• Matjaz Intihar

Namibija FotoPOTEP - Zapis po mojem fotospominu

Potovanje po Namibiji s fotokamero v roki.

Očitno me je nekaj vleklo v Afriko. Matjaž v člankih na e-Fotografiji vedno tako lepo opisuje in s fotografijami še bolje podkrepi, da sem že večkrat šla na njegove FotoPOTEPe. Bali, Tenerife, Toskana, pa še kakšen izlet se je že našel z e-Fotografijo. Tako, da ni bilo preveč za razmišljat, da se ne bo našla zopet prijetna skupina, ki potovanje rada zabeleži tudi s fotokamero. Ponedeljek 28. 4. 2014. Vstajanje ob 6. uri zjutraj. Po sicer slabo prespani noči, se ni bilo nič težko vstati, kljub temu se mi milo stori ob misli na mojo posteljo. Čakajo me noči v šotoru s spalko. Že dolga leta nisem, pa je čas da se obudijo spomini na mlada leta. Dan deževen, a me ne vrže iz tira, saj je nervoza, da se pozabi kaj pomembnega prevelika. Kovček kot vedno pretežek, zato se je potrebno še nečemu odpovedati. Vožnja do Ljubljane presenetljvo poteka zelo gladko, po urniku. Na zbirališče pridem točno ob dogovorjeni uri. Nekaj sopotnikov že nervozno postopa in prelaga, tehta kovče. Nihče pa kislega obraza, vsi do ušes nasmejani, saj ponovno v tuj, nov, še neviden svet. Gremo novim življenjskim dogodivščinam naproti. Prav tako ob dogovorjeni uri nas pride iskat naš prevoznik do letališča v Benetkah. Med potjo poberemo še nakaj naših tabornikov, s katerimi si bomo najprej delili letalo, potem kar 16 dni lodge in kampe. Po opravljenih letaliških formalnostih, obveznemu preverjanju fotoopreme poteka vse gladko. Celo pretežki kovči ne predstavljajo nobene težave. Počasi se poimensko spoznavamo in postajamo vedno bolj domači. Prav je tako, saj bomo vendarle delili dneve in noči.

Let traja po planu. Vsi zmečkani in neprespani se izkrcamo v hladnem, še temnem afriškem jutru ter prevzamemo svojo prtljago. Vse gre brez težav, vsa prtljaga je tukaj, le prehod skozi carino traja in traja. Samo zdi se nam, da traja predolgo, ker so naši nahrbtniki nekoliko težji kot ob štartu. Le zakaj? Naša ramena so krepko utrujena, pa šele na začetku smo. Smo v Namibiji in potrebno je imeti njihovo valuto. Menjamo denar, tečaj dober, 1€ = 1,414 NAD, ki je sicer nadomestil južno afriški rand. Rand v Namibiji še vedno velja kot enakovredno plačilno sredstvo. Končno stopimo iz zgradbe letališča na afriška tla. Smo v njihovi pozni jeseni in na višini preko 1000m. Mrzlo je, okoli 10 stopinj, a sončno jutro brez oblačka, ki obeta. Pričakajo nas naši temnopoltni šoferji. Kot vedno v takšnih deželah, se prenatovorijo, zato nekoliko zmede kam, kdo v kateri avto. A gre, vse gre in to z lahkoto. Samo naše domače živčnosti ne sme biti zraven. Po prevoženih 40 kilometrih prispemo do glavnega mesta Namibije Windhoek. Velikost kot naša prestolnica, enako je trenutno število prebivalcev 250.000. Prevzamemo naša terenska vozila “znamke Toyota”. Skupina nas šteje 13, zato potrebujemo tri avtomobile in seveda tri resne, zanesljive voznike, ki bodo vozili po levi. Omenjeno uredimo. Dečki pridni kot so, pošlihtajo, tako da ima vsak avto vse kot mora; rezervne gume, najete šotore, hladilnik, ki dela. Kot sem rekla dečki pridni kot so, vse uredijo, zato punce poskrbimo za jutranjo toaleto z razkuževanjem naših želodčkov. Vse naloge opravljene uspešno.

Avti pripravljeni, gremo!

Pokrcamo se v naše avtomobile, veselo na levo špuro ter gas do prvega postajališča oziroma “lodža”, kjer se razporedimo po sobah. Prvi dan je namenjem predvsem počitku in nakupovanju nujnega živeža za prvih nekaj dni bivanja po šotorih. A kot rečeno, najprej počitek. Simon usposobi svojo tehnično opremo, helikopterček deluje, leti in še bolj pomembno, snema. Simon misija uspešna, “prešvercali” smo nemogoče. Zaslužiš pivo

Brifing o poti št.1

Prespani, spočiti naložimo kovčke v avtomobile, pričenja se namibijska pravljica ali? Seveda bom povedala tako, kot je všeč meni. Kot prvo moram povedati, da to potovanje ni namenjeno sanjskim počitnicam. To potovanje je bil FotoPOTEP. In kaj je draž FotoPOTEPa: svoboda, da se lahko ustaviš kjerkoli, fotografiraš. Da si s fotokamero ogledaš kraje, ki so sicer drugače manj dostopni. Odprost sopotnikov. Hkrati pa počasi izgubiš strah pred dnevom in dogodki, ki prihajajo. Podamo se na pot. Najprej nam je obljubljen jabolčni štrudelj v Solitaire. In dobimo ga. Dober je, res je dober. Kot drugo, sama sem se podala za volan. Res, da je morala pasti kakšna moška opazka. Vendar to je bil namen, da dvignem pritisk kakšnemu prevelikemu moškemu egu. Mojo nagajivost in žlehtnobo to samo podžge.


