Madeira – otok, na katerega se vračam

Na Madeiri sem bil že osemkrat in prav nič čudnega ni, da me vedno znova vleče nazaj. To je otok, ki na zemljevidu deluje majhen, v resnici pa ga ne meriš v kilometrih, ampak v razgledih, vremenskih spremembah, cvetju ob cestah, klifih nad oceanom in v občutku, da te za vsakim ovinkom čaka nekaj novega. Madeira je vulkanski portugalski otok sredi Atlantika, velik 741 kvadratnih kilometrov, dolg 57 kilometrov in širok do 22 kilometrov, zato se zdi skoraj narejen za raziskovanje z avtom. Od Funchala do letališča je le dobrih dvajset minut vožnje oziroma okoli 18 do 21 kilometrov, do São Vicenta na severu približno 30 kilometrov, do Porto Moniza na skrajnem severozahodu pa dobrih 48 do 50 kilometrov, zato lahko otok brez težav raziskuješ po delih in ga v grobem razdeliš na dva glavna dneva vožnje: en dan za zahod in severozahod, drugi dan za vzhod in severni del.

Pogosto ji rečejo kar otok stalne pomladi. Temperature so večji del leta prijetno blage, zato je Madeira vabljiva skoraj v vsakem letnem času. Res pa, da se tudi tukaj vreme spreminja pravijo domačini in, da zna biti poleti v zadnjih letih že kdaj tudi prevroče. Po drugi strani pa so zimski meseci lahko prav prijetni. Če sije sonce in ni vetra, si lahko brez težav v kratkih rokavih in se nastavljaš toplemu soncu, medtem, ko doma razmišljamo o pravi zimi. Prav ta mehkoba podnebja, skupaj z bujnim rastjem in cvetjem, da otoku poseben značaj.

https://www.youtube.com/watch?v=W3KPAUrKw7s

Napisal sem že članek o majhnem otoku Porto Santo (članek), ki mu radi rečejo kar plaža Madeire. Od glavnega otoka ni daleč (70km) in do njega vozi trajekt, zato je lahko lep dodatek potovanju, če si kdo zaželi še več peska in bolj umirjen otoški ritem. A prav ta primerjava lepo pove bistvo. Kdor pride na Madeiro zaradi dolgih peščenih plaž in poležavanja ob morju, bo hitro ugotovil, da to ni njen pravi obraz. Plaž je za vzorec, še to z umrtno mivko ali vulkanskimi zalivčki. Madeira je otok za vožnjo, pohodništvo, postanke ob cestah, vrtove, rože, slapove, levade in divjo obalo.

Madeira je idealna za samostojen potep ali raziskovanje v manjši družbi. Najlepše jo je doživeti z najetim avtom, brez prehudega hitenja in z dovolj časa, da te cesta vodi po svoje. Na Madeiri namreč nikoli ne gre samo za to, kam prideš, ampak predvsem za vse tisto vmes.

Madeira potovanje - nastanitev, avto, poti

Na Madeiri je nastanitev veliko in izbira je široka, od hotelov in resortov do manjših hiš in apartmajev. Kdor želi več sonca, sprehode ob morju, restavracije, lokale in večerni utrip, bo najbolj zadovoljen v Funchalu ali njegovi širši okolici, saj je Funchal največje turistično, trgovsko in kulturno središče otoka. Prav tam je tudi največ občutka, da si na dopustu, ne da bi se moral za vsak obrok ali večerni sprehod posebej odpeljati drugam.

Severni del otoka je druga zgodba. Je bolj zelen, bolj divji, manj obiskan in tudi vremensko bolj muhast. Prav severna obala velja za eno najbolj spektakularnih pokrajin na Madeiri, a tam narava hitro pokaže tudi svojo bolj vlažno in bolj nepredvidljivo plat. Notranjost otoka je še bolj namenjena poti, razgledom in pohodom kot pa klasični nastanitvi, zato je tam izbire precej manj in večina obiskovalcev vendarle spi ob obali.

