Aljaska FotoPOTEP (uvod, prevoz, prenočišča)

Moje prvo raziskovanje Aljaske je bilo leta 2012. Zdaj po že šestih obiskih te zanimive dežele sem si z njo že dovolj domač, da jo lahko predstavim iz na Fotopopotniškega pogleda.

Aljaska 2012 v video zapisu.


Aljaska - iskanje lokacij za bodoče FotoPOTEPe

Vsakdo ima svoj razlog zakaj si je izbral določeno lokacijo za potovanje. Meni je pomembno, da vem, da me čaka obilo fotografskih užitkov. Zato mojih potovanjem pravim FotoPOTEP in na njih raziščem, ali so primerni za organizirano potovanje s poudarkom na Videti-Fotografirati-Uživati. Do danes sem na Aljasko organiziral že šest FotoPOTEPov in vsako leto se z veseljem vrnem na te zanimive fotografske lokacije.


FotoPOTEP Aljaska (leto 2012) - Uvod in Številke

Že dva meseca je, odkar sem nazaj iz bolj severnega dela poloble in počasi se ob gledanju fotografij zlagajo dogodki v celoto. Kopica fotografij je pregledanih, sortiranih in že objavljenih ob treh preizkusih opreme, katero sem med drugo imel s seboj (Nikon D800e, Canon EOS 650D in Sigma 18-250mm DC OS HSM).

Odločitev za FotoPOTEP na Aljasko je padla že lani, zato je bilo dovolj časa za pripravo poti, iskanja hotelov, najem avta, pregled lokacij preko spleta... Sicer je bila prva ideja zahodni del ZDA. Toda mene ZDA ne pritegnejo in če že Amerika, potem si želim na Aljasko. Enostavno sem imel idejo, da bo zame tam glede fotografiranja in možnih naslednjih FotoPOTEP-ov največ za doživeti, videti, predstaviti. In lahko rečem, da sem se prav odločil. Podnebje mi je že znano iz skandinavskih dežel. Obiskal sem že vse štiri, v različnih časovnih obdobjih, zato sem vedel kaj lahko na Aljaski julija in avgusta pričakujem. Iz pogovorov z drugimi fotografi in po pregledu internetnih strani sem spoznal, da bo kaj videti. Le plan poti mora biti tak, da je možno kakšen dan na določenih lokacijah tudi počakati na »boljšo« svetlobo.

Aljaska je še vedno dežela ledenikov. Tudi ti pa relativno hitro izginjajo. Še 30 let nazaj, je bil ta prednji del zelene in dreves polne slike pod ledom.

V 22 dni sem moral »stlačiti« celotno pot po Aljaski, ki je bila širša, kot bi jo planiral, če ne bi šel tudi v fotoraziskovanje. Če sem želel spoznati, ali je Aljaska prava za FotoPOTEP s skupino, sem moral tudi na lokacije, ki mogoče ne obljubljajo motivov, ali pa je pot do njih dolga in je vzela kar nekaj (preveč) časa. Vendar mi ni žal. Tako vsaj vem, kaj lahko povem, razložim, pokažem, kaj je za videti in kaj ni za fotografsko oko nič posebnega. Recimo točka arktičnega kroga. Šel sem do nje samo po sliko. Da jo lahko pokažem in bom z njo trdno stal z besedami pred vsemi, da na tej celi poti ni nič posebnega. Vožnje pa je kar krepkih 400 milj in zdaj vem, da bi ostal raje kje dan več, ali šel na drugo lokacijo. Julija so dnevi še dolgi (okoli 18 ur) in lepo se da na dan prevoziti 200 do 400 milj in ustavljati na vsakem fotografu želenem mestu. V nadaljevanju še nekaj številk iz raziskovalnega FotoPOTEPa po Aljaski (l.2012).

