• Matjaz Intihar

Kennecott rudnik bakra - Aljaska FotoPOTEP

Aljaska je dežela rudnikov. Večinoma zlatih. A največji je bil rudnik bakra. Za dostop do njega so zgradili železnico po nemogočem terenu, za rudarje in upravo pa malo mesto. Danes je to muzej, a niti ne tako enostavno dostopen. Je le malo treba iz glavne poti. In to sploh ni slabo, saj ta zanimiv konec Aljaske zaradi tega niti ni preveč turistično oblegan.

Ko sem šel prvič na Aljasko sem že vedel za Kennecott. Samo nisem dobil dovolj informacij o poti. Še Google map mi ni pokazal, ali je v Chittini že zgrajen most ali je še splav. In kakšna je cesta naprej? Sam nisem želel na pot in smo šli v Kennecott naslednje leto, ko sem o cesti vedel že nekaj več in z dvemi avti gre z manj skrbi.

Več v članku z nasveti Aljaska FotoPOTEP (uvod, prevoz, prenočišča)


V enem izmed člankov sem prebral tak dramatičen zapis; Pot do rudarskega mesta Kennecott ni preprosta. Najprej morate priti na Aljasko. Potem iz Anchorage prevoziti 260 milj do vasi Chitina, tu pa se začne 60 kilometrov makadamske stranpoti po narodnem parku Wrangell‒St. Elias, s 53.320 kvadratnimi kilometri površine največjem, a tudi najbolj divjem ameriškem parku. Potem še 6 kilometrov peš do McCarthyja in še dodatnih 8 kilometrov peš skozi gozd, v katerem so orjaški odtisi medvedjih šap precej prepogosti za lagodje pohodnikov. Za tem (končno) dosežete Kennecott.


Kennecott – rudarsko mesto in rudniki

Od leta 1911 do 1938 so predelali za 200 milijonov dolarjev bakra. Na vrhuncu obratovanja je približno 300 ljudi delalo v mlinskem mestu in še 300 v rudnikih. Kennecott je bil samostojno mesto podjetja, ki je vključevalo bolnišnico, trgovino, šolo, pošto, drsališče, teniško igrišče, rekreacijsko dvorano in mlekarno... S ponudbo me je malo spominjalo na podobno mesto iskalcev diamantov Kolsmanskopp, v Namibiji.

Kennecott v vsem svojem današnjem sijaju.

Mesto in rudniki Kennecott so izjemen relikt iz ameriške preteklosti. Impresivne strukture, ki predstavljajo ambiciozen tistega časa ter raziskovanja, odkrivanja in tehnoloških inovacij. Pripovedujejo zgodbe o širitvi na zahod, politiki in gospodarstvu prve svetovne vojne, življenju moških, žensk in otrok, ki so tam živeli, ter vzponu večnacionalne korporacije. Vsak člen v zgodovinski verigi se poveže z drugim, dokler ne ugotovimo, da je bil ta oddaljeni rudarski podvig na Aljaski zapleteno povezan s svetom okoli sebe. Neverjetno je, ko vidiš, kje vse je v teh vremensko krutih krajih potekala železnica. In najprej so morali zgraditi prav infrastrukruro, da so rudniki in mesto zaživeli. Delati v teh pogojih pa je bilo nekaj nepredstavljivega.

Zadnji vlak je Kennecott zapustil 10. novembra 1938 in zapustil mesto duhov.

McCarthy – mesto za zabavo rudarjev

Kennecott je bilo pravo malo mesto z veliko udobja, katerega so si zaželeli predvsem tisti v upravi in vodilni inženirji. Večina je bila tam z družino. Zato niso bili nič kaj veseli, ko so prihajali rudarji iz oddaljenih rudnikov in si želeli zabave. Njim so namenili 8km oddaljeno naselje McCarthy. Še danes lahko vidite te stavbe v katerih so bili bari in hoteli. Danes so v njih gostilne in sobe za popotnike.

Če je Kennicott bolj zgodovinski kraj brez večje ponudbe, v McCarthy dobite vso turistično ponudbo. Seveda v aljaških vrednostih, kjer ni luksuznih barov, restavracij, itd. Vseeno pa je na voljo več ponudnikov za hrano in pijačo. Bogata pa je ponudba sladoledov.

