• Matjaz Intihar

Petrine zgodbe iz FotoPOTEP Oman


Utrinek

Utrinek! Hitro sem v vesolje ponesla prvo željo. Tako hitro mi je šinila na misel kot se je hitro prikazal že drugi utrinek.

Leže sredi puščave sem razmišljala kako razvajena sem postala. Le majhni skoki iz cone udoba mi osvetlijo to razvajenost in me opomnijo, kaj vse s tem zamujam.

Če bi mi kdo rekel, da bom spala v majhnem šotoru na trdih tleh, bi mu rekla – ja pa kaj še. Rabim dopust. Tak udoben. Hotel z veliko posteljo.

Če bi mi kdo rekel, da bom jedla na ognju skuhano večerjo v plastičnih krožnikih kar na tleh, bi mu rekla – daj no, na dopustu sem. Tu pa že ne bom jaz kuhala, daj mi kar all inclusive hotel.

Če bi mi kdo rekel, da bom že tri dni neumita, z razmršenimi lasmi in s peskom da ne govorim kje vse, bi mu rekla – ne ne, daj mi veliko banjo in po možnosti še jacuzi. Pa še kakšno masažo.

Če bi mi kdo rekel, da bom potovala v skupini osmih popolnih neznancev, bi rekla – nikakor ne, rabim svoj prostor, svojo tišino, svoj mir.

A tu sem. Neumita, polna puščavskega peska, s praznim plastičnim krožnikom na toplih tleh, s še sedem neznanci, ki ležimo po tleh in opazujemo zvezde. Popolna tišina. Spokojnost. Mir. Popolnost nedotaknjene narave. In prijetnost našega sobivanja z njo. Nekaj, kar ni moč doživeti v mestih, ne v našem okolju, nikakor pa ne s tem, »normalnim« norim tempom življenja zahodnega sveta.

Srečen je lahko človek, ko začuti to popolnost tako izven kot tudi znotraj sebe. In srečna sem jaz.

S pogledom v zvezde ob smehu dobre družbe, brezskrbna, ko zagledam nov utrinek.

Cona udobja je res da udobna. A ne prinaša strasti življenja samega. Prav nepoznano, novo, drugačno polni naše čute, da spletajo nepozabne spomine najlepših doživetij.

Tako se je spletel tudi meni en najlepših trenutkov, doživetij na potovanju po Omanu.

In želja ob utrinku? Zaželela sem si, da se doma večkrat spomnim kakšne lepote me čakajo onkraj cone udobja.


»I will marry you«

En je zaspal, drugi bi rad na wc, tretji je žejen, četrti le malo nestrpen, petega moti vročina in šestega lakota, sedmi nekje luta po hribih, osmi pa skuša vse skupaj imeti na očeh. Kot v vrtcu. A v vrtcu je tudi mnogo smeha, veselja, iger in spletanja prav prijetnih prijateljskih vezi. V vrtcu je tudi vsak dan toliko zanimivega, ča otroške oči ostajajo široko odprte, otroški duh pa nenasičeno radoveden. Tako nekako smo s skupino spoznavali omansko kulturo. Od gorovij na severu do rajskih plaž na jugu, vmes pa puščave, ki so nam pod nekaj redkim drevesi dajale zavetje za šotore in nekaj suhih drv za taborni ogenj, na katerem smo zasmodili posodo za vsakodnevno litrsko porcijo kave. Rahlo začinjena z sajami. Poseben okus, take se ne dobi nikjer drugje.

Temne oči izjemno dolgih in močnih trepalnic, čudovit nasmeh snežno belih zob... Pri njem se mi je še tista do potankosti urejena brada zdela lepa, čeprav me sicer ta moški stil res ne prepriča. In tisti pogled... Če nočeš, si začaran. Ali začarana. Ali bi morda morala pisati v prvi osebi ednine?

Sprehajali smo se po terasi čudovitega razgleda, ko sem ga zagledala. Že takoj mi je bil lep, a to res ni prepričljivo dejstvo, ki bi mi vzbudilo kaj več kot le en nasmešek. Po nekaj čudovitih razgledih in slikanjih (smo na FotoPOTEPu, kar pomeni tisoče slikanj), so nas domačini kar povabili medse. V njihov prostor, kjer se sicer zadržujejo zgolj moški, in pijejo čaj, se pogovarjajo. Kar tako? Kar tako, dobrodošli, so rekli. Sezuli smo čevlje pred tremi stopničkami do prostora s pisanim tepihom na tleh. Notri je že čakalo nekaj domačinov, moških seveda, vendar pri strani, pri čemer so vsi nakazovali dobrodošlico, naj se po želji posedemo po tleh. Na sredini je bil pladen z dateljni, poleg vrč kave in nekaj malih skodelic ter skledo vode. Vsako skodelico so pomočili v vodo in natočili kavo. Za vse nas. Posedli smo se v krog, na tla.

