Namibija FotoPOTEP - jug 1.del

Naute Kristall Cellar Distillery, Canyon Farm Yard in Canyon Adventures Guest Farm

Moje poti po jugu Namibije, bom predstavil v več člankih. Na poti so zanimive lokacije kjer se samo ustaviš, ali prespiš za dan ali dva. Nekatere so zanimive zgolj iz popotniškega pogleda, druge tudi iz smeri fotografije.


Geološko je Namibija zelo raznolika in polna naravnih ovir, kot gorovje in sipine. Če gremo na jug imamo na voljo zgolj tri ceste. B1 je glavna, asfaltirana in pelje iz Windhoeka mimo Keetmanshoppa naprej v JAR. Ostali dve C13 in C14 sta makadamski in prihajata iz centralnega dela na cesto B4, kot bližnjici do ali iz puščave Namib.


Namibija jug - v več člankih predstavim;

Št. 1 - Keetmanshop, Quiver tree forest, Giants playgraund / že objavljeno (Foto lokacija)

Št. 2 do 4 - Naute Kristall Cellar Distillery, Canyon Farm Yard in Canyon Adventures Guest Farm (tokrat predstavljeno)

Št. 5 in 6 - Fish river canyon in toplice Ai-Ais

Št. 7. - Divji konji v Aus in Garub

Št. 8 - Kolmanscop (mesto duhov) / že objavljeno (Foto lokacija)

Spodaj - jug Namibije

Uvod

Namibija je zame osebno popotniški, še bolj fotografski raj. Kamorkoli greš, vedno najdeš nekaj zanimivega.

Južni del Namibije je evropejcem malo znan. Turistične glavne poti so usmerjene na puščavo Namib v srednjem delu in na Etosha park na severu. Žal je Namibija velika (40 Slovenij) in za videti še glavne točke južnega dela dežele, potrebuješ vsaj še dodaten teden.

Glavna zanimivost na jugu je največji afriški kanjon reke Fish river. Potem so tu še fotolokacije kot Quiver Tree Forest, divji konji v okolici kraja Aus, ter Kolmanskop - Gost town (članek), nekdanje mesto iskalcev diamantov v bižini obmorskega mesta Luderitz.

Od tega pristanišča, pa vse do reke Oranje, ki je meja z Južno afriško republiko (JAR), je še vedno puščavsko zaprto območje, v katerega se lahko vstopi samo z dovolilnico. Na vzhodni strani je možen vstop v park divjih živali Kgalagadi (Kalahari), ki se razteza med Botswano in JAR.

V sredinskem delu južnega dela Namibije, ob stiku s peščinami vodijo poti med farmami in gorato pokrajino, kjer že srečamo manjše antilope, noje, zebre in orikse. Vse skupaj kot enkratno fotografsko kuliso skoraj da vedno prekrivajo lepe kopice belih oblakov. Prelepo!


A naj v prvem zapisu začnem nekje na sredi tega južnega dela dežele. Tisti, ki je že bil v Namibiji ve, da se vse dogaja izven redkih asfaltnih cest. Da ne hodiš po klasičnih turističnih in širokih makadamskih poteh zaideš še na ožje in slabše, ki so včasih lahko tudi bližnjica. Si pa s tem tudi poplačan. Kjerkoli se voziš, lahko da 50 ali 100 in več km ne vidiš zaselka, kaj šele dobiti možnost spočiti se v senci, hladno pijačo, mogoče še kaj toplega pojesti in, če si že pozen tudi prenočiti pod streho. Če po Namibiji ne potuješ na turistični način in med temi kraji, moraš biti solidno samooskrben.


Za veliko večino turistov, ki v Namibijo pridejo z letalom, se vse poti začnejo v glavnem mestu Windhoek. Velja tudi za odhod na jug. Od Windhoek vodi kot ravna črta lepega asfalta v dolžini 500km, do mesteca Keetmanshoop. Od tu naprej je še 250km proti jugu do JAR. V bližini Keetmanshoopa, se na FotoPOTEPih večkrat ustavimo in prespimo v bližnjem gozdu s Quiver drevesi, zelo blizu je še kopica zanimivo postavljenih skal Giant's Playground, o katerih bom še podal zapis in nekaj fotografij. Krasna lokacija za Videti-Fotografirati-Uživati, kot je moto mojih FotoPOTEPov (vsi najavljeni FotoPOTEPi).