Rent a car je zelo enostavna rešitev, saj ga dobiš že na letališču, ponudba pa je tudi v Funchalu. Kdor želi, si lahko avto vzame le za nekaj dni in brez težav razišče glavni del otoka, saj razdalje med kraji niso velike. Madeira je ravno prav majhna, da lahko iz Funchala v enem dnevu dobro spoznaš zahodni del, drug dan pa še vzhodnega, z južno ali severno stranjo vred. Kdor želi videti več, pa naj si avto vzame za ves čas in se poda tudi v notranjost, na ožje asfaltne ceste čez hribe in v manj obiskane kraje. Zemljevid je pri tem povsem dovolj, saj so ceste in kraji lepo označeni, orientacija pa presenetljivo enostavna.

Sam bi za Madeiro vedno priporočil manjši avto. Avtoceste so sicer široke in hitre, toda takoj ko zapustiš glavne povezave, hitro prideš na ožje ceste, v strme ulice, tesne zavoje in skozi vasi, kjer prav velika širina ni prednost. Manjši avto je na takem otoku bolj sproščena izbira, predvsem pri parkiranju in srečevanju po ozkih cestah. To še posebej velja, če želiš otok prečkati iz več smeri in se ne držati samo glavnih prometnic.

Madeira je obenem idealna tudi za pohodnika. Uradno označenih levad in pešpoti je veliko, od krajših sprehodov do zahtevnejših gorskih poti, med najbolj znanimi pa so poti okoli 25 Fontes, Caldeirão Verde in grebenska pot od Pico do Areeiro proti najvišjim vrhovom. Poti so dobro urejene in označene, a se je treba vedno primerno obleči in spremljati razmere, saj se vreme na otoku hitro spremeni, nekatere poti pa so lahko tudi začasno zaprte ali omejene. Madeira je pri hoji radodarna, a zahteva nekaj spoštovanja.

Funchal

Funchal je vedno moj prvi stik z otokom. Glavno mesto se v loku razpira nad morjem in že ob prihodu pokaže, da na Madeiri skoraj nič ni ravno. Vse se vzpenja, spušča, odpira proti oceanu in vabi naprej. Ob tem vedno znova pomislim, kako so Portugalci po vstopu v Evropsko unijo znali dobro izkoristiti evropska sredstva in čez skoraj nemogoč teren zgraditi odlične ceste, viadukte in tunele. Ko se voziš po Madeiri, šele zares dojameš, kako zahteven je ta otok in kako velik poseg je bil potreben, da danes potovanje med posameznimi kraji deluje tako tekoče in preprosto. Funchal zato ni le izhodišče, ampak mesto, v katerem je lepo obstati, se sprehoditi skozi stare dele, tržnico, pogledati pristanišče in opazovati, kako se življenje na otoku prepleta med morjem, trgovino, turizmom in vsakdanom domačinov. V mestu je veliko lokalov in tradicionalnih gostilen, kjer se še vedno lepo začuti domači utrip, prav tako pa Funchal kljub turistični podobi ohranja veliko lokalne arhitekture in tisti pravi otoški značaj. Poseben čar mu dajejo tudi številne tlakovane ulice in trgi z značilnimi črno-belimi vzorci, ki mestu dodajo še bolj izrazito portugalsko podobo in prijeten občutek, da se tu tradicija še vedno lepo ohranja.

Nad Funchalom me vedno vleče v Monte, eno najbolj znanih četrti oziroma župnij nad mestom, kamor se lahko povzpneš z žičnico, z avtom ali tudi peš. Pešpot po ulicah ni kratka in hitro pokaže, da Madeira ni otok ravnin, saj se mesto ves čas strmo dviga proti hribu. Že vožnja z žičnico je lep uvod v razumevanje Funchala, saj se mesto od zgoraj razpre kot velika kulisa med hribi in oceanom.

V Monteju stoji cerkev Nossa Senhora do Monte, ena lepših in zgodovinsko pomembnejših cerkva na otoku. Današnja podoba cerkve izhaja iz 18. stoletja, v njej pa je tudi grob zadnjega avstrijskega cesarja Karla I., kar temu delu Madeire doda še poseben zgodovinski pečat. Pred cerkvijo in okoli nje je vedno nekaj posebnega vzdušja, saj se tu mešajo razgled, zgodovina, vrtovi in turistični utrip.

