Kako izgleda moj FotoPOTEP: fotografsko potovanje brez kljukic

FotoPOTEP fotografsko potovanje

Ko danes pogledam nazaj na vse poti, ki sem jih prehodil, prevozil in preletel, vidim, da se je iz prvih potopisnih poskusov počasi izluščilo nekaj precej jasnega. FotoPOTEP fotografsko potovanje ni aranžma, ni turistična tura, ni foto safari v stilu “klik in gremo dalje”. Je način, kako jaz potujem in kako poskušam drugim omogočiti, da isto pokrajino, iste ljudi, živali in ista mesta doživijo na podoben način.

Po strukturi dneva pa FotoPOTEP vseeno zelo spominja na klasično potovanje. Potujemo, menjamo kraje, spimo v hotelih in penzionih ali kampih, ustavljamo se na razgledih, spoznavamo lokalno hrano in ljudi. Razlika je v tem, da je vse to prilagojeno še eni dodatni želji: da lahko vsak – s fotokamero ali samo s fotofonom – domov prinese fotografije, ki jih lahko uporabi za predavanje, manjšo predstavitev, fotoknjigo ali pa preprosto za to, da jih na kavču pokaže vnukom na zaslonu fotofona.

Ta članek zato ni program, ni opis destinacije, ampak poskus, da zapišem, kakšna je filozofija teh potovanj iz moje perspektive.

Zakaj FotoPOTEP ni klasičen aranžma

Klasičen aranžma ima logiko kljukic. V nekaj dneh se zvrsti čim več znamenitosti, da se lahko ob vrnitvi domov reče: tam sem bil, tisto sem videl. Ritem je hiter, lokacije se menjujejo, avtobus ali kombi se ustavi, ljudje izstopijo, naredijo nekaj fotografij in že se mudi naprej. Jaz sem že dolgo nazaj ugotovil, da tako ne želim potovati. In še manj tega želim prenašati na skupino, ki mi zaupa čas in energijo. FotoPOTEP je zavestno počasnejši. Raje imam manj krajev in več časa na vsakem, raje imam dva večera na isti lokaciji kot pet različnih postankov po deset minut. Raje imam eno pravo svetlobo kot deset povprečnih.

Po drugi strani FotoPOTEP ni odmaknjena fotodelavnica nekje v gozdni koči, kjer bi bili ves čas zaprti med stativi in predavanji o tehničnih podrobnostih. Še vedno gre za potovanje, kjer se vozimo, hodimo, odkrivamo nove kraje, se smejimo ob večerji in doživljamo destinacijo tako kot na “navadnem” potovanju. Razlika je v tem, da je program zgrajen tako, da ima vsak dovolj priložnosti in časa, da motive tudi dobro fotografira – ne glede na to, ali želi kasneje pripraviti javno predavanje ali pa le urejen družinski album.

FotoPOTEP fotografsko potovanje - Počasnejši tempo in manj kljukic

Ko načrtujem pot, imam vedno dve vprašanji: na kakšne motive in svetlobo lahko računam, koliko časa bomo imeli na posameznih točkah in ali lokacija da dovolj tudi samo za tiste trenutke, ko enostavno samo opazuješ. Ne zanima me, da bi v enem dnevu “obdelali” vse znamenitosti v okolici. Raje se odločim, da nečesa ne bomo videli, da pa bomo tam, kjer bomo, imeli čas zadihati, razpakirati fotokamero, se sprehoditi, malo sesti, počakati, opazovati.

Tempo FotoPOTEP-a je počasnejši, ker verjamem, da dobra fotografija in pristno doživetje potrebujeta čas. Potrebujeta tudi prostor za spontanost: za tisti nenapovedan postanek ob meglenem jezeru, ob losinji z mladičem ob cesti, ob dramatičnem nebu nad sipinami. Tega ne moreš ujeti, če si ves čas v lovu za naslednjo kljukico.

