• Matjaz Intihar

Norveška - Uvod in nasveti za FotoPOTEP

Potovanja po Norveški, kot doživetja, fotografije in nasvete bom k članku podajal v nadaljevanjih.

Zdaj že 15X-ni obisk te fotogenične dežele mi da možnost predstaviti jo tudi preko fotografije. Dežela ne samo za potovanje, ampak tudi FotoPOTEP s presežki.


Norveška uvod

Že od majhnega sem rad poslušal, bral zgodbe o vikingih, fjordih, visokih klifih, ledenikih,najbolj severni celinski točki Evrope Nordkapp, fotogeničnih Lofotih, dolgih neosvetljenih predorih pod morjem, kitih glavačih, belih nočeh in dnevih brez sončne svetlobe. Norveška je ena izmed turistično zelo želenih destinacij in agencije imajo predvsem v poletnih mesecih široko ponudbo. Ali veste, da je Norveška monarhija? Vendar ima kralj zgolj protokolarne obveznosti.

Zgodovinsko Norveško začenjamo spoznavati preko Vikingov. Začetek vikinškega obdobja sega nekako v sredino 8. stoletja, roparske pohode pa so prva začela ljudstva z ozemlja današnje Norveške. V Oslo je muzej posvečen samo temu obdobju. Na Lofotih so izkopali vikinško vas imenovano Lofoter. Glana hiša je izjemno velika in velja za senzacionalno odkritje. Če ste na Lofotih, se to vas/muzej splača obiskati.

Zanimivo. Vse do začetka 70 let prejšnjega stoletja je bila država s 4 milijona prebivalcev zelo revna in tudi turistično odmaknjena. Od industrije so imeli nekaj ladjedelnic, vse ostalo je slonelo na ribištvu, zato so vsa večja mesta ali kraji na obali. Malo je rodovitne zemlje in odvisni so bili predvsem od sosed Švedske in Danske. Po najdbi nafte na severu pa je Norveška doživela hiter razcvet in od odvisnosti od morja, je prešla na nafto. Zdaj je država, z bogatimi denarnimi rezervami v socialnih in pokojninskih skladih in sosedi jim razvoj in standard že močno zavidajo.

Do leta 1960 je bila Norveška revna država. Ribištvo in poljedeljstvo sta bili glavni dejavnosti. In še to v zelo težkih klimatskih razmerah. Slika prikazuje življenje iz okoli leta 1930. V Oslo imajo zanimiv muzej na prostem (Folksmuseum). Cerkev iz leta 1100, stare kašče, hiše, šola, trgovine, banka, celo bencinska pumpa, vse je opremljeno kot nekoč. V hišah, šoli, na polju, so ljudje oblečeni kot v tistih časih in prikazujejo način dela, življenja.

Naftna družba Statoil, je offshore podjetje in samo 4% denarja se vrne nazaj na Norveško. Vse ostalo so investicije po svetu. Za ta denar pa Norveška skrbi predvsem za socialni standard in pokojninski sistem ter infrastrukturo. Dolžina obale, otoki, zalivi, zahtevajo odlične trajektne povezave, mostove in celo podvodne tunele. S pomočjo napredka v infrastrukturi, se je zelo hitro razvil tudi turizem.

Norveško boste najlažje spoznali z najemom avtomobila. Sam ga najamem v Oslu, ali za severni del v Kiruni (Švedska). Avtobusni prevozi so počasni ina za FotoPOTEP neprimerni. Vožnja z vlakom je sicer zanimiva, počasna, žal si nato vezan le na večje kraje. Povsem na sever pa železnica ne vodi. Lahko si izberete še notranje lete. Letališč je veliko, vendar ste na lokacijah zopet vezani na najem avta.

Sami se do Osla lahko odpravimo z direktnim letom iz Dunaja ali Benetk, kot iz Dunaja v zelo zanimiv in križark poln Bergen. Večina nizkocenovnih prevoznikov leti 100km bolj na jug od Osla, v mesto Sandefjord, nekdaj znanega kot kraj kitolovcev.

