Tenerife – otok za potep med morjem, klifi in vulkani

Tenerife je otok, ki ga na zemljevidu hitro podcenim. Ko pogledam številke, deluje obvladljiv. Je največji med Kanarskimi otoki in meri približno 2.034 kvadratnih kilometrov, v njegovem središču pa stoji Teide, ki s 3.715 metri ostaja najvišji vrh Španije.

A Tenerife ni otok, ki bi ga meril le v kilometrih. Merim ga v ovinkih, vzponih, spustih, spremembah vremena, razgledih in v občutku, da za vsakim naslednjim zavojem čaka nov obraz otoka. Prav zato ga ne doživljam kot klasičen dopustniški otok s plažami, ampak kot zelo raznoliko vulkansko pokrajino z močnim zgodovinskim in popotniškim značajem.

Tenerife so 500km južneje od portugalskega otoka Madeira, katerega vodnik po njem sem že opisal (Madeira - otok, na katerega se vračam). Enako Azorske otoke, ki z Madeiro in Kanarskimi otoki tvorijo zanimiv trikotnik (Azorski otoki (Açores) - FotoPOTEP)

Tenerife ima tudi dolgo zgodbo. Še pred kastiljsko osvojitvijo v poznem 15. stoletju so na Kanarskih otokih živeli staroselci, ki jih danes najpogosteje povezujemo z imenom Guanchi. San Cristóbal de La Laguna je bil ustanovljen v tem prelomnem obdobju in je danes vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine kot izjemen primer zgodnjega kolonialnega mestnega načrtovanja, ki je vplival tudi na mesta v Amerikah. Ko danes hodim po Tenerifih, se ta zgodovina ne skriva le v muzejih, ampak v imenih krajev, starih mestnih jedrih, cerkvah in v občutku, da je bil otok že dolgo pred množičnim turizmom pomembna atlantska postaja med celinami.

Tenerife prihod

Večina nas prileti na južno letališče Tenerife Sur, zato se mi zdi najbolj smiselno, da avto vzamem že tam. Kar pomeni, da lahko takoj po pristanku začnem pot po otoku brez dodatnega usklajevanja prevozov. Sam pri izbiri hotela vedno pazim še na eno zelo praktično stvar: ali ima hotel svoje parkirišče oziroma ali je parkiranje možno vsaj na ulici. Predvsem v Las Américas in bližnji okolici zna to hitro postati pomembno vprašanje. Zvečer se namreč ne želim po dolgem dnevu še ukvarjati z lovljenjem zadnjega prostega kotička med hoteli in ozkimi ulicami.

Pri vožnji po otoku se hitro pokaže, da Tenerife ni kraj za preveliko samozavest v časovnici. Uradne otoške cestne poti že same opozarjajo na številne zavoje, razgledne vožnje in stalne spremembe terena. Zato ni dobro načrtovati poti brez rezerve, sploh če želiš več postankov. Razdalje na papirju niso velike, a v praksi zlahka porabiš več časa, kot si sprva mislil. Prav zato sam priporočam manjši avto, ker je z njim lažje skozi ozke ulice, na majhna parkirišča in skozi ozke zavoje. Ne bi pa vzel čisto najmanj zmogljivega avtomobila. Klanci so marsikje dolgi in strmi in, če ima avto komaj kaj moči, si hitro ovira na ozki cesti in greš bolj po polžje kot sproščeno popotniško.

---

1 - Las Américas, Los Cristianos in Costa Adeje

Za osnovo si največkrat izberem jug, nekje med Las Américas, Los Cristianos in Costa Adeje. Ta del otoka je najlažji za prvi stik. Po letu in prevzemu avta se hitro umirim, sprehodim ob morju in že dobim prvi občutek, kako različen zna biti Tenerife od jutra do večera.