Za tem so se se usedli še dva starejša domačina, ki ste bila že dodobra pokrita z gubami življenja, bližje nam mlad fant, ki je presenetljivo dobro znal angleško, na sredino, vsem na vidno polje pa on. Saleem. Temnooki lepotec čudovitega nasmeha. Govoril je predvsem on, odgovarjal na naša vpršanja in razlagal o nijhovem življenju.

Vsi so med seboj v daljnem sorodstvu, živijo tu, v gorah. Včasih so iz doline tovorili hrano na oslih, otroci pa po več mesecev ostali v dolini v šolah. Šele v letih 2003 – 2004 so dobili elektriko, 2006 prvo makadamsko cesto. Danes vodi tja široka asfaltna cesta javne razsvetljave. Sedaj dobijo vso hrano in vodo zelo enostavno, včasih je bilo to težje. Jedli so dosti mesa, pri čemer je poudaril, da ne jedo živali, ki imajo čekane. Psov, mačkov ne, se je nasmehnil. Pa tudi sicer je v resnem tonu poudaril, da se ne sme jesti napačnega mesa, ker to ni dobro za telo, ni dobro za kožo, zobe, niti oči. Sodeč po njegovih bleščeče belih zob bi skoraj še meso začela jesti...

Večkrat je poudaril, da Omanci in na splošno arabci, sprejemajo medse vsakogar – svetle, temne, Evropejce, Azijce, muslimane, kristjane ... vsi dobrodošli pri njih. Vse obravnavajo enako, ker taki smo si ljudje – enaki. Ne glede na vero, raso, barvo kožo. Vse bodo dobrosrčno sprejeli. In to res počno.

Srkali smo kavo in si oblizovali lepljive prste sladkobnih dateljnev, ko je začel govoriti tudi kaj o sebi. Živi tu, v gorah, star je 32 let, vedno več pa vodi skupine turistov po trekingih teh gora razgledov širnih obzorij. Sam se je naučil angleščine. Pred nami je bil najprej oblečen v njihovo klasično belo haljo in tisto zavito ruto na glavi, a bolj ko smo se s pogovorom zbližali, bolj se je spremenil v nam bližje zahodnjaški stil. Kapica s šildkom, sončna očala, ruto je odstanil. Potem celo kazal slike s trekingov, kjer je bil oblečen prav tako kot mi. Pohodniško.

Od najprej najbolj splošnih vprašanj o državi in kulturi, je prešel na bolj osebne tematiko o sebi, nato že začel spraševati nas. Pogledal je celotno skupino in spraševal kdo je s kom poročen, kdo je par, kdo ne ... In potem pogleda s tistimi prodornimi očmi mene in vpraša – in ti, si poročena? Ne nisem. Jaz te bom poročil! je pokazal s prstom, se široko nasmehnil, meni pa vlil nekaj rdečice na lica. Vsi smo se temu smejali, a sredi humora ves čas obračali na to, da bom njegova žena. Še skupna slika, še eno povabilo za poroko, pa izmenjava kontaktov instagrama, še enkrat povabilo za poroko, pa spraševanje koliko sem stara, pa spet povabilo za poroko ... In lep zaključek, da nisem ostala z rdečico, ampak pomirjena z vsem – »boš moja tretja žena!« odlično, prav o tem sem sanjala od kar sem bila majhna punčka – da bom nekomu tako posebna, da bolj zgolj ena izmed treh .. Fajn, res fajn. Še malo pred tem tako čudovito prodorne oči in najlepši nasmeh tega sveta je zbledel, ko sem si predstavljala kako mora biti ženskam, da vedo, da ima njihov ljubljeni moški še dve ali več takih ljubezni ... No, kdo smo mi, da bi sodili. Njim je to tako normalno, kot je nam normalno, da se poročimo le z enim. Njim je tudi povsem normalno, da je ženska večino časa pač doma, zakaj bi hodila ven v javnost. Njim je tudi povsem normalno, da so te ženske zakrite v črne dolge obleke, rute, celo maske čez usta. Nam je to čudaško, njim normalno. Kaj je bolje? To bo vedel le tisti, ki je odraščal tako v njihovi kulturi kot tudi v naši. Vsi ostali ne moremo na to gledati objektivno.

Tako je »I will marry you« ostalo v nasmešku prijetnega doživetja na FotoPOTEPu po Omanu, kjer so me najbolj fascinirala ravno srečanja z domačini. Toliko odprtosti, prijaznosti, sprejetosti že dolgo nisem doživela v tujih deželah.

Avtorica: Petra Škarja / Foto: Matjaž Intihar

#vsi_članki_OMAN

102 views

Recent Posts

See All

MI FotoPOTEPi  -  Kontaktirajte me  /  Oglejte si

  • mail-clipart-mail-logo-4
  • Facebook
  • YouTube FotoPOTEP
  • Instagram

Deli članek na splet

Moraš VIDETI