Monte pa je znan tudi po strmih ozkih ulicah in vožnji navzdol z lesenimi sanmi, eni najbolj nenavadnih in hkrati najbolj madeirskih izkušenj. Te sani, spletene iz vrbja in lesa, vodita dva možakarja, imenovana carreiros, ki so oblečeni v tradicionalna bela oblačila in imajo na glavi značilne slamnike. Z veliko spretnosti sani potiskata, usmerjata in zavirata kar s čevlji z debelimi gumijastimi podplati. Ko to prvič vidiš, se zdi skoraj neverjetno, a na Madeiri deluje povsem naravno. Ravno takšne posebnosti otoku dajejo njegov pravi značaj.

Vrtovi nad Funchalom so zame vedno eden lepših delov otoka. Madeira ni otok rož le v turističnem sloganu. Občutek imaš, da nekaj cveti skoraj ves čas. Subtropska klima, bujno rastje, palme, cvetoče grmovnice in eksotične rastline dajo otoku mehko, skoraj vrtno podobo. Če je sever pogosto divji in surov, je ta del Madeire bolj eleganten, kultiviran in umirjen. A tudi tu nikoli ne pozabiš, da si na vulkanskem otoku sredi Atlantika.

Curral das Freiras

Blizu Funchala je Curral das Freiras, skrita vasica sredi visokih gora, ki jo mnogi poznajo tudi kot Dolino nun. Prav sem naj bi se leta 1566 zatekle nune iz samostana Santa Clara, ko so pirati napadli Funchal, in že ko prvič pogledaš v to globoko, skoraj zaprto dolino, hitro razumeš, zakaj so si za skrivališče izbrale prav ta kraj. Vas je dolgo veljala za eno najbolj odmaknjenih in težje dostopnih na Madeiri, danes pa je prav zaradi svoje lege ena najbolj zanimivih postojank v notranjosti otoka. Najlepši pogled nanjo je z razgledišča Eira do Serrado, kjer se pred tabo odpre skoraj neverjeten prizor samotne vasice, ujete med strme gorske stene.

Câmara de Lobos

Ko se iz Funchala odpravim proti zahodu, je Câmara de Lobos eden prvih krajev, kjer se rada ustavi tudi misel. To je tista stara ribiška vasica, ki jo človek hitro vzame za svojo. Čolni, zaliv, hiše, ki se dvigujejo nad obalo, in prijeten ritem kraja naredijo močan vtis. Ravno ob Câmara de Lobos človek najbolje razume, zakaj je Madeira otok postankov. Ni treba veliko. Dovolj je kratek sprehod, nekaj minut opazovanja in že si v zgodbi otoka.

Cabo Girão

Nad Câmara de Lobos se dviga Cabo Girão, visoka pečina, s katere se odpre eden najbolj znanih pogledov na južno obalo. Ko stojiš tam zgoraj in gledaš vasico spodaj, majhne poljane pod klifi in ocean, dobiš občutek, da Madeira res ni narejena za hitro vožnjo brez ustavljanja. Takšni razgledi te prisilijo, da upočasniš. In prav je tako. Madeira ni otok, ki bi ga odkljukal. Madeira je otok, ki ga opazuješ.

Ribeira Brava

Ribeira Brava je naslednja točka, kjer se pot na zahod lepo odpre. Kraj ni velik, a ima prijetno lego in tisti občutek, da si še vedno na jugu, kjer je več sonca in bolj mehak obraz otoka. To je lep vmesni postanek, kraj za kratek sprehod, pogled proti obali in občutek, da se dan šele zares začenja.

Ponta do Sol

Za Ribeira Bravo pride Ponta do Sol, kraj, ki sam po sebi name ne naredi največjega vtisa, a ima v bližini eno najbolj znanih madeirskih posebnosti. Po stari obalni cesti ER101 proti Madaleni do Mar prideš do slapu Cascata dos Anjos, ki pada naravnost čez cesto in potem proti oceanu. To je eden tistih prizorov, ki jih na Madeiri težko pozabiš. Cesta, skala, voda in Atlantik v enem kadru delujejo skoraj neresnično, zato ni čudno, da je ta slap postal eden najbolj prepoznavnih motivov otoka.