Ko greš v Namibiji na pot, to pomeni, da te čaka kar nekaj vožnje do nove lokacije. Če je na poti na jug recimo Quever tree forest prva zanimiva lokacija, je naslednja lokacija kanjon reke Fish (drugi največji kanjon na svetu). In trije vmesni postanki so poleg predvsem krajinskih fotografskih lokacij še kako zanimivi, da za 150km namibijskega makadama porabiš vsaj osem ur. Opisal bom vtise iz svoje prve poti po jugu, saj lokacij še nisem poznal, zato sem jih doživel s popotniškimi občutki bolj polno, kot v naslednjih obiskih. Na naslednjih sem zaradi poznavanja lahko naredil več iz smeri fotografije.


Nasvet - avto

Najbolj pomembno. Če potujete po Namibiji je najem 4x4 vozila nuja. Najbolj pogosta vozila so Toyota Hillux, mogoče še Nissan Navara. Izredno vzdržljiv avto, dolg in kar požira vse neravnine makadama, ima tudi reduktor. Obenem še velik prostor za prtljago in možnost nastavka za 40L hladilnik ter šotore na strehi, če najamete popotniško varianto. V tem primeru ima avto že v osnovni ponudbi dvojni tank za gorivo in dve rezervni gumi.

Kdor gre sam ali v dvoje in bo večinoma na bolj turističnih lokacijah in solidnem makadamu, mu zadostuje tudi Suzuki Jimny ali mestni terenec Renault Duster (tu je pod to značko).

Navadni avti so primerni le takrat, ko se držite asfaltiranih cest, izven njih se raje popolnoma prepustite vodenim izletom.


Namibija - ceste

Izredno lepo so označene in ni jih veliko. Tiste z eno številko (kot B4) so glavne in asfaltne. Vse skupaj so štiri in povezujejo skoraj v ravni črti sever-jug in vzhod-zahod, križajo pa se v Windhoek. Ceste z dvema številkama (kot C12) so nekatere asfaltne (ne vem, če jih je več kot 10), večina pa z dobrim makadamom (tudi teh mislim, da ni več kot 20) in redno jih ravnajo z grederjem (a ne misliti, da se boste po njih vozili z golfom). Tiste s tremi številkami (kot D545) so še solidno prevozne, a bolj redko vzdrževane in včasih imaš na poti kar nekaj terenske vožnje s slabo podlago. Ceste s štirimi številkami (kot C1260) so po naše lahko bi rekli gozdne ceste, a tu je podlaga večinoma kamnita in lahko, da se na nekaterih delih potrebuje reduktor za prehod čez večje skale in luknje ali močan klanec. 4X4 pogon je za te ceste pogoj.

Pri vsem tem je treba biti pozoren še na eno. Ceste s tremi in štirimi številkami so v bistvu z nič prometa. Lahko, da v dnevu niti enega avta ne srečate. Zato je previdnost še toliko bolj potrebna, kajti po teh cestah se lahko marsikaj zgodi.

Tudi bencinskih črpalk je za vzorec. Vedno preverite ali vprašajte predno greste v najem 4X4 avta, ali ima dvojni tank za gorivo. S tem ste rešeni večne skrbi ali bo na naslednji črpalki gorivo. Zato je 150l prostora za gorivo še kako dobrodošlo.


 

Na jug

Od Keetmanshoop do Fish River Cayon (kamp Hobas) - 150km

Že prejšnji večer sem v Keetmanshoop natočil gorivo, v trgovini kupil nekaj osnovni stvari. Grem na konce, kjer do Ai-Ais ni črpalke, naslednja bo v šele v Rosh Pinah, kjer je tudi šele naslednja trgovina. Kot že rečeno, če greste izven turističnih poti, se je bolje pripraviti na nepredvideno. Že parkrat se mi je na dosedanjih FotoPOTEPih po Namibiji zgodilo, da na črpalki ni bilo goriva, ali da so bile manjše trgovinice zaprte.