2 - Los Gigantes

Ko krenem proti zahodu, ne hitim takoj v Los Gigantes. Lepo je narediti nekaj vmesnih postankov, recimo v La Caleti, Alcalá ali Puerto Santiagu. Tam se obala umiri, turistični vrvež ni več tako izrazit, kraji pa imajo več domačega ritma. Vmes je tudi Playa de la Arena, kjer se črn vulkanski pesek lepo ujame z večerno svetlobo. Ta del poti mi je všeč, ker počasi pripravi teren za enega najmočnejših prizorov otoka.

Los Gigantes ni kraj, kamor prideš samo pogledat in odpelješ dalje. Klifi delujejo monumentalno, skoraj strogo, in prav zato so fotografsko tako močni. Tam vedno iščem merilo. Človek, čoln ali hiša ob vznožju hitro povedo, kako mogočna je zahodna obala. Po uradnih otoških opisih se Los Gigantes dvigajo kot približno 600-metrska bazaltna stena nad morjem, in prav ta občutek navpičnosti ostane v spominu še dolgo po obisku.

3 - Masca in Punta de Tenu

Če imam več časa, lahko zahodni del poti razširim še proti Masci ali Punta de Tenu. To sta dve točki, ki nista več le mimobežen postanek, ampak že pravi mali izlet. Masca je slikovit zaselek v gorskem svetu, Punta de Teno pa eden najizrazitejših robov otoka. Pri obeh je dobro preveriti dostop in prometni režim, saj zna biti vožnja omejena ali drugače urejena. A ravno v tem delu se Tenerife pokaže v tisti bolj surovi, bolj samosvoji podobi, ki mi je na otoku še posebej pri srcu.

4 - Garachico

Ko se pot obrne proti severozahodu, pridejo Buenavista del Norte, Los Silos in nato Garachico. Prav Garachico je zame eden najlepših krajev na tej krožni poti. Leta 1706 je vulkanski izbruh močno spremenil kraj in njegovo pristanišče, današnji naravni bazeni pa so nastali prav iz lave. To daje Garachicu poseben značaj. Obmorski rob, temna kamnina, bele hiše in stari utrip mesta delujejo skupaj. Tu lahko fotografiram široke kadre ob morju, lahko pa se povsem izgubim med detajli starih ulic, oken, balkonov in senc. Severozahodni del otoka mi je všeč prav zato, ker ni enoplasten. Vedno ponudi širši pogled in hkrati tudi miren detajl.

5 - Icod de los Vinos

Le malo naprej je Icod de los Vinos, ki ga skoraj vedno vključim v isti krog. Njegov najbolj znan simbol je Drago Milenario, znamenito zmajevo drevo, ki ga uradni turistični viri opisujejo kot eno najpomembnejših naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti Kanarskih otokov, staro okoli 800 let. A pri Icodu ne gre le za eno samo drevo. Že sama cesta do njega se precej strmo dviguje, kar je lep opomnik, da Tenerife ni otok ravnin. Kraj ima prijeten center, manj turističen značaj in občutek, da sem že daleč od južnega dopustniškega sveta. Če želim na isti poti ujeti še en močan, prepoznaven simbol otoka, ga dobim prav tukaj.

6 - Puerto de la Cruzu in La Orotava

Sever se nato lepo odpre v Puerto de la Cruzu in La Orotavi. Puerto de la Cruz združi morsko promenado, staro jedro, kopališča, vrtove in prijeten mestni utrip. La Orotava pa pokaže bolj arhitekturni in kulturni obraz otoka. Leseni balkoni, stare hiše, dvorišča in počasnejši korak mi tam vedno dajo občutek, da je vredno hoditi peš in ne hiteti. Če želim severu dodati še nekaj bolj surovega, zavijem do plaže El Bollullo, kjer črn pesek in močnejše morje hitro ustvarita povsem drugo vzdušje kot na jugu. Sever Tenerifov mi je zato fotografsko pogosto še bolj zanimiv kot jug. Svetloba je mehkejša, v zraku je več plasti, zgodba pa ni le v razgledu, ampak tudi v življenju krajev.

7 - San Cristóbal de La Laguna in Santa Cruz de Tenerife

Cesta gre na vzhod, kjer rad dodam še Candelario, San Cristóbal de La Laguna in Santa Cruz de Tenerife. Candelaria ima močan romarski pomen in prijetno obmorsko vzdušje.