A ta prizor ima tudi drugo plat. Uradna turistična stran opozarja, da je stara cesta pri slapu pogosto zaprta zaradi velike nevarnosti naravnih podorov, ob dežju pa je podlaga še posebej spolzka in na tem mestu so se nesreče že zgodile. Zato tam ni prostora za brezskrbno vožnjo, niti ni čudno, da rent-a-car hiše nad takšnimi izleti verjetno niso najbolj navdušene. Madeira je tu spet čisto svoja: pokaže nekaj izjemno lepega, obenem pa hitro opomni, da je narava na otoku še vedno močnejša od človeka.

Praia da Madalena do Mar

Praia da Madalena do Mar je eden tistih južnih krajev, kjer Madeira pokaže nekaj bolj sproščenega. Ob morju je prijetna dolga promenada, obala je mehkejša, vse skupaj pa ima skoraj lenoben ritem.

To sicer ni kraj, zaradi katerega bi človek posebej prišel na Madeiro, je pa lep dokaz, da zna otok vmes ponuditi tudi trenutke brez velikih dram. Samo morje, nekaj vetra, nekaj svetlobe in občutek, da je dovolj že to, da si tam.

Calheta

Calheta je eden redkih krajev, kjer Madeira pokaže tudi malo bolj klasičen počitniški obraz. Praia da Calheta s peščeno plažo res deluje skoraj kot izjema na otoku. Ob njej je velika marina, ena pomembnejših na zahodni strani otoka, zato ima kraj že na prvi pogled nekoliko bolj urejen in turistično zasnovan značaj. To je tudi eden redkih kotičkov na Madeiri, kjer imaš ob hotelih in obali bolj klasičen občutek dopusta, s plažo, ležalniki in nekoliko bolj umirjenim morskim ritmom.

Posebnost Calhete je tudi ta, da pesek ni domač, ampak je bil na umetno plažo pripeljan iz Maroka. Prav zato kraj na prvi pogled deluje skoraj malo nenavadno za Madeiro, saj otok sicer bolj zaznamujejo prodnate ali kamnite obale. Domačini dobro vedo, da zna kljub valobranom, močno morje ob neurjih in visokih valovih ta pesek tudi odnašati, zato ga je bilo v preteklosti treba znova dovažati. Calheta je zato zame predvsem lep kontrast vsemu, kar Madeira v resnici je. Kdor želi plaže, ima otok Porto Santo. Kdor želi Madeiro, pa mora sprejeti, da je njen pravi obraz drugje. Vsekakor pa lahko izkoristite ta kraj za hiter skok v hladno vodo Atlantika.

Jardim do Mar

Jardim do Mar je eden mojih ljubših krajev na zahodu. Že ime mu lepo pristaja. Vasica leži pod mogočnimi stenami in tik ob oceanu, kot bi jo nekdo namenoma postavil v prizor, kjer mora narava prevladati nad človekom. Tu je Madeira tiha, a nikoli mirna. Ocean se oglaša, veter piha, skale stojijo visoko nad hišami, vse skupaj pa ima skoraj filmski značaj. Jardim do Mar je lep primer, kako zna Madeira majhne kraje spremeniti v velike prizore.

Obenem pa to ni le vasica za razgled in sprehod, temveč tudi eden bolj znanih krajev za surfanje na valovih. Prav to ji doda še eno zanimivo plast. Ko so razmere prave, lahko surferje opazuješ in fotografiraš razmeroma od blizu, kar je na takih lokacijah vedno poseben bonus. Valovi se lomijo tik ob obali, zato ni treba daleč na morje, da dobiš dinamične prizore deskarjev v vodi. Za fotografa je to zelo hvaležen kraj, saj lahko iz obale, pomolov ali skal hitro ujameš dobro akcijo, peno valov in lep odnos med majhnim človekom ter veliko močjo oceana.

Prav zato Jardim do Mar ni samo lep kraj za postanek, ampak tudi zelo zanimiv za fotografsko zgodbo.

Miradouro Farol da Ponta do Pargo

Miradouro Farol da Ponta do Pargo na skrajnem zahodu že daje občutek roba. Svetilnik, visoki klifi, odprt pogled v ocean in tisti občutek, da si prišel na konec otoka, kjer ni več ničesar razen vetra in Atlantika. Takšni kraji so na Madeiri posebni, ker ne ponujajo le razgleda, ampak občutek prostora. Tam si zares na robu kopnega.