Ob sončnem vzhodu še zadnjič v Quiver tree forest po fotografije, grem še na ogled Giant's Playground, spakiram šotor in gas mimo Keetmanshoopa, po asfaltirani cesti do prvega križišča.

Iz ceste B1, ki vodi v JAR se preusmerim na B4, ki pelje do pristanišča Luderitz (341km). Malo pred njim je Kolmanskop - Ghost town, včasih zelo napredno mesto iskalcev diamantov. O njem sem že predstavil članek; »Kolmanskop - Mesto diamantov in duhov v puščavi Namib«


Video iz poti od Ketmaskoope, preko Naute Kristall Cellar Distillery, Canyon Farm Yard in Canyon Adventures Guest Farm, do Fish river Canyon.

Danes me pot pelje v kamp ob Fish river kanjonu, samo 150km imam do tja. Vedno si pred vožnjo na zemljevidu ogledam glavne točke in vedel sem, da me po križišču cest B1 in B4, že čez 30km čaka izvoz na makadamsko cesto C12. Naredim le 20km in že je širok izvoz na levo. Pogledam na zemljevid ali bo to prava cesta. Ja po Namibiji se je najbolje orientirati po starem, z zemljevidom. V tej veliki deželi je zelo malo cest in tudi vse prevozne z dobrim 4X4 vozilom so zarisane. Opazim, da je odcep na cesto D545 celo bližnjica in ker ima cesta 3 številke, je še sigurno solidna za vožnjo.

Odločim se, grem na D545. Nič kaj luštno se ni peljati po ravni cesti kjer je komaj kakšno drevo. Več je lahko nasproti vozečih avtomobilov, ki ti prašijo pot in upaš, da ne dobiš koga pred seboj, ki ti kilometre dviguje prah. Zato malo bolj zavita in mogoče slabša cesta, z manj vozili celo paše. Obenem vidiš nove lokacije, izkušnje za naslednjič in dobiš možnost spoznati del poti, ki ni veliko opisovan v vodičih. Sicer pa, ta bližnjica bo dolga le 20km in ni hudič, da dve rezervni gumi ne bi zadostovali če...

Prečkam železniško progo. Že dolgo si želim videti in fotografirati njihove stare vlake. Nekateri so celo turistični, ki vozijo skupine iz JAR. Cesta je bila za makadam zelo lepa. Trdna, z nič od dežja narejenimi grbinami in drobnim peskom. Dolga in težka Toyota Hillux po taki cesti kar leti. Kdor še ni poizkusil voziti se v takem avtu po makadamu ne razume, da so na teh cestah omejitve nastavljene celo do 100km na uro. Dolg avto z zadaj tudi listnatimi amortizerji v bistvu deluje kot da lebdi in manj trese ter ruka kot na našem asfaltu. Res pa je, da moraš biti vseskozi zelo pozoren, da te lahko kje čaka luknja, hiter dvig ceste, nanešen pesek... Vendar pred menoj je bilo malo kilometrov za cel dan in ni bilo nobene potrebe tiščati gas. Vozim umirjeno in opazujem pokrajino. Namibija je dežela ograj in tudi tu ni nič drugače. Le da farmerjev ni veliko, pokrajina je zelo kamnita in farme so izgleda samo na eni strani, ker na drugi ni ograje. Naredim nekaj krajinskih fotk in nadaljujem pot. Čez 10km se začne cesta dvigovati in pred menoj je kar nekaj serpentin. Pridem na vrh in avtomatsko pritisnem na bremzo. Presenečeno gledam in širok nasmešek se mi prikaže na obraz. Pred menoj je oaza, zelena oaza. Dva meseca nazaj sem se vozil po Omanu, kot bi mi nekdo preslikal videno pred menoj. Makadam, kamorkoli pogledaš sama skala, pesek, ovinki in nato zelena drevesa, trava ter širok potok, že skoraj reka teče po mostu. Naredim nekaj fotk in navdušen se ustavim pred mostom. Pogledati je treba kako visoka je voda, je kaj lukenj v betonu, itd. Ob mostu je na obeh straneh polno trstičevja. Mimo pride pastir in jaha na konju. Ko gre preko mosta enostavno ocenim višino vodo.