V McCarthy je tudi več agencij z različno ponudbo. Od trekingov, vožnje s kajaki po ledeniški reki, obisk ledenika in ledeniških jam, do poletov z avionom čez park (gorovje) Wrangell, ki je še popolnoma zasnežen in z mogočnimi ledeniki v dolžini 500km, obenem se gre lahko v globoke ledene jame. Vso ponudbo dobite tudi preko spleta (McCarthy day tours) in jih je do dobro že mesece v naprej rezervirati.

Kako do McCarthy - Kennecott

Začetni zapis o poti do Kennecott, oz. česar je ostalo od mesta in rudnikov, se bere zelo dramatično za divjine željnega popotnika. Vendar zapis z realnostjo že dolgo nima veliko skupnega. Ja, turizem je prišel v te kraje. V za nas namenjenih turističnih mesecih, tistih 60 makadamskih km že nekaj let narediš z navadnim avtom. Edino pametno je, da najamete tak avto, ki ima za rezervo normalno gumo. V tistih luknjah vam ta ozka zasilna guma nič ne pomaga. Je pa v McCarthy vulkanizer.

Cesta je urejena, onih 6 in 8km mimo medvedjih sledi pa te lahko peljejo tudi s kombijem. Od junija do septembra v turistični sezoni je toliko turistov, da gre medved raje tja, kjer je mir. Vsekakor pa je ta nekdaj največji rudarski center za videti, če ste že na Aljaski in bi radi doživeli njeno zgodovino rudarske mrzlice. Predvsem si težko predstavljaš kako je lahko v vsaj osmih mesecih mrzle zime in par mesecih teme, vse skupaj lahko delovalo. In kakšen mega projekt je to bil za tisti čas. Vse so morali pripeljati z ladjami, narediti železnico, po divjini s konji prenesti težke tovore. Na voljo pa je bilo samo pol leta glede zamrznjenega morja in samo tri mesece toplega vremena.

Danes gre do Kennecott enostavno. No ni čisto tako. Aljaska ima zaradi prostranosti, dolgih razdalj in malo zaselkov kar nekaj svojih zakonitosti, kar sem že opisal v članku Aljaska FotoPOTEP (uvod, prevoz, prenočišča). Predvsem pa, hitro lahko kaj zanimivega zgrešimo. Ko sem šel prvič mimo Chittine, orlov sploh opazil nisem. Oziroma zaradi nepoznavanja poti sem se vseskozi bal kaj me čaka v nadaljevanju in bil osredotočen predvsem na vožnjo ter, ali imam še dovolj goriva ter predvsem časa.

Če nam je v Evropi dovolj samo povedati za kraj in hitro sami najdemo še druge zanimivosti, je za Alajsko še kako dobro vedeti v naprej kaj nas čaka na cesti in kje lahko vidimo ali dobimo želeno. Že sam izlet do Kennicott ni predstavljen v večini turističnih vodnikov in primanjkuje informacij, iz lastnih izkušen Aljaske vem, kako ti vsak nasvet pride še kako prav. In vsekakor. Kennicott se splača videti in spoznati na tej poti bolj divjo in nepredvidljivo Aljasko, kot je ob glavnih cestah.

Zato, če ste že na poti po Richardson Highway (cesta 4) proti ali iz obmorskega mesta Valdez, kjer se konča aljaški naftovod, potem naredite izlet z izvozom proti Kennecott. Če se za njega odločite, da greste iz Valdeza ali Glennallna, morate na pot že zgoraj. Kar pa ni težko, saj so dnevi zelo dolgi, noči skoraj ni. Torej nekje ob 8h je dobro biti na izvozu iz Richardson Hyw, za zaselek Chittina. Do njega imate iz Glennallna dobre pol ure, iz Valdeza pa še uro več. Vmes pa ni veliko prenočišč. Na FotoPOTEPih prav zaradi obiska Kennicott prenočimo v Cooper centru, od kjer imamo zgolj 10km do izvoza za Chittino.

Med Willow Creek in Tonsino je dobro viden izvoz iz Richardson Highway (cesta 4), na Edgerton Hwy (cesta 10), ki pelje proti Chittini. Krasna cesta med ozkimi smrekami je na začetku ravna, ravna, ravnaaaaa. Izmerjeno, točno 10km je kot puščica ravne ceste. Pelje nas samo čez gričke in ob redkih zaselkih ter farmah. Sledi še 40km normalne asfaltirane ovinkaste ceste ob reki Klutina. Na zanimivih delih je možnost parkiranja s čudovitimi razgledi. Beloglavi orli kraljujejo na nebu in če vas ni prepričala pokrajina, bo fotokamera sedaj dobila naš interes. Nekje na zadnji tretjini si lahko vzamete čas za počitek ob Liberty slapovih, ki so kakšnih 100m od ceste.