Potem pride La Laguna, ki je po mojem skoraj nujna. Ni le lepa, ampak ima težo. UNESCO poudarja njen pomen kot zgodnjega neobzidanega kolonialnega mesta, katerega urbanistični model je vplival tudi na poznejša mesta v Amerikah. Ko hodim po La Laguni, ne gledam le lepih fasad, ampak mesto, ki ima zgodovinsko globino. Za fotografijo je zelo hvaležna, ker ponudi arhitekturo, življenje, detajle in lepo ulično svetlobo. Če je na tej krožni poti en kraj, kjer si res vzamem čas za počasno hojo, je to prav La Laguna.

Santa Cruz de Tenerife pa je sodobnejši, bolj urban obraz otoka, z velikim pristaniščem, širokimi avenijami in znamenitim avditorijem ob obali. Meni osebno je v tem mestu zanimiv samo avditorij, v mestu pa se ne zadržujem.

8 - Güímar

Ko iz vzhoda nadaljujem zopet proti jugu, pride Güímar. Ta kraj je zanimiv že sam po sebi, še bolj pa zaradi Pirámides de Güímar. Danes so urejene kot etnografski park in botanični vrt, v katerem stoji šest stopničastih kamnitih piramid. Prav Güímar je tisti kraj na Tenerifih, ki ga marsikdo povezuje z zgodbami o piramidah in z domnevnimi povezavami s starimi kulturami, tudi s Srednjo Ameriko. K tem predstavam je veliko prispeval tudi Thor Heyerdahl, ki mu je park posvetil poseben del svoje vsebine. Meni je Güímar zanimiv predvsem kot drugačen postanek. Po klifih, črnih plažah in zgodovinskih mestih dobi pot še eno nepričakovano plast.

9 - El Médano

Ob vračanju do hotelov je v bližini letališča še El Médano. Ta kraj ob južnem letališču ima drugačen značaj kot bolj turistični jug. Tam je več vetra, več odprtega prostora in več občutka oceana. Zaradi windsurfa in kajtanja je tudi fotografsko živahen, saj je v kadru skoraj vedno nekaj gibanja, jadra, valov ali silhuet na vodi. Južni del je nasploh dober za lahkotnejši začetek, za večerno svetlobo in za prve popotniške kadre ob Atlantiku.

Krog je zaključen in sam imam vedno občutek, da sem v njem doživel več različnih otokov. Jug je odprt, sončen in lahkoten. Zahod je mogočen. Severozahod vulkanski in zgodovinski. Sever zaradi več dežja zelen in plastičen. Vzhod pa doda še kulturno, mestno in nekoliko bolj razmišljujočo podobo. Prav zato se mi zdi ta krožna pot najboljši uvod v Tenerife. Ne pokaže vsega, a pokaže dovolj, da hitro razumeš, da to ni otok za kljukice na zemljevidu, ampak za postanke. In ravno v teh postankih Tenerife res zaživi.

Fotografsko mi ta krog zelo ustreza. Na jugu lovim čiste barve, veter in gibanje. Los Gigantes so zame prostor za dramatiko in merilo. Garachico in Icod sta za zgodbo, vulkan in detajl. Puerto de la Cruz in La Orotava ponudita več mestnega ritma in arhitekturnih plasti. Güímar doda posebnost, Candelaria vzdušje, La Laguna pa kulturno težo in lepo ulično fotografijo. Moj glavni nasvet je preprost. Na Tenerife se ne splača hiteti zaradi kilometrov. Veliko bolje je izbrati manj krajev in tam počakati pravo svetlobo.

Pomembna opomba

Če ste na Tenerife teden dni, se mi zdi najbolj smiselno, da si otok razdelite na dva dela, na zahodni in vzhodni del. Tako je potovanje precej bolj sproščeno, manj je hitenja, predvsem pa si lahko na posameznih lokacijah vzamete več časa. Tudi fotografsko je to boljša rešitev. Sam grem zelo rad vsaj dvakrat na sončni vzhod na El Teide, saj je tam svetloba vsakič drugačna in prav jutranji trenutki naredijo goro ter vulkansko pokrajino še toliko bolj posebno.