Levo po hribu pelje pot in pred seboj vidim visok blok betona. A to je torej »dam«, po naše jez.

Slišal sem že za njih, nekaj jih je predvsem na severu, a videl nisem še nobenega. V Namibiji je malo deževja in na nekaterih lokacijah so v zadnjih letih naredili jezove in manjša jezera. V bistvu so le zadrževalniki vode. Prve tri mesece v letu zna biti precej dežja, nato pa ga je le za vzorec. Toda v teh deževnih mesecih so plohe res močne in iz hribov drvi voda, katero na nekaterih mestih zajezijo. Tu teče reka Lowen river, katero so zajezili in vodo izkoriščajo za vodovod, živino in namakanje. Zanimivo, da so Naute dam kot ga imenujejo načrtovali že Nemci med leti 1897 in 1902. Ko so odšli iz Namibije ni nihče več skrbel za lokalne potrebe. Jez je bil zgrajen šele leta 1972 in je tretji največji jez v Namibiji. Zid je visok 37m, za njim pa je lahko do 70 milijonov kubikov vode. Ob jezeru je tudi kamp in na južnem delu jezera je nekaj lepih kopališč. To sem izvedel šele kasneje in si kampa nisem šel pogledat. Ponavadi se ustavim in pogledam kakšen je kamp ob poti, nikoli ne veš kdaj ti bo prišel prav za prespati ob novem prihodu.

Kar malo strašljivo deluje, ko si pod tako mogočnim blokom betona in veš, da je zadaj jezero. Vesel sem, da sem spoznal to oazo. Zapeljem se po vodi, ki teče čez most na drugo stran. Zopet klanec navzgor, zelena drevesa se umikajo kamnu in, ko sem že mislil, to je bilo to od zanimivosti na tem koncu, na vrhu čaka čudež v pogledu navzdol. Zopet me je spomnilo na Omanske oaze in nasade dateljnov sredi puščave. Res so bile palme. A ne samo te, oči so se ustavile na še bolj zanimivem, vinogradu. Trta v puščavski Namibiji? Slišal sem že za mali vinograd v okolici gore Erongo in drugega blizu mesta Otavi, vendar tu na kamnitem jugu.

V Namibiji vedno piješ dobro vino. Jasno, večina stvari prihaja iz JAR in vemo kako dobro vino imajo. Že leta sem iskal, da bi dobil steklenico namibijskega vina, pa je nisem videl nikjer, niti mi nihče ni znal povedati kje bi ga. Še celo v boljših lodgih in restavracijah ga niso nikoli imeli. Predvsem pa, kaj bi imeli ponudbo domačega, če je vsepovsod prisosten cenjeni iz JAR.

Zdaj pa pred menoj vinograd. Iz višine sem videl, da trt ni veliko, mogoče vse skupaj za velikost vinogradov treh naših zidanic.

Peljem po klancu navzdol, ustavim, ter naredim nekaj fotografij. Vinograd v Namibiji fotografiraš težje, kot leoparda. Po ogledu okolice vidim, da naprej po dolini teče širši potok. Reka Lowen se čez dobrih 50km izteka v Fish river. Malo naprej je večja hiša in parkirišče. Odločim se ustaviti in poiskati koga, da mi pove kaj več o tej oazi, vinogradu in mogoče je le upanje da dobim kakšno steklenico namibijskega vina. Bolj sem blizu, bolj se mi smeji. Na parkirišču je parkiran star oldtimer, v bistvu samo še pleh, a to ti pove, da je tu lahko trgovinica, mogoče lokal ali celo več. Na njega je postavljena velika tabla z napisom OPEN.

 

Naute Kristall Cellar Distillery in Hannah (št.2)

Zidana stavba je iz prednje strani barvita in z napisom Naute kristall. Izdelujejo ali samo prodajajo kristal, mi je v hecu šinilo v glavo. Se mi splača zaradi te trgovinice ustaviti? Vendar mi ni dalo miru, da si ne ogledam vinograd in izvem kaj več. Stopim v stavbo, pred menoj je dolg šank. Na steni opazim geslo za WiFi. Za Namibijo je vedno dobro vedeti, kje je ob cesti ta dobrina. Ker, če bi imel skupino in šel tu mimo, ne da jim omogočim WiFi, bi jih poslušal še nekaj dni.