Manjša skupina, več fleksibilnosti

Skupine na FotoPOTEP-ih so namerno manjše. Ne zato, ker bi bila manjša skupina kakšna marketinška fraza, ampak zato, ker se le tako lahko zares pogovarjam z vsakim, mu pomagam, če želi, in hkrati sam še vedno fotografiram in doživljam. V manjši skupini se ljudje hitreje povežejo, zlahka se dogovorimo za spremembo, dodatni postanek, drugačen ritem dneva. Ko se peljemo mimo zanimive svetlobe, ne potrebujem desetih glasov, da bi lahko rekel: tu se ustavimo. V manjši skupini vsakdo lažje najde svoj kotiček, svoj tempo in svoj način fotografiranja, brez občutka, da nekoga zadržuje ali ovira.

Hkrati pa manjša skupina pomeni, da lažje upoštevam tudi želje tistih, ki jim fotografija ni primarni cilj. Nekdo si želi več časa za opazovanje živali brez fotokamere v roki, drugi bi rad posnel kratek video s fotofonom, tretji razmišlja, kako bo iz serije fotografij nastala zgodba za naslednje klubsko predavanje. V tem ritmu se da vse to spraviti v isti dan, ne da bi kdo imel občutek, da je “prepočasen” ali “preveč zahteven”.

Zakaj se z veseljem vračam na iste lokacije

Na številne kraje se vračam znova in znova. Namibija, Bali, Islandija, Norveška, Tajska, Aljaska, Oman, … Vsakič me kdo vpraša, ali mi ni dolgčas vedno istih mest. Odgovor je preprost: vsako leto obiščem tudi eno ali dve novi destinaciji – če pa je lokacija ista, so razmere za fotografijo vedno druge. Drugačna svetloba, drugačno vreme, drugačna skupina, drug moj notranji občutek. Poznavanje lokacije je pri FotoPOTEP-u ključna prednost. Vem, kdaj ima določena sipina najboljše sence, kdaj je gorski prelaz v megli lahko zanimivejši kot v soncu, kdaj se v določenem zalivu kiti običajno zberejo bolj blizu obale.

Prav zato se na nekatera mesta zavestno vračam z udeleženci. Včasih dvakrat v enem potovanju. Prvič, da si jih ogledamo, se malo preizkusimo, vidimo, kako se odzivamo na prostor. Drugič, da pridemo manj napeti, bolj osredotočeni, pripravljeni počakati pravi trenutek. Za tiste, ki fotografirajo, to pomeni, da imajo drugo priložnost za motiv, ki ga morda prvič niso ujeli tako, kot so si želeli. Za tiste, ki želijo “samo lepe spomine”, pa to pomeni, da se lahko drugič bolj sproščeno posvetijo samemu doživetju in potem z nekaj dobrimi posnetki domov prinesejo zgodbo, ki jo lahko pokažejo naprej. Ali se odločijo, da gredo sami v raziskovanje okolice.

Fotokamera in fotofon – dva načina gledanja

Na FotoPOTEP-u vedno poudarim, da so dobrodošli tudi tisti, ki nimajo velike fotokamere. Fotofon ni nujna rezerva, ampak enakovredno orodje. Sam ga uporabljam kot skicirko, kot beležko svetlobe, kot sredstvo za trenutke, ko ne želim “delati”, ampak samo ujeti občutek. Fotokamera je zame orodje za poglobljeno delo: ko iščem kompozicijo, razmišljam o zaslonki, globinski ostrini, strukturi, seriji. Fotofon pa je hiter, intuitiven, vedno pri roki.

Pomembno mi je, da se vsak udeleženec počuti enakovredno, ne glede na opremo. Nekdo pride z idejo, da bi po povratku pripravil javno predavanje ali razstavo. Drugi želi imeti urejen album na računalniku. Tretji si želi samo to, da bo imel nekaj res dobrih posnetkov, ki jih bo z veseljem pokazal družini in prijateljem. Vse te cilje jemljem enako resno. Zato tudi razlago prilagajam: enkrat govorimo o seriji fotografij za projekcijo na velikem platnu, drugič o tem, kako iz fotofona iztisniti čim več in kasneje slike smiselno urediti.

