Bali FotoPOTEP - otok bogov, ljubezni in fotografije

Prvega stika z južno poloblo se komajda spominjam. Po večurnem kinkanju v letalu iz Benetk v Dubai in nato iz Dubaia v Jakarto sem precej omotičen zakorakal po letališki stezi in prvi vtis iz neznanega sveta je bila vlažna vročina, iz katere je puhtel težek, tropski vonj. Od končnega cilja so nas ločile le še obmejne formalnosti in krajši polet do Denpasarja na Baliju. V Denpasarju je bil že večer, pravzaprav noč, ki se ob ekvatorju spusti skorajda takoj, ko zaide sonce. Tudi tu je bil vonj moja prva zaznava. Na letališču je dišalo kot v templju, po sandalovini, frangipaniju in vaniliji. Kljub utrujenosti od dolge poti se je v meni v trenutku zbudila popotniška žilica, utrujenost je izginila in stopil sem v toplo tropsko noč, poln vznemirjenja in pričakovanja.

Naša gostitelja, Andrej in Ida, sta nas čakala pred letališko zgradbo. Kar nekako ne pričakuješ slovenščine v tem daljnem, drugačnem svetu, ko ti toplota, vonjave, eksotični zvoki in prizori vsi govorijo, da si daleč od doma. In če bi nasmejanega Andreja s pojočim brežiškim naglasom še nekako sprejel, pa so slovenske besede iz ust črnolase, temnopolte lepotice Ide zazvenele nenavadno in svečano, kot nek nov, neznan jezik, ki ga po čudežu takoj razumeš.

Vožnja do našega domovanja, imenovanem Vila Zala, je bil tisto, kar imenujemo kulturni šok. Množice motoristov na skuterjih in vespah so brenčale vsepovsod okoli nas in drle po cesti kot hudournik. Videti je bilo, kot da se je vsa mladina na Baliju istočasno pognala na cesto ter neustavljivo in vratolomno kot kamikaze brzi nočnemu življenju v objem. Izkazalo se je, da to ni nič posebnega, množice brenčečih motorjev so na balijskih cestah vsakdanji pojav.

V Vilo Zalo smo prispeli okrog polnoči. Bil sem malce otopel od celotne poti, ne zares utrujen, pa vendarle, počutil sem se, kot da moja duša še sopiha za mano, morda nekje nad Bengalskim zalivom po sledeh reaktivca hiti skozi noč. Odložili smo prtljago in posedli ob mizi, obloženi z mangom, ananasom in papajo. Od tu naprej je bilo vse kot v pravljici. V hipu je čas začel teči počasneje, noč je bila mirna in topla in obdajalo nas je čudovito okolje naše zale vile, razkošno in domačno hkrati. Sproščeno smo kramljali ob bazenu, obdanem s frangipaniji in orhidejami, srebali papajin sok in kovali prijetne, vznemirljive načrte. Dolga pot je bila za nami, zdaj smo bili tu, v temi so se skrivali obrisi kokosovih palm in tropskih ptic. O, ja, tukaj se bo dalo biti, smo vedeli vsi. Nič več se nam ni mudilo spat.

Naslednje jutro, po slastnem zajtrku in obveznem skoku v bazen, se je pričelo resno delo. Jutranja svetloba je razkrila, da naše vile stojijo sredi riževih polj. Nekaj drobnih postav s koničastimi slamniki se je sklanjalo nad nasadi, videti je bilo, da ponekod že pripravljajo naslednjo setev, drugod pa je še valovalo zrelo klasje. Deček sredi polja je z glasnimi vzkliki in ploskanjem odganjal ptice, ki so brskale za riževimi zrni.

Romantike je bilo na mah konec, zapele so zadrge fotografskih torbic in nahrbtnikov, na dan so se prikazali teleobjektivi, bliskavice, stojala, izbuljeni širokokotniki, zarožljali so Nikoni in Canoni in pognali smo se po ozkih in spolzkih travnatih stezicah med blatnimi nasadi riža.

Tako se je začelo naše fotografsko raziskovanje tega daljnega in čudovitega kotička sveta. Nadaljevalo se je vse dni in vmes tudi kakšno noč, ko smo neutrudno križarili po tem delu otoka ter sledili dolgemu seznamu motivov in prizorov, ki ga je Matjaž, šef e-Fotografije načrtoval za naše foto doživetje.

Imeli smo pestre načrte, od znamenitih terasastih riževih polj Tegalalang, do pisanih tržnic, vasi in templjev, od lova na nežno jutranjo svetlobo, ki traja le hip, do barvitega sončnega zahoda. Nič ni kazalo, da bo Matjaž kaj izpustil ali da mu bo zmanjkalo zagona.

Zjutraj je videti nekoliko utrujen - zadremal sem za urico ali dve, pojasni. Čez dan mu kljub temu ne zmanjka moči, neutrudno nas vleče naprej, pohiteti moramo, če naj ujamemo pravo svetlobo, nas vzpodbuja. Navdušen je kot mi vsi, pa čeprav je že tretjič v letu dni na Baliju. S profesionalno spretnostjo se zna elegantno zmuzniti na pravi položaj za posnetek, noben motiv mu ne uide, obenem pa vsekozi s tistimi, ki rabijo nasvet ali pomoč okoli opreme.

Ko se zvečeri, takrat se Matjaž zares razživi. Najsi pregledujemo fotografije tistega dne, ali poslušamo zgodbe z daljnih potovanj, ali pa se lenobno namakamo v bazenu, ne zmanjka mu šal, idej, ne fotografskih nasvetov, ne življenjskih modrosti in ne pristne zezancije. A gremo ven, u lajf, se domisli, že smo v kombiju in nato skozi ozke, temne uličice odhitimo naravnost v razbeljeno srce nočnega življenja. Matjaž še vedno slika in snema, vešče žonglerje, ki vihtijo goreče bakle, izzivalne plesalke, ki se v visokih petkah omamno zibljejo na točilni mizi, in znajo gledati tako, da se ti zdi, da se smehljajo samo tebi.