Prvi km po levi strani ceste in že konec asfalta. Ja Namibija je dežela makadama.
Sledijo prvi posnetki pokrajine. Ta se vseskozi spreminja.
Poizkus vožnje po levi.
Ko 200km naokoli ni ničesar razen makadama, prahu, skal, nekaj zelenja, se pokaže zaselek par hiš in prava pekarna z domačim jabolčnim štrudlom.
V Solitaire imajo za dekoracijo nekaj starih avtomobilov. Hitro smo jih izkoristili tudi mi za fotografiranje naše Julije.

Po končanem prvem fotoshotingu (pozabila sem omeniti, z nami je bila kot model Julia) v starih avtomobilih, nadaljujemo pot do Sesriema, kjer nas pričaka tabor številka 1. Prvi izziv je pred menoj: postaviti šotor. Pa saj sem rekla, da imam ob sebi same pridne dečke! Šotor stoji 1,2,3!


Postavimo šotore in že sledi fotografiranje ob topli svetlobi sončnega zahoda.

Ob 19h se v Namibiji že stemni. Ob ognju se še malo pogovorimo in hitro spat v šotor in toplo spalno vrečo. Noči so hladne, vstajamo ob 5h. Treba bo prevoziti še 60km, da bomo ob sončnem vzhodu s kamerami že pripravljeni ob peščinah. Ja zgodaj bo, vendar smo na FotoPOTEPu, ne na klasičnem turističnem potovanja, kjer je pomembno samo videti lokacijo. Sicer pa, kdor želi spati lahko ostane v taboru. A Matjaž pravi, da takega junaka, ki bi rad zamudil sončni vzhod na peščinah še ni bilo.


6.15. Svetlobna kulisa barv, kič, fotografiranje, uživanje se prične.

Sesriem je v neposredni biližini prve fotografske lokacije, puščave Sussuvlei in peščine z imenom Dune 45. Samo ime Sossuvlei pomeni “kraj, kjer se zbira voda”. Le vode nikjer. So pa povsod naokrog kilometri rdečih, od sonca obsijanih peščenih sipin. Nam naj aktualnejša lokacija bo seveda Deadvlei. Belo, presušeno slano jezero obdano s tudi do 300 visokimi rdečimi sipinami. Samo presušeno jezero je "poraščeno" z drevesi akacij. Slednjim so z ogljikovo metodo določili starost med 800 in 1000 let. Zaradi suhega in toplega ozračja so preveč trda in suha, da bi propadla.

Proti Deadvlei.

Z nami je tudi Julia, temnopolti model. Matjaž je pravil, da si je že ob prejšnjih obiskih  zamislil, da bi v Deadvlei fotografiral temnopolti model. Tako smo vsi dobili možnost preizkusiti se v fotografiranju in postavljanju modela. Saj nič ne rečem, tudi sama sem uživala, ko sem jo postavljala iz leve v desno, ji popravljala oblekco, podajala vodo in se afnala, slikala leže.


Julia.
Fantje so se z Julio zadržali malo dlje. :)

Sonce je vse višje, postaja vroče. Ob 9h sem že vsa zaprašena, prepotena in od sonca opečana. Vendar, roko na srce. Kdaj se bom še lahko sprehajala po takšni od narave dani lepoti kot je slano, presušeno, razpokano, edinstveno suho jezero. Pokrajina me je čisto prevzela. Skupaj z mojo kamero zapustim “fantovski” foto shoting, se sprehodim po naravni lepoti in preprosto hranim dušo, uživam v pogledih na svilnate sipine, na suha drevesa, ki so razporejena kot, če bi jih nekdo postavljal po urbanističnem planu. Saj ni ravno tako. Le meni se zdi, da vsako stoji na točno pravem mestu. Všeč mi je neokrnjena narava.

Deadvlei in znamenita drevesa.
Nekateri so se odločili za enourni pohod na najvišjo peščino na svetu Big Dady (okoli 330m).
Živali so tudi na robu puščave.
Takole sem postrojila moje sopotnike.
Simon ni izpustil nobenega zanimivega kadra.
Avtoportret iz Deadvlei.

Zanimiva je tudi vožnja do samega “jezera”, cca 5 km peščene ceste. Mislim, prav kot reka iz peska. Polni adrenalina, v prvi ali drugi prestavi ne vem (kasneje zvem z obveznim reduktorjem), vsekakor pa z visokimi obrati smo mleli pesek pod kolesi. Občasno smo morali tudi porivati in smo mleli pesek kar z nogami ali lopato.