Na FotoPOTEP-ih zato ni razlike med “pravimi fotografi” in “ostalimi”. Vsi potujemo po isti poti, vsi stojimo v istem vetru in mrazu, vsi gledamo isto svetlobo. Le orodja, s katerimi te trenutke ujamemo, so različna. Cilj pa je isti: da domov ne prinesemo samo spomina v glavi, ampak tudi fotografije, ki jih brez zadrege pokažemo drugim, naj bo to na velikem platnu v kulturnem domu ali na telefonu v kuhinji.

Ko raje izpustim znamenitost in lovim svetlobo

Ena od stvari, ki jih v tem članku želim povedati na glas, je tudi ta: na FotoPOTEP-u včasih zavestno izpustimo kakšno klasično turistično točko. Ne zato, ker ne bi bila lepa ali zanimiva, ampak zato, ker bi nam vzela čas in svetlobo za nekaj drugega. Če vem, da bomo ob določeni uri stali v gneči pred znamenitostjo v popolnoma neprimerni svetlobi, in hkrati vem, da nas ne prav daleč stran čaka osamljena plaža ali dolina, kjer bo svetloba igrala s pokrajino, se bom skoraj vedno nagibal k drugi možnosti. Na koncu odločimo skupaj.

To seveda pomeni, da moj FotoPOTEP fotografsko potovanje ni za vsakogar. Če ti je pomembno, da imaš selfie pred vsako znamenitostjo, vključno z opoldanskim soncem in množico v ozadju, potem to niso prava potovanja zate. Če pa raje prideš domov z manj fotografijami znamenitosti, a z več pravimi trenutki svetlobe in zgodbami, ki jih lahko v miru pokažeš v obliki predavanja, fotoknjige ali preprostega “glej, kje sva bila” na zaslonu fotofona, potem boš v tej filozofiji našel svoj prostor.

Vremenska loterija in načrti A, B in C

Pri potovanjih v dežele, kjer vreme ni nikoli “po prospektu”, se naučiš, da morajo biti načrti prilagodljivi – hkrati pa realni. Zimska Islandija je že ena izmed takih destinacij. Hoteli, koče in kampi so rezervirani vnaprej, zato si ne morem kar izmisliti, da bomo ostali nekje povsem drugje ali, da bomo na hitro zamenjali celotno traso. Lahko pa znotraj danega okvirja precej prilagodim zaporedje postankov, ure odhodov, izbiro med bližnjimi lokacijami ali dodam kakšen jutranji ali večerni izhod na teren. Program je zato ogrodje, ki se ga držimo, ne pa oklep, v katerem bi bili zaklenjeni.

V praksi to pomeni, da kdaj kakšen postanek zamenjamo, da se naslednji dan vrnemo na lokacijo, ki se nam je prejšnji večer obetala, ali pa smo že pri načrtovanju poti poskrbeli, da smo na “pravem kraju” kak dan več, da lahko motiv poskusimo ujeti v boljši svetlobi. Včasih kak ogled skrajšamo in dodatno uro raje namenimo svetlobi ob reki, jezeru ali sipinah. Udeležencem vedno razložim, zakaj spreminjamo ritem dneva: ne lovimo vsake točke s programa, ampak skušamo iz danih razmer izvleči čim boljše doživetje in fotografije. Zelo pogosto se izkaže, da so prav ti dnevi, ko malo obrnemo vrstni red ali se vrnemo na “včerajšnji spot”, tisti, kjer nastanejo fotografije, ki jih kasneje uporabijo za predavanja, članke ali kot glavne slike potovanja.

