Na predavanjih je bila že večkrat debata o načinih potovanja, prenočiščih in kaj želimo videti. Enotni smo si, da tudi tu obstaja različnost, oziroma skoraj vsak ima na to svoj pogled.
Turisti ali popotniki? V Omanu smo se vživeli v lokalno. Ni lepšega, kot da te že tako prijazni ljudje sprejmejo še bolj medse.
Kot drugje tudi v teh debatah velja, da ne obstaja samo eden in edini način potovanja, t.j. naš. Gledati moramo širše in, da imamo vsi neke svoje želje, zahteve, možnosti in pogled na potovanja. Marsikateri popotnik zviška gleda agencijske ponudbe in besedica turist je rečena kot nekaj manj vrednega. Jaz popotnik se pa tega ne grem, pa čeprav lahko na isti destinaciji vidiš manj, predvsem pa zveš manj informacij kot turist.
Sam vedno pravim. Načinov potovanja je več in nikakor ni samo eden pravi. Vsak med nami ima svoje želje, potrebe, konec koncev finančne zmožnosti. Največkrat se pojavi dilema, je ločnica med turistom in popotnikom ta, da popotnik potuje samostojno, turist pa z vodičem, agencijo?
Pri nas je dolga leta veljalo, če ne potuješ z nahrbtnikom, nisi ta pravi. Za »backpacker« popotnike je značilen velik nahrbtnik na hrbtu, po katerem so tudi dobili ime. Od ostalih popotnikov se razlikujejo le po tem, da se na pustolovščine podajo pogosteje ali za dlje časa in imajo bolj poenostaven način potovanja. Točen cilj, čas, kam, jim ni toliko pomembno kot oditi na pot in biti tam. Kako in kam na lokaciji, se odločajo sproti.
Drugi popotniki gredo tudi sami ali v manjši skupini na pot. Vendar že doma naredijo podroben plan potovanja in večino stvari od kaj videti, prevozov ter prenočišč, si rezervirajo v naprej.
Potem so tu še agencijska potovanja z več ali manj udobja, želje po videti in obenem imeti nekaj dni za dopustniški počitek. Še toliko različnih načinov potovanja je, da jih je nemogoče opisati.
Kateri način potovanja je pravi, boljši, kje več vidiš, za koliko denarja itd., je spet stvar individuuma. Poznam popotnike, ki s seboj vzamejo par kilogramov zgolj nujnih oblačil, nekaj denarja in gredo na potovanje za toliko časa kolikor so zmožni na izbrani lokaciji ali več njih preživeti. Marsikdo si najde delo in si s tem podajša bivanje ter ogled lokacij ali samo spoznavanja lokacije kjer je. So popotniki, ki so toliko časa ali tolikokrat na isti lokaciji, da si tam najdejo partnerja, ostanejo in živijo.
Spet drugi brez vodiča in luksuza ne morejo. Pač si lahko privoščijo in jim vsakodnevno iskanje hotela ali prevoza niti na misel ne pride.
So načini potovanja, ko hitiš iz kraja v kraj in želiš bežno vse videti. V bistvu se bolj pofočkati, dobiti čim več štempilk v potni list. Svoj način potovanja je tudi, če si na lokaciji več dni, si vzameš čas za izlet kot ležanje ob bazenu in spet naprej. In še in še je načinov potovanja.
Kaj je potovanje, kdo je popotnik?
Težko je podati pravo in za vse enako definicijo kaj je potovanje, kdo je popotnik. Poznamo zapis potovanje od Litije do Čateža. Je tak sprehod lahko že potovanje? Zame je, a vsi ne bodo enakega mnenja. Si popotnik, če greš iz domačega kraja za vikend po Sloveniji? Spet si ne bomo vsi enotni.
Je popotništvo, če greš z agencijo in vodičem, recimo v Egipt? Po drugi strani greš lahko sam in še vedno imaš vodiča kot Google in druge aplikacije, ter lokalne prebivalce. Ločnica kaj je potovanje, kaj popotništvo je vse bolj zabrisana. Sploh v času spletnih omrežij, ko se že marsikdo predstavi kot popotnik – fotograf – bloger.