- 22 dni čistega FotoPOTEPa - 11.200 posnetkov in 11 minut videa - 4 kamere DSLR, 8 objektivov, 2 bliskavici, 2 kompakta, stojalo, 12-220V pretvornik - 9000 km prevoženih z avtom / asfalt in makadam ter nekaj brezpotja (najeti avto - Toyota Highlander) - največ prevoženih km v enem dnevu 860 z ovinki na fotolokacije, od Beaver Creek (Kanada) do Skagway (Aljaska). - porabljeno 870 litrov bencina (1L je cca. 1$, poraba cca. 10 l/km) - 2 helikopterska poleta (Valdez, Denali park, pobočje gore Mckinley) - 1 polet z avionom (Denali park, snežno ledeno gorovje) - 1 vožnja z manjšo ladjo (ledenik, orke, kiti...) - 2X trajekt (Skagway - Heins / Valdez - Whittier) - 1 vožnja po brezpotjih zlatokopov z monster truck (Denali park) - 4X prehod meje ZDA / Kanada (brez težav) - zamenjano 8 lokacij (hoteli, bungalovi, hišice) - najbolj severna in vzhodna točka (linija arktičnega kroga na makadamski cesti proti Deadhorse) - najbolj severna vas, Circle - Yukon river - najbolj južna točka, Heines - najbolj zahodna točka, ribiška vas Homer - 2X fotografiranje na ledenikih - 16 videnih medvedov, 10 fotografiranih iz bližine - 1 bližnje srečanje z medvedom na sprehodu povsem na prostem, jezero Chillkot/Heines (exif kaže najbližjo oddaljenost 4,8 metra) - fotografirano iz bližine (orke, kiti, tjulni, morski levi, morske vidre, beloglavi orel, losi, lisice, kojoti, ježevci) - srečali slovensko skupino, Srb – receptor, Hrvat - carinik na meji v Kanadi - najnižja temperatura 3 stopinje (Denali park na ledeniku) - najvišja temperatura 27 stopinj (Fairbanks) - večina dni rahlo oblačno, nekaj dni z rosenjem (dežnik ni bil potreben) - hrana lokalna (zajtrk v hotelih, stvari iz trgovine, hamburger, pizze…) - pijača (voda iz pipe, pivo 3 do 6$) - zapravil (predvsem zaradi panoramskih fotopoletov, ladje, trajektov, monster truck), toliko kot nikoli nisem mislil, da bom. Vendar še vedno manj kot mnogi na enotedenskem križarjenju ob obali Aljaske. Brez teh malo bolj luksuznih dodatkov pa manj, kot če bi šel z agencijo za 14 dni.

 
matjaz intihar, aljaska fotopotep

Ena gasilska v polni opremi, da te ne prepiha in seveda s foto opremo. Kot pripradnik Moris-a imam še danes nekaj oblačil, ki mi na FotoPOTEPih pridejo prav. Anorak, ki mi odlično služi v hladnem, vlažnem ter vetrovnem vremenu, ima v vsakem žepu objektiv, zraven še kompakt, dodaten "body" pa v roki fotografinje.

Toyota Highlander. Avto, ki mi je na tem makadamu in brezpotjih odlično služil. Ko sem ga prevzel je imel 3000milj že za sabo. Ko sem ga po treh tednih vrnil, se barve na njem ni več videlo (ni bilo dežja, da bi ga spral) in lučka je besno utripala, da avto rabi prvi osnovni servis. Prevoženih več kot 5000milj naredi svoje.

Ko pripravim skupinski FotoPOTEP na Aljasko, skupino sigurno ne bom peljal severno od Fairbanksa. No mogoče, če bo kakšen dan prosto, gremo okoli 150milj iz mesta, do vročih vrelcev malo na kopanje. Ostalo pa ni omembe vredno. Sam sem šel načrtno krepke milje po makadamu. Samo zato, da vidim in lahko povem. Je, ali ni vredno tako daleč na sever. Verjemite, da za fotografa v toplejših mesecih ni. Zelo enolična pokrajina, ter nič živali. Vidi pa se večji del poti naftovod in edini most, ki na Aljaski gre čez reko Yukon. To pa je tudi vse.

Namesto na motivov revni sever, je bolje oditi iz vojaškega mesta Fairbanks, skozi Kanado, do južnega dela Aljaske. Medvedov na sami poti kolikor želite. Če ste predrzni, bo v časopisih pisalo kot je, ko sem prišel domov; "medved pojedel fotografa". To novico iz Denali parka so povzeli vsi svetovni in tudi naši mediji. Nič kaj prijetno se ne počutiš ob branju, ko veš, da ti je v skoraj istem času toliko medvedov prečkalo pot. Saj si večinoma misleč varno blizu avta. A nikoli se ne ve v katerem grmu tiči, ta "človega željni" medo. Kot sem sam doživel, se medoti, rjavi ali pogovorno bolj agresivni črni, ne zmenijo kaj dosti zate. Pa sem bil pri vsaj petih samo 10m stran. Mimo se peljejo kolesarji, tekači tečejo, pa ni panike. Ljudje so zelo tolerantni in očitno znajo živeti z medvedi. Predvsem v bližini mest ali v njih samih, kjer so še bolj agresivni losi. Vodič, ki me je peljal z velikim terencem čez Denali park je rekel; Kdor gre brez orožja v gozd išče težave. Sam je imel s seboj Smith&Wesson magnum revolver in puško.

Motivov vedno delujoče narave so enkratni, pa kjerkoli se ustavite.

Na zahodnem delu Aljaske je veliko ledenikov kot obilo morskih živali. Pametno je vzeti izlet z ladjo do ledenikov. Ti so še vedno na svojem mestu a se počasi manjšajo. Če imamo nekaj sreče, bo motivov življenja v morju tudi dovolj. Orke so se nastavljale, kot da bi jih plačal.