Če si želimo ogledati predvsem severni del Norveške od Lofotov naprej, je najbolje, da izberemo let na Švedsko, v mesto Kiruna. Na letališču je možen najem avta. Sam najem uredim že od doma preko spleta. Od Kirune je 100km do meje in še dobrih 50km do Lofotov. Če želimo na Nordkapp pa priporočam pot iz Kirune proti Finski, mimo jezera Inari in k najboj severni točki celinske Evrope. Pa vseeno ne bomo tam 123. Od Lofotov preko Norveške ali Kirune preko Finske, je do Nordkapp še več kot 700km zavite poti. Je pa preko Finske bolj zanimiva. Ponavadi se izbere krožno pot preko Finske na Nordkapp, nazaj pa do Andoje in glavnega cilja Lofotov, ter mimo Narvika zaključimo pot zopet v Kiruni.

Tudi za naše ljubitelje avtodomov je potovanje po Norveški zelo popularno. Večini je cilj prevoziti vse od Slovenije do Nordkapp in nazaj. Toda kdor se je premalo pripravil in si je vzel premalo časa za pot, je lahko hitro razočaran. Že do pristanišča Kiel v Nemčiji od kjer vozi ladja-trajekt v Oslo je poštenih 1000km. Ta pot je sicer enostavna saj nas čaka samo avtocesta. A od Osla naprej se čas potovanja ustavi. Le do Trondhaima nas vodi hitra cesta, povsod drugje je cesta podobna tisti od Postojne do Hrvaške meje. Polno ovinkov, omejitev, trajektov in tudi prelazov, ki nas še v poletnih mesecih pripeljejo do zaplat snega in ledu na jezerih. Obenem so avtodomi precej osovraženi zaradi okornosti in nezmožnosti prehiteti jih na ozkih zavitih cestah. Ceste so prav zaradi neskončnih ovinkov in omejitev, nam nič kaj domače za vozit. Še najhitrejši in celo nesramni so vozniki tovornjakov. Če ga imate za seboj in ne dosegate hitrosti, ki je sicer omejena, a maksimalno 90km doseže vsak tovornjak, se mu je najbolje čim preje umakniti. Samo upate lahko, da ga ne dobite za seboj v več kilometrov dolgih neosvetljenih tunelih. Torej umaknite se, kot turisti in fotografi bi radi tudi kaj videli in fotografirali, ne samo gledali na cesto in vozili čim hitreje.

Da si ne smemo vzeti prevelikega kosa poti v kratkem času pove podatek, da od Osla do Nordkapp ni nič manj kilometrov, kot od Osla do Rima. Torej najmanj 2000km brez ogledov še kakšnega bližnjega zanimivega kraja ob poti. Poleg ovinkastih cest so omejitve še trajekti čez fjorde, nizke hitrosti, visoke kazni za neupoštevanje le teh in pot se vleče in vleče. Ni malo tistih, ki povedo, da so se tam nekje po Lofotih raje obrnili in Nordkapp enostavno izpustili. Časovno se jim ne bi izšlo in potovanje postane ena sama enolična vožnja.

Če želimo doživeti Norveško v enem kosu si vzemimo vsaj mesec dni časa. Še bolje, razdelimo si jo na dva obiska. Sredinski del med Trondheim in Bodo, to je kar 700km poti, nam ne nudi nič kaj posebnega, oziroma kar ne bomo v večji meri videli tako na obeh koncih dežele. Tudi opevani Nordkapp je samo obisk visoke pečine v veliki gužvi turistov iz vsega sveta. Nazaj grede pa vse do Tromso nič drugega kot skale, ovinki, gor dol in to vse 600km poti. Zato sem že omenil možnost poti preko Finske in Švedske.

Ko sem fotografiral v Bergnu na agenciji vprašam kako je na Nordkapp. Jasno, to je za nas nek poseben kraj kamor si enkrat želiš, da se pofočkaš. So mi razložili, da si predvsem ameriški turisti, ki pridejo s križarko želijo videti ta kraj. O Nordkapp in polnočnem soncu so spisane in od vodičev pripovedovane odlične zgodbe. Seveda imajo organiziran let in ne malo jih pride razočaranih nazaj. Ker pa so ameriški turisti zahtevni in se brez težav pritožijo se večkrat razočarano sliši, saj je isto sonce. Kaj so pričakovali si sam ne znam predstavljat. Vem le, da je to bolj kraj za popotniško pripovedovanje v smislu, bil sem tam. Realno zgodbo o tem, kaj posebnega je kdo videl na Nordkapp pa ne boste slišali.