Porto Moniz

Ko se otok začne obračati proti severu, se spremeni tudi njegovo razpoloženje. Severni del Madeire je bolj divji, bolj zelen, večkrat tudi vremensko slabši od juga. Prav zato mi je še posebej blizu. Porto Moniz je na severozahodu skoraj obvezen postanek, predvsem zaradi naravnih bazenov v vulkanski skali. Tam ocean ni samo ozadje, ampak glavni igralec. Črna kamnina, penasti valovi in trda obala hitro povedo, da je sever drugačen svet. Na obali je tudi zanim akvarijum.

Seixal

Seixal je eden tistih krajev, kjer je severna Madeira skoraj preveč lepa, da bi bila resnična. Visoke zelene stene, črna obala, slapovi in pogosto temnejše nebo naredijo zelo močan vtis. Če je jug pogosto svetlejši in bolj prijazen, je sever tisti, ki pokaže surovo moč otoka. Meni je prav ta obraz Madeire najbližji.

Ponta Delgada

Ponta Delgada je severni kraj, ki ga ne bi izpustil. Lepo leži med morjem in strmino, s pristnim občutkom severne obale. Tu ni treba iskati velikih znamenitosti. Dovolj je, da si vzameš nekaj časa, pogledaš pokrajino in začutiš, kako so ljudje na tem otoku znali življenje vedno prilagoditi terenu, vremenu in vodi.

São Vicente

São Vicente je še en tak kraj, kjer Madeira pokaže svojo notranjo moč. Dolina, hiše, voda, zelena pobočja in ozke ceste ustvarijo zelo značilen severni prizor. Ko je vreme slabše, je tu vse še bolj pristno. Oblaki, megla in mokra cesta naredijo prav tisti madeirski občutek, ki ga na jugu pogosto ni.

São Jorge - Moinho a aqua

Pri São Jorge sem obiskoval star vodni mlin v Achadinhi, enega tistih krajev, kjer Madeira ne kaže le razgledov, ampak tudi svojo nekdanjo vsakdanjo pamet. Mlin je star več kot 300 let, po obnovi pa še danes deluje kot zadnji delujoči vodni mlin na Madeiri. Poganja ga voda iz Levade do Rei, v njem pa še vedno meljejo pšenico, koruzo, ječmen in rž z okoliških teras. Prav v tem je njegov čar. Ne deluje kot mrtev muzej za turiste, ampak kot živ ostanek časa, ko je voda na severu otoka dobesedno poganjala življenje. Le nekaj metrov stran stoji še Serragem da Achadinha, edina še delujoča vodna žaga na otoku in od leta 1998 tudi spomenik lokalne vrednosti, zato je ta postanek še toliko bolj poseben.

Tja me ni vlekla le stara tehnika, ampak tudi človek. Tam sem nekaj let obiskoval mlinarja po imenu Ninjo, dobrodušnega in redkobesednega moža, ki je s svojim mirnim značajem sodil prav v ta severni, bolj odmaknjeni del Madeire. Jaz nisem znal portugalsko, on ne angleško, pa sva vseeno vedno kakšno rekla vsak v svojem jeziku, drugo pa pokazala z rokami. In prav v tem je bil čar takih srečanj. Ni šlo le za ogled mlina, ampak za občutek, da za trenutek stopiš v svet, kjer življenje še vedno teče počasneje, bolj preprosto in bolj povezano z naravo. Takšni kraji Madeiri dajejo tisto pravo globino, ki je ne najdeš v razglednicah, ampak v ljudeh.

https://www.youtube.com/watch?v=AacGfUhaA6w

Santana

Santana je bolj turistična, bolj znana in bolj prepoznavna. Njene trikotne hišice so postale skoraj simbol otoka, a mene tam vedno bolj kot sama razglednica zanima širša pokrajina. Ta del Madeire je zelen, razgiban in čudovit za počasno vožnjo. Ko se pelješ skozi Santano in okolico, vidiš otok kot kraj, kjer se narava in človek še vedno zelo neposredno srečujeta.