Vas Chittina ima trgovino, lokal in zelo pomembno, bencin. A ne pričakujte evropske pumpe, ampok zgolj večji sod z ročko, zato si bencin raje polno napolnite že prej v Glennallen ali Valdez. Pumpa je tudi v Cooper center. Za sladkosnede, videl sem tudi prikolico s sladoledom.

1km iz Chittine se je nekdaj končala pot, oziroma je samo v kratkem letnem obdobju preko ledeniške reke vozil splav. Zdaj čez reko pelje most in na drugi strani so gozdno pot uredili v dobro makadamsko z nekaj odseki z asfaltom. Imenuje se McCarthy Rd in je v zimskem času zaprta. Zima na Aljaski lahko pomeni več kot pol leta. Na drugi strani mostu je velik parkirni prostor in kamp za ribiče. Tu se obvezno ustavite. Čaka vas učna ura spoznavanja beloglavih urlov, ki vseskozi preletavajo dolino ali pa pogovor z ribiči. Do Kennicott imamo še 100km, s postanki vred cca. 3h.

V tem produ voda vseskozi spreminja tokove. Je najbrž kakšen ribič pustil svoj dom za naslednje leto.

Od mostu naprej se hitro dvignemo in cesta pelje po grebenu. Vseskozi smo lahko pozorni na orle in na določenih koncih je odličen razgled v dolino in na široko ledeniško reko. Nekaj odcepov ceste je asfaltnih. Na njih se grejejo zajci ali pijejo vodo iz lukenj v cesti. Ne malo je povoženih in so lahek plen orlov, lisic in kojotov.

Pred nami se prikaže ozek most. Ustavite se. Pogled v ozek globok usek z reko je fantastičen. Nad nami pa se vije star, visok leseni železniški most Kuskulana.

Tu že dobiš prvi občutek kako težko je bilo sredi ničesar graditi železnico. McCarthy road se vleče. Ozka in z grmovjem zaprta je, široka komaj za dva avta. Hitrost ne more biti velika zato gre počasi.

Razgled se odpre in pridemo skoraj do konca ceste. Najbolje je, da parkirate pri hiški informacijskega centra, kjer je parkiranje zastonj. 300m naprej je konec ceste in kamp, a je parkiranje plačljivo. Bolje je do tja peš.

Preden vstopimo na most nas opozorijo na odpadke in posredno na medvede.

Prečkamo ozek most za pešce in že smo na poti proti McCarthy. Imamo dve možnosti. Da se odpeljemo do McCarthy s kombijem ali gremo peš. Vozi na pol ure, oziroma vozni red je na steni majhne hiške. Ponavadi je tako, da vožnja do McCarthy in nazaj ne stane nič. Če želimo še do osem km odaljenega Kennicott pa nas vožnja stane 5$. McCarthy je vmesna postaja. Lahko izstopite in se kasneje odpravite naprej. Najbolje je, da greste najprej kar direktno do Kennicott, nazaj grede pa se ustavite v McCarthy, nekaj pojeste in greste nazaj k avtu. Lahko se odločite še za let na gorovjem Wrangell, ki nudi 500km ledeniškega in zasneženega razgleda. Toplo priporočam. Odvisno od trajanja leta so cene med 200 do 600$.

Kombi pride povsem do mosta. Vozni red je pripet v hišici (zadaj) takoj pri mostu. Vozijo na pol ure.

Cesta do Kennecott poteka po nekdanji železniški progi, katero so samo na tanko zasuli s peskom. Kombijem večkrat zagode železni klin iz razpadajočih trčanic in predre gumo.

Kombi ustavi pri manjšem info centru. Tu imamo na voljo kupiti le spominke, vodo in kakšen snack. Vse pa dobro zaračunajo, zato priporočam, da imate vodo s seboj. Najedli in odžejali se boste nazaj gredo v McCarthy. Na voljo nam je lep razgled po bregu navzdol. 100 let nazaj je bil v višini hiš ledenik. Kennnicot so zgradili na najbližji točki ledenika. Danes vidimo 50 do 100m nižje samo še nanešen temen pesek, katerega je mlel in prinašal ledenik. Ledenik pa je od Kennicott oddaljen že 8km. Do njega nas vodi uhojena gozdna pešpot.