Možnosti za raziskovanje otoka je seveda več. Ena zelo lepa varianta je, da se najprej odpravimo na že opisani krog proti zahodu, nato pa na severu pri Puerto de la Cruzu zavijemo proti La Orotavi in se čez El Teide v popoldanski svetlobi vrnemo nazaj proti hotelom v Las Américas, Los Cristianos ali Costa Adeje. Tako se v enem dnevu lepo povežejo obala, zahodni in severni del otoka ter povratek čez visoki vulkanski svet.

Drugi del raziskovanja pa si rad zamislim drugače. Dan začnem s sončnim vzhodom na El Teide, nato se spustim proti La Orotavi in pot nadaljujem proti vzhodu, proti San Cristóbal de La Laguni in Santa Cruzu de Tenerife. Od tam grem mimo piramid v Güímarju in dan zaključim na jugu, obkajtarjih v El Médanu in sončnem zahodu na promenadi v Pal-Maru. Prav ta smer mi je všeč zato, ker v enem dnevu združi jutranjo vulkansko svetlobo, zgodovinska mesta, nekaj posebnosti vzhodnega dela otoka in za konec še odprt pogled proti morju.

Lahko sledi še en obisk El Teide, nato pa pot proti spodaj opisanemu vzhodu otoka. Ta del je malo bolj odmaknjen, ceste so ožje in bolj zavite, zato se tam Tenerife pokaže v bolj divji, manj turistični podobi. Na severovzhodu se cesta vleče vse do Haciende de Las Palmas de Anaga, na jugovzhodu pa se malo naprej od Santa Cruza de Tenerife odpre še prijetna plaža Playa Las Teresitas. Oba kraja sta povsem drugačna od zahodnega in severnega dela otoka, zato lepo pokažeta, kako raznolik zna biti Tenerife.

Vzhodni del otoka

A - Playa Las Teresitas in San Andrés

Tudi povsem vzhodni del Tenerife je vreden raziskovanja, saj pokaže povsem drugačen obraz otoka. Če so na zahodu v ospredju klifi, na severu stara mesta in bolj zelen svet, se na vzhodu vse skupaj prevesi v bolj odmaknjen, bolj zavit in tudi bolj divji del Tenerife. Ceste so ožje, ovinkov je veliko, vožnja pa ni več samo premik od ene točke do druge, ampak že kar del doživetja. Prav zato si tudi za ta del vedno vzamem več časa in ga ne načrtujem preveč na tesno.

Do vzhodnega dela otoka pa se lahko zelo lepo vključim tudi čez El Teide. Po obisku El Teide se namreč ni treba vedno spustiti proti La Orotavi in severu, ampak se lahko odločim tudi za vzhodno smer proti San Cristóbal de La Laguni in nato pot nadaljujem naprej proti Santa Cruzu, Playa Las Teresitas ali še globlje v Anago. Prav v tem je čar Tenerife. El Teide ni le cilj, ampak tudi odlično izhodišče, da dan iz visokega vulkanskega sveta nadaljujem proti bolj zelenemu, zavitemu in bolj samosvojemu vzhodu.

Ena možnost je, da vzhodni del začnem pri plaži Playa Las Teresitas in obrnem v San Andrés. To je lep prehod med mestnim ritmom Santa Cruza in bolj divjim severovzhodom. Las Teresitas s svojo odprto plažo, palmami in svetlejšim peskom deluje skoraj kot umirjen uvod, San Andrés pa še vedno ohranja nekaj starega obmorskega in ribiškega značaja. Od tod se cesta začne dvigovati v hribe in ta smer je že hitro bolj namenjena tistim, ki jih vlečejo pohodniške poti, razgledi in bolj naraven del otoka. To ni več klasičen turistični Tenerife, ampak pot, kjer se že po nekaj kilometrih začuti, da prihajam v bolj odmaknjen svet.