Ko prideš do mogočnega lednika vse utihne. Spoznaš moč in širino narave. Dobesedno se zavedaš majhnosti in zvok padajočega ledu ali kot v tem primeru lednega plazu, ti da to takoj vedeti.

Če želiš spoznati ledenike na bolj pristen način brez helikopterja ne gre.

V oblačnem vremenu so jezerca v ledenikih izrazito modre barve. Led ima večjo gostoto in od ledu se določen del spektra ne odbija v tolikšni meri kot od drugega dna. Modrina je izražena tudi v samem ledu, ne pa na snegu. Po njem tudi ni pametno hoditi, kajti mnogo je pasti, da zdrsneš, padeš 10 in več metrov globoko.

Ob pravem trenutku na pravem mestu. Če ste že tako daleč, se splača poizkusiti srečo. Vodeni izleti vam odkrijejo možno pot. Greste še na svoj naročen vodni izlet in doživetja so lahko enkratna.



FotoPOTEP Aljaska - Prevozi

V prvem delu mojega FotoPOTEPa po Aljaski, sem opisal pot v številkah in podal nekaj prvih nasvetov. Kako priti, iti, do želene destinacije je vedno prvo vprašanje. Možnosti je več, vse zavisi kam gremo in katera prevozna sredstva so nam na voljo. Iz Evrope na Aljasko ni druge realne možnosti kot, da se gre z avionom. Kako pa po prihodu na Aljasko? Če želiš na pot v lastni režiji, se s pomočjo spleta, začne bolj raziskovalno delo.

V bistvu je vedno najlažje, da se priključiš eni izmed turističnih agencij in njihovi ponudbi. Poskrbeli bodo za letalski odhod od enega iz bližnjih letališč, avtobusne in trajektne prevoze po Aljaski. Pomagali bodo izbrati prevoze za lastni izlet po Aljaski, kot helikopter, avion ali avto. Seveda, če boste imeli v turistični natrpani ponudbi sploh še kaj prostega časa za lastne individualne celodnevne izlete.

Naj omenim. Ideja, da grem poleti 2012 na Aljasko je padla že decembra 2011 in preko spleta sem začel raziskovati želeno pot in nasvete drugih popotnikov. Odločil sem se za tri tedenski FotoPOTEP, da lahko v izbranih krajih raziščem okolico ali počakam na boljše svetlobne pogoje. Marca 2012 sem začel z rezervacijami prevozov kot prenočiš. Želel sem sicer že prej, a vseh ponudb niti ni bilo možno rezervirati. Če bi bil pa prepozen je že možno, da so zasedena letala, trajekti, ali sobe.

Pregled različnih spletnih strani, ki nudijo iskanje vseh letov po svetu mi je pokazal, da je na Aljasko malo direktnih letov. Obenem sem še pogledal kako turistične agencije začenjajo s potovanji po Aljaski in večina se odloča za največje mesto Anchorage, ali glavno mesto pokrajine Yukon v Kanadi, to je Whitehorse. Sprva sem razmišljal o letih v osrčje ZDA in potem prestop za Aljasko. Ko pa sem našel ponudbo nemškega prevoznika Condor, mi je bilo vse bolj ali manj jasno. Letim direktno v Anchorage, le najti moram še najnižjo ceno. V povprečju je na teden med Frankfurtom in Anchoragem okoli 60 letov, seveda le nekaj njih je direktnih.

Fotografija, ki simbolizira česa sem na Aljaski najbolj potreboval in se držal pravila, ustavi na vsaki "pumpi". Kljub temu, sem 200milj od vsake civilizacije vozil že na hlape. Imel sem večjo srečo kot pamet. Ob cesti stojita dva kombija in možaka dotakata bencin. Odrešitev, da le ne iztočita vsega v svoje tanke. Dobesedno dala sta mi šest galon (okoli 23 litrov) bencina. Nista hotela plačila. In ob besedi, kakšno srečo imam je eden rekel; "to ni sreča, to je življenje". Slika malo za šalo, malo zares! Če raziskuješ Aljasko izven glavnih cest, moraš imeti cisterno malodane s seboj. No, vsaj kantica za pet galon v prtljažniku, je "zlata" vredna!

Polet na Aljasko sem imel iz Frankfurta. Dolžina leta je okoli 8000km in traja 10 ur. Poletel sem ob 10.30 dopoldan. Zaradi časovne razlike 10 ur, sem priletel na Aljasko v mesto Ancorage v istem času. Pred menoj je bilo zaradi poletnega dolgega dne še vedno 12 ur svetlobe. Še prevzeti avto in FotoPOTEP po Aljaski se lahko začne.