Za dolgim šankom se predstavi Hannah. Nemka, prihaja iz Düsseldorfa. Za nekaj mesecev je obtičala v Namibiji in zdaj priložnostno dela tu. Predstavi ponudbo in imajo vse kar si popotnik lahko zaželi. Od hladnih pijač, do kosil, izberemo lahko vodeni preizkus žganih pijač ali vina, senco na travnati terasi in, kot že omenjeno WiFi.

Torej lokacija, ki je vsekakor zanimiva in vredno se je ob njej ustaviti. Medtem, ko se lahko odžejamo s pijačo ali kaj pojemo, imamo možnost napolniti potrebne baterije za telefon in fotoopremo, pobrskamo po internetu in pot nas lahko odpelje naprej.

Priporočam to bližnjico in, da si ogledate sredi ničesar jezero za jezom ter zeleno oazo z dateljnovimi palmami in trtami. V bližini jeza je tudi kamp, celo kopanje je možno.

Žal pa večina ponudbe Naute Kristall Cellar Distillery sloni na žganih pijačah. Vina imajo komaj za vzorec in težko ga je že dobiti za pokušino. Pridelajo samo cca. 1600 steklenic belega in le cca. 60 steklenic rdečega vina. Še te so samo 500ml.

Za obisk se lahko tudi naročite.

Ob mojem prvem obisku sem imel veliko srečo. Sicer sem poizkušal le žgane pijače, saj vina niso imeli več. Ob prijetnem pogovoru s Hannah in večkrat izraženi želji, kako si želim namibijsko vino mi je zagotovila, da me bo čakalo nekaj steklenic ob naslednjem obisku. Epilog je bil, da sem ga res dobil.

V Namibiji lepa beseda, prijaznost, vedno obrodi dobro. Ko sem odhajal, me Hannah spremi k avtu. Pozdraviva se, zaželi srečno na poti in naj le pridem po vino ter stopi za avto. Odpre prtljažnik in slišim samo klipsno hladilnika. Več pa na koncu članka, ko sem že na zadnji lokaciji tega dne, v kampu ob kanjonu Fish river.


 

Canyon Farm Yard - Meisie in Wally (št.3)

Avto zopet požira prašne kilometre, voda me osveži in z glavo sem povsem v vožnji. Vidim nekaj oriksov, pa samca in samico noja, za njima pa sedem majhnih piščančkov, ki so komaj splezali preko navoženega peska. Vedno se ustavim za take prizore in fotografiram. Vmes podam še dvema fantoma liter vode, bogve koliko časa že hodita in do kam morata priti, pa jima taka dobrina pomeni več, kot ne vem kaj. Vidiš samo srečne velike oči in slišiš dokler ne zapreš okna, dankie, dankie...

Tu nekje kmalu mora biti križišče in bom iz te bližnjice prišel na cesto C12. Le 10km sem rabil in že sem na njej. Zopet se vozim ob železnici, ki pelje proti JAR, le vlaka ni. Se pa ustavim pri železnem mostu z lokom. Tako starinsko se mi zdi, poln rjavine je prav lepo je odet v barvo patine. Najbrž ga po odhodu Nemcev nihče ni več barval, saj je tako sušno, da nima od česa rjaveti. Prime me nostalagija in otroški spomin na nekdanji domači železni most čez Ljubljanico, na Vevčah.

Ura je poldne in zunaj je peklensko vroče. Pijačo, ki sem jo kupil pri Hannah sem že popil, liter vode sem dam fantoma. Ni se mi dalo v prtljažnik kopati za 5l plastenko z vodo. V hladilnik nisem dokupil pijače v Ketmashoop, saj me je ta dan čakalo le 150km vožnje. V kampu pa je trgovina in restavracija.