Camacha

Camacha je lep odmik od obale. Leži nekoliko v notranjosti in daje bolj podeželski občutek. Tu Madeira ni več samo razgled proti morju, ampak tudi tradicija, obrt in tisti bolj umirjen otoški svet, ki ga hitro spregledaš, če hitiš samo od razgledne točke do razgledne točke. Takšni kraji naredijo potovanje bolj polno.

Pico do Areeiro

V osrednjem delu otoka me vedno znova pritegne Pico do Areeiro. Ko je vreme pravo, je razgled od tam nekaj posebnega. Visoko nad oceanom se odpre gorski svet, oblaki se valijo čez grebene, svetloba pa naredi tiste prizore, zaradi katerih človek hitro razume, da Madeira ni le obala. Je tudi gora. Je tudi višina. Je tudi otok, kjer lahko v istem dnevu doživiš vrtove nad mestom, klife nad oceanom in skoraj visokogorski svet.

Paul da Serra

Paul da Serra je povsem drugačna Madeira. Planota, cesta, odprtost in veter ustvarijo občutek, da si na drugem otoku. Prav tu lepo vidiš, kako malo cest v resnici povezuje ta svet, a kako dobro ga vseeno prečkajo. Otok lahko večkrat prečkaš po širini in vsakič znova doživiš drugačen prehod iz enega sveta v drugega. To je eden glavnih razlogov, da je Madeira tako odlična za raziskovanje z avtom.

Ribeiro Frio

Ribeiro Frio je zame bolj gozdna in pohodniška Madeira. Tu pridejo v ospredje levade, poti in tista zelena tišina, zaradi katere otok ni le destinacija za vožnjo, ampak tudi za hojo. Madeira je odlična za pohodništvo. Kdor rad hodi, bo na otoku doma. Kdor pa pride samo zaradi morja, bo prikrajšan za najboljše.

Curral das Freiras

Curral das Freiras je eden tistih pogledov, ki ostanejo v glavi. Globoka dolina, obdana z visokimi stenami, ima poseben občutek odmaknjenosti in skoraj skrivnostnosti. Ko gledaš vanjo, hitro razumeš, kako zahtevna in obenem čudovita zna biti madeirska pokrajina. To ni otok, kjer bi človek narekoval pravila prostoru. Tu jih narekuje narava.

Cristo Rei

Na vzhodnem delu se Madeira spet pokaže v novi podobi. Cristo Rei je ena tistih razglednih točk, kjer pogled ne obstane samo na kipu, ampak predvsem na odprti obali in modrini oceana. To je lep postanek, kadar želiš za hip samo gledati in pustiti, da prostor naredi svoje.

Ponta do Bode

Ponta do Bode je povsem drugačna zgodba. Tu Madeira pokaže bolj suho, bolj vulkansko, skoraj marsovsko podobo. Rdečkasti toni zemlje in kamnine dajo občutek, da si za kratek čas prišel v drug svet. Takšni odseki so tisti, zaradi katerih se vedno znova čudim, koliko različnih obrazov ima ta majhen otok.

Ilhéu da Pocariça

Ilhéu da Pocariça je zame predvsem lep detajl v pogledu proti odprtemu morju. Manjši otoček ob obali ni velika znamenitost, je pa eden tistih motivov, ki lepo dopolnijo občutek, da si na robu otoka, ob odprtem Atlantiku, kjer pogled hitro odplava daleč stran.

Santa Cruz

Santa Cruz ima zame poseben občutek prihoda in odhoda. Marsikdo ga povezuje predvsem z letališčem, a kraj je vreden več kot le hiter prehod. Ko si tam nekoliko počasneje, začutiš prijeten vzhodni ritem, stik z morjem in tisto lokalno plast otoka, ki je ne vidiš, če samo prideš in greš.

Madeira plaže

Plaže na Madeiri so druga zgodba kot pri nas na Jadranu. Tu ne gre pričakovati dolgih, širokih in mirnih peščenih obal, kjer bi se človek brezskrbno sprehajal daleč v plitvino. Na glavnem otoku prevladujejo prodnate in kamnite plaže, precej kopališč je urejenih ob obali, zelo značilni pa so tudi naravni bazeni in tolmuni v bazaltnih vulkanskih skalah. Madeira ima sicer nekaj peščenih plaž, a so bolj izjema kot pravilo. Najbolj znana med naravnimi je Prainha pri Caniçalu na vzhodnem delu otoka, manjša in bolj domača plaža s temnim, naravnim peskom. Na severu je zelo znana tudi Seixal Beach s črnim peskom, medtem ko sta Calheta in del Machica bolj klasična kopališka kraja z navoženim zlatim peskom iz Maroka. Pri Funchalu je največja javna plaža Praia Formosa, ki združuje prod in temen pesek.