Iskanje letalskih kart za bolj odročne destinacije zna biti zanimivo, lahko tudi mukotrpno. Sam ne gledam samo na najnižjo ceno, ampak dam poudarek tudi na prijazno potovanje. In direktni 10 urni let z letalsko družbo Condor iz Frankfurta, se mi je že zdel zanimiva ponudba. Na njihovi spletni strani je bila ponudba za let Frankfurt – Anchorage 1100€. Povprašal sem še agencije ali lahko dobijo boljšo ponudbo, pa ni šlo. Torej ni dileme, hitra rezervacija preko spleta, direktno preko prevoznika in to bo to. Ko sem vedel kam priletim, sem začel načrtovati želeno pot in kje v določenih dnevih želim prespati, da se nato lažje odločim za preostala prevozna sredstva. Lastno iskanje prenočišč je bila spet posebna zgodba. Aljaska je od junija do konca avgusta zelo obiskana. Zato ni lahko najti vseh mest za nastanitev. Popotnik ve, iz dneva v dan ali vsaj po nekaj dneh je treba v nov kraj in tam tudi poiskati nastanitev. So lokacije kjer je prenočišč dovolj in tiste, kjer so z njimi težave tako v količini, kot v cenah. V vednost. Na Aljaski se od hotela do hotela v drugem kraju lahko voziš po 500km in več. Naselja in prenočišča niso tako pogosto druga ob drugem, kot smo vajeni pri nas, na 20km. Na Aljaski lahko da 200km ali več, ne boš videl niti hiše, kaj šele možnega in prostega prenočišča. Tako na spletu iščeš po svoji začrtani poti, kilometrih in naseljih. Sam se nisem povsem znašel v njihovem sistemu. Po nekaj mailih sem ugotovil, da Američani želijo kontaktirati po telefonu. Pošljem povpraševanje po mailu, odgovor pride šele po dveh, treh dneh in v večini primerov je glavni kontakt za nadaljevanje, telefonska številka. Spoznal sem, da ne bo šlo tako, da bom sam kontaktiral vsa prenočišča, iskal rezervacije, cene. Zato sem povprašal nekaj agencij za ponudbo glede prenočiš na moji začrtani poti in na koncu dobil za zmerne cene tako prenočišča, kot še zmerne razdalje med njimi. Kaj hitro ugotoviš, da imajo večje ameriške ali evropske agencije zakupljene sobe. Če tudi je prazna, je ne dobiš. Če že, je cena višja kot tista katero dobiš preko agencije. Prav zaradi težav z rezervacijami prenočišč sem razmišljal o najemu avtodoma. Prijazna stvar tej zamisli je bila, da je Amerika kot tudi zvezna država Aljaska prijazna do tega načina potovanja in veliko je lepo urejenih prostorov kjer lahko prenočiš v vozilu. Od te ideje so me hitro odgnale tri stvari. Prva je bila cena.

Avtodomi, prikolice, avtobusi kot bivalniki, tak način potovanja je za američane nekaj povsem običajnega. Tudi na Aljaski jih je na dveh glavnih asfaltnih cestah veliko. Izven teh cest pa bolj redko. Razen, če zapeljejo nekaj milj stran na urejen kamp v bližino kakšne znamenitosti. Urejenih kampov za avtodom je res veliko. Nekateri so za naš pogled zanimivi v tem, da parkiraš, imaš vse priključke, pokrito lopo z drvmi, če si zakuriš ogenj in skupni prostor z mizami. Ko zaključiš, pospraviš za seboj, na vstopu v kamp iz velike železne omare vzameš kuverto, vpišeš želene podatke, notri daš denar za kolikor dni si kamp uporabljal, vržeš vse skupaj v režo in zadeva je zaključena. In to deluje, sem v enem kampu prav gledal ali se bo kdo odpeljal brez plačila. Ni se, si zamislite tak način plačevanja pri nas? Čeprav sem tudi sam razmišljal o najemu avtodoma, sem se premislil.

Za tritedenski najem spodobnega avtodoma so želeli okoli 5000€. Kot drugo, pred seboj sem imel 9000km in med njimi vsaj 2000km makadama. Ameriški avtodomi so težki, zadnji dve kolesi sta si zelo skupaj in kamen med gumama hitro poskrbi za predrtje. Obenem pa si z avtodomom počasen, manj gibljiv, težje se ustavljaš na poti in, če moraš v dnevu narediti 500km ali več, se več ukvarjaš z vožnjo kot z iskanjem motivov. In kot tretje, meni celo najbolj pomembno. FotoPOTEP pomeni ustavljanje, peljati se tudi na kakšen makadamski ovinek ozke ceste, ali celo v blatni teren. Torej, avtodom zame ne pride v poštev in na Aljaski sem hitro spoznal, da je avtodom za tiste, ki se peljejo po asfaltu iz kraja v kraj in tam hodijo peš, ali uporabljajo kolesa ter redki lokalni prevoz.