V eni izmed popotniških oddaj iz Namibije sem videl, da je ob poti farma s prenočišči in, da se dobiti hladno pijačo. Prevozim že 20km po lepem makadamu, sama pustinja daleč naokoli. Le železnica doda nekaj življenja. Še živali so se poskrile v tej vročini. Namibija je zelo urejena dežela. Kjer je znak velja povsem po nemško, nekaj je za njim. Če je stop je stop, če puščice za ovinek, je kar pošten ovinek in na makadamu je to dobro vedeti. Pred menoj je Andrejev križ. Saj ne bi ustavil, a proga je vsaj dva metra višje in s preveliko hitrostjo bi dolgi avto krepko poskočil, z njim pa vsa prtljaga in hladilnik v prtljažniku. Ko hitro zabremzaš moraš biti na tem makadamu pozoren na dve stvari. Držati dobro volan, da ohraniš avto naravnost in imeti okna zaprta. Ker drugače ves prah zapolni kabino.

Počasi čez progo, ko ponovno dam gas je pred mano velika tabla in reklama za najboljši apfelstrudel v Namibiji. Naslednja tabla in narisna je hladna pijača in sledi še tabla za kamp. Deluje kot da prihajam v resort s 100 sobami. V daljavi se kaže nekaj belega in par dreves. To bo najbrž tista farma. Odvijem iz ceste in le nekaj sto metrov je do hiš. Prizor je povsem namibijski. Vse naokoli polno stare krame od avtov, motorjev, felten, tehničnih naprav, a tu to prav paše. Deluje kot neka celota. Kdor še ni bil v Afriki ne ve, kako dobro znajo izkoristiti vsako staro stvar in kako inovativni ter kreativni so.

Čeprav je prostora kolikor želiš, so po tleh z apnom označene črte za parking. Red je le red in to res bogu za hrbtom. Se mi je že zgodilo, da sem kje parkiral avto raje v bližnji senci pod drevesom, pa jih je balkanec hitro slišal, če ni videl kje je prostor za parkiranje. Privatno območje, njihova pravila in resno se jih jemljejo. Tako je to v Afriki!

Pred menoj so zanimive stavbe iglu oblike iz plastike. Kamnita potka me pelje proti stavbi in senci. Ne vem, nekje sem vse skupaj že videl. Iz hladne notranjosti prostora me pozdravi ženski glas. Dobro došli v Canyon Farm Yard. Prav nič formalno a z nasmehom začne spraševati od kje sem prišel, kam grem, itd. Malo poklepetava in vpraša boste kaj spili, pojedli, oglejte si našo malo trgovinico. Čutil sem še malo tekočine iz destilarne, ki jo je točila Hannah, zato sem se odločil za hladno vodo iz hladilnika. Ponudi še apfelstrudel in ja bi košček. Vedno si ga privoščim v Solitaire, ko grem proti severu iz Puščave Namib. Ampak odkar je lastnik pekarne z imenom Moose McGregor Deset Bakery, ki je bil zanimivo Škot umrl, to ni več to. Pekarno so prevzeli v sosednjem kampu, ampak manjka, veliko manjka, da bi bil štrudel še zanimiv pri njih.

Dobim zajeten kos štrudla in gospa se vsede za mizo. Vidi se, da si prav želi pogovora. Pravi, da mož pride kmalu in bo več povedal o farmi in mojem zanimanjo glede možnosti prenočevanja v kampu, če bi imel skupino. Odidem še na WC in ta je spet nekaj posebnega.

Velik plastični sod za vodo je spremenjen v WC, notri po polno zanimivih drobnarij, ki tako neverjetnno pašejo skupaj, pa čeprav so iz vseh vetrov. Ko pridem nazaj me že čakata oba. Pri obeh po prvih besedah vidiš, da sta zanimiv in odprt par. Možak se predstavi kot Wally, žena je Meisie jo predstavi. Predstavim se še sam, da že več kot 10 let hodim v Namibijo in kaj delam tu na jugu. Kar takoj vprašam. Ne vem od kje mi je vse skupaj znano, tudi vidva. Oba se zasmejita in povesta, da sem ju najbrž videl v televizijskem dokumentarcu o potovanju po Namibiji, katerega sem gledal pred leti. Jebemtiš, lej spet nekaj zanimivega. In to na tako kratki današnji poti. Jug Namibije mi postaja vse bolj všeč. Kaj ne, na robu velike zastave JAR je med drugimi tudi naša.