Med vodenjem in lastnim doživljanjem

Na FotoPOTEP-u nisem samo vodja, ki kaže pot in govori, kdaj se dobimo nazaj pri avtih. Sem tudi fotograf, ki je v tistem trenutku z vami, na istem vetru, soncu, na istem bregu. To je moja prednost in tudi moj izziv. Prednost zato, ker vas lahko usmerim iz izkušenj, ne iz teorije. Vem, kje sem stal, ko sem posnel določeno fotografijo, in vam lahko to pokažem. Vem, katere napake sem delal prvič, in vas lahko na njih opozorim. Nisem pa turistični vodič in o podatkih, katere vam znajo oni predstaviti glede na lokacijo, ne vem veliko. To ni namen FotoPOTEPa. Sem samo vodja, ki pozna lokacije in lahko doda tisto več glede dobrih motivov.

FotoPOTEP fotografsko potovanje

Izziv pa je v tem, da moram ves čas balansirati med tem, da pomagam in, da ne vsiljujem. Vsak ima svoj pogled in svoj tempo. Zato nikoli ne hodim od stativa do stativa in popravljam nastavitev. Raje razložim principe, pokažem svoj pristop, odgovarjam na vprašanja, nato pa vsak naredi svoj posnetek. FotoPOTEP ni tečaj, kjer bi stali v vrsti in fotografirali iste motive z istimi nastavitvami. Je potovanje, kjer se učimo drug od drugega in od kraja, v katerem smo. In kjer na koncu vsak domov odpelje svojo zgodbo, zapisano v fotografijah.

Čas za tišino, opazovanje in ne-fotografiranje

Morda se sliši čudno, da na potovanju, ki se imenuje FotoPOTEP, zagovarjam tudi trenutke brez fotografiranja. A prav ti trenutki so pogosto tisti, ki jih udeleženci kasneje najbolj cenijo. Ko sedimo ob reki in gledamo kite, še preden sploh vzamemo fotokamere v roke. Ko stojimo na sipini in nekaj minut samo opazujemo, kako veter riše nove linije v pesek. Ko ob severnem siju za nekaj trenutkov spustimo fotokamero in samo gledamo v nebo.

Ta tišina je del filozofije. Fotografija ni sama sebi namen. Je način, kako si nekaj zapomnimo, kako delimo naprej, kar smo doživeli. Če pa med potovanjem ne doživimo ničesar, ker smo ves čas v lovu za naslednjim posnetkom, potem je nekaj narobe. Zato včasih udeležencem rečem, naj določene trenutke poskusijo najprej potihoma “posneti” v glavo in šele potem na tipalo. Takrat nastanejo fotografije, ki imajo zadaj zgodbo, in takšne se najlepše gledajo, pa naj bodo projicirane na platno ali prikazane na majhnem zaslonu telefona.

Komu so ti FotoPOTEP-i namenjeni

Ta zapis pišem zato, da bo jasno, komu so ta potovanja namenjena. Če iščeš hitro turo z največ možnimi destinacijami v najkrajšem času, boš verjetno razočaran. Če želiš eno listo znamenitosti odkljukati za drugo, tudi. FotoPOTEP je za tiste, ki jim je bližje ideja, da se na poti upočasnijo, da si na podobnih turističnih lokacijah vzamejo čas za svetlobo, za ljudi, za naravo.

Hkrati pa je FotoPOTEP tudi povsem normalno potovanje za vse, ki si želijo le domov prinesti nekaj res dobrih fotografij. Za tiste, ki bi radi enkrat v življenju naredili dobro serijo iz Islandije ali Namibije, a ne vedo, kje začeti. Za tiste, ki nimajo ambicij razstavljati, si pa želijo urejen, lep spomin, ki ga bodo z veseljem delili z bližnjimi. Moj način potovanja in vodenja ni popoln in ni za vsakogar. Je pa iskren. Zrasel je iz lastnih napak, mnenj sopotnikov, iz prehitrih prvih potovanj, iz let izkušenj na istih cestah, v istih dolinah, ob istih obalah.

Če se v tej filozofiji prepoznaš, potem verjamem, da boš na kakšnem prihodnjem FotoPOTEP-u našel veliko več kot le dobre fotografije.

Greš zraven?

Vsi najavljeni FotoPOTEPi fotografska potovanja (preveri)