Tajska FotoPOTEP

Po deževnem poletju sem vedela, da moram čimprej nekam po sončno energijo. Odločitev je bila stvar trenutka, tako da sem takoj vedela, da bom odpotovala sama. Razmišljanje kam, za koliko časa, kako bo z dopustom in kako bom s stroški, je bila nekaj dni moja glavna in edina misel, v kateri sem neizmerno uživala.

Še danes ne vem, kako sem naključno pristala na strani e-Fotografije, kjer so me premamile rajske plaže Tajske in njena metropola Bangkok. Tako zelo, da sem v naslednjem hipu poklicala Matjaža, ki me je s svojim mirnim tonom samo še bolj prepričal, da sem se pravilno odločila v zadnjem hipu.

Ko smo se čez dobre tri tedne srečali na letališču Brnik, nisem poznala nikogar. Pri predstavljanju sem si le s težavo vsaj za prvo silo zapomnila imena svojih sopotnikov s katerimi sem preživela nepozabnih trinajst dni. Vsak član homogene skupine je bil edinstven, poseben in nepozaben. Od vsakega sem se na potovanju nekaj naučila in odnesla… ne samo fotografske nasvete in trike, tudi veliko življenjski naukov in modrosti je bilo stkanih.

Ker mi vzleti pri letih niso ljubi, sem bila vesela, da je zraven mene celo pot do Bangkoka sedel Branko in sem vedno pri njegovem razlaganju, smehu in zbijanju šal pozabila, da se letalo odleplja od tal.  Verjetno zaradi najinega glasnega razglabljanja in modrovanja še kdo drug ni zatisnil očesa na letalu. V Bangkok sem tako prišla neprespana in pošteno prezebla. Strah, ki ga imam vedno pri čakanju na svoj nahrbtnik, je bil tudi tokrat nepotreben, na žalost pa se je uresničil pri Nikovi prtljagi, ki jo po premikajoči se zadevi ni dočakal. Na koncu se je na srečo vse dobro izteklo, ter smo vsi imeli svojo garderobo in stvari, ki smo jih prinesli s seboj. Takoj, ko smo izstopili skozi vrata letališča, nas je pričakala prijetna vročina in žgoče sonce, ki sem ga letos tako zelo pogrešala poleti.

Že prvi dan smo si ogledali glavne značilnosti Bangkoka (članek FotoPOTEP Tajska I.del - Bangkok, plavajoča tržnica, tigri, most na reki Kwai). Mesto me je navdušilo, ker imam velika mesta neizmerno rada, predvsem zaradi ljudi, ki hitijo vsak po svoji poti, tu pa je seveda svoje prispeval še vonj po hrani in začimbah, ter barve. Ogled Velike palače si bom zapomnila po smaragdni Budi, po rožasto pisani srajci, ki so mi jo dali, da sem si zakrila ramena in se nikakor ni skladala z mojimi oblačili ter čudovito nežnim poletnim dežjem, ki je vse skupaj naredil še bolj pravljično in očarljivo.

Velika palača v toplem deževnem nalivu.
Vsak del stavbe je poln detajlov.

V času kosila smo se ustavili kar nekje na tržnici, kjer smo prvič preizkusili lokalno hrana in seveda sadje. Noro, koliko svežega in dobrega sadja sem pojedla na tem potovanju. Človek bi vse poizkusil, tako mamljivo dobro in barvito je. Po hrani smo si kasneje Bangkok ogledali tudi z reke Chao Phraya, kjer smo z veliko hitrostjo pluli z dolgorepo ladjico. Gromozanske ribe, ki so se nahajale pred templji in kosi kruha, ki so nam ga dali, da smo ga zmetali v vodo je v meni pustil grenak priokus. Vse sem pozabila, ko smo se približali Templju jutranje zarje. Obsijan z zahajajočim soncem se je porcelanasto steklo svetilo še s posebnim sijajem. Nekateri smo se nanj povzpeli po stopnicah, kjer si dobesedno lahko grizel svoja kolena, vendar se je splačalo. Na vrhu nas je pričakal sončni zahod. Mesto, reko in templje smo imeli na dlani. Legenda pravi, da je tempelj dobil ime po indijskem bogu svitanja, Arunu. Kralj Taksin, pa naj bi tempelj zgradil ob reki na tistem mestu, katerega so najprej obsijali sončni žarki. Dan smo zaključili v lokalni restavraciji, kjer se nikakor niso mogli sprijazniti z dejstvom, da si želimo, da je klima nad nami ugasnjena. Po trikratnem posredovanju in moledovanju je natakar z negotovim pogledom v očeh le dojel bistvo, ki smo ga želeli. Nikoli ne bom razumela, kako lahko preživijo dneve v šokih, ko se sprehajajo s klimatiziranih prostorov na prosto. Tu sem se naučila, da sem se vedno oblačila za v prostor in si slekla jopico, ko smo ga zapustili. Zame popolnoma narobe svet.

Dolgorepa ladjica je najhitrejše prevozno sredstvo po Bangkoku.
Ko si dodobra zapomniš strmino na stopnicah Templja jutranje zarje.
Še pogled na strmino stopnic iz višine.
Čudoviti pogled s Templja jutranje zarje na popoldanski Bangkok.

Drugi dan smo se dobili z Matjaževim znancem Wasanom in njegovo prijazno ženo, ki nam je preprosto pozirala med stojnicami Bangkoka. Ona je bila zanimiva za slikanje nam, me smo bile zanimive za slikanje njemu.  Na ulicah je bilo veliko vabljivih prizorov, obiskali smo zelenjavno tržnico in flower market, kjer se je oko spočilo na velikih količinah raznobarvnega cvetja, nos pa nadihal prijetnih vonjav. Spet nas je dobila kratka ploha, ki pa ni nikogar ni več motila, še z večjim veseljem si zabredel v kako večjo lužo. Zvečer smo se odpravili v nočni Bangkok. Zanimivo za oko in zanimivo za učenje nočnega fotografiranja, škoda le, da se je razgledna kupola najvišje stolpnice premikala. Naredila sem nekaj slikic, potem pa predvsem uživala v gledanju nočnega vrveža pod seboj. O tem, kako smo barantali za prevoz nazaj v hotel, me nasmeji še danes, ko pomislim na to. Na koncu nismo »prišparali« nič, smo se pa prvič na Tajskem peljali s tuk-tukom.

Ulice Bangkoka. Vsepovsod iskreni tajski nasmehi.