Moje mnenje je, potovanje se začne in popotnik si, ko zapustiš domači prag in cono domačega udobja. Do kam greš, za koliko časa, kako boš živel v tem času pa stvar vsakega posameznika posebej.
Opažam, da marsikdo lahko kot popotnik na enostaven način spremeni vsakodnevno rutino. Doma so redoljubni, oblečeni po modi, vse je kot iz škatlice in ritem gre po pravilih. Ko se jim začenja potovanje gredo samo z nahrbtnikom, najcenejšimi prevozi, iščejo prenočišča na licu mesta... Torej povsem drug slog.
Poznam popotnike, ki si za potovanje izberejo drage lokacije ali križarko z vsem luksuzom, ki ga nudi. Doma pa živijo povsem preprosto, brez razkošja in posebnih potreb. Ko poslušam popotnike smo si lahko zelo različni.
Na Aljaski v turističnem mestu Skagway srečam zanimiv starejši par. V Arizoni živita v puščavi, v prikolici, skoraj komuni, da je vse najcenejše. En krat na leto si privoščita 20 dni luksuznega potovanja na križarki.
Druga zgodba je povsem drugačna. Šoferka kombija v strgani srajci, z oljem umazanimi kavbojkami in že zelo frizerja potrebno frizuro razlaga, da poleti prihaja raziskovati Aljasko in k teti na obisk. Nekaj časa je pri njej, dela pa za lokalno agencijo in vozi kombi med dvema krajema. Nato si vzame čas za potovanje po Aljaski. Debata gor, debata dol in zvem, da ima v San Antonio v Teksasu manjše podjetje, a da ji je tu všeč narava. Zjutraj čez okno lahko vidim lose, celo medveda. Da bi pri nas nekdo za dva, tri mesece kar zaprl podjetje in šel, je bolj kot ne čudno. V Ameriki nekaj povsem normalnega. Pokaže mi sliko hiše v San Antonio in njo pred njo. Poslovna ženska s stilom. In za konec pove, da ima majhno podjetje s prometom zgolj 20 milijonov letno. Ja, drug svet razmišljanja in številk, življenja ter cone udobja.
V zaselku Copper Creek nas izza pulta ogovori natakar. Ste iz Slovenije? Mi začudeni, on pa že kaže fotografije Bleda, Ljubljane, Kopra... S kolegom hodita že pet let po svetu. Kjerkoli sta poskušati malo delati, spoznavati državo in čez čas spet naprej. Njuna naslednja destinacija so Hawai.
V Namibiji se srečam s fotografom, s katerim sva se spoznala preko FB. Pa pove zgodbo, da je italijan, iz bližine Trbiža doma. Že od mladosti je veliko potoval po svetu. Na potovanju po Namibiji je dobil priložnostno delo za fotoagencijo. S prisluženim denarjem, je ostal še en mesec na potovanju in spet malo delal. Zdaj je v Namibiji že 20 let kot rezident in pravi, v Italijo grem le občasno kot popotnik.
Oliverja in Corine sem srečal v Omanu. Pred prenočiščem je stal zanimiv motor Ural, trikolesnik s prikolico. Pride možakar z zajlo v roki in jo poskuša namestiti. Začnemo pogovor. Potujeta že leto dni od doma (Švice), bila sta navdušena na dolino Soče, naprej Albanija, Turčija, do Omana. Od tu do Dubaja in z letalom v Afriko, katero želita prevoziti od juga na sever. V času kovida sta bila v Namibiji in v njej primorana ostati skoraj leto dni. Veliko ljudi jima je pomagalo, tako sta na farmah lahko postavila šotor in tudi kaj delala. Zdaj sta že v Senegalu. Dolgo nekaj let in naporno potovanje bo to. Mi pa pravimo da potujemo, ko gremo za teden dni na Tenerife.
Še in še imam zanimivih zgodb, kako nekateri potujejo po svetu. Jasno tudi slovenci imamo ogromno zanimivih popotniških zgodb.