Kako sem potoval po Aljaski

Glede letalskega prevoza sem bil že odločen. Družba Condor leti iz Frankfurta direktno v Anchorage. Po dokončno opravljenem tritedenskem načrtu poti, spoznanju, da avtodom ni prava rešitev, druge možnosti, kot biti na poti z avtom ni bilo. Edino tako FotoPOTEP ohrani svoje bistvo. Da se ustaviš tam, kjer vidiš zanimiv motiv ali, da se odpelješ na isto lokacijo lahko še naslednji dan. Torej avto.

Moja še povsem čista Toyota Highlander. Komaj prevzeta, kot nova s samo 3000 prevoženimi miljami, odličnimi gumami primerne tudi za makadam. Parkiran pred mojo prvo destinacijo. Grizzly Bear resort, kjer je bil na recepciji, včasih smo rekli "zemljak", iz Srbije.

Že preko interneta sem si na letališču Anchorage, rezerviral avto. Po ogledu cen kaj hitro pogledaš na tiste najnižje. Že za 1000$ lahko dobiš soliden avto, za tri tedne. Spet je tu bila dilema. Poti bodo dolge, rabim udobnost. Z menoj bo več opreme, rabim prostornost in zadnje, veliko bo slabega makadama ter brezpotja. Torej rabim terenca. Za 2000$ sem dobil novo Toyoto Highlander s prevoženimi 3000 miljami. In kar mi je bilo najbolj pomembno, s skoraj novimi gumami primernimi tudi za makadam. Tako, avtomobil sem imel rešen. Prevzamem in vrnem ga na letališču. Cena je končna, ni omejitev km, vrnem lahko prazen tank. Upoštevana so vsa zavarovanja.

Ob začrtani poti sem moral na dva trajekta. Prvi iz mesteca Skagway do mesteca Heines (avto 50$, oseba 30$) in drugega iz mesteca Valdez do Whittier (avto 120$, oseba 90$). Rezervacijo sem lahko opravil kar preko spleta. Da si zaradi polnega trajekta prihraniš 1000 ali več km po cesti, je rezervacija mesec ali dva prej obvezna.

Odvisno od letnega časa lahko poletite iz vseh "podlag". Predvsem ribiči radi izkoristijo hidroplane. Tisti, ki bi radi šli na ledenike pa helikopter ali letala s pristajalnimi smučmi. Z malimi letali pristanejo dobesedno kjerkoli, samo da je zaplata ravnega ne preveč grmičastega terena. Če ne bi poznal vojaških poletov s helikopterji, bi ob prvem "bush" poletu na Aljaski najbrž čez njih naredil križ.

Ker sem želel pogledati in fotografirati iz zraka sem potreboval tudi takšen prevoz. Na Aljaski je več avionov kot prebivalcev. Mala provizorična letališča so ob vsakem zaselku. Pristajalna steza je lahko tudi sneg, ledena površina, jezero, teh tako ali tako ne manjka, oziroma na Aljaski so doma tako imenovani »bush« piloti, ki pristanejo dobesedno kjerkoli. Helikopterji se na Aljaski uporabljajo za dva namena. V prvi vrsti za oskrbo delavcev na terenu ali prevoz različnega materiala, v drugi za turistični prevoz, ki je tako ali tako aktualen od konca maja do začetka septembra.

Helikopterje se uporablja kot delovne stroje za prevoz različnega materiala, za prevoz hrane kot potnikov. Želite cenejši panoramski polet? Ni problema, le da se vam lahko zgodi, da boste nekomu v prostranstvo, v mreži, odpeljali še pralni stroj, omaro, kakšen del za motorne sani, hrano... Vsekakor doživetje.

Za uro poleta z avionom boste odšteli od 150 do 300$, s helikopterjem nekaj več, od 200 do 350$. Če želite samostojen polet so številke še opazno višje. Na začetku sem želel določene polete na ledenike in v Denali park rezervirati že v naprej. In spet je bila enaka zgodba. Na Aljaski kot da internet ne deluje, želijo si kontakt preko telefona. Po drugi strani pa imajo julija in avgusta vse polno, že od domačih turistov. V bistvu so poleti na Aljaski normalna turistična dejavnost in skoraj ni ameriškega turista, ki si Denali park in ledenike ne bi ogledal še iz zraka. Obstala je odločitev, da bom pogledal za vse polete na licu mesta.

Kapitan ugasne motorje in ladja se počasi pelje naprej. Vse je tiho, nihče se ne drenja, fotografu puščajo prednost, vsi občudujejo orke, ki brezbrižno plavajo mimo. Doma sem mislil, da bom za fotografirati divjih živali moral imeti srečo. Saj vem, za tiste "naj" posnetke bi moral ostati na Aljaski mesece. Toda tudi tako ni slabo. Le zaželite si in če je treba pojdite vsaj dvakrat na lov za temi motivi. Prvič si vzhičen, fotografsko manj pozoren, ne veš kako se žival obnaša. Drugič je vse lažje.