B - Haciende de Las Palmas de Anaga

Druga možnost pa je, da severo/vzhodni del vzamem še bolj raziskovalno in se po zaviti cesti podam globlje v Anago, vse do Haciende de Las Palmas de Anaga. Tam ni več v ospredju samo cilj, ampak sama pot. Vmes se odpre nekaj manjših krajev in postankov, ki lepo pokažejo značaj tega dela otoka. Cesta je ozka, razgledi so odprti, vožnja pa počasnejša in prav taka mora tudi biti. Anaga ni zanimiva le zaradi ovinkov in razgledov. Gre za enega najbolj posebnih naravnih delov Tenerife, za gorski svet z globokimi grapami, lovorikovimi gozdovi in zaselki, ki še danes ohranjajo bolj prvinski, podeželski obraz otoka. Prav zato je bil Macizo de Anaga leta 2015 razglašen tudi za UNESCO biosferni rezervat. Če se zapeljem še bolj proti skrajnemu severovzhodu, pa ta občutek oddaljenega roba otoka dodatno poudari še Faro de Anaga. Prav zato je ta smer zanimiva za vse, ki želijo videti še nekaj več kot samo najbolj znane razgledne točke.

Vzhodni del otoka je tako lep dodatek k osnovnemu krogu po Tenerife. Lahko ga vključim po El Teide, lahko pa mu namenim tudi poseben dan. V vsakem primeru pa prav ta del pokaže, da Tenerife ni le otok plaž, hotelov in klasičnih postankov, ampak tudi otok ozkih cest, tihih kotičkov in poti, kjer je že sama vožnja del popotniške zgodbe.

10 - El Teide – tam, kjer se Tenerife dvigne nad oblake

El Teide je zame posebno poglavje Tenerife. Čeprav otok ponuja klife, obalna mesta, stare ulice in črne plaže, je prav Teide tisti prostor, kjer se Tenerife zares loči od običajnega atlantskega otoka. Narodni park leži v osrčju otoka, na višini okoli 2.000 metrov, nad njim pa se dviga Teide z 3.718 metri, najvišji vrh Španije. Pokrajina je tam skoraj nezemeljska, z velikimi polji lave, vulkanskimi stožci, peskom, skalami in s tistim občutkom, da si prišel v svet, kjer narava ni nič olepševala.

Do te pokrajine se ne gre samo zaradi kljukice na seznamu. Na Teide se gre zaradi prostora, svetlobe in občutka višine. Ko se z juga ali severa začneš vzpenjati proti narodnemu parku, se pokrajina ves čas spreminja. Obala in naselja ostanejo spodaj, drevesa se redčijo, nato pa pride tisti odprti vulkanski svet, ki deluje skoraj kot drug planet. Prav zato je vožnja na Teide že sama po sebi del doživetja, ne samo prihod na cilj. Teide National Park je zaščiten že od leta 1954 in še danes ostaja eden najbolj prepoznavnih simbolov otoka.

Sončni vzhod na El Teide je nekaj, zaradi česar bi šel gor več kot enkrat. Prav zjutraj se pokrajina pokaže v najlepši luči. Najprej pride hlad, tišina in občutek višine, nato pa se počasi začnejo risati barve po kamniti pokrajini. Jutra so tam lahko presenetljivo mrzla, tudi če je spodaj ob morju prijetno toplo. Pozimi se zna zgoditi tudi sneg, zato brez tople obleke hitro ugotoviš, da si prišel v povsem drug svet, kot si ga pustil ob hotelu na jugu.

Če se ne želiš ustaviti le pri razgledih s ceste, te žičnica dvigne še višje. Spodnja postaja stoji na 2.356 metrih, zgornja na 3.555 metrih, vožnja pa traja približno osem minut. To pomeni, da prideš precej višje, kot te pripelje avto, in tam se razgledi odprejo še na povsem drugačen način. Ob jasnem vremenu se od zgoraj vidijo tudi drugi Kanarski otoki, proti morju pa se pogosto nariše še tisti znameniti pogled nad oblaki. Za dostop čisto na vrh do kraterja pa je potrebna posebna dovolilnica.