Tako spoznaš kako smo si lahko različni v načinu potovanja in predvsem, kaj je za nas potovanje. Jaz na potovanjih veliko fotografiram, zato je nahrbtnik vedno z menoj. Ampak nisem backpeker, ker je ta namenjen zgolj fotoopremi. Kar nekaj volumna in kilogram mi med ostalo opremo dodajo električni in drugi kabli. Neverjetno koliko je tega. Na potovanje nosim še stojalo. Ker je večina mojih potovanj povezana zgolj z letalom in avtomobilom, si lahko privoščim, da je vse razen fotoopreme v kovčku. Le na Filipinih je bilo toliko različnih prevozov med otoki, da sem namesto kovčka zaradi lažjega nošenja vzel nahrbtnik. Zraven pa še manjši fotonahrbtnik, ki pa je bil težji od osebnega. Ni mi bilo enostavno potovati na tak način.
Cona udobja
In tako pride spet popotniška dilema o načinu potovanja. Hotel, lodge, prestiž, ali šotor, hostel, skromna soba ali koča, kar sem že opisal v članku Prenočišča z milijon *.
Zame velja, glede prenočišč je povsem odvisno od destinacije.
Potovanje pa prinaša še nekaj, prilagajanje. Opažam, da so eni popotniki izredno strpni, se znajo prilagoditi situaciji, nekatere zmoti že dejstvo, da imajo okno s pogledom na hribe in ne na morje. Prej kot kakšen način potovanja je po moje meja ali si popotnik, sposobnost spopasti in prilagoditi se z drugačnostjo. Naj bo slabšo sobo od pričakovane, skupno kopalnico, zajtrkom kakršen koli že je, prevozom po kolovozih namesto po avtocesti, itd.
Šele, ko si izven svojega domačega mehurčka in cone udobja spoznaš ali si popotnik.
Turist v naprej preveri ali pričakuje vse kot je doma. Lepo sobo, dobro hrano, klimatiziran prevoz z ravno njemu pravo temperaturo, vodenje z njemu želenimi podatki itd. In agencije to nudijo, dajejo ogromno energije, da bi vse uspelo po napovedanem ali želenem. A turist bo vedno našel nekaj kar mu ni všeč. Včasih slišiš toliko godrnjanja za prazen nič. Oziroma nič ne pomaga, le slabo volje si. Ne malo jih sploh ne doživi samega potovanja, ampak vse primerja z doma poznanim in po potovanju doma razlagajo kako to ni to. Voda v kopalnici ni prav topla, kruh je pretrd, kava ni ok, sedež v avtobusu ni prav nastavljen, na lokacije je umazanija,... Bog ne daj, da ugotovi, da je na tržnici preplačal vrečko začimb ali usnjeno jakno, za kar je sprva mislil kako dober nakup je naredil.
Popotnik se prilagodi in zna iti iz svoje cone udobja. V eno ali drugo smer. Bistveno je potovati in, če so razmere iz takega ali drugačnega razloga spremenjene, jih je treba sprejeti in si jih dati kot potovalno izkušnjo. Popotniku bo celo močan naliv na tajskem prišel prav kot dogodivščina, čeprav je bil še potem kakšno uro moker. Blatna cesta in porivanje avta nam da nekaj pustolovskega v potovanje, itd.
Obenem ne smemo izključiti, da si privoščimo tudi kaj več. Sam dam raje manj denarja za sobo in več za druge aktivnosti. Privoščil sem si že večkrat polet s helikopterjem, ali oditi na lokacije kjer se za videno plača. Res pa, da mi je ravno zaradi fotografije ta želja še toliko večja.
Zaključek
Ob dejstvu, da te zamuda prevoza, menjava sobe ali sprememba plana za naslednji dan ne iztiri, ko zapustiš domači prag in svojo cono domačega udobja, se zame začenja popotništvo. Pa velja za katero koli pot. Če gre vse lahko in po željah toliko bolje. Vendar je le redko kdaj tako. Kljub vsem možnim informacijam, ko smo izven naše cone udobja še marsičesa ne poznamo.
Popotnik vse to vzame kot novo izkušnjo za naslednje poti. Obenem so to tiste prave, poslušljive popotniške zgodbe. Še nekaj fotografij in potovanje je bilo popolno ter je pripravljeno za predstavitev.