Naslednji prevoz, ki sem ga imel še v mislih je turistična ladja za ogled ledenikov v okolici Sewarda (180$) in manjši ribiški čoln (150$) za ogled ork, kitov, morskih levov, vider in drugih živali, ki so vidne na površini. Tudi za te prevoze sem se odločil, da jih poiščem v času bivanja.

Vozilo, ki te popelje skozi "popolno" divjino. Ko se ustavi, ugasne motor, slišiš samo piš vetra, vodo in res čutiš divjino. Lahko da 100km naokoli ni druge žive duše. Na potep po Denali parku nisem želel na klasičen način s turističnim avtobusom. Cel dan si v avtobusu in pokrajino lahko občuduješ samo preko stekla. Nič kaj prijazno za FotoPOTEP. Edina slabost prevoza z "munster track" je ta, da je glasen in kamorkoli prideš, živali ni več. Toda teh sem imel zadosti drugje. Na ta način prevoza sem spoznal sam park povsem drugače, šel dobesedno čez reke, po brezpotju na vrh gore, kjer je zlatokop. Vsekakor zanimivo celodnevno doživetje. Kar pa je bilo zame najbolj pomembno, vozniku Matt-u sem samo potrkal po strehi, ustavil se je in lahko sem fotografiral.

Namen sem imel izbrati še en prevoz. Vstop v Denali park je treba posebej plačati (10$), obenem pa po njem ne smeš voziti s svojim avtom (lahko greš s kolesom, peš). Za oglede tega velikega parka (je malo večje površine kot Slovenija) imajo posebne, neudobne avtobuse, ki te peljejo po parku. Priporočajo rezervacijo. Izleti so lahko samo nekaj urni ali pa celodnevni. Cesta za celodnevni kar 18 urni izlet od vstopa v park do Kantishe (konec ceste) je dolga kar 92 milj. Vendar sem bil zopet v dilemi. Vožnja z avtobusom pomeni ustavljanje na samo njihovih izbranih mestih in mimo bo šlo veliko meni zanimivih motivov. Če naredim rezervacijo in bo tisti dan oblačno, dež, spet nisem naredil nič dobrega. Izbral sem stranski prevoz z velikim poltovornjakom, »monster truck«. Poltovornjak z velikimi gumami kot človek (64 col), te popelje po popolni divjini in tako lahko park doživiš na drugačen način. Cena 180$ na osebo.

Zdaj sem imel prevoze izbrane. Letalski prevoz rezerviran, prav tako avto. Želeni posebni prevozi, kot helikopter, avion, ladje, čoln, »monster truck«, pa sem računal, da se bo najbolje zmeniti na lokaciji sami. In nisem storil napake.

Kako še lahko potujemo po Aljaski

Moja izbira je v močni domeni FotoPOTEPa. Torej mi je v prvi vrsta fotografija, šele nato videti ostalo. Kdor drugače potuje, bi najbrž tako tudi izbral. (članek / FotoPOTEP - Moj Način potovanja)

Vlakovna kompozicija v Sewardu, ki je zadnja zahodna postaja. Do tu pripeljejo premog iz severa, naprej pa z ladjami.

Vlak je tudi možno prevozno sredstvo, vendar je železnica, čeprav za naše razmere dolga, zgrajena samo na dveh mestih. Kar 470 milj se vije proga od mesta Seward na zahodu in pelje skozi največje mesto Anchorage, do Talkeetne, mimo Denali parka, do drugega največjega mesta Fairbanks. Pravijo, da se da Aljasko lepo videti tudi na ta način, vendar za namen fotografiranja ni primerna.

Turistični vlak, ki popelje potnike iz Skagway preko prelaza White Pass na meji s Kanado, do mesta Whitehorsa in še malo naprej do mini puščave Carcross.

Druga proga je stara železnica (1898) imenovana »White Pass«, ki je lovce na zlato peljala iz mesteca Skagway do glavnega mesta kanadske province Yukon, Whitehorse. Zdaj turiste zapeljejo še malo naprej do male puščave imenovane Carcross. V času zlate mrzlice so šli iskalci zlata do aljaških zlatih najdišč iz Whithorse navzgor s parniki po reki Yukon. Whitepass je majhna, ozkotirna turistična železnica, ki pelje predvsem turiste iz ladij na enodnevni izlet (76.5milj), do puščave Carcross. Na Aljaski je možno ustaviti vlak (flag stop) kjerkoli. Tega načina vkrcanja na vlak, se poslužujejo predvsem pohodniki.

Če potujete samo med večjimi mesti Anchorage, Fairbanks in glavnim mestom Jeanneau, imate na voljo dobre letalske povezave z Alaska Airlines.

