Toskana - ponovno na FotoPOTEPu

Avtorica: Nevenka Papič

#vsi_članki_TOSKANA

FotoPOTEP Toskana v VIDEO zapisu.


Pravijo, da je Toskana prelepa, da bi se jo dalo preprosto opisati z besedo, zato jo že stoletja v svojih delih poskušajo ovekovečiti nekoč slikarji, danes fotografi. To je rojstni kraj melodičnega italijanskega jezika, ki skoraj onomatopoično oponaša valovitost gričevnate pokrajine. Tu se je rodila renesansa - umetniško, kulturno in socialno gibanje, ki je vplivalo na razvoj celotne Italije in celega kontinenta. Tu najdemo nešteto arhitekturnih draguljev, skulptur, slik, ki izkazujejo genialnost italijanskih umetnikov.

Vsakič, ko se spravim k pisanju o Toskani, oddaljeni le nekaj ur vožnje od doma, mi zaigra srce, saj vem, da me tudi tokrat ne bo razočarala; to je sanjska dežela intenzivnih barv, sonca, temnih senc, slikovitih oblakov, senzualno vijugastih gričev, ki so iz avtobusa videti čisto nedolžno, na kolesu te pa ubijejo; pa toskanskih specialitet, oljčnega olja, odličnega vina...in, kar smo na tem zadnjem fotopotepu še posebej cenili - ledeno mrzlega piva...

Ko sem prejšnji teden v tisti pasji vročini, ki je ohromila pol Evrope, pakirala potovalko in foto nahrbtnik,so me domači in prijatelji kar malce pomilovalno gledali, češ, babi Neni se je skisalo! Potovalko so nekako še vzeli v zakup, ko pa so potežkali nahrbtnik, so bili dokončno prepričani, da je huda vročila udarila tudi v moje možgane. Toskana? Pri 35 st.C? In to že četrtič zapored? Članek - Jesenski FotoPOTEP Toskana (tretjič)

Članek - Kaj zamudiš, če zaspiš...

Članek - Moj prvi FotoPOTEP

Je sploh še kaj, česar nisi videla? Napovedane temperature so skrbele tudi mene, česar pa ne bi nikoli in nikomur na glas priznala. Na iste lokacije se pa že od nekdaj rada vračam, saj menim, da šele takrat, ko nekaj dobro poznaš, uživaš. »Želja po potovanju me žene naprej, spomini pa me vlečejo nazaj.« (Frances Mayes)

Tudi tokrat smo se na pot podali malo po polnoči in čez nekaj ur smo v daljavi že lahko zagledali visoke zvonike cerkva v Firenzah. A to renesančno mesto ni bilo naš cilj. Tudi tokrat nas je vonj po italijanski kavi, budnici popeljal naravnost v San Giminiano, najbolj obiskano toskansko mestece, ki se nahaja na vzpetini nad Val d'Elsa.

To malo, z obzidjem obdano srednjeveško mestece, je znano predvsem po visokih stolpih, ki so vidni že od daleč. Danes nam oko (in objektiv) razveseljuje še 14 (od nekdanjih 72) izredno dobro ohranjenih srednjeveških stolpičev, ki so bili svoj čas statusni simbol bogatih meščanov in vplivnih aristokratov.

Tako zgodaj zjutraj je na ulici le malo ljudi, celo na najbolj znanem trgu Piazza della Cisterna jih je le peščica, pa čeprav tam najdeš baje najboljši sladoled v Toskani (kar domačini v bistvu trdijo za vsako mestece). A je bilo kaj videti! Spomnila sem se filma »In Bog je ustvaril žensko« in ob pogledu na razstavljene kipe iz na pol zarjavelega železa in z lepo spoliranim in štrlečim kosom spredaj, sem hvaležno pomislila: ja, in ženskam je milostno podaril tudi oči, da lahko najdemo...Tako smo veselo skakali okoli teh postavnih predstavnikov moškega spola; pa da ne bi nekdo napačno razumel, v vizir smo jih vzeli tako fotografi kot fotografinje in se ob tem veselo zabavali. Le temu gospodu ni bilo nič jasno.Kaj pa ti paparazzi??

Naslednji postanek - Volterra; prekrasno, velikokrat po krivici prezrto mestece. Na poti napravimo obvezni postanek pri velikem krogu, za katerega nihče pravzaprav ne ve, kaj pomeni, a je postal že prava turistična znamenitost. Poleg enkratnih srednjeveških stavb je znamenitost mesteca tudi rimsko gledališče, Teatro Romano, ki so ga izkopali leta 1950, restavratorska dela pa potekajo še dandanes.

Ja, preklemano vroče je bilo, termometer se je dvigal in dvigal... potem pa smo na nekem klancu zagledali dve kolesarki, ki sta bili na prvi pogled manj utrujeni od nas (seveda, saj nista imeli Yurkota, da bi jima žvižgal budnico malo po četrti zjutraj!!)

"Dekleti" sta udarili kar konkretno kolesarsko pot, ki ju vodi od Beljaka v Rim; slabe tri tedne nazaj sta že četrtič v zadnjih petih letih končali 2.800 km dolgo pot Santiago de Compostela (od tega dvakrat peš). Na vprašanje, če mi lahko zaupata starost, sta se samo nasmejali: skupaj imata 137 let (!!): desna bo 70 svečk pihala drugo leto, leva leta 2014. »Hut ab!« Klobuk dol!

Vročina torej ne more biti izgovor! Pomembno je samo, da se znajdeš. Ali sedeš na kolo, da ti prijetno pihlja (no, ja...) ali pa kot mi poiščeš senco in se prerivaš na tistih nekaj za kako stopinjo bolj hladnih centimetrih.

Kadar fotografi govorimo o Toskani, imamo v mislih čarobno pokrajino, kjer na gričih med cipresami in oljkami stojijo osamljene kmetije, okrog katerih se raztezajo hektarji do zadnjega milimetra obdelane zemlje in tvorijo pravo krpanko polj, oljčnih nasadov in vinogradov. Človek se ob tem nehote vpraša, zakaj se njim splača vse, nam pa nič...

To je Crete Senesi, široko področje med Arezzom, Sieno in ugaslim ognjenikom Monte Amiata.

V tem letnem času je pokrajina odeta v popolnoma drugačno opravo, kot na prejšnjih treh potepih. Na valovitih gričih zelene barve skoraj ni, zato pa prevladujejo zlato-rjavi toni zrelega žita, ječmena, ovsa in pšenice. Pravzaprav smo imeli srečo, saj je vsake toliko časa zapihal veter, ki je ohladil naše glave in prste, ki so veselo pritiskali na sprožilec, hkrati pa zamajal klasje, ki je vzvalovilo kot r­azburkano morje. Prav hecno je bilo gledati kolege- fotografe, kako so se vsi razneženi metali po tleh in lovili motive.