Ko pridemo do mesta/muzej Kennecott, se nam takoj predstavi rdeča barva.

Vse hiše v mestu so bile te barve, razen bolnišnica je bila bele. Zakaj rdeča barva (enako je tudi po skandinavskih državah). Bila je najcenejša barva.

Veliko stavb je že obnovljenih, najvišji del kompleksa pa še obnavljajo. Vidimo lahko vse od skladišč rezervnih delov, trgovine, lekarno, parne elektrarne, bolnico in stavbe za delavce. Samo vodeno pa se lahko gre v glavno stavbo, kjer so imeli proces separacije. Enako, če želite na odkrivanje starih rudnikov.

Ko je rudnik še deloval, je bil takoj ob njem še ledenik. Danes je 50-100m niže samo še nanešen pesek.
Elektrarna. Vsi so se radi prijavili za delo v njej, saj edino njih ni zeblo.
Parni kotli za elektriko so še dobro ohranjeni. Paro so rabili tudi za čiščenje rude.
Trgovina je bila odlično založena. Še danes poleti, ni rečeno, da boste dobili dobra sveža jabolka v mestih.
Za posebne trenutke.
Stari rekviziti kažejo, da je mesto živelo tudi v smislu rekreacije.
Po ogledu stavb lahko nadaljujete pot proti ledeniku.
Kogar zanima zgodovina, je za njega odlično poskrbljeno.
Tudi v Kennecott so delali kitajski migranti.
Zemljevid rudnikov in iz kje so spuščali po vozičkih na žici rudo do glavne stavbe v predelavo. Danes imajo tu urejene poti za treking in gorsko kolesarstvo.
Ko zaključite v Kennecott greste z istim kombijem nazaj do McCarthy na zasluženo pivo in kosilo. Bodite pozorni na čas odhoda kombija. Ni treba čakati zadnjega, da ne bi šli zaradi gužve slučajno peš.
Tudi McCarthy je zanimiv za videti.
Popoldan se že lepo ogreje in ko greste nazaj vas bodo pri mostu presenetili kopalci. Ja tudi na Aljaski se da kopat v rekah in jezerih.

Za konec

Zdaj pa nazaj. Glede na vaš cilj, si malo izračunajte koliko časa imate na voljo. Vedetite pa, da poleti na Aljaski ob 22h misliš, kot da je ura 18h. Čas je belih noči in prav nič ni težko biti pokonci do polnoči ali še dlje.

Kennecott izgleda fascinantno, McCarthy pa zanimivo in malo bolj turistično, če se tem 20 stavbam in mogoče 100 obiskovalcem sploh lahko tako reče. Ko smo sami prevozili vsaj 160km po hribovitem divjem področju, šli čez reke in tam bogu za hrbtov odkrili ta odročni kraj, kjer so kopali in separirali rudo spoznamo, kaj vse so morali 100 let nazaj narediti in izgraditi dobesedno na roke, da so prišli do bogate rude. Obnovljene hiše pa nam dajo še poseben čar in tudi marsikatera fotografija vam lahko uspe.

Aljaska nam nudi veliko neodkritih krajev za potovanje. Zato se je dobro pred potovanjem bolj pozanimati o manj turističnih atrakcijah.

(članek iz FotoPOTEP / Aljaska, jalij 2018 in 2019)

#vsi_članki_Aljaska

MI FotoPOTEPi  -  Kontaktirajte me  /  Oglejte si

  • mail-clipart-mail-logo-4
  • Facebook
  • YouTube FotoPOTEP
  • Instagram

Deli članek na splet

Moraš VIDETI

Kako fotografirati?

IZLETI slovenija

Foto LOKACIJE

Združeni članki
mi_fototecaji.jpg
mi_fotopotepi_v.jpg

Napiši komentar, oceno, vprašanje... (vesel bom vašega mnenja)

Matjaz Intihar FotoPOTEPi / Potovanja               © 2020 by MatjazIntihar.com                Kontakti / Ogledi

  • mail-clipart
  • Facebook Social Icon
  • YouTube
  • Instagram Social Icon