Zaradi spremenljivega vremena in velikih razdalj med črpalkami ni nič kaj prijetno potovati s fotokamero na motorju. Motorist večino časa kalkulira kje mu bo uspelo dobiti bencin. Skupine z motorji so organizirane tako, da imajo na voljo kombi, ki se vozi poln dodatnega goriva za njimi in ob skupnih postankih ga dotočijo.

V poletnih mesecih je lahko odlično prevozno sredstvo tudi motor. Glede na veliko makadama in lahko kar precej hladnega ter deževnega vremena, menim, da ne bi bil ravno primeren za »prijazen« fotopotep. A bi šlo. Težava so lahko samo vožnje izven glavnih cest, ker bencinskih črpalk res ni veliko. Če greste proti severu, so na razdalji 900km samo tri. Še z avtom pelješ dobesedno na hlape.

Možen prevoz je tudi kolo. Na asfaltnih cestah sem videl kar nekaj kolesarjev. Nekaj pa je bilo tudi tistih, ki divjo Aljasko raziskujejo peš.

Srečal sem kar nekaj kolesarjev. Ni jih malo, ki iz ZDA prekolesarijo Kanado in nato še po Aljaski nekaj 1000 km. Dobro obteženi in lepo počasi. Toda niso neverjetni zaradi vzdržljivosti. Na poti imajo vsi kar nekaj srečanj z medvedi. Pa ne, da jih ti lovijo za malico. Samo srečajo se tako na nekaj m iz oči v oči. Ko sem 10km pred mestom Whithorse ob cesti iz avta fotografiral nekaj m oddaljenega medveda, je mimo prikolesarilo nekaj rekreativnih kolesarjev. Ti samo malo vržejo oko, da se prepričajo, da medved ne gre za njimi in veselo brcajo naprej. Zanimivo je spoznati to sožitje človeka in narave.

Ne gre pozabiti tudi avtobus. Z njim se peljejo predvsem turistične skupine. Tudi slovensko sem srečal, med njimi pa je bila tudi udeleženka mojih tečajev. V pogovoru sem zvedel prav to, kar mene moti, ker želim predvsem fotografirati. Mimo lepih jezer in drugih motivov se drvi. Treba je priti na precej oddaljeno novo lokacijo in pokazati njene znamenitosti. Tudi če je ob cesti los, medved, se le redko kdaj ustavijo, fotografirajo pa skozi stekla. Tak način potovanja je primeren za tiste, kateri želijo videti Aljasko, predvsem kraje in biti na najbolj znanih lokacijah.

Seveda je Aljaska zanimiva destinacija za vse, ki radi potujejo v velikimi turističnimi ladjami. Teh je vse polno v mestecih Skagway, Heines, do Sewarda, od kjer jih potem vozijo na različne izlete. Pot začenjajo večinoma v Vancovru ali Seattlu. Ladje priplujejo povsem v bližino večjih ledenikov.

V poletnih mesecih je v Aljaških vodah na desetine potniških križark. V mestecih Skagway, Valdez, Seward, glavnem mestu Jeanneau se jih vsako jutro naveže pet, šest. Ko sem popoldan preko Kanade in prelaza White Pass prišel v Skagway sem bil nemalo presenečen. Popolnoma prazne ulice, vse trgovine, lokali, zaprto. V hotelu samo par ljudi. Kot v kakšnem kavbojskem filmu, ko se pričakuje prihod "grdih" revolverašev. Ko sem zjutraj stopil na ulico, pa me je reka ljudi dobesedna odnesla s svojim tokom. Nič čudnega. To turistično mestece živi s turisti. Ladje preko noči plujejo, zjutraj pa se na tisoče ljudi spusti na kopno in kot avtomati hodijo eden za drugim od trgovine do trgovine. Nekateri še na bližnje izlete. Vlak White Pass je prepoln, helikopterski poleti prepolni, trgovine so v nekaj urah izropane. Ja tudi to je turizem. Imajo pa potniki odličen pogled na ledenike, saj jih velikokrat pripeljejo povsem zraven njih.


Fotografije na temo / Prevozi po Aljaski

Zame osebno je bila izbira avtomobila prava za FotoPOTEP. Asfaltirane ceste so odlične. Samo v okolici dveh mest so dvopasovnice, vse ostale so enopasne, vendar široke in z odstavnim pasom. Ustaviš se lahko kjerkoli vidiš zanimiv motiv. Kot sem že velikokrat opazil po svetu, sem kljub temu, da sem doma dokaj vzoren voznik bil na Aljaski "največji" nestrpnež. Počasi se navadiš, da se ne mudi, da ni treba, da blendaš, saj se ti vsak, ki lepo opazuje naravo umakne. Ceste so odprte, možnosti za prehitevanje je veliko. Predvsem pa, samo na polotoku Kenai je bilo več prometa. Vse drugje pa komaj, da srečaš kakšen avto.