Nordkapp je lahko zanimiva kulisa za fotografa, če je 24ur jasno in se lahko fotografira sonce, ki se giblje v krogu in nikoli ne zaide za obzorje. Žal je ponavadi tako, da je na severnem morju megla, ali pa se sonce pokaže samo za nekaj ur. Torej oddaljena zanimiva in opevana lokacija, ki pa ne nudi nič posebnega, da bi do tja moral pod nujno potovati. Še ta zanimivost. Nordkapp niti ni najbolj severna točka celinske Evrope. Zraven je rt Knivskjelodden, ki je še za 1,5km bolj severno. Do tega rta z visokim klifom vodi 6km peš pot, ki pa ni namenjena nedeljskemu sprehodu. Zaradi mokrega in blatnega, tudi poleti lahko še s snegom obdanega terena z nekaj vzponi morate biti primerno obuti in zaradi hladnega in spreminjajočega vrema primerno oblečeni. Če si vzameš dva, tri dni časa, kar naenkrat ugotoviš, da lahko Nordkapp nudi zanimive trekinge in recimo kar smo tudi že preizkusili, ribičijo povsem na severu.

Ste mislili, da ste bili, ali da boste na najbolj severnem delu celinske Evrope, če ste/boste obiskali Nordkapp? Kot vedno nas lahko kdo malo potegne za nos.

Če pogledam turistično ali popotniško, Norveška zaradi dolžine, razvejanosti in redke poseljenosti ni enostavna za samostojno potovanje. Kot sem že zapisal, celo najbolje jo je spoznati v dveh delih.

Severni del lahko začnemo v Švedski Kiruni in gremo najnižje do Bodo ali Narvika, kjer so v bližini že res enkratni Lofotski otoki za katere si bo fotograf vzel minimalno pet dni. Sledi polotok Andoya z dolgimi belimi plažami in jezerci, od kjer se lahko odpravimo na fotolov za kiti glavači. Lofoti kot Andoya, oziroma celotna Norveška nam omogoča čudovite trekinge.

Lofoti so raj za oko in krajinskega fotografa.

Če je čas, lahko skočimo še na Nordkapp, a izgubili bomo najmanj tri dni za tja in nazaj. Oziroma, od Nordkapp imamo odlično možnost za spoznati Laponsko pokrajino, ki je tako na Norveški kot Finski in spoznati okolico jezera Inari. Vzamemo si čas za videti severne jelene, lose in obiskati božičkova vas. Nadaljujemo po lepi pokrajini Švedske, nazaj do rudarskega mesta in letališča Kiruna. Tu je tudi v poletnih mesecih na ogled ledeni hotel. Seveda lahko tudi prespite v njem.

Točno opoldan. Skupinska ob polnočnem soncu.

Jugo zahodni del Norveške nam ponuja Oslo z Nobelovim in drugimi muzeji o norveških raziskovalcih in morjeplovcih, čudovito arhitekturo operne hiše in nad mestom je sloviti Holmenkollen.

Potem pa fjordi, najdaljši je kar je 205km dolgi Sognefjord. Tu je še znamenita Flamska želežniška proga. Dolga je 21km a ima 866m višinske razlike. Na poti od Osla proti fjordom, gremo lahko skozi 24,5km dolgi, najdaljši predor na svetu Laerdal. Obiščemo lahko še največji ledenik na celinskem evropskem delu Jostedalsbreen.

Oslo, mestan hiša v kateri podeljujejo Nobelovo nagrado za mir.
Fjordi, ekratna moč narave.
Bergen, na sliki del starega mesta Bryggen, ki je pod zaščito Unesca.

Pri Kristiansund se peljemo skozi 5km dolg predor Freifjord 130m pod morjem. Še bolj na jugu pa je raj za pohodnike, saj nam visoki tudi do 1000m navpični klifi nudijo enkratne razglede. Najbolj znan med njimi in dokaj lahko dosegljiv je Preikestolen. Vsekakor je vredno obiskati mesto Bergen, če ga nismo zaradi letalske povezave že izbrali za mesto prihoda.

Na kratko

Dežela vikingov, fjordov, polarnega pasu, ima kar nekaj presežnikov. Norveška velja po mednarodnih merilih za najbolj miroljubno državo. Ne čudi, da je prestolnico Oslo, Alfred Nobel sam izbral za kraj podelitve njegove nagrade za mir.