Meni Madeira nikoli ni bila otok za pravo morsko poležavanje, ampak bolj za to, da morje doživiš kot del pokrajine. Voda zna biti vabljiva, a je kopanje tu bolj za osvežitev, za kratek stik z oceanom in za občutek, da si sredi Atlantika, ne pa za takšno brezskrbno namakanje, kot ga poznamo z Jadrana. Prav zato so marsikomu še bolj zanimivi naravni bazeni v Porto Monizu ali Doca do Cavacas pri Funchalu, kjer vulkanska obala naredi čisto drugačno kopalno izkušnjo. Če pa kdo išče tisto najbolj pristno peščeno podobo glavnega otoka, potem je to prav Prainha. Na tvoji fotografiji je ravno ta plaža, stisnjena pod suho, skalnato pobočje, z morjem, ki že na pogled pove, da je Madeira predvsem atlantski otok in šele potem klasična plažna destinacija.

Domačini pravijo, naša plaža je na otoku Porto Santo (članek)

Prainha pri Caniçalu je ena najbolj značilnih naravnih peščenih plaž na Madeiri, stisnjena med skalnato obalo in odprti Atlantik.

Kdaj na Madeiro?

Madeira je otok, ki ga lahko obiščeš skoraj vse leto. Od novembra do konca februarja je zelo prijetna za vse, ki radi hodijo, raziskujejo in jim več pomeni mir kot turistična gneča. Takrat so temperature ob obali pogosto podobne naši blagi pomladi, še posebej če posije sonce in ni vetra. Res je sicer več možnosti za oblake in dež, a ravno v tem času otok pokaže svojo bolj zeleno, mehko in umirjeno podobo.

Od aprila do septembra je obiskovalcev več in tudi na cestah je več prometa, posebej poleti. A Madeira zaradi Atlantika tudi takrat večinoma ostaja zmerna. Vročina navadno ni tako naporna kot kje drugje na jugu, temperature pa le redko postanejo zares ekstremne. Zato je otok prijeten tako za potepanje z avtom kot za pohodništvo, le da je v glavni sezoni treba računati na več ljudi in nekoliko manj tistega občutka otoške umirjenosti, ki ga sam najraje doživim v mirnejših mesecih.

Zaključek

Madeira je zame predvsem otok poti. Ne greš tja zaradi ene same znamenitosti in ne zaradi plaže. Greš zaradi celote. Zaradi Funchala in njegovih vrtov, zaradi Monteja, zaradi stare ribiške vasice Câmara de Lobos pod visoko pečino, zaradi južnega sonca, severne divjine, zahodnih klifov, vzhodnih vulkanskih tonov, zaradi levad, rož, slapov in razglednih postankov ob cestah. In prav zato jo je najlepše doživeti sam ali v manjši družbi, z avtom, dovolj časa in brez preveč togega načrta. Če je sever v megli, greš na jug. Če so vrhovi v oblakih, greš do obale. Madeira te uči prilagodljivosti, a te za to tudi bogato nagradi.

---

Ob opisovanju krajev in lokacij, vedno podam oceno od 1-5, glede na moj osebni popotniški in še posebej na fotografski vtis.

Moje mnenje

Potovanje 5/5

Madeira je eden najboljših evropskih otokov za samostojno raziskovanje z avtom. Majhna, pregledna, a neverjetno raznolika. Ves čas imaš občutek, da si na poti in da te čaka še nekaj novega.

FotoPOTEP 4/5

Fotografsko je Madeira močna. Severna obala, klifi, slapovi, cvetje, levade, gorski razgledi in hitro menjavanje vremena ponujajo veliko. To ni otok velikih peščenih razglednic, ampak otok svetlobe, razpoloženja in pokrajine. Prav zato mi je tako blizu.