Na tej višini se hitro pokaže tudi druga plat Teide. Dihanje je težje, korak postane počasnejši in že krajši vzpon ni več tako samoumeven kot nekje ob morju. Zato je dobro, da tempo prilagodiš in si vzameš čas. Teide ni zahteven samo zaradi poti, ampak predvsem zaradi višine, ki jo telo hitro začuti. To ni razlog, da bi se mu izognil, je pa dober opomnik, da ga je treba vzeti resno.

Teide pa ni samo jutranja zgodba. Ko pade noč, pokaže še en svoj poseben obraz. Prav zaradi lege, čistega zraka, višine in oblakov, ki spodaj zakrijejo del svetlobnega onesnaženja z obale, velja Tenerife za enega najboljših krajev za opazovanje neba, območje Teide pa za enega njegovih najmočnejših adutov. V Izañi, na približno 2.390 metrih, stoji tudi Observatorio del Teide, kjer se je sodobna astrofizika na Kanarskih otokih začela že s prvim teleskopom leta 1964. Otok ima celo poseben zakon za zaščito kakovosti nočnega neba, Teide pa ima tudi oznako Starlight.

Če si vsaj malo fotografsko ali popotniško radoveden, je Teide zvečer skoraj enako privlačen kot ob zori. Tam zgoraj ni samo lep pogled na zvezde, ampak pravi občutek, da se je nebo približalo. Temna vulkanska pokrajina, mir, svetloba zvezd in pogosto zelo jasno nebo naredijo iz Teide prostor, kjer bi zlahka ostal še dolgo po sončnem zahodu. Zato ga ne vidim le kot lokacijo za jutranjo svetlobo, ampak tudi kot enega najboljših krajev na otoku za opazovanje neba, zvezdne fotografije in nočne time-lapse posnetke. Uradna turistična stran posebej poudarja prav fotografiranje zvezd in nočni time-lapse kot eno od velikih prednosti vrhov Tenerife.

Fotografsko pa Teide ponuja izjemno veliko. Lahko ga fotografiram široko, kot veliko vulkansko pokrajino, lahko lovim oblike lave, teksture peska in osamljene skale, lahko čakam svetlobo na Roques de García ali pa iščem razgled nad morjem oblakov. Prav zaradi tega tam nikoli ni enake fotografije. Enkrat prevlada čist, skoraj grafičen vulkanski svet, drugič oblaki, tretjič svetloba ob zori, četrtič pa nočno nebo, polno zvezd.

Zame je El Teide eden tistih krajev, kjer si ne vzamem časa samo za prihod, ampak tudi za ponovitev. En sončni vzhod je pogosto šele uvod. Naslednje jutro je svetloba že drugačna, oblaki stojijo drugje, veter obrne vzdušje in pokrajina spet dobi nov obraz. Če pa tam ostanem še do večera, dobim še nebo, ki je skoraj enako močno doživetje kot jutranja svetloba. Prav zato Teide ni le ena od zanimivosti Tenerife, ampak njegovo pravo srce.

Zaključek

Za konec naj dodam še nekaj povsem praktičnega. Tenerife ni otok, ki bi ga dobro spoznal na hitro. Res je, da kilometrov ni veliko, toda ceste so pogosto zavite, klanci dolgi, vmes pa je toliko zanimivih krajev, razgledov in postankov, da čas vedno mine hitreje, kot si sprva predstavljamo. Prav zato je dobro poti izbirati preudarno in si ne naložiti preveč za en sam dan.

Če želite otok zares raziskati in videti glavne zanimivosti, je teden dni že tista prava osnova, da potovanje diha in, da niste ves čas le na cesti. Za manj dni pa si je veliko bolje izbrati bolj natančno pot po svojih željah, kot pa loviti vse povprek. Verjemite, na Tenerife časa skoraj vedno zmanjka. Vedno ostane še kak kraj, še kak razgled, še kak ovinek, kjer bi se bilo vredno ustaviti.