Že iz poklicnega firbca sem povprašal kako so snemali, koliko časa je trajalo, kaj jim je bilo najbolj zanimivo. Wally je razložil še o načinu življenja v tej res osamljeni divjini, kako je živeti izven mest, kjer moraš biti samooskrben z elektriko, vodo, TV še ravno toliko da lovi, mobilni signal pa komaj da ujame še internet.

Celoten kompleks sta zasnovala zelo domiselno. Povsod so zarjaveli starodobni avtomobili, toda tudi stvari, ki bi jih drugi že dolgo zavrgli, sta tu z ljubeznijo reciklirala. Na kompleksu jima pomaga še nekaj nekaj domačinov.

Ker sem bil edini gost pove, da pride v visoki sezoni več ljudi. V avgustu tja do oktobra zna včasih biti tudi 200 dnevnih obiskovalcev. Sploh, če gredo skupine iz JAR z avtobusi na potovanje. Zanimivo. Canyon Farm Yard ne boste našli v vodnikih. Vendar, če greste proti Fish river canyon ali iz njega se tu le ustavite. Zveš veliko. Wally ima na veliki steni hiše ročno narisan zemljevid pokrajine okoli Fish river canyon. Zelo sem bil vesel, da mi je predstavil nekaj lokacij in cest, po katerih lahko vidim več. Vprašam še za vlak. Pravi da pride mimo enkrat na dan, a težko je določiti uro kdaj. Ja vem, čas je lahko tu zelo raztegljiv pojem. Hvala Meisie in Wally, kmalu se spet vidimo. Vzamem še e-mail in že šibam naprej. Neverjetno! Naredil sem komaj 60km in toliko zanimivega. Najprej Hannah in oaza, zdaj Meisie in Wally z zanimivo lokacijo in ponudbo, ki je nikakor ne bi pričakoval. Sem že v krepkem popoldnevu, ajde, gremo, kamp čaka in ponoči se tu ne vozi. Sicer pa je pred menoj samo še dobrih 40km do NWR kampa v Hobasu.


Tu naj dodam štorijo iz naslednjega obiska Meisie in Wally.

Wally nam kaže nastanitvene sobe, v bistvu plastični igluji, ko zaslišimo pisk vlaka. Pripovedal sem sopotnikom, da si ga želim videti, fotografirati, da je to star vlak, ampak turističen. Vsi skočimo na prosto in kdor ni imel pri sebi teče po opremo. Vlak se počasi, zelo počasi pelje mimo nas. Sicer dizel vlak, ampak deloval je kot traktorski motor na en cilinder. Povsem po afriško se je premikal valj motorja in slišal si v zelo počasnem ritmu, čuh, čuh, čuh. Niti nismo imeli dobrega timinga, v bistvu nam je vlak ušel. Ampak iz te prve poti sem vedel, da gre proga še vsaj 10km ob cesti. Torej lahko ga bomo še dobili. Poslovimo se od Meisie in Wallya, hitro v avto in v lov za vlak. Kmalu smo ga ujeli, šli malo naprej in se postavili v bližino proge. Zdaj je bil na fotkah že tisti pravi. Sopotnik v zrak dvigne dron in zaklene sledenje. Vsedemo se v avto dron spremlja vlak in snema. Ustavimo se še 2x, 3x, fotografiramo iz vseh možnih kotov. Strojevodja nam vedno zapiska v pozdrav, potniki mahajo. Eden izmed njih je bil krepko nagnjen čez okno in maha z obema rokama, z nečim belim pred seboj. Pač maha nam. Gremo naprej spet se ustavimo, fotografiramo in isti potnik maha, zdaj vidim z velikim kosom papirja v roki. Spusti ga in veter ga nese ob vlaku ter obstane ob progi. Bilo mi je zanimivo in v glavo mi je šinilo, da moram papir poiskati. Najdem ga in pisalo je; telefonska številka iz JAR, send video please on whats app, ter e-mail. Videli so, da snemamo in prosili so za video. Čez nekaj dni smo jim ga ob boljšem inetrnetu tudi poslali.


 

Canyon Adventures Guest Farm (št.4)