Norveška je glede na denarne rezerve na prebivalca zaradi nafte in plina, postala najbogatejša država na svetu. Zaradi hitrega razvoja so cene pri njih med najvišjimi na svetu.

Je najdaljša država v Evropi, saj je zračne črte od južnega rta Lindesnes do najbolj severne točke Nordkapp, kar 1700km in od Nordkappa jo je naprej bolj na vzhod še za okoli 100km. Za lažjo ponazoritev dolžine. Od Osla do Nordkappa je v zračni črti toliko kot od Osla do Rima. Obale imajo v zračni črti kar 2650km. Če se upošteva celotno obalo s fjordi, polotoki in otoki (brez že močno na severni pol obli ležečega Svalbard) v bližini kopnega (teh je več kot 50.000), je obala dolga več kot 30.000km. Imajo najdaljši predor (Laerdal 24,5km) na svetu, ki je namenjen javnemu cestnemu prometu. Gradijo najdaljši podvodni predor (14km) pri Stavangerju, ki bo namenjen javnemu cestnemu prometu. Odsek železniške proge z največjim naklonom za javni prevoz (Myrdal - Flam). Največja skakalnica je v Vikersundu, katera je prevzela primat Planici. Tu je tudi največji evropski ledenik Jostedalsbreen.

Norveška je presežnik tudi v športnih aktivnostih, predvsem zimskih. So izumitelji smučanja, smuči. Imajo z naskokom največ zlatih olimpijskih medalj na prebivalca.

Najbrž so tudi prvaki v cenah, ki so v presežnikih ne samo za nas, ampak tudi druge bogate evropske dežele. Cena bencina je preko 2€ na liter. Cena piva (0,6l) je med 12 in 15€. Za pico boste odšteli okoli 30€, kepico sladoleda 5€.

Kdaj obiskati Norveško?

Nismo vezani samo na poletne mesece, ki nam nudijo dolge dneve, na severnem delu pa celo bele noči kot pravijo 24 urnemu soncu nad obzorjem. Meja se začne takoj po mestecu Mo i Rana, nekje 100km pred Lofotskimi otoki. To otočje je enkratno tudi pozimi, ko ga obdaja tanka bela plast snega. Decembra in januarja so Lofoti v temi, fotografsko pa enkratni zaradi nizke svetlobe oktobra in novembra, ter februarja in marca. Okolica Narvika je idealno mestoza videti severni sij od oktobra do konca marca. Ne malo jih gre z veseljem na smučanje v hribe ob obali v okolici mest Kristiansund in Alesund in si privošči turno smučanje vse do morja.

Smučanje kot tek na smučeh, sta na Norveškem domača že v vrtcu.

Tudi pozimi v priobalnem pasu ni prenizkih temperatur. Ob obali se premika tok, ki prihaja iz toplih Bahamov in zato zime niso z nič drugačnimi temperaturami kot pri nas. Zgoraj na severu, v notranjosti, so v večni temi temperature lahko prav sibirske. Ob meji s Finsko v kraju Karasjoku so pozimi leta 1886 izmerili -51,4 °C, kar je najnižja registrirana temperatura doslej na Norveškem.

Pomembno je vedeti, da je vreme tudi poleti zelo spremenljivo. Lahko imate 35 stopinj, hitro se lahko spremeni v oblačno, deževno in imate samo nekaj stopinj nad ničlo. Veljajo severni pogoji glede vremena in sonce, dež, se lahko menjata v uri.

Tudi ob lepem vremenu ni samoumevno, da boste nosili kratke majice ali, da ne zna čez pol ure že malo ponagajati dež.

Veliko je prelazov, ki vas peljejo nad 1000m in vas pričaka sneg in še led je v vodi. Tudi poleti brez toplega zgornjega dela in hlač ne bo šlo. Na fotografijah boste hitro videli, da so turisti tako v kratkih majicah, kot v bundah. Za tiste, ki radi hodite ali kolesarite, pa je dobra palerina ali jakna za dež obvezen del oblačil med drugo prtljago. 

Stroški

Denarna enota je Norveška krona (NOK). 1€ je 10NOK. Čeprav lahko povsod plačujete s kartico, je dobro imeti s seboj tudi nekaj papirnatega denarja.