Če pa greste na otok tudi s fotografskim očesom, potem je zgodba še toliko bolj jasna. Za El Teide si boste skoraj gotovo vzeli vsaj dva sončna vzhoda. Že en sam ni nikoli dovolj, saj se svetloba, oblaki in celoten občutek pokrajine vsakič pokažejo drugače. In prav v tem je tudi čar Tenerife. Ni otok, ki ga samo obkrožiš, ampak otok, kamor se zaradi svetlobe, razgledov in novih poti vedno znova vračaš.

In še - Tenerife bolj turistično

Kdor na Tenerife ne pride predvsem raziskovat otoka, ampak si želi bolj klasičen dopust, ima v območju Las Américas, Los Cristianosa in Costa Adeje več kot dovolj ponudbe že skoraj pred hotelskimi vrati. Ta južni del je najbolj turistično razvit, z dolgimi promenadami, urejenimi plažami, restavracijami, trgovinami in veliko izbiro lokalnih izletov. Zato se da tudi brez vsakodnevnega dolgega sedenja v avtu preživeti zelo prijeten in poln dopust.

Če ste nastanjeni v Costa Adeje ali Las Américas, je ena najbolj znanih družinskih zanimivosti Siam Park. To je park za vse, ki si želijo nekaj več zabave, adrenalina ali pa samo sproščen dan ob vodi. V istem delu otoka je še Aqualand Costa Adeje, ki je bolj družinsko usmerjen in primeren tudi za tiste, ki imajo z otroki raje nekoliko mirnejši tempo.

Če pomislite na safari park, imate v južnem delu zelo blizu Jungle Park v Aroni. Ta je bolj tropsko zasnovan, z veliko zelenja, potmi, mostovi, tuneli in predstavami ptic roparic, zato je zanimiv predvsem za družine in za vse, ki si želijo enega bolj sproščenega dne med živalmi in naravo. Nekaterim je všeč tudi manjši Monkey Park, kjer je poudarek predvsem na primatih in bolj neposrednem stiku z živalmi.

Med najbolj prepoznavnimi zanimivostmi otoka pa je tudi Loro Parque v Puerto de la Cruzu. Ta sicer ni v južnem delu, a ga mnogi uvrščajo med najbolj znane družinske točke na Tenerife. Če si med klasičnim dopustom želite vsaj en daljši izlet na sever, je to lahko zelo dobra izbira. Tako dopust ob morju dopolnite še z enim bolj vsebinskim dnevom na drugi strani otoka.

Zelo priljubljeni so tudi izleti na morje. Iz Puerto Colóna v Costa Adeje in tudi iz Los Gigantes odhajajo organizirani izleti za opazovanje kitov in delfinov. To je eno tistih doživetij, ki jih marsikdo poveže prav s Tenerife. Lep način, da doživite Atlantik še z druge strani in da dopust ob bazenu ali plaži dobi še malo bolj posebno noto.

Prav zato je jug Tenerife zelo dobra izbira tudi za tiste, ki ne želijo vsak dan na novo načrtovati poti. Lahko ostanete v ritmu klasičnega dopusta, vmes pa si izberete en ali dva lokalna izleta, kak vodni park, obisk Jungle Parka, Loro Parka ali dopoldan na morju med delfini in kiti. Tudi tako Tenerife ponudi zelo lep dopust, brez potrebe, da bi vsak dan raziskovali ves otok.

---

Potovanje 4/5

Tenerife je zelo prijeten otok za samostojno raziskovanje. Všeč mi je, ker v enem samem krogu dobim veliko različnih obrazov otoka, od klasičnega juga do zgodovinskih mest in vulkanske obale. Pot ni zahtevna, zahteva pa nekaj potrpežljivosti, dober občutek za čas in pametno izbran avto.

FotoPOTEP 4

Za fotografijo je ta krožna pot zelo hvaležna. V enem krogu dobim veter, plaže, črn pesek, klife, vulkansko obalo, zgodovinska mesta, piramide in zelo različne svetlobne situacije. Prav v tej raznolikosti je največja moč Tenerifov.