaj lažje. Potrebujemo samo še jasen dan, da nam sončni žarki osvetlijo sobe in dobimo zanimive kontraste. Žal je na tem območju lahko zjutraj megla ali pa močno piha in nosi veter. Zato na fotografsko dovoljenje omogoča, da pridemo na lokacijo še pred sončnim zahodom.
Photo permit stane 300N$, okoli 17€. Ker je ob sončnem vzhodu mesto še zaprto, se avto pusti na parkirišču ob vstopni rampi in naprej je treba peš. Vendar je hoje do prvih stavb le nekaj minut.
Kolmanskop je priljubljen pri fotografih zaradi barvitih sten v hišah, razdrtih streh, ki prepuščajo sončne žarke, opaznega staranja lesa in drugega materiala in hiše ter sobe so zopet več ali manj zasute s puščavskim peskom. Obenem je tu še zanimiva zgodba o diamantih in nekoč zelo uspešnem mestu, hiše in okolica so kulisa za marsikateri film. Sušno podnebje ohranja tradicionalno edvardijsko arhitekturo in ko vstopiš v hišo nimaš občutka, da so stare več kot 100 let.
S seboj je priporočljivo vzeti stojalo in baterijo, saj je ob vzhodu ali po zahodu malo svetlobe in tudi v marsikateri stavbi je ne pride veliko notri.
Priporočljivo je uporabiti širokokotni objektiv. Razumljivo, tudi druge goriščnice pomagajo ujeti lepe detajle. Sam sem v Kolmanskop za test izkoristil tudi fotofon Huawi P30pro in ni se slabo odrezal. Seveda za tisto več, kar potrebuje fotograf na FotoPOTEPu, pa brez fotokamere ne gre.
Kdor se bo odločil za moje nove FotoPOTEPe v Namibijo, se lahko dogovorimo, da pot podaljšamo do mesta duhov. Sam se z veseljem vračam in poiščem nove motive ali druge kote svetlobe, ki pada v stavbo skozi odprtine vrat, oken in luknjaste strehe.