Bencinske črpalke so pojem zase. Pri nas damo (mečemo denar) na zunanjost. Pumpa pa je lahko tudi drugačna. Vse naokoli makadam, mogoče dve delujoči ročki in to je to. Pri nas pa je črpalka trgovina, ki na vhodu nudi še bencin.

Zadnji krik tehnike, hehe! Pa ne na Aljaski. Še pomnite naprav s takimi ročkami in vrtljivimi številkami. Pomembno je, da lahko natočiš in plačaš. Seveda s kartico na avtomatu predno začneš s polnjenjem bencina.

Beaver Creek v Kanadi je prvo večje naselje ob meji z Aljasko. Celo bencinsko črpalko imajo. Tu nudijo še recepcijo za kamp, pralnico, trgovinico, bife, biljard... Deluje tako, kot da imaš pri nas hišo, v njej privat dejavnost in ker je ravno še prostor pred hišo še črpalko.

Na začetku kar verjeti nisem mogel, da so to bencinske črpalke. Naše izgledajo za te, kot portal banke, na proti barakarskim naseljem. To sem videl zato, ker me je nekako spominjala na Shell barve. Včasih sem že močno gledal na kazalec za bencin, a se vseeno peljal mimo črpalke, saj mi nikakor ni bila tako vidna. Počasi sem se navadil, da gledaš drugače. Ne na svetleče znake in lepe stavbe, ampak samo, kje je naprava za točenje goriva.

Najbolj nenavadna, a zlata vredna je bila "črpalka", če ji sploh lahko tako rečem, nekje v hribih ob Denali parku. Ena komaj stoječa lesena hiša, nekaj manjših hišk, ki jih uporabljajo zlatokopi in bencinska cisterna. Ob cesti pa znak, da smo na lokaciji z imenom Colorado. Bencin pa sem dobil.

Prava štorija! Načrtujem pot iz Fairbanks do vročih gejzirskih vrelcev v Manley Hot Springs. 160 milj do tja, 160milj nazaj, mogoče še vmes do vasice Minto s krasnim višinskim razgledom na jezero  in okolico. Napolnim polno že v Fairbanks in gas. Kmalu se začne makadam in po tej cesti naprej se po 900km pride do severnega morja. Vem, na vsej tej cesti so samo tri črpalke. Nekaj dni že imam avto, "pije" nekje med 10 in 11 litri, s pol tanka naredim okoli 250 milj, morda še kakšno več z rezervo. Na poti med Anchorage mimo turističnega Denali parka do Fairbanks je dovolj črpalk in do sedaj sem vedno tankal, ko je bil kazalec še ne pod polovico. Torej vsaj 500 milj naredim s polnim tankom. Toda ko se ušteješ, se ušteješ tako, res dobro. Namesto da bo zavil do želenih vrelcev, je bila ideja, kaj ko bi šel naprej do reke Yukon in edinega mostu čez njo na Aljaski. Do tja je 80 milj, 80 milj nazaj, pa saj morajo imeti v Manleyu črpalko. Pridem do reke Yukon in glej ga navaden betonski most. Malo peš ob reki po urejenem parku in nova ideja. Kaj ko bi šel še 60 milj naprej do črte severnega pola. Ne zaradi sebe. Sam vem že iz potovanj po Norveški, da je to neka navidezna meja, v okolici pa nič posebnega. Toda, če bom peljal skupino, bom lahko s slikami pokazal, pustite klasične turistične finte o obisku tečajnika, gremo raje drugam. Podobno, kot Nordkapp na Norveškem. Skale in nič drugega. Ostanite raje nekaj dni več na Lofotih, kot da greste na skale Nordkapa. In sem šel na tečajnik. In še 60 milj, pa 60 nazaj in sem bil že na polovici tanka. Še ovinek do gejzirov pa bo. Toda nisem več vajen klasičnih kazalcev v avtu. Pa mi je hitro kapnilo. Ko je tank poln, narediš 100 milj in se komaj premakne. Ko si že na polovici pa pada, kot da bi ga teža dol tiščala. Počasi me je prijela še obvladujoča panika. Saj bo v vasi črpalka, je le turistično zanimiva. Se peljem proti gejzirom, kazalec pada in pada, panika je že večja, ceste ni konca. Odcep za Minto, grem do tja, črpalka ne dela. Domačini pravijo, da ni črpalke niti naprej. Panika je že velika! Nič, grem vsaj do asfaltne ceste in bo kar bo. V nekaj urah bom že dobil kakšen prevoz do Fairbanksa, vzel bencin in nazaj po avto. In glej, res bi kmalu ostal sam na cesti več kot 100 milj od mesta. Peljem z zadnjimi hlapi in zagledam možaka, ki v svoja avta točita